Marcel Štefančič jr.
-
14. 10. 2011 | Mladina 41 | Kultura | Film
Sam Peckinpah je leta 1975 - po klasikah a la Divja banda, Slamnati psi, Pobeg in Pat Garrett in Billy the Kid - posnel Elito morilcev (The Killer Elite), v kateri sta James Caan in Robert Duvall igrala stara prijatelja, sicer agenta Com-Tega, tajne, morilske organizacije, ki deluje znotraj Cie. Nista idealista - to, kar počneta, počneta za denar. Vse je okej, dokler Duvall ne ubije ruskega disidenta, ki naj bi ga zaščitila, Caana pa z dvema streloma pohabi.
-
14. 10. 2011 | Mladina 41 | Kultura | Film
John Cusack je pred leti, v Allenovi komediji Streli nad Broadwayjem, neki ženski očital, da ne loči med ljubeznijo in seksom. Ženska se brani, ne, ne, ločim - ljubezen je nekaj globokega, seks pa je le nekaj centimetrov.
-
7. 10. 2011 | Mladina 40 | Družba
V Tuniziji se je vse začelo z množičnimi protesti proti diktatorju - in na koncu so diktatorja zrušili. Tudi v Egiptu se je vse začelo z množičnimi protesti proti diktatorju - in na koncu so diktatorja zrušili. Na Wall Streetu se je prav tako vse začelo z množičnimi protesti - in tudi na Wall Streetu množica protestira proti diktatorju, proti ultimativnemu diktatorju - kapitalu, Wall Streetu, katedrali kapitala. Protestna množica, ki se že tedne - vse tja od 17. septembra - zbira na Wall Streetu, hoče zrušiti diktaturo kapitala. Nihče ne verjame, da jim bo uspelo.
-
7. 10. 2011 | Mladina 40 | Kultura | Film
Ally (Anna Faris) je ženska, ki jo zgrabi panika. Ne zato, ker je pravkar izgubila službo, in tudi ne zato, ker je pravkar izgubila fanta, ampak zato, ker je v neki ženski reviji prebrala, s koliko moškimi lahko ženska spi pred poroko: v povprečju le z desetimi in pol. Desetimi in pol? Kaj to pomeni? Da je imela z enajstim nepopolni spolni odnos? Da ga je enajstemu le potegnila ali zdrkala? Ally prešteje tipe, s katerimi je spala, in ugotovi, da jih je na njenem spisku že 19. Kar je znak za alarm: če spi še z enim, dvajsetim, bo postala za moške nesprejemljiva - nihče se ne bo hotel poročiti z njo.
-
7. 10. 2011 | Mladina 40 | Kultura | Film
V petdesetih letih prejšnjega stoletja je kino izgubljal bitko s televizijo. Kaj zdaj? Kako ljudi odvrniti od televizije in jih vrniti v kino? Da bi ljudi vrnili v kino, so si izmišljali vse mogoče in nemogoče: razkošne formate, spektakularne specialne efekte, 3D in kakopak - najbolj nemogoče - Smell-O-Vision. Kaj je to Smell-O-Vision? Da bi gledalci film bolj začutili, da bi jih torej film bolj prevzel, so začeli med projekcijo v dvorano spuščati ustrezne vonjave - pač vonjave tega, kar je gledalec videl na platnu. Film je bilo mogoče vonjati. Ha! Vonj po filmu. Smell-O-Vision ni bil brez konkurence - AromaRama, Smell-O-Rama, Scentovision.
-
7. 10. 2011 | Mladina 40 | Kultura | Film
Gotovo veste, kaj je to product placement: podjetje filmarjem plača, da ta ali oni njegov produkt vključi v film, da ga torej pokaže v filmu. Namesto da bi se v filmu pojavila reklama za ta produkt, se v filmu pojavi kar sam produkt. Recimo: BMW, Visa, L'Oréal, Ericsson, Heineken, Avis in Omega SA v bondiadi Jutri nikoli ne umre. Ali pa Sonyjevi telefoni, prenosniki in televizorji v bondiadi Casino Royale. In tako dalje. Slovenija je tako podjetje, ki tujim filmarjem plačuje, da jo pokažejo v svojih filmih. Vzemite le Deviški ples smrti, madžarski film, ki ga je koproducirala oz. sofinancirala tudi Slovenija.
