Doping olimpijada

Bo šport dobil neregulirano verzijo? Bomo odslej gledali tekmovanja športnikov, ki bodo mirno uporabljali poživila? Nam bo tak šport bolj všeč? Za zgražanje je prepozno, odločitev je bila že sprejeta in te igre že prihajajo – zgodile se bodo maja 2026 v Las Vegasu. Strokovnjaka za nedovoljena poživila v športu in raziskovalca na univerzi v britanskem Birminghamu, Ian Boardley in Martin Chandler, svarita pred resnimi tveganji za zdravje. Snovi, ki izboljšujejo športne dosežke, lahko povzročijo tudi nepopravljivo škodo, poudarjata, in nadzor zdravnikov na tekmovanjih tega ne more preprečiti. Nimamo namreč podatkov o posledicah dolgotrajnega jemanja poživil.

»Namakalnih sistemov ni, ker jih živinorejci ne potrebujejo«

Dr. Marina Pintar (1961) je mednarodno priznana strokovnjakinja za namakanje. Po študiju agronomije na ljubljanski Biotehniški fakulteti se je leta 1986 zaposlila na Vodnogospodarskem inštitutu, zdaj Inštitutu za vode RS, kamor je kot prva agronomka prišla ravno zaradi načrtovane, a nikoli uresničene gradnje velikih namakalnih sistemov. Leta 1999 je postala profesorica na Oddelku za agronomijo Biotehniške fakultete, katere dekanja je danes. Ostaja nosilka več dodiplomskih in podiplomskih predmetov s področja celovitega urejanja kmetijskega prostora, vpeta pa je tudi v vrsto raziskovalnih projektov.

»Resnica pravzaprav ne zahteva pretirane inteligence, zahteva samo pogum«

Francesca Albanese, mednarodna pravnica in posebna poročevalka Združenih narodov za okupirana palestinska ozemlja, je marca lani objavila posebno poročilo o razmerah v Palestini – naslovila ga je Anatomija genocida. Pol leta po Hamasovem terorističnem napadu in pol leta po začetku obleganja Gaze je v njem zapisala, da »obstajajo utemeljeni razlogi za domnevo, da je bil dosežen prag, ki kaže na izvajanje genocida nad Palestinci v Gazi«. Od takrat je za nekatere persona non grata, v Izrael nima vstopa, v očeh drugih pa velja tako rekoč za herojinjo. Vnovič je mednarodno javnost pred kratkim razburkala s poročilom Od ekonomije okupacije do ekonomije genocida, v katerem odgovarja na vprašanje, komu genocid pravzaprav najbolj polni žepe.

»Ker je nekaj zakon, še ne pomeni, da je prav«

Junija so v Los Angelesu izbruhnili protesti proti množičnim deportacijam priseljencev, ki jih je zagnal ameriški predsednik Donald Trump skupaj z Uradom za priseljevanje in carino (ICE). Državljansko nepokorščino se je Trump odločil zatreti z vsemi mogočimi sredstvi, tudi z aktiviranjem nacionalne garde. Če bi se kaj podobnega dogajalo drugod, bi Američani to označili za fašizem, »če bi imeli od tega gospodarske ali politične koristi, pa bi najbrž tja že izvažali svojo posebno različico demokracije,« je prepričan ameriški antropolog in arheolog dr. Jason De León, profesor antropologije na Univerzi v Los Angelesu in vodja Cotsenovega inštituta za arheologijo, ki proučuje migracije iz Latinske Amerike v Združene države Amerike (ZDA). Njegovo terensko delo med drugim obsega zbiranje in katalogiziranje predmetov, ki jih migranti puščajo ob poti med prečkanjem ameriško-mehiške meje, ter intervjuje z migranti v Arizoni in tihotapci v Mehiki in Hondurasu. Med obiskom Slovenije prejšnji mesec si je ogledal tudi slovensko južno mejo.

»Ženske v meni med seksom včasih občutijo bolečino«

Markus Valk, nemški specialist za spolnost in psihoterapevt, se v ordinaciji vsak dan srečuje z ženskami, ki trpijo zaradi težav, povezanih z meno. Mnoge skrbi izguba libida, je povedal. Pogosto na pogovor povabi tudi njihove partnerje.

