Marjan Horvat  |  foto: Borut Peterlin

8. 3. 2013  |  Mladina 10  |  Kultura

»Skupine umetnikov na alternativni sceni morajo biti, če hočejo delovati, odločne. To so skupine z integriteto in inteligenco, ki znajo izigrati sistem.«

Irvine Welsh: »Danes Trainspotting verjetno ne bi bil niti objavljen.«

Škotski pisatelj, avtor kultnega romana Trainspotting

Irvine Welsh je te dni v Ljubljani predstavljal svojo zbirko kratkih zgodb Pogreto zelje. Gre za zbirko zgodb, ki jih je napisal v zadnjih 20 letih in dobro ponazarjajo vse mojstrstvo jezika in naracije, ki ga premore ta škotski pisatelj. Z Welshem smo se pogovarjali o Trainspottingu, o njegovih drugih literarnih delih in tudi o splošni družbeni klimi v Britaniji in na Škotskem. Trdi, da so razmere in klima za ustvarjanje slabe.

Renton, Sick Boy, Spud in Begbie. Ti junaki iz Trainspottinga – govori o skupini mladih, ki se drogirajo in še drugače uničujejo – so se vtisnili v spomin tudi zaradi filmske priredbe romana. K njim se, nenavadno, vračate še v drugih svojih knjigah.

K tem likom se vračam zaradi svojega načina pisanja. Ko pišem knjigo in se odločam o tematiki, se vedno sprašujem, kateri liki bi najbolje povedali zgodbo. So kot posamezno orodje v škatli z orodjem, ki ga potrebujem za pisanje. Včasih napišem roman s starim orodjem, včasih pa moram narediti in izumiti novo orodje. Zdaj pišem knjigo o svoji vojaščini. Vojaški dril in vse, kar spada zraven, me fascinira. In ker nimam likov iz svoje škatle, ki bi jih lahko uporabil v vojaškem okolju, izumljam nove. Hkrati se mi zdi, kot da bi s pisanjem romana režiral film. Izbiram torej igralce. Včasih lahko uporabim igralce, ki so igrali v mojih prejšnjih »filmih«, včasih pa grem skozi seznam teh likov in ugotovim, da moram narediti avdicijo za nove igralce.

Nekje ste rekli, da se vračate k njim kot k starim prijateljem.

Drži. Imam veliko gradiva o teh likih, ki ga še nisem uporabil v zgodbah. Včasih se poigravam z mislijo, da bi vse svoje like postavil v isto knjigo. A hkrati se zavedam, da jih ne morem več uporabiti kot skupino, saj so šli vsak v svojo smer.

Pa tudi odrasli so ti prijatelji. V Trainspottingu ali v Skagboysih so mladi fantje, v Pornu in drugih knjigah pa starejši.

Treba je prikazati spremembo. Opozoriti je treba na lekcije, ki so se jih naučili iz svojih napak v življenju. Na srečo so v knjigah drugačne napake in druge lekcije. V njih avtor ne more ponavljati zmeraj istih človeških napak. Če ljudje delajo vseskozi iste napake, je lahko dolgočasno. V življenju in v prozi. V Trainspottingu so bili vsi liki precej zjebani, v Pornu pa ne. Morda je le Spud nekoliko zjeban, drugi niso. Še posebej Sik Boy in Renton imata kaj početi v življenju. Vsi pa rastejo in odraslo odločajo.

Jih lahko deloma poistovetite s sabo, saj ste se tudi sami drogirali, čeprav ne tako hudo kot vaši literarni junaki?

Rad sem hodil na zabave in postal del drogeraške scene. Včasih sem tudi vzel preveč in se znašel v kakšni napačni sceni. Bilo je sicer zabavno, vendar sem se vseskozi zavedal, da to ne more postati način mojega življenja. Sicer pa me po svoje fascinirajo ljudje, ki obtičijo v drogah in se nočejo premakniti naprej. Jih kaj zavira ali pa je to le beg iz stvarnosti. Te situacije in usode ljudi me zanimajo, želim jih raziskovati in pisati o tem.