-
30. 9. 2011 | Mladina 39 | Kultura | Film
Hitro - koga je morski pes najprej požrl v Žrelu? Točno, žensko. Za kazen. Ker je fukala. Ker je dišala po seksu in spermi. In ker ni bila poročena. In koga je morski pes najprej požrl v Globoki modrini? Točno, črnca. Za kazen. Ker je črn. Ker se je rinil med znanstvenike. Ker tako visoko nima kaj početi. In Noč morskih psov je dokaz, da so najbolj večni prav najbolj obupani in najbolj obupni klišeji. Uganite, koga najprej požre morski pes - točno, žensko. Ker diši po seksu. In uganite, koga morski pes udari takoj zatem - točno, črnca. Ker smuča na vodi. Ker se je preveč stegnil. Ker se ne bi smel riniti v to belsko obliko preživljanja prostega časa. Morski psi, ki po louisianskem močvirju preganjajo, terorizirajo, žrejo in trpinčijo skupino alfa mladcev in bimbastih mladenk (ne, mobilni telefoni ne delajo), so reakcionarji, varuhi starega režima, toda mladci in mladenke so tako brezosebni, tako
-
30. 9. 2011 | Mladina 39 | Kultura | Film
Ženske ne rojevajo več same - ob strani jim stojijo njihovi moški, očetje njihovih otrok. Otroka zdaj rodita skupaj. Ženska rojeva, moški snema. Ne v Nekih drugih zgodbah, prvem pravem postjugoslovanskem jugoslovanskem filmu, koprodukcijskem hrvaško-srbsko-bosansko-makedonsko-slovenskem omnibusu: tu ženske - Hrvatica, Srbkinja, Nizozemka na misiji v Bosni, Makedonka in Slovenka - rojevajo same. In same se odločajo, ali bodo sploh rodile. Same odločajo o svoji možnosti izbire.
-
30. 9. 2011 | Mladina 39 | Kultura | Film
Vse dokumentarce o Cheju, ki jih imate, lahko mirno vržete proč - tole je popolni portret revolucionarja, ki je bil vedno pripravljen na revolucijo in close-up. Tu, v kubanskem dokumentarcu Che, novi človek, vidite, kako zelo se je Che zavedal kamere, kako dobro ji je znal streči, kako dobro je razumel njen poten-cial, kako premišljeno je kultiviral svoj imidž (Che na traktorju, Che v predilnici, Che na gradbišču, Che v Združenih narodih, kjer najavlja vihar, ki bo zajel latinsko Ameriko ipd.), kako »nesrečen« je bil, ko se je moral v Bolivijo infiltrirati pod drugim imenom in z drugo, povsem spremenjeno identiteto (gladko obrit, s plešo!) in kako vesel je bil, ko so mu začeli lasje in brada spet poganjati, ko je torej začel spet postajati podoben samemu sebi.
-
30. 9. 2011 | Mladina 39 | Kultura | Film
Samo (Jernej Šugman) in Hana (Polona Juh) sta poročena. Oba sta arhitekta, dobro situirana, s hiško in hčerko. Zanju ni krize. Ali pač? Da med njima nekaj ne štima, veste po tem, da ona bolj malo govori, da pomenljivo pogleduje, da melanholično poležuje in da čaka na vprašanje: »Kaj je s tabo?« Da med njima ni vse okej, pa veste tudi po tem, da on po telefonu kramlja z drugimi, namesto da bi kramljal z njo.
-
30. 9. 2011 | Mladina 39 | Politika
Borut Pahor je hodil kot zgodovinska osebnost, nastopal kot zgodovinska osebnost, govoril kot zgodovinska osebnost, kar pa naj vas nikar ne zavede - Borut Pahor je hotel biti zgodovinska osebnost.
-
23. 9. 2011 | Mladina 38 | Kultura | Film
Ko se medvedek Pu, ki mu glas daje Jim Cummings, zjutraj zbudi, ve, da mora storiti nekaj zeloooo pomembnega, toda ne more se spomniti, kaj. Ni čudno: Medvedek Pu - animirani film via Disney - izgleda tako, kot da je bil posnet pred mnogimi leti. Ne pred desetimi, ampak pred tridesetimi, štiridesetimi, v zlatih časih, v napol mitski dobi, ko so bili vsi ljudje dobri, prijazni in brez zlobnih nakan, ko so bili vsi odnosi vljudni, nežni, nevsiljivi in družinski, ko se ni nihče nikogar bal, ko ni bilo treba zaklepati vrat, ko je cvetela solidarnost, ko ni bilo sebičnosti, izkoriščanj in zlorab in ko so lahko ljudje nemoteno uživali v svoji preproščini in naivnosti. Tak svet ni nikoli obstajal, niti pred štiridesetimi leti (ali bolje rečeno: kaj šele pred štiridesetimi leti!), tako da bodo celo petletniki, ki jih ta animacija cilja, dahnili le: E, to pa je eskapizem! Disneyland se jim bo zdel bolj realen.
-
23. 9. 2011 | Mladina 38 | Kultura | Film
V romantičnih komedijah ni seksa. Ljubimca - moški in ženska, ki naj bi si bila usojena - se le gledata, ovohavata, dotikata, izgubljata in ponovno najdevata. To je vse. Vse skupaj se konča s poljubom. Ja, poljubu verjetno sledi seks, toda seks pride šele tedaj, ko filma ni več. Ko ga je že konec. Ko torej filma zmanjka. In zakaj v romantičnih komedijah ni seksa? Iz preprostega razloga: ker je seks le v napoto ljubezni. Ker le moti romantiko. Ergo: ker seks pokvari ljubezen. Tako je stališče romantičnih komedij.