Slovenec v Hollywoodu / Med 35 najuspešnejšimi mladimi inovatorji na svetu

Jernej Barbič (1976) prihaja s Kozmeric, vasi blizu Mosta na Soči, a že dobrih 25 let živi v Združenih državah Amerike. Novi dom je našel v Los Angelesu, natančneje v soseski Pacific Palisades, ki jo je na začetku leta opustošil hud požar. Za Barbiča se je leto torej začelo s katastrofo, že mesec kasneje pa nadaljevalo z velikim zmagoslavjem: februarja je izvedel, da je med prejemniki ugledne nagrade SciTech Academy Award – nagrade, ki jo za prelomne tehnične dosežke v filmski industriji podeljuje Ameriška filmska akademija, zato se je je prijel naziv »tehnični oskar«. Na slovesnosti, ki je bila konec aprila, jo je prejel, ker je z ekipo vrhunskih znanstvenikov razvil napredno programsko opremo Ziva VFX, ki je bila uporabljena že v več kot 60 hollywoodskih blockbusterjih. Med najnovejšimi so denimo Garfield (2024), Godzilla in Kong: Novi imperij (2024), Venom: Zadnji ples (2024), Dune: Peščeni planet, 2. del (2024) in najdražja televizijska serija vseh časov, Gospodar prstanov: Prstani moči.

Milan Kučan / »Če bi bila Levica res radikalna, kot ji očitajo, je ne bi zapustil Miha Kordiš«

Milan Kučan, prvi predsednik demokratične Slovenije, je mandat zaključil decembra 2002, pred debelo petino stoletja, a vendar se v javnosti vedno znova pojavlja kot človek, ki naj bi imel velikanski vpliv na slovensko politiko. Zgodbe o stricih in škratih se mu zdijo smešne, po svoje jih je že naveličan, vseskozi pa pojasnjuje, da je njegov vpliv tolikšen, kot dopuščajo drugi. Seveda je še vedno politik, ima izkušnje, posluša sogovornika, izbira misli, predvsem pa so se njegove trditve pogosto, pa najsi bo iz zgodovinske perspektive ali kot pogledi na prihodnost, izkazale za upravičene. Bilo bi dobro, če bi bilo v Sloveniji – ne glede na politično prepričanje – več takšnih politikov.

»Dokler bodo v ZDA brezpogojno podpirali Izrael, tako dolgo vojne ne bo konec«

Ne moremo sicer trditi, da ZDA prek Izraela neposredno vodijo vojne, drži pa, da Izrael brez skoraj brezpogojne podpore Združenih držav Amerike tega verjetno ne bi počel – oziroma ne s tolikšno drznostjo. Ta podpora se kaže v ameriškem financiranju izraelskega obrambnega sistema in vojaške industrije – protizračno zaščito je zasnovala in jo tudi vzdržuje ameriška stran. V Izraelu tako prevladuje občutek, da jih bodo ZDA podpirale ne glede na okoliščine. Morda bi Izrael izvajal podobne ukrepe tudi brez ameriške podpore, vendar zagotovo ne v tako širokem obsegu.

»Cilj trgovcev z elektriko so izključno lastni dobički, ne pa javni interes«

Aljoša Petek je magister prava in okoljski aktivist, eden ključnih članov ekipe PIC – Pravnega centra za varstvo človekovih pravic in okolja, ki ima priznan status delovanja v javnem interesu na področjih okolja, migracij in kulture. Že v magistrski nalogi se je ukvarjal s pravno odgovornostjo podjetij za odpadke, ki nastajajo iz njihovih proizvodov, zdaj pa se na doktorskem študiju osredotoča na preprečevanje nastajanja odpadne embalaže. Poklicno ostaja v nevladnem sektorju, kar je med pravniki redkost. Prek PIC deluje večplastno, tudi z vključevanjem v določene (u)pravne postopke ter s sprožanjem tožb in ustavnih presoj, pogosto z drugimi nevladnimi organizacijami.

