Matej Bogataj

  • Matej Bogataj

    1. 2. 2019  |  Mladina 5  |  Kultura  |  Knjiga

    Avgust Demšar: Otok

    Demšar je vztrajen ciklični pisec kriminalk, v dosedanjem opusu je literarno oživil dve ekipi mariborskih kriminalistov, ki sta v prejšnjem primeru, v Pohorski transverzali, združili moči, saj je sled za storilcem vodila tudi v politiko. Med vpletenimi je bil celo hitro napredujoči politik, menda kandidat za premiera – pri tem Demšar ni izpustil priložnosti, da bi opozoril na spolitiziranost karieristov v policijskih vrstah in na to, da politiki ščitijo svoje, čeprav imajo morebiti krvave roke. Na nezdrav preplet politike in podložnost policijskih šefov in usmerjevalcev preiskav še neposrednje opozarja Golobov Leninov park: tam pred preiskavo obvarujejo radikaliziranega pripadnika koalicije sovraštva. Več

  • Matej Bogataj

    25. 1. 2019  |  Mladina 4  |  Kultura  |  Knjiga

    Amanda Mihalopulu: Zakaj sem ubila najboljšo prijateljico

    Roman o ženskem prijateljstvu in zagatnih odzivih na evropsko politično stvarnost grške pripovednice Amande Mihalopulu (1966) raste iz travmatičnih spominov: pripovedovalka še po tem, ko se z materjo v Grčijo vrne iz Nigerije, medtem ko oče ostaja v Afriki, zaposlen v naftni družbi, riše votline in si zbaše v usta kakšno kobilico. V otroštvu je bila namreč izpostavljena nasilju, vendar to uspešno potlačuje, in tudi bralci šele proti koncu izvemo za podrobnosti njene afriške epizode, ki sproža neutemeljen občutek krivde. Več

  • Matej Bogataj

    18. 1. 2019  |  Mladina 3  |  Kultura  |  Knjiga

    Vesna Lemaić: Dobrodošli

    Lemaićeva je bila angažirana že v prejšnji prozi: Kokoška in ptiči je na primer roman o zasedbi prostora pred borzo, o notranji dinamiki gibanja, opozarja na finančne plenilce iz invazivnih tujerodnih denarnih ustanov, ki so si podredile države in celotna gospodarstva. Vendar je ob zanosu in ponosu ob branjenju zgradb, iz katerih so zaradi neplačane položnice deložirali družine, ob pripadnosti in požrtvovalnosti o gibanju od znotraj spisala ne le zgodovino, temveč tudi kritiko. Potem se je področje boja premaknilo drugam in so znotraj kurnika nastale nezaceljive vrzeli in razlike; vendar je vse spisano kot premeščanje, kot niz preimenovanj, ki so omogočala distanco in nekaj humorja ob razliki med vpletenostjo in pogledom od zgoraj. Več

  • Matej Bogataj

    11. 1. 2019  |  Mladina 2  |  Kultura  |  Knjiga

    Anna Bolavá: V temo

    Od torka do torka, ko je odkup posušenih rastlin, živi pripovedovalka Anna, zeliščarica in prevajalka po sili, ki ji gre na živce, da je malo raztresena, njeno življenje pa pe rmane ntna zmeda in nesporazum. Pod sušeče se rože recimo podloži štirideset strani prevoda in mora potem žrtvovati dva dni polne poletne nabiralne sezone. Tudi sicer je založba, za katero dela – a je delo ne zanima in zanj niti ni dovolj zbrana – v fazi prestrukturiranja: natančneje, tistim, ki jih hoče obdržati, postavlja nemogoče pogoje in od njih zahteva prevode v eksotičnih jezikih, ki jih praviloma ne znajo, vse to pa zato, da preveri lojalnost in najde garače, s katerimi bo lahko napadala profite na finančnih morjih. Več

  • Matej Bogataj

    4. 1. 2019  |  Mladina 1  |  Kultura  |  Knjiga

    Marko Vidojković: Res vam hvala

    Vidojković v tem kratkem in na več mestih duhovitem romanu predpostavlja – pa ni edini –, da je celota sveta sestavljena iz heterokozmosov, torej svetov, ki bivajo drug zraven drugega in drug mimo drugega v različnih dimenzijah, vendar dovolj blizu, da je med njimi mogoč prehod. Ta se zgodi, ko protagonista, zaposlenega na oddelku notranjega ministrstva za nepojasnjene pojave, kar je drugo ime za skrivnostno sinekuro razvajenega očkovega sinčka, pokličejo na resno misijo: pojavljati so se začeli ustaši in četniki, sami takšni, ki so jih že dokončno obdelali likvidatorji za zunanje zadeve (prej KOS). Z istimi prstnimi odtisi, z istimi sovražnimi parolami proti socialistični Jugoslaviji in njenim pridobitvam, do konca pijani. Pijanost je ena od posledic potovanja skozi portale, zato si specialci, ki grejo poizvedovat v alternativno resničnost, v kateri vladajo beda, evro, koruptivne elite, lizači izpostav svetovnega imperializma in kar je še psovk iz tega nabora, špricajo kokain v oči, da so takoj v pogonu. Več