-
23. 9. 2011 | Mladina 38 | Kultura | Film
En dan je modna revija - ravno obratno od tega, kar je hotel biti. Za začetek, naslov morate vzeti dobesedno - Emma (Anne Hathaway) in Dexter (Jim Sturgess), sicer sošolca, pristaneta v postelji, a se ne pofukata, ampak raje skleneta, da bosta le prijatelja. Harry in Sally - ne pa friends with benefits. Na koledarju piše: 15. julij 1988. In potem se začne Neskončen dan - no, njuna verzija Neskončnega dne. V njuno življenje se namreč vključimo le vsakega 15. julija v letu, ali bolje rečeno - vsako leto 15. julija. Ker sta si usojena.
-
23. 9. 2011 | Mladina 38 | Kultura | Film
Take like, kot je Joachim Zand (Mathieu Amalric), glavni junak francoske Turneje, običajno srečate v ameriških filmih: ofucani, sluzasti, stresni, napol šarlatanski promotor, ki se s svojo zabaviščno skupino prebija skozi male, zakotne, brezosebne, nič kaj profitabilne kraje, od enega cenenega hotela do drugega, zjeban od lovljenja ameriškega sna, in obenem prepričan, da je s svojo mešanico oportunizma, sejmarske vztrajnosti, družabne uglajenosti in šarmantne energičnosti še vedno strup za neuko, naivno, nekritično publiko, ki živi v preteklosti - tako kot on.
-
23. 9. 2011 | Mladina 38 | Kultura | Film
V letu hip hopa je kratka zgodovina slovenskega hip hopa. Ne da je zgodovina slovenskega hip hopa kratka, še zlasti če pomislite, da se začne z Domiceljevo verzijo Banan. Ironično? Še bolj ironično: hip hop so potem pionirsko posvojili stebri slovenske nacije, slovenski smučarji (Jure Košir in njegov cvišencajtarski kartel) in slovenski teater (Glejev Hamlett Packard).
-
16. 9. 2011 | Mladina 37 | Družba
Na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja, v času vladavine Ronalda Reagana in Margaret Thatcher, je trg doživel največjo deregulacijo po II. svetovni vojni. Kapital se je osvobodil. Bil je povsem prost. Tako kot trg. Restrikcije in omejitve in kontrole so padale druga za drugo. Kapital in trg sta bila odgovorna le še sama sebi ali pa, v najboljšem primeru, drug drugemu. In to je bilo vse. Država in družba nista imeli več nobene besede.
-
16. 9. 2011 | Mladina 37 | Kultura | Film
Če hočete videti, kako sodobni ljudje organizirajo svoj mikroupor proti sistemu, divjemu, opresivnemu kapitalizmu, njegovim izkoriščevalskim in poniževalnim mehanizmom, potem si poglejte avstrijskega Roparja, ki je posnet po resnični zgodbi. Johann Rettenberger, ki ga igra Andreas Lust, je avstrijski maratonec - stalno teče, stalno trenira. Manično, študiozno, napol stahanovsko. Kot stroj. In kako se upre sistemu?
-
16. 9. 2011 | Mladina 37 | Kultura | Film
Johnny English 2 je nadaljevanje zelo uspešne parodije Jamesa Bonda (kot da ni že sam James Bond samoparodija), ki pa se začne tako kot Rambo 3 - v budističnem samostanu. John Rambo (Sly Stallone) je po Rambu 2 padel v krizo - potreboval je malce samoiskanja, notranjega miru, duhovne telovadbe. Obupal je nad svetom, vojnami, klavnicami, kaosom. Kar pa ni čudno, če pomislite, kaj je počel v Rambu 2: v Vietnamu je pobil toliko ljudi (da o komunistih in njihovih simpatizerjih niti ne govorim), da je moral vase. Le koga ne bi žrlo, če bi pobil toliko ljudi, magari komunistov? Le kdo ne bi potreboval remonta, če bi za sabo pustil tako pokopališče? In budizem ga res osebnostno dvigne in preobrazi: ko ga potem pošljejo v Afganistan, namreč pobije še več komunistov in njihovih simpatizerjev. Ne, Rambo ni »izgubljeni turist,« ampak »najhujša nočna mora.« In ne, Rambo ne misli, da je Bog - Bog bi do nasprotnikov pokazal vsaj malce usmiljenja, Rambo ga ne. Ko ga ranijo, ga polkovnik Trautman, njegov guru, vpraša: »Kako je z rano?« Rambo budistično odvrne: »Saj ste nas učili, da naj ignoriramo bolečino, ne?« Jasno, Rambo bolečino ignorira. Malce ga resda boli, a tega ne jemlje osebno.