»Umetniki znajo nekaj, kar je večina od nas pozabila: prisluhniti. Tudi družbi kot celoti.«

Pred tednom dni se je odprl 36. grafični bienale Ljubljana, ki letos praznuje 70-letnico. Eden najpomembnejših dogodkov na področju umetnosti pri nas se pod okriljem Mednarodnega grafičnega likovnega centra (MGLC) tokrat predstavlja z naslovom Orakelj – kot območje, kjer je mogoče misliti o tem, kako ustvariti skupno dobro; kot simbolni kraj, fantastično prizorišče, kjer smemo zahtevati svobodo in mir. Ob odprtju je žirija podelila tudi veliko nagrado, ki je letos pripadla palestinski umetnici Noor Abed. V središču letošnjega bienala pa je razmislek o lutkah – takšnih in drugačnih – ter Žogica Marogica, lik, ki ga je po besedilu češkega lutkarja in režiserja Jana Malika leta 1951 zasnovala slovenska likovna umetnica Ajša Pengov.

»Ko gre za orožje, začne denar rasti na drevesih«

Za trenutek se je že zdelo, da ne bo prispel v Slovenijo. Na zagrebškem letališču, kjer naj bi pristal z letalom, je prišlo do nenavadnega zapleta: med pristankom je na tamkajšnji travnati površini namreč nasedlo zasebno letalo, zato so morali letališče za nekaj časa zapreti za promet. »To je bila zagotovo zarota!« se je zasmejal Édouard Louis (1992), ko se nam je vendarle uspelo usesti z njim za pogovor. In res je vse skupaj zvenelo malce ironično. Enemu najvidnejših francoskih pisateljev in intelektualcev, ki je zaslovel s pisanjem o sebi in svoji družini, o odraščanju v delavskem razredu in okolju ter razrednem nasilju – je avtor knjig, kot so Spremeniti se: metoda, Kdo mi je ubil očeta, Boji in preobrazbe neke ženske ... –, je obisk pri nas skorajda preprečilo nasedlo zasebno letalo. V Ljubljani sta ga na treh različnih dogodkih ta teden gostili Založba /*cf ter Akademija za gledališče, radio, film in televizijo.

»Prvi pogoj dialoga je enakost. Tega pri skrajni desnici ni.«

Po desettedenski blokadi humanitarne pomoči v Gazi – ko so iz te od vojne uničene enklave začele prihajati fotografije shiranih otrok, izraelska oblast pa je začela napovedovati še krvoločnejše napade –, so nekateri evropski voditelji, med njimi tudi slovenski, minuli mesec povzdignili glas, svet Evropske unije (EU) za zunanje zadeve pa je sprejel odločitev, da bo zaradi kršitev človekovih pravic pod drobnogled vzel pridružitveni sporazum med Izraelom in EU. O nasilju, ki je postalo del našega vsakdanjika, in samodržcih, ki na njem gradijo svoj politični kapital, smo se pogovarjali s filozofom dr. Vittoriem Bufacchijem, ki poučuje moralno in politično filozofijo na Univerzi v Corku na Irskem. V Ljubljani ga je gostil Pedagoški inštitut.

»V slovenskih zaporih je že skoraj polovica tujcev«

Pred dnevi je policija preprečila drzni pobeg iz mariborskega zapora, ki ga je načrtoval eden izmed zapornikov, pri čemer naj bi bili »zunanji« sodelavci pri zločinu načrtovali, da bodo z raketometi razstrelili zidove in potem z avtomatskim orožjem krili njegov pobeg. A dejansko uspešnih pobegov iz zaporov je bilo zadnje mesece več. Toda to so pravzaprav nepomembne podrobnosti v primerjavi s skrb zbujajočo zgodbo slovenskega zaporskega sistema in pravosodja nasploh. V zgolj nekaj letih se je v slovenskih zaporih zgodila velika zamenjava, slovenske državljane so zamenjali tujci, tihotapci migrantov. To pa ne hromi le slovenskih zaporov, ampak tudi tožilstva in sodišča, saj se ukvarjajo le še z enim kaznivim dejanjem, vse drugo je drugotnega pomena. O tem, da ima velik uspeh pri kriminalizaciji migracij svojo ceno, smo se pogovarjali z Mojco M. Plesničar, profesorico na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani in raziskovalko na Inštitutu za kriminologijo te fakultete.