Je bilo okolje, kjer ste odraščali, polno drog?

Rodil sem se v Leithu, v starem pristaniškem mestu. Odraščal sem v novi soseski, ki so jo zgradili na ruševinah prejšnje. Živeli smo v velikih blokih, kjer ni bilo kaj početi. Med nami pa se je ustvaril občutek skupnosti, čeprav smo se tam znašli iz vseh koncev soseske. Tega občutka, žal, danes ni več med ljudmi. Zdaj je tudi moj mladostni okoliš onesnažen z drogami. Takšen je postal v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Tam sem odraščal.

»Rad sem hodil na zabave in bil del drogeraške scene. Bilo je zabavno, vendar sem se vseskozi zavedal, da to ne sme postati način mojega življenja.«

Droge in huliganstvo nogometnih navijačev so kot tema prisotni tudi v vaši zbirki Pogreto zelje. V zgodbi Okvara na progi prikazujete disfunkcionalno družino – nogometni privrženec kljub ženini nesreči na vlaku noče zamuditi tekme. V zgodbi Incident v Roswellu pa škotske huligane, ki so sklenili pakt z bitji z drugega planeta, postavite kar za upravljavce sveta. Kritični ste do takšnega načina življenja in razmišljanja.

Rad pišem o kulturi delavskega razreda. Pa tudi o odvisnikih in nogometnih huliganih. In ker življenje teh ljudi ni samo grdo ali lepo, moraš znati kaj pohvaliti in kritizirati hkrati. V življenju ni nekaj le fantastično, drugo pa grozno. Ljudje pač jemljejo droge. Ne moreš zatrjevati le, da te bodo droge ubile, ali pa nasprotno svetovati komu, naj vzame droge, ker so zabavne. Oboje je res. To je treba priznati. Enako je z nasiljem. Ne moreš nekomu le reči, da je nasilje slabo in te bo nazadnje uničilo. In ne moreš zgolj reči, dajmo, pretepimo nekoga in se pri tem zabavajmo. Oboje je res. Navigirati je treba okrog teh pojavov. In raziskati teren. Hkrati pa se tem temam ne moreš odreči, ker se bojiš, da si boš opekel prste. Odločiti se je treba in reči: jebi ga, vseeno bom pisal o tem. Gre za analizo in prikaz človeškega obnašanja z vseh vidikov. Lahko pa to storiš tudi v zgodbah, ki so nadrealne ali fantastične. Tako sem naredil v Roswellu.

Film Trainspotting je bil velik hit. Sodelujete pri priredbah svojih del?

Pri nekaterih bolj, deloma pa pri vseh. Odvisno od tega, kaj v tistem času, ko se film pripravlja in snema, počnem. Bil sem eden od producentov pri filmu Prasec (Filth), ki je bil posnet po moji knjigi. Dobro sem se razumel z režiserjem. Pri drugih pa sem sodeloval drugače. A na splošno mislim, da je bolje stopiti na stran in dovoliti ljudem, da opravijo po svoje. Bolj me zanima sámo literarno gradivo kot pa filmska priredba tega gradiva. Pri Prascu sem bil bolj zavzet zaradi načrta in režiserjeve vizije tega, kaj storiti z zgodbo.

Kako je videti svoje like na velikem platnu?

Zelo čustveno. Zgodba v knjigi je še vedno v tvoji glavi, ljudje berejo vsebino iz tvoje glave. Ko pa jih vidim na filmu, grem na snemanje ali pa, še bolje, v gledališče, je vse drugače. Potem se pogovarjaš z igralci. Vse je zelo močno, saj nenadoma postane tridimenzionalna resničnost. Junaki pridejo s knjižnih strani, iz tvoje glave, v resnično življenje. Obstajajo in definirani so zunaj tebe.