-
9. 9. 2011 | Mladina 36 | Svet
Za republikanskega predsedniškega kandidata, ki se bo prihodnje leto pomeril z Barackom Obamo, se rinejo mnogi, toda ratingi najbolje kažejo Michele Bachmann, kongresnici iz Minnesote, Ricku Perryju, guvernerju Teksasa, in Mittu Romneyju, nekdanjemu guvernerju Massachusettsa. Kdo bo dobil nominacijo za republikanskega predsedniškega kandidata? Ta, ki bo Ameriko vrnil Bogu. Romney nima možnosti - ker je mormon. Ker je, ko je bil še guverner Massachusettsa, vpeljal zdravstveno reformo, ki je bila zelo podobna Obamovi, »socialistični« in »komunistični«. In ker se je zavzemal za pravice istospolnih parov. Tega mu krščanska desnica ne bo oprostila niti odpustila. Podpiranje istospolnih parov? Neodpustljivo! Univerzalno zdravstveno zavarovanje? Neodpustljivo! Pa še mormon je. Mormoni niso »pravi« kristjani. Ne, krščanska desnica mu ne bo prikimala. Ne bo lobirala zanj. Ne bo agitirala zanj. Ne bo jurišala zanj. Kar je zanj zoprno: krščanska desnica - zelo dobro organizirani blok najrazličnejših evangeličanskih denominacij - je namreč najmočnejši ideološki, lobistični in volilni motor republikanske stranke in republikanskih primarnih, strankarskih volitev. Če nisi všeč temu motorju, temu kvazipolitičnemu bloku, potem si izgubljen. In krščanski desnici moraš biti zelo všeč, če hočeš dobiti njeno podporo. Če pa hočeš biti krščanski desnici zelo všeč, potem moraš biti zelo všeč Bogu. Kar pomeni, da moraš biti Bogu res zelo, zelo blizu.
-
9. 9. 2011 | Mladina 36 | Kultura | Film
Se še spomnite Goril v megli, filma o Diann Fossey, veliki zaščitnici goril? Bonobo Beni je film - no, igrani dokumentarec - o Claudine André, belgijski zaščitnici bonobov, pritlikavih šimpanzov, zelo veselih, poskočnih, tarzanskih opic, odličnih impersonatork človeške rase, ki bi se dobro podale rebootu TV serije Daktari. Razlika med Diann Fossey in Claudine André je očitna: Claudine André je še živa. Kar je velik dosežek, če pomislite, da deluje v Kongu (Kongu-Kinšasa!), kjer že desetletja divja brutalna vojna, kjer je umrlo na milijone ljudi in kjer je posiljevanje žensk tako pandemično kot uničevanje starih ekosistemov in ropanje naravnih bogastev, predvsem dragocenih kovin. A po drugi strani, če bi skušala Claudine André zaščititi dragocene kovine Konga, bi jo verjetno že davno ubili - bonobi imajo v primerjavi s temi kovinami tako nizko ceno, da jih lahko rešuješ pred civilizacijo, velikimi korporacijami, živalskimi vrtovi, zbiralci, huntami in divjimi lovci, ne da bi se pri tem igral s svojim življenjem. Milina v očeh Benija, malega, nežnega, ekspresivnega bonoba, ki ga je treba rešiti za vsako ceno, je videti kot alegorija vseh tistih Kongožanov in Kongožank, ki jih niso rešili.
-
9. 9. 2011 | Mladina 36 | Kultura | Film
Obstaja oblast. In obstaja kvazioblast, paraoblast, psevdooblast - saj veste, vsa tista množica uniformirancev, recimo raznoraznih varnostnikov, ki imajo le toliko oblasti, kolikor si je sami vzamejo. In ameriški komik Kevin James, ki izgleda kot večna rezerva za Adama Sandlerja, je karikatura te psevdooblasti. Recimo: v Paulu Blartu je igral varnostnika v nakupovalnem centru, ki si oblasti ne zna vzeti. Lik malega psevdooblastnika, ki nima nobene moči in ki si je tudi ne zna vzeti, je lik, ki ga stalno ponavlja, tudi v psevdokomediji Oskrbnik, v kateri igra oskrbnika v massachusettskem živalskem vrtu, ki kramlja z živalmi. Jasno, tudi živali - levi, gorile, sloni, opice, medvedi ipd., ki jih psevdovokalizirajo Sylvester Stallone, Cher, Adam Sandler, Nick Nolte, Judd Apatow, Jon Favreau itd. - kramljajo z njim. Zakaj jih sliši? Zakaj govorijo z njim? Zakaj mu dajejo celo romantične nasvete, s katerimi potem zapeljuje Rosario Dawson? Iz preprostega razloga: ker je kul. Ker je dober. Ker jih razume. Hej, zakaj jih potem ne spusti? Oskrbnik je tako dolgočasen, tako duhamoren, tako dosledno antismešen in tako psevdokvazipara, da je potreboval 5 scenaristov.