»Ostajamo država z največjo stopnjo samomorilnosti«

Sociologinja dr. Marta Gregorčič zadnjih pet let vodi sektor za socialne politike na uradu za makroekonomske analize in razvoj (UMAR). Z njo smo se pogovarjali o aktualnem poročilu o razvoju – Kakovost življenja v Sloveniji. Ta se začne z ugotovitvijo, da smo po večini globalnih sinteznih indeksov kakovosti življenja v zgornji polovici držav EU, torej visoko. Pa to prebivalci Slovenije tudi občutimo in mislimo? Poročilo je naslednik izvornega Poročila o človekovem razvoju, ki ga je sogovornica sourednikovala z Matjažem Hanžkom pred 25 leti. Nekdaj izjemno močna aktivistka za pravice manjšin in globalno marginaliziranih skupin je leta 2004 doktorirala na Filozofski fakulteti s temo »Konec neoliberalne ideologije?« in je avtorica več strokovnih knjig.

»Kaj odgovoriti človeku, ki zanika enakost in svobodo?«

Christoph Menke je eden najvplivnejših sodobnih nemških filozofov in osrednja osebnost iz tako imenovane tretje generacije frankfurtske šole, ki je zaslovela s svojo kritično teorijo. To je miselna tradicija, ki je bila v najrazličnejših izvedenkah – v Sloveniji tudi z lacanovsko vejo in Slavojem Žižkom – pogosto podstat številnih levih politik in gibanj. Menke je sicer profesor praktične filozofije na Goethejevi univerzi v Frankfurtu, konkretno se je doslej ukvarjal z različnimi področji, od umetnosti do pravic, zaslovel pa je v zadnjem času s teorijo osvoboditve. V Slovenijo je prišel na povabilo Goethejevega inštituta in oddelka za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

»Študenti, ki so judovskega rodu, poročajo, da se počutijo ogrožene, saj večina podpira Palestino«

Friedrich Merz, vodja nemških krščanskih demokratov (CDU), je po manjšem debaklu, ko v prvem krogu v bundestagu ni dobil dovolj glasov, le prisegel in postal deseti nemški kancler. To je bila zagotovo slaba popotnica za vlado, naslednico Scholzeve, ki je bila pogosto deležna kritik prav zaradi nestabilnosti. In hkrati za vlado na čelu največjega evropskega gospodarstva, ki naj bi zaradi spremenjenih razmer v svetu igralo vodilno vlogo pri odzivu na Putinovo ravnanje in ruski napad na Ukrajino ter na Trumpovo hazarderstvo v svetovni politiki. Česa se bo morala lotiti najprej? »Številnih tudi starih težav, čeprav novih odgovorov ne vidim na obzorju,« se boji nemški filozof dr. Dirk Quadflieg, profesor na Univerzi v Leipzigu na Saškem, ki sicer velja za eno glavnih oporišč skrajno desne Alternative za Nemčijo (AfD), stranke, ki bi od morebitnih napačnih potez nove vlade lahko imela največ koristi. Nedavno sta ga v Ljubljani gostila Goethe-Institut Slovenija in Filozofska fakulteta.

»V Sloveniji je zaposlene zelo lahko ustrahovati«

Konec meseca bodo delegati največje sindikalne centrale pri nas, Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS), na kongresu izvolili novega predsednika. Lidija Jerkič, ki je bila leta 2017 prvič in leta 2022 drugič izvoljena za predsednico s petletnim mandatom, se predčasno umika, da bo imel novi vodja dovolj časa za aklimatizacijo pred začetkom delovanja naslednje vlade.