Med zvezde je Trainspotting izstrelil recimo Evana McGregorja. Tudi nekateri drugi igralci so se proslavili v filmih, ki so nastali po vaših delih. Ohranjate stike z njimi?

Odvisno. Z nekaterimi postanemo prijatelji, z drugimi smo le v stiku prek elektronske pošte. V stiku sem s producenti, režiserji, scenaristi. Film je čudna stvar. Ko ga delaš, spominja na družino. Potem pa se morda nikoli več ne srečaš s temi ljudmi.

Ozriva se na prerod škotske literarne scene na začetku devetdesetih let. Takrat je cela vrsta avtorjev na novo definirala, kaj pomeni biti Škot. Značilno je, da je večina teh avtorjev živela v Glasgowu. Vi ste prišli iz Leitha. Kako ste se vključili v škotsko literarno sceno, če je mogoče govoriti o čem takem?

Začetke glasgowske literarne scene so označili James Kelman, Alasdair Gray, Janice Galloway. Moja generacija je naslednji val. In to v Edinburgu. Jaz, Duncan McLean in še nekateri. Zbrali smo se ob časopisu Rebel Inc., ki je bil združujoči dejavnik za pisatelje iz Edinburga. Na naše ustvarjanje pa so seveda vplivali pisatelji iz Glasgowa.

Poudariti moramo, da ste se odpovedali pisanju v standardni angleščini in začeli uporabljati škotsko narečje. Zakaj ta prelom?

Trainspotting sem začel pisati v standardni angleščini, a ni šlo. Liki niso zaživeli. Bili so mrtva črka na papirju. Zaživeli so šele skozi dialog in tudi samo naracijo v škotskem narečju. S pisanjem v škotskem narečju sem se vključil v že utrjeno škotsko tradicijo, saj je kar nekaj pisateljev in pesnikov že ustvarjalo v tem jeziku.

Zanimivo je, da ste se avtorji iz tedanjega škotskega literarnega kroga srečevali na bralnih krožkih, če tako rečemo, kjer ste brali svoja dela in izmenjevali izkušnje, ki ste jih imeli s pisanjem.

Kevin Williamson, ki je bil človek iz revije Rebel Inc., je prirejal branja. Skupaj sva imela tudi klub Invisible Insurrection. Veliko se nas je zbiralo na teh srečanjih. Med drugim ustvarjalci iz raverske kulture. Tudi objavljali smo. Čeprav smo tesno sodelovali, pa smo bili hkrati vsi individualisti. Celo izzivali smo drug drugega, sesuvali dela drug drugega, da bi se kaj naučili in še bolje ustvarjali.

Literarni kritiki vas označujejo za znanilca novih usmeritev v literaturi. Tako so označili vaš roman Trainspotting, potem še delo Acid House in tudi roman Porno. Kakšne usmeritve pa sami zaznavate v današnji Britaniji? Spremljate sodobno literaturo ali raje berete romane Jane Austin, kot ste dejali v nekem intervjuju?

Ne vem, ne ukvarjam se veliko s tem, bolj me zanima, kaj naj sam pišem. Zdaj končujem roman, ki se dogaja v Miamiju. Naslednji roman pa bo verjetno posvečen škotski neodvisnosti, ki je velika stvar.

Saj, zato vas pa sprašujem, ali ni spet čas za nov Trainspotting. Tudi zato, ker marsikaj, kar se dogaja v britanski družbi, recimo protesti leta 2011, ne najde ustreznega odmeva, ni artikulirano.