-
9. 9. 2011 | Mladina 36 | Kultura | Film
Steve Carell je že 25 let poročen z Julianne Moore. Srečno. Vsaj tako misli, dokler ji ne reče, hej, štejva do tri in potem na tri oba hkrati povejva, kaj si zdajle najbolj želiva. »Ena, dva, tri!« Carell dahne: »Crème brûlée!« Julianne Moore pa: »Ločitev!« Spala je s Kevinom Baconom. Carella, ki je tokrat bolj resen kot komičen, to povsem stre. Ne bi ga smelo. To, da je Julianne Moore spala z Baconom, je povsem logično - to bi se slej ko prej neizbežno zgodilo. Ne pozabite namreč, da vsakega človeka od Kevina Bacona loči le šest korakov. Tako kaže dobro znana družabna igrica Six Degrees of Kevin Bacon. Razlika je le v tem, da včasih za tistih šest korakov potrebuješ 25 let. Ker pa vsakega človeka od Bacona loči le šest korakov, smo hitro pri Ryanu Goslingu, Emmi Stone, Marisi Tomei, Analeigh Tipton in Jonahu Bobu. Gosling je barski filozof, ki Carellu pomaga najti izgubljeno moškost, saj njegovi podoč-njaki izgledajo kot »jajca Hugha Hefnerja«, toda ko ga začne mojstriti in ko pred sabo gleda le impersonacijo hlipajočega, milozvočnega patosa Robina Williamsa, ne ve, ali naj mu sploh pomaga, ali pa naj ga preprosto prepusti evtanaziji. Gosling, ki je prepričan, da je vojne spolov konec in da so jo dobili moški (in to v trenutku, ko so ženske začele na drogu plesati za trening), pade na Emmo Stone, Marisa Tomei pade na Carella, na katerega pade tudi 17-letna varuška, Analeigh Tipton, na katero pa pade Carellov 13-letni sin, Jonah Bobo. Hej, med Demi Moore in Ashtonom Kutcherjem je 15 let razlike, pa sta srečna! Šest korakov, pa dobite To noro ljubezen, romantično komedijo, ki je tlakovana s »sofisticiranostjo«, »zrelostjo«, »razsvetljenostjo«, »kompleksnostjo« in drugimi dobrimi nameni - kot majoneza. In tudi izgleda tako: kot majoneza. Da ne bom preveč nesubtilen: kot remiks majoneze in pudinga. Ne ravno brûlée. Ta nora ljubezen sicer ni rimejk britanske romantične komedije Pravzaprav ljubezen, toda v svoji majonezno-pudingasti mozaičnosti ne pade daleč stran, še toliko bolj, ker skuša za vsako ceno ostati na ravni splošne sprejemljivosti, spoštljivosti in vljudnosti, ta teren pa je že tako zlizan in iztrošen, da je za protinapad in druge izvirnosti bolj malo možnosti. Ne, Ta nora ljubezen ni nora (niti crazy niti stupid), ampak zelo mehka - in vsakič, ko bi morala otrdeti in dobiti zobe, postane še mehkejša. Ljudje, ki drug drugega varajo in zapeljujejo, so vendarle malce nevarnejši in ostrejši, pa tudi bolj zarotniški in bolj zlobni - in ne bodo vam rekli, da v nemonogamnem seksu niso uživali. Ta nora ljubezen, katere izvirni naslov zveni kot parodija filma Eat, Pray, Love, pa je tako nora, da nas prepričuje, da v nemonogamnem seksu nihče ne uživa. In če se že ločiš, se moraš potem obvezno poročiti z žensko, od katere si se ločil.