»Nekateri direktorji festivalov so mi odkrito povedali, da ta tema – genocid v Gazi – ne pride v poštev«

V bosanskem Travniku rojeni diplomirani filozof, religiolog in gledališki režiser Oliver Frljić (1976) je najprepoznavnejši gledališki ustvarjalec z območja nekdanje Jugoslavije. A že davno ni vezan le na to regijo, številne odmevne predstave je ustvaril tudi drugod po Evropi, denimo na Poljskem, zadnja leta pa večinoma v Nemčiji, kjer je med drugim zasedel enega od najvišjih položajev v znamenitem berlinskem gledališču Maxim Gorki. V predstavah praviloma opozarja na družbene probleme, ki se jih loteva tudi s precejšnjo mero provokacije. In ja, pri tem gre tudi čez rob, a le, če bo gledalec s tem dobil prostor za resen premislek, gledališče pa dokaz, da je še relevanten medij.

»Si predstavljate več tisoč ljudi, ki bi se ves dan samo pogovarjali? To bi bila katastrofa za kapitalizem.«

Psiholog dr. Dušan Rutar, sicer že več kot 30 let zaposlen v kamniškem zavodu Cirius, kjer dela z mladimi s posebnimi potrebami, je človek, ki bi ga lahko označili za polihistorja. V njegovi domači pisarni, kjer smo se sestali z njim, so knjige zložene do stropa. Nekateri ga poznajo po zapisih, ki jih skoraj vsak dan objavlja v spletnem dnevniku. Pedagogi, psihologi in vzgojitelji ga hvalijo zaradi strokovnih del na temo vzgoje, spet drugi se ga morda spomnijo s tečajev intelektualne samoobrambe, ki jih je kot anarhistični mislec dolga leta vodil na Metelkovi v Ljubljani, sicer pa je napisal tudi več deset knjig o filozofiji, psihoanalizi in filmih, ki jih naravnost obožuje. Kadar ne piše, se rad pogovarja. »V pogovoru se skriva bistvo odnosov,« pravi, »odnosi pa skupaj držijo svet.« Zato je za začetek pomembno, da se sploh znamo pogovarjati.

»Seveda zunanji pritiski vplivajo na pravosodne funkcionarje«

Sodba je bila za tožilstvo presenečenje, saj smo na podlagi vsebine dokazov v spisu pričakovali obsodilno sodbo. Zato smo tudi napovedali pritožbo. Ko bo sodba spisana, se bomo lahko podrobno seznanili z razlogi, ki so sodišče vodili v oprostilno sodbo, in se šele na tej podlagi odločili o nadaljnjih procesnih dejanjih.

»Nenavadno je, da za evropski dogodek, kot je finale evropske lige prvakov, ne moreš kupiti vstopnic na spletu drugače kakor prek ZDA«

Dogodki v ZDA niso vplivali le na svetovne borze, ampak tudi na stroške, ki jih imajo države z zadolževanjem. Perspektiva ni dobra in vprašanje je, kako odporna je tokrat Slovenija proti morebitni novi finančni krizi. To danes najbolje ve Saša Jazbec, ki je na finančnem ministrstvu kot državna sekretarka pristojna za proračun in fiskalno politiko. Z drugimi besedami, odgovorna je za pravilno uravnoteženost med državnimi prihodki in odhodki ali za odpornost javnih financ proti šokom. S temi vprašanji se sicer Saša Jazbec ukvarja vso svojo kariero, na ministrstvu za finance pa je s krajšimi prekinitvami od leta 2011. Kar pomeni, da je tam preživela tudi prvo finančno krizo in pod ministrovanjem Dušana Mramorja tudi čas zaključne sanacije. Je pa tudi kandidatka koalicije za mesto guvernerke Banke Slovenije, a njena kandidatura do tega intervjuja še ni prišla skozi sito predsednice republike.