Za nov Trainspotting je vedno primeren čas. Toda v teh časih, ko vse narekuje trg, je laže pisati in objavljati žanrsko prozo. Tudi police v knjigarnah ali pa Amazon je organiziran za takšne zvrsti. Triler, kriminalka ali romanca – to se prodaja. Če bi zdaj napisal Trainspotting, verjetno ne bi bil niti objavljen. Morda bi izšel pri kakšni underground založbi. Številni britanski pisci, ki jih ne zanima žanrska literatura, uporabljajo žanrsko formo, da njihova dela sploh objavijo. Mnogi kljub žanrski formi dobro delajo in umestijo v roman tudi subverzivne elemente. V delo vključijo zanimive senzibilitete in celo politiko. Drugi pa so precej strti. Zdaj se zdi, da mora imeti vsako mesto vsaj enega literarnega detektiva. Mesta postajajo vse manjša in sprašujem se, koliko literarnih zločinov bo treba še razvozlati.

Vam se je uspelo izogniti nuji, da uporabite žanrsko formo?

Moja literatura ni mainstreamovska britanska proza. Ni žanrska proza. Ni je mogoče popredalčkati. Literatura, ki tematizira delavski razred, ne dobiva velikih in veliko literarnih nagrad. Na sceni pa ostajam zaradi filmskih priredb, ker so liki zanimivi in ima moja literatura hiter tempo. To me pravzaprav drži v igri.

»Treba je prikazati spremembe. Opozoriti je treba na lekcije, ki smo se jih naučili iz napak v življenju.«

Kaj bi po vašem morala tematizirati sodobna britanska literatura?

Zelo težko je odgovoriti na to vprašanje. Trg je tako globalen, da ni več pravega undergrounda. Tam so nekoč krožile zamisli. Danes se vse, kar je dobro, takoj znajde na spletu in hkrati za to izve ves svet. Ni časa, da bi se razvilo v sceno. So pa majhne skupine umetnikov, ki skušajo vzpostaviti alternativno sceno. Te morajo biti, če hočejo delovati na sceni, ki ni tržno naravnana, zelo pametne in odločne. So skupine z integriteto in inteligenco, ki znajo izigrati sistem. A treba je imeti močno lokalno bazo, močan občutek prostora, to pa je v nasprotju s tržno miselnostjo.

Že več let živite tudi v Ameriki, vendar ohranjate stik s škotsko kulturo. Kako je pravzaprav danes biti Škot v Veliki Britaniji in širše, v Evropski uniji. Podpirate neodvisnost Škotske?

Zmešnjava je. Imamo parlament v Bruslju, v Londonu in v Edinburgu. Koliko jih še potrebujemo? Imamo škotski nacionalizem, imamo angleški nacionalizem. Slednji se sprašuje, ali hočemo, da nas vodi Bruselj. Vedno gre za vprašanje, kako in kdo naj nam vlada. Vsi ti občutki se med ljudmi prepletajo že od vojne. Povsod pa od političnega razreda poslušamo o ustvarjanju države blaginje. Nič od tega ni. Ljudi so prevarali. Zato so ljudje jezni. To je opaziti po vsej Veliki Britaniji. Odgovore pa išče vsak zase. Na Škotskem in v Walesu pozivajo k samostojnosti, v Angliji se ustvarja sovraštvo do Evropske unije. Na Severnem Irskem je spet druga zgodba. Vse to je posledica neustrezne politike, predvsem pa neoliberalizma zadnjih 30 let.

Tudi zato so se okrepile težnje po samostojnosti Škotske. Kako se bo končal proces osamosvajanja?

Škotska bo postala samostojna, ampak pragmatično. Samostojnosti ni mogoče dobiti na mah, saj gre za dolg proces. Začelo se je s škotskim parlamentom pred desetimi leti. Takrat smo ga dobili. Ne vem, kaj se bo zgodilo prihodnje leto na referendumu. Če se bodo ljudje odločili za samostojnost, kar bi bilo najbolje, bo zgodba končana. Če ne, pa se bo prizadevanje za samostojnost Škotske nadaljevalo z dialogom, škotski parlament bo dobival vse več pristojnosti in čez deset let, ko bo spet referendum, bo odločitev o samostojnosti le gola formalnost.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.