»Skupine umetnikov na alternativni sceni morajo biti, če hočejo delovati, odločne. To so skupine z integriteto in inteligenco, ki znajo izigrati sistem.«

Irvine Welsh je te dni v Ljubljani predstavljal svojo zbirko kratkih zgodb Pogreto zelje. Gre za zbirko zgodb, ki jih je napisal v zadnjih 20 letih in dobro ponazarjajo vse mojstrstvo jezika in naracije, ki ga premore ta škotski pisatelj. Z Welshem smo se pogovarjali o Trainspottingu, o njegovih drugih literarnih delih in tudi o splošni družbeni klimi v Britaniji in na Škotskem. Trdi, da so razmere in klima za ustvarjanje slabe.

Renton, Sick Boy, Spud in Begbie. Ti junaki iz Trainspottinga – govori o skupini mladih, ki se drogirajo in še drugače uničujejo – so se vtisnili v spomin tudi zaradi filmske priredbe romana. K njim se, nenavadno, vračate še v drugih svojih knjigah.

K tem likom se vračam zaradi svojega načina pisanja. Ko pišem knjigo in se odločam o tematiki, se vedno sprašujem, kateri liki bi najbolje povedali zgodbo. So kot posamezno orodje v škatli z orodjem, ki ga potrebujem za pisanje. Včasih napišem roman s starim orodjem, včasih pa moram narediti in izumiti novo orodje. Zdaj pišem knjigo o svoji vojaščini. Vojaški dril in vse, kar spada zraven, me fascinira. In ker nimam likov iz svoje škatle, ki bi jih lahko uporabil v vojaškem okolju, izumljam nove. Hkrati se mi zdi, kot da bi s pisanjem romana režiral film. Izbiram torej igralce. Včasih lahko uporabim igralce, ki so igrali v mojih prejšnjih »filmih«, včasih pa grem skozi seznam teh likov in ugotovim, da moram narediti avdicijo za nove igralce.