-
9. 9. 2011 | Mladina 36 | Kultura | Film
Arktika izgleda kot planet, na katerem bi se lahko dogajal Osmi potnik. Ali pa Solaris. Arktika je neobljudena, nenaseljiva, prazna. Tam nimaš kaj početi. Tam ni ničesar. In ta nič je lepa priložnost za trilerje. Ni ga čez triler, ki se dogaja na Arktiki, kajti tam se zgodi le to, kar ljudje prinesejo s sabo. Ali bolje rečeno: triler ima na voljo le to, kar ljudje v to veliko praznino - v ta absolutni, ekstremni nič - prinesejo s sabo. In v ruskem filmu Kako sem preživel poletje na ruski arktični meteorološki postaji, zgrajeni v času Stalina in gulagov, ni ravno gneče - tam sta le Pavel (Grigorij Dobrigin) in Sergej (Sergej Puskepalis), meteorologa, polarna zombija, ki bi si lahko povsem mirno momljala verze Bowiejevega štikla Space Oddity: »Here am I sitting in a tin can far above the world/ Planet Earth is blue and there's nothing I can do.« Momljala bi si jih lahko noč in dan, pravzaprav dan na dan, kajti noči tu ni - vedno je dan. In ledeno morje in morilske temperature in divji vetrovi. Sergej je kakih 20 let starejši od Pavla, toda obsojena sta drug na drugega - kot sin na očeta in oče na sina, kot učenec na učitelja in učitelj na učenca, kot mlajša generacija na starejšo in starejša generacija na mlajšo, kot tehnofil na tehnofoba in kot tehnofob na tehnofila, kot postsovjetska Rusija na sovjetsko in sovjetska Rusija na postsovjetsko. Do njiju je daleč, ne le geografsko in tehnološko, ampak tudi psihogeografsko, med njima pa je distanca, stkana iz arktičnega niča, enoličnosti, dolgčasa, brezdelja, izoliranosti, asocialnosti, paranoje, norosti, ki pride s teritorijem (tako kot avtodestruktivnost), in rutinskega pošiljanja podatkov, ne ravno tako dramatičnih ali pa alarmantnih, da bi spremenili izraz na njunih obrazih, toda ko Pavel nekega dne prestreže alarmantni, tragični podatek, ki ga potem Sergeju taktično - tako rekoč preventivno - zamolči, se tisti nič napihne v katastrofo. Nič je pač kraj, ki človeku nudi veliko možnosti, da postane HAL - ali pa tisti ocean iz Solarisa, Tarkovskega odgovora na Kubrickovo Odisejo v vesolju. Kot je rekel Brecht: Če v prvem dejanju na steni visi puška, pomeni, da bo v tretjem dejanju uporabljena.
-
2. 9. 2011 | Mladina 35 | Svet
Oh, če samo pomislim, koliko h'woodskih filmov so prodajali s sloganom: The hunt is on! Lov se začenja! S tem sloganom stalno - že leta in leta - prodajajo akcijske filme, trilerje, pa tudi grozljivke. Očitno se je prijel. V resnici se je tako dobro prijel, da zdaj z njim propagirajo in prodajajo tudi lov na Moamerja Gadafija: The hunt is on! Lov se je začel! Vsi to ponavljajo, in to s tako vnemo, kot da bi hoteli reči: Cenjena publika, začel se je vaš najljubši film! Ali pa: Hej, začela se je vaša najljubša računalniška igrica! Vsekakor, za Zahod je libijska vojna le film, le računalniška igrica, nekaj povsem irealnega - zahodne sile so Libijo tolkle iz zraka, z varne distance, umirali pa so Libijci. Libijska vojna je idealna vojna, vojna prihodnosti: vojna, v kateri se ti nič ne zgodi. Vojna, ki se ne zgodi. In libijska vojna se za Zahod v nekem smislu res ni zgodila. Zato je toliko bolj čudno, da hoče Zahod zdaj na vsak način Gadafijevo glavo - in ji soditi. V Haagu. Na Zahodu. Za njim so poslali libijske upornike, britanske Posebne enote in ameriške Predatorje.
-
2. 9. 2011 | Mladina 35 | Kultura | Film
Film Brez povratka 5 je prišel ravno v pravem času - na mentalni prelomnici, ob koncu počitnic in dopustov, ko je konec prostosti, brezskrbnosti in veselja, ko je pred Slovenci spet sedem, osem mesecev kratkih dni, hudega stresa, depresije in sivine, ko se torej Slovenci spet prelevijo v eksistencialiste. In predapokaliptična atmosfera, v kateri je prišel ta film, le še dodatno poudari njegov eksistencialistični gusto. Franšiza Brez povratka je prežgana z eksistencializmom. Sporočilo je dobro znano: Vsi umremo! Ko si živ, si že mrtev! Vedno si na tem, da umreš! Če nisi umrl danes, ne pomeni, da ne boš umrl! Nihče ne živi večno! Smrti ne moreš pobegniti! In seveda: če je tvoj sosed - ali pa tvoj prijatelj, znanec, kolega, sovražnik ipd. - umrl