»Ni treba biti odličen starš, pač pa zadostuje, da si dovolj dober starš«

V zadnjih tednih smo bili v medijih priča številnim razpravam, ki so jih spodbudili posnetki medvrstniškega nasilja na Ptuju. Med drugim smo poslušali, da je sistem v celoti pokleknil. Starši so izgubili nadzor, šole in zavodi ne premorejo več pritiska malih psihopatov, ki jih bojda naravnost mrgoli med nami, policisti in sodišča pa so zaradi premalo stroge zakonodaje nemočni. Seveda je otroke z vedenjskimi težavami najlažje oklicati za psihopate in govoriti o tem, da bi jih morali strožje kaznovati – alternativa, dejansko prisluhniti otrokom in njihovim stiskam, bi namreč zahtevala precej več dela, pravi mag. Petra Vladimirov, psihologinja in sociologinja, ki je že 20 let zaposlena kot vzgojiteljica v stanovanjski skupini Strokovnega centra Kranj. Tam mladim, ki prihajajo iz negotovih okolij in so morda skrenili s poti, pomaga pri ponovni vključitvi v družbo.

»Vse več je prepovedanih besed, na katere ZDA v dokumentih ne pristajajo več«

Veleposlanik Samuel Žbogar ima za seboj tri desetletja diplomatskih izkušenj, tudi z velesilami. Po osamosvojitvi je kot začasni odpravnik poslov delal na Kitajskem, med letoma 2004 in 2008 je že bil slovenski veleposlanik v ZDA, nato je bil minister za zunanje zadeve v vladi Boruta Pahorja in kasneje posebni predstavnik EU na Kosovu. Vlada Roberta Goloba je Žbogarja sprva leta 2023 imenovala za vodjo posebne misije za članstvo Slovenije v varnostnem svetu, nato pa je postal vodja celotnega stalnega predstavništva Slovenije v OZN, kar pomeni, da je Žbogar tisti diplomat, ki dandanes na terenu z najbližje točke opazuje razpadanje starega sistema mednarodnih odnosov.

Zakaj so prašni delci PM2,5 »ubijalci«?

Dr. Metoda Dodič Fikfak je zdravnica, raziskovalka in univerzitetna profesorica. Ukvarja se z boleznimi, kot so mezoteliom, pljučni rak in druge vrste raka, ki so posledica izpostavljenosti azbestu. Je tudi predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana.

»Bolj ko grejo stvari slabo, več bo v družbi jeze in frustracij«

Že drži, da je Matjaž Gruden direktor direktorata Sveta Evrope za demokracijo, gre za visoko mednarodno funkcijo, vendar ni znan po tem, da bi govoril kot tipičen evropski birokrat, nejasno in zapleteno. Nasprotno, Gruden je v kolumnah, ki jih piše za Večer, in v ocenah, kaj se dogaja z družbo, Evropo, z demokracijo in njenimi vrednotami, zelo oster. Ne olepšuje. V resnici je zaskrbljen, svet, kot smo ga poznali doslej, izginja. Izginja svet, v katerem so države vsaj nominalno govorile o pomenu človekovih pravic, pravne države, mednarodnega prava, v katerem so iskale dogovore in medsebojne interese. Vračamo se v 19. stoletje, v čas imperializma, v čas, ko je grobost cenjena, pogovor pa odraz šibkosti. Grudnova razmišljanja so njegova in ne predstavljajo uradna stališča Sveta Evrope, institucije, v kateri je zaposlen.

»Zakaj se na levem polu vseeno pogosto pojavljajo novi politični akterji?«

Prvak opozicije Janez Janša že napoveduje zmago na naslednjih volitvah v državni zbor, ustoličil bi rad ustavno večino razuma in uresničil svoje načrte o drugi republiki. Na shodu pred celjskim sodiščem, kjer poteka sojenje Janši v primeru Trenta, je za pravosodje – ali raje »krivosodje«, kot mu pravi – že povedal, da je to hiša, ki jo bo treba postaviti na novo, nevladnim organizacijam, ki mu niso po godu, napoveduje vojno, nedavno pa je tudi zapisal, da bodo z naslednjo vlado »brutalno odpravljeni dvojni vatli, nepotrebna ministrstva in birokratske ovire«. O Janševih zloveščih napovedih in politični aritmetiki leto pred volitvami smo se pogovarjali z dr. Marinkom Banjacem, politologom in izrednim profesorjem na ljubljanski Fakulteti za družbene vede.