  • Matej Bogataj

    21. 12. 2018  |  Mladina 51  |  Kultura  |  Knjiga

    Marie NDiaye: Skrivnostna prehajanja

    Diaye je že z romanom Rosie Carpe nakazala, potem pa s Tremi močnimi ženskami potrdila, da njene junakinje rade rijejo po spominskih usedlinah. Rosie je v tem res krapovsko dosledna in dviguje velike količine mulja, ki zakalijo njen odhod nazaj v kolonijo in popis tamkajšnjih novim priseljencem scela nerazumljivih situacij. Podobno v romanu Ladivine: družina gre namesto na Baltik v neimenovano eksotično in organizacijsk o ne pr egle -dno državo, kjer ni nič tako, kot se zdi, tam pa naslovna junakinja, poimenovana po zatajeni babici, po vrsti nesporazumov in fantastičnih obratov skrivnostno odtava v sanjski nočni gozd. Tam se nerazumljivo preobrazi, za tiste, ki jo poznajo samo na videz, pa celo izgine za zmeraj – predvsem za člane svoje ožje družine. Več

  • Matej Bogataj

    14. 12. 2018  |  Mladina 50  |  Kultura  |  Knjiga

    Zahar Prilepin: Samostan

    Skoraj vedno Zahar Prilepin (1975) ni kontroverzen le v političnem smislu, to se kaže tudi v Samostanu, ki je prevrednotil pogled na sovjetska prevzgojna taborišča. Bralni špeh govori o Artjomu, očet omorilcu iz str a -sti in afekta, ki je politično razbarvan. Sicer je obkrožen z najpomembnejšimi nosilci revolucije in njihovimi nasprotniki – na obeh straneh: med zaporniki in med nadzorniki so čekisti, visoki rdečearmejci, kontraši, revolucionarni sektaši, pa tudi menihi, dilerji opija ljudstva. Več

  • Matej Bogataj

    7. 12. 2018  |  Mladina 49  |  Kultura  |  Knjiga

    David Grossman: Pride konj v bar

    Izraelski pripovednik Grossman (1954) si je zastavil težko nalogo: v roman preliti en sam nastop, v katerem stoječi komik Dovale Grinštajn v Netanji neusmiljeno praska po sebi in pri tem dela čustveno inventuro. Pričevalce, ki so mu bili blizu takrat, ko so se zanj stvari v otroštvu nepovratno spremenile, tudi zato, ker so v nasprotju s poniževalnimi vrstniki pokazali nekaj sočutja, posebej povabi na svoj verjetno zadnji, vsekakor pa totalni nastop. Ker po njem enostavno ni več mogoče nikamor, to je govor na pragu, do konca iskren in neprizanesljiv do vseh, še najbolj do sebe: govor na pragu smrti, govor o soočenju s smrtjo, najprej tujo, potem lastno. To komik, ki dela vse obratno, v stiski recimo hodi po rokah, naredi po svoje – očarljivo, silovito in mučno. Več

  • Matej Bogataj

    30. 11. 2018  |  Mladina 48  |  Kultura  |  Knjiga

    Jurij Andruhovič: Moskoviada

    Moskoviada – sliši se kot eno tistih vsesovjetskih ali zveznih, vsezveznih in brezveznih tekmovanj v čemerkoli že. V ospredju je, pričakovano glede na zemljepisno lego in dogajalni čas tik pred perestrojko, pa tudi v skladu z literarno tradicijo, alko. Roman je spisan v maniri žlampaškega realizma, le količine popitega in dolgotrajnost veseljačenja so na meji fantastičnega, zato posameznim pripetljajem celo precej nekredibilen pripovedovalec ne zna priti čisto do dna, čeprav je dnu ves čas blizu. Recimo spustu v podzemlje še nadstropja niže od kanalizacije, kjer v zadnjih urah Imperija kraljujejo po Velikih krmarjih in podobnih neustrašnih in čez vse opevanih vodjih poimenovani zakrinkanci, ki delajo načrte za ohranitev ali vsaj obnovitev Imperija. Andruhovič, Ukrajinec, je v času nastanka romana, leta 1992, temu seveda nasprotoval in njegov pisateljski namen je s karnevalizacijo in grotesknostjo do konca osmešiti prazne obrede, s katerimi so poskušali najnižji in skoraj peklenski obnavljati preživelo ideologijo. Več

  • Matej Bogataj

    23. 11. 2018  |  Mladina 47  |  Kultura  |  Knjiga

    Chimamanda Ngozi Adichie: Škrlatni hibiskus

    Škrlatni hibiskus raste na vrtu pripovedovalkine tete in njen brat z malo več hortikulturne žilice si ga želi presaditi na domačega, kjer se s takšnimi vrtnimi hobiji pravzaprav ne ukvarjajo. Za to imajo podrejene, veliko služinčadi, predvsem pa mlademu človeku, ne glede na spol, ne gre postopati naokoli, ves čas se je treba držati strogega urnika in predvsem dolgo in ob vsaki priložnosti moliti. Tako misli in to tudi brez milosti uveljavlja oče, lastnik kar naenkrat opozicijskega časnika, kar ga po priprtju in kasnejši smrti glavnega urednika dodatno napsihira in je pri vzgoji še strožji. Prej je pohabil brata, zdaj hčeri noge kazensko zaliva z vročo vodo ali pa kaj vrže vanjo, pa tudi mati ima pod očesom vedno kakšno novo modro »okrasje«. Več