pred tabo, še ne pomeni, da ne boš tudi ti umrl! In glede na to, kaj v tej franšizi počne Smrt s tistimi, ki mislijo, da so jo ukanili in se ji izmaknili, je bolje, da takoj umrete. V nasprotnem primeru si bo Smrt za vas izmislila najhujšo, najbolj pikantno, najbolj groteskno smrt: ponižala vas bo, osmešila. Ne, Smrt definitivno ni na strani tistih, ki preživijo. Tokrat mislijo, da so preživeli (in ušli Smrti), mladi uslužbenci (enkrat za spremembo ne tinejdžerji), ki se z avtobusom odpravijo na team-building, toda ko pripeljejo na orjaški most, ima Sam (Nicholas D'Agosto), eden izmed njih, tisto smrtno slutnjo, apokaliptično vizijo: most se bo zlomil, vsi bodo umrli grozne smrti. Ko se nenadoma zbudi, so vsi še živi, toda opazi prve znake tega, kar je videl v svojih apokaliptičnih sanjah, toda le peščica prijateljev mu verjame, tako da še pravočasno zapustijo bus in most, ki se kmalu zatem prelevi v Titanik - in Steven Quale, ki je superviziral specialne efekte pri Cameronovem Titaniku, poskrbi, da je padanje v globino res pikantno, srhljivo, groteskno. A kot rečeno: ti, ki jih pogoltne most, jo še dobro odnesejo. Tiste, ki preživijo, čakajo še hujše, še bolj pikantne, še bolj srhljive, še bolj groteskne smrti. Lahko se skrivajo, toda ne morejo zbežati. Smrt pride po vsakogar izmed njih - tolče jih enega za drugim, kot serijski morilec s kozmičnim inteligenčnim kvocientom. Nikjer niso varni - niti v telovadnici, med gimnastično vajo, niti v masažnem salonu, med akupunkturo, niti pri optiku, med laserskim posegom. Znoj je vedno le uvod v smrt. Seksizem tudi. Smrt vedno poantira svojo mantro - in za nameček se mrtvim še posmehuje. No: reži. Nobene pietete. Smrt ima črni smisel za humor, za katerega si potem vzame tudi čas. Smrt je ultimativni sarkazem, popolna žalitev. Smrt je totalna, vsevidna, vsepovsodna. Kar vas seveda pripelje do ne-izogibnega vprašanja: če je smrt res tako pametna, tako totalna, tako vsevidna, tako inteligentna in tako nezgrešljiva, kako to, da so se ji potem Samovi prijatelji na tistem mostu izmaknili? Kako to, da jo je Sam ukanil? Nič, Smrt očitno ne kontrolira sanj. Hej, morala bi se povezati s Freddyjem Kruegerjem, ki kontrolira sanje. Franšiza Brez povratka je repetitivna - kot Smrt. A po drugi strani, ljudje umirajo zato, ker so neumni - izmaknejo se Smrti, potem pa sedejo na potniško letalo. In zaslišijo štikel Dust in the Wind.
-
2. 9. 2011 | Mladina 35 | Kultura | Film
Drevo življenja, zmagovalec letošnjega Cannesa, je natanko to, kar filmi običajno niso: avtobiografija. Filmski režiserji običajno ne snemajo avtobiografij. Biografije - da. Avtobiografij - ne. Avtobiografije so stvar knjig. Filmi so predragi, da bi prenesli avtobiografije. Transformerji niso avtobiografija Michaela Baya. Lov za izgubljenim zakladom ni avtobiografija Stevena Spielberga. In Šund ni avtobiografija Quentina Tarantina. Šund je morda res film o filmih, ki jih ima Tarantino najraje, toda to ni avtobiografija. Filmi o režiserjevih najljubših rečeh niso avtobiografije, ampak bolj fetišizmi - za filme so to, kar je za noge masaža. Tarantino je cinefil - in tega nikoli ne skriva. Vedno citira filme, vedno da povsem jasno in odločno vedeti, katere filme ima najraje, kateri so nanj najbolj vplivali, kateri so ga najbolj zaznamovali, še več - te filme vedno prikaže kot dele svojega življenja, kot biografske enote, kot tisto, kar se mu je v življenju zgodilo. Njegovi filmi so sestavljeni iz filmov, ki jih je videl - in njegovo življenje verjetno tudi. Terrence Malick, avtor Drevesa življenja, nekdanji reporter, filozof, fan Martina Heideggerja in script doctor (Škorpijon ubija, Odpelji, je rekel), je Tarantinovo diametralno nasprotje: v svojih filmih - četudi redkih (le pet v štiridesetih letih) - nikoli ne pove, kateri so njegovi najljubši filmi. Nobenih citatov ne pušča. Njegovi filmi - Surova balada, Božanski dnevi, Tanka rdeča črta, Novi svet in Drevo življenja - niso filmi o filmih, ampak biografije ljudi, ki so zares živeli. Ali pa bi vsaj lahko zares živeli. Kaj počnemo v filmih, bi rekli ti Malickovi ljudje: o nas bi morali pisati romane!