»To, da na majhno območje znotraj obvoznice v Ljubljani pride na dan 120 tisoč vozil, je okoljska katastrofa«

Griša Močnik je doktor fizike, vodja Centra za raziskave atmosfere, ki deluje pri Univerzi v Novi Gorici, dekan Fakultete za znanosti o okolju te univerze in član Podnebnega sveta, vladnega posvetovalnega organa. V sodelovanju s tujimi ustanovami je vključen v razvoj najnaprednejših metod za merjenje absorpcije svetlobe v aerosoliziranih delcih v zraku in meritev onesnaženosti zraka, s katerimi je mogoče določiti izvor posameznih onesnaževal, kemijske »prstne odtise« posameznih virov in njihovo povezanost z vplivi na zdravje. Močnikova mednarodna ekipa je ravno z rabo najsodobnejših metod nedavno potrdila pomemben vpliv cementarne-sosežigalnice odpadkov Alpacem, bivšega Salonita, na onesnaženost zraka in s tem na zdravje ljudi v Anhovem. S tem je postavila na laž dolgoletne trditve avstrijsko-italijanskih lastnikov o neškodljivosti dejavnosti.

»Očitno smo se vsi med epidemijo morda malce preveč navadili na delo od doma«

Zdravstvena reforma je bila najpomembnejša obljuba vladajoče koalicije. Ta je reformo začela nespodbudno, s tako imenovanimi stresnimi testi zdravstva, prek katerih je prvi minister, Danijel Bešič Loredan, v zdravstvo na grob način investiral na desetine milijonov evrov, posledice pa so bile prav nasprotne od pričakovanih. Bili smo priča pospešenim trendom privatizacije in podaljševanju čakalnih dob. Njegova naslednica Valentina Prevolnik Rupel (1971) se je z ekipo odločila za drugačno pot: za mučno in natančno nastavljanje koleščkov zdravstvenega sistema. V pisarni ima na steni tablo z dolgim seznamom zdravstvenih zakonov, ki jih je že spremenila ali so v zadnjih fazah spremembe. In po letu in pol dela se nekatere izboljšave kažejo tudi v statističnih zdravstvenih podatkih.

»Če bi se Evropa odločila zagnati svojo vojaško industrijo, bi zlahka izdelala več kot 300 najsodobnejših tankov na mesec«

Klemen Grošelj je nekdanji evropski poslanec, nesojeni veleposlanik v Moskvi, avtor zadnjega krovnega strateškega obrambnega dokumenta, leta 2019 napisane Bele knjige o obrambi, ki je določila mogoče smernice razvoja slovenskega obrambnega sistema, v vladi Marjana Šarca je bil državni sekretar na ministrstvu za obrambo, leta 2000 pa je na Fakulteti za družbene vede diplomiral na temo Analiza nacionalnovarnostnega sistema Ruske federacije.

»Kulturni delavci niso elita, kot jim očitajo«

Zdenka Badovinac je nekdanja dolgoletna direktorica Moderne galerije in zagrebškega Muzeja sodobne umetnosti, zdaj pa deluje kot neodvisna kuratorka, polno vpeta v svet sodobne vizualne umetnosti na mednarodni ravni. V zadnjem času je (so)kurirala skupinski mednarodni razstavi v Čačku in Zagrebu, najnovejša v graškem Kunsthausu vrata odpira na dan izida te številke Mladine, naslednja bo jeseni v ljubljanski Moderni galeriji. Od oktobra je tudi predsednica upravnega odbora Prešernovega sklada in nedavno je na proslavi ob kulturnem prazniku prvič nagovorila najširšo javnost. Njen družbenokritični govor, ki je postregel z drzno tezo, da bi Slovenija lahko postala »avantgarda na velikem odru svetovne zgodovine«, je zbudil precej pozornosti. A še skoraj več pozornosti so zbudili objemi. Prejemnike Prešernovih nagrad je namreč objela, namesto da bi se z njimi rokovala.