-
28. 8. 2011 | Mladina 34 | Kultura | Film
Se še spomnite Nevarnih src? Michelle Pfeiffer pride za učiteljico na šolo, na kateri mrgoli problematičnih učencev. V Hudi učiteljici je ravno obratno: Cameron Diaz pride za učiteljico na šolo, na kateri je problematična le ona sama. Nič se ji ne ljubi, pedagoški proces ji je španska vas, poha in preklinja, laže in goljufa, ne ve, da je božič, obenem pa pohlepno išče sponzorja, pač bogataša, ki bi pital njen dizajnerski apetit in ki bi jo odrešil tega, da mora delati. A kaj ko vsi bogataši fukajo le na dva načina: oblečeni ali pa s kondomom, ki ga potem vzamejo s sabo, za vsak primer, da ne bi prišlo do kakšne naknadne, taktične, zlatokopske oploditve. In seveda, učencem že prvo uro vrti film, in sicer Stand & Deliver, napol kultni film o učitelju, ki pride na problematično šolo. Šola, na katero pride ta učitelj, je v getu - šola, na katero pride Cameron Diaz, pa je nekje v Barbielandu. Vsi ostali na tej šoli so namreč povsem neproblematični. Nočejo gledati filmov! Zahtevajo znanje! Je kaj bolj problematičnega od šole, na kateri ni niti enega problematičnega učenca? Oja: film o taki šoli. Kot veste, so Nevarna srca kmalu dobila parodijo - Nenevarna srčeca. Zato je še toliko bolj čudno, da se Huda učiteljica tako zelo trudi, da bi izgledala kot parodija Nevarnih src. Je tisto, kar slišimo, štikel Gangsta Paradise? Absolutno. V filmu nastopita tudi Justin Timberlake in Jason Segel, toda njuna naloga je le, da občudujeta šov Cameron Diaz, pa četudi tu ni kaj občudovati, saj sta to verzijo Cameron Diaz videla že v mnogih filmih. Kar pa naj vas ne zavede: problematična v resnici izgleda le zato, ker so vsi ostali tako neproblematični.
-
28. 8. 2011 | Mladina 34 | Kultura | Film
Cirkuški klovn prinaša smeh in veselje. V Žalostni baladi za trobento prinaša smrt. Je kaj hujšega od klovna, ki prinaša smrt? Je kaj bolj strašljivega, bolj srhljivega, bolj pošastnega? Ne, toda Álex de la Iglesia, avtor Akcije mutant, Dneva zveri in Perdite Durango, ob tem še pretirava. Nič posebnega: vedno pretirava. In najboljši je, ko pretirava. Ko skuša biti še bolj to, kar je - bizaren, morbiden, luciden, odbit, absurden, sarkastičen, obešenjaški. Ko skuša torej impresionirati samega sebe. Tokrat gre zelo daleč, da bi se potešil. Žalostna balada za trobento, zmagovalka letošnjega Grossmannovega festivala, se odpre leta 1937 - v cirkusu, v katerega na lepem butne španska državljanska vojna, ki vpokliče tudi »veselega klovna« (Santiago Segura).
-
28. 8. 2011 | Mladina 34 | Kultura | Film
Ker živimo v času reciklaže (rimejki, nadaljevanja, ekranizacije stripov in TV serij), je povsem samoumevno, da je reboot doživela tudi Jane Eyre, literarna klasika, ki jo je Charlotte Brontë objavila davnega leta 1847 in ki je doživela že kopico ekranizacij, filmskih in televizijskih. Če seštejete vse verzije, ji verjetno v hrbet gleda celo Hamlet, da ne govorim o Romeu in Juliji. Jane Eyre in Edward Rochester sta Romeo in Julija 19. stoletja - ne loči ju družinski spor, ampak razredni prepad. Jane, ki jo igra Mia Wasikowska (Alica v Čudežni deželi), je sirota, ki so jo skušali v Lowoodu, popolnem trobilu viktorijanske porcelanske represije, na vsak način »mortificirati«, še huje, iz nje so hoteli izgnati celo hudiča, no, »zlobo« (niso videli Linde Blair v Izganjalcu hudiča) - njena sla po neodvisnosti in samostojnosti je dišala po »bolezni«. Zdaj se preživlja kot guvernanta - Edward Rochester (Michael Fassbender) je petični, zamišljeni, ranjeni, melanholični aristokrat, čigar strašljivo, megličasto, skrivnostno, somračno posestvo, Thornfield Hall, postane labirint njene zadržanosti in obenem njeno bojišče. Tu mora svojo sposobnost podrejanja in služenja - svojo odvisnost od moškega, svoje skrivanje emocij, svoje samozatajevanje, svojo »čistost« in »obskurnost« - preleviti v umetnost obvladovanja. V romanih sester Brontë - in romanih Jane Austen - podrejenost ženske ni znak njene nemoči, ampak njene moči. Če hoče z moškim izenačiti, mora postati njegova gospodarica, kruta in ironična, ne da bi on sam to opazil. Jane Eyre izgleda tako, kot da je posneta v verzih, saj polzi v ritmu brezhibne kostumografije, brezhibne scenografije, brezhibne dikcije, brezhibne krajine in brezhibne razredne paranoje, prepojene z norostjo socialne rigidnosti in gotskim terorjem, ki se zrine med Jane in Edwarda, med njune agonične poglede, med njune sarkastične besede in med njune ritualne tišine, zato gre v njun prvi poljub več, kot je šlo v seksualno revolucijo.
