Matej Bogataj
-
6. 8. 2021 | Mladina 31 | Kultura | Knjiga
Josip Osti je v zadnjih letih izdal tetralogijo, ki jo sestavljajo romani Duhovi hiše Heinricha Bölla, Narcis pred zrcalom, Črna, ki je pogoltnila vse druge barve in Življenje je srhljiva pravljica, in že v uvodu k prvemu pojasnil oblikovni princip: ker mu je med bivanjem v pisateljski rezidenci ob neurju veter premešal strani, je roman, kot pravi, »kaleidoskopski«: urejen pozneje, skoraj naključno in drugače, kot je bilo morda zamišljeno, drugi trije sledijo isti asociacijski logiki. Pogosto gre za spomine na erotične prigode in nesporazume, spomine na živahno, obšankistično in – takrat še – naivno samolobistično početje pisateljskih kolegov, ki jim je kot urednik Sarajevskih zvezkov (Sarajevske sveske) in tajnik bosanskega združenja pisateljev pričeval – literarna scena je bila takrat živahna in včasih bučna, kar danes zanikajo predvsem tisti, ki jih ni bilo zraven. Nekateri romani so oprti na korespondenco, ki jo je Osti, ljubezenski migrant (drugo ženo je spoznal v DSP), imel z različnimi ljudmi v okupiranem Sarajevu, na primer z materjo, tudi s sarajevskim pesniškim kolegom, ki je prebegnil v Prago, vmes pa so anekdote o tistih, ki so izza šankov odšli nad mesto in ga oblegali in se po daytonskem sporazumu vanj spet vrnili. Osti je seveda vse poznal od prej in si je tudi njihov strelski angažma zapomnil in te vrste izdaje dajejo temu pisanju mračno štimungo, kot seveda pisanje o bolezni in zdravljenju v zadnjih zapisih.
-
30. 7. 2021 | Mladina 30 | Kultura | Knjiga
Skoraj dva ducata zgodb, ki sestavljajo zbirko Polêti že! izraelskega pripovednika Edgarja Kereta (1967), nimata skupnega imenovalca. Med njimi najdemo izpovedi tistih, ki so jih klonirali kot objekte, kot nadomestke za maščevanje, ker so se pravi zoprniki izmuznili v smrt. Najdemo maloumne ameriške tečnobe, ki zahtevajo zgodbe, ob katerih bodo ženske padale nanje. Zraven so zgodbe angelov in njihovega brezčasnega in brezsanjskega česanja oblakov, kar je vse blizu mučnemu približku večnosti, odkar je Bog mrtev, pa tudi take o poskusih z virtualnimi nadomestki partnerjev, pri čemer, podobno kot v eni od Bizarnih zgodb Olge Tokarczuk, ni čisto jasno, kdo je kopija in kdo izvirnik, kdo plačnik in kdo proizvod.
-
23. 7. 2021 | Mladina 29 | Kultura | Knjiga
Dragan Velikić: Naslov: beograjski roman
Srbski pripovednik in esejist Dragan Velikić (1953) se tokrat posveča Beogradu in sledem, ki so jih za seboj pustili osvajalci, tudi sledem, ki jih za seboj puščajo trenutni zavojevalci, kriminalci pod patronatom politične garniture. Tem naborom prišlekov iz podzemlja nekako od vzpona Miloševića prav nič ne prizanaša in jih imenuje z različnimi slabšalnimi oznakami.
-
16. 7. 2021 | Mladina 28 | Kultura | Knjiga
Vladimir Sorokin: Opričnikov dan
Opričnina je bila osebna garda Ivana IV. Groznega iz sredine 16. stoletja, politična policija, nasilna v razlaščanju višjega plemstva, popolnoma predana in brezskrupulozna v svojem delovanju v imenu in v službi carja. Sorokinu, sicer enemu bolj provokativnih sodobnih ruskih pisateljev, se zdijo pripadniki te skrajno lojalne in pohlepne garde primer vsega zaviralnega in koruptnega, nasilnega in mafijskega v ruski družbi, tudi sodobni, zato je to distopijo, postavljeno v bližnjo prihodnost, opremil z monarhijo, carjem in čudno priljubljeno carico, ki jaga mlade uniformirance; opričniki so udarna pest te monarhije, solni ekstrakt te že tako s korupcijo in mafijskimi klani in metodami presoljene zemlje.
-
9. 7. 2021 | Mladina 27 | Kultura | Knjiga
Igor Karlovšek: Samo domov me pelji
Karlovškovi zgodnji romani so se ukvarjali z družbo, ki jo pretresa tranzicija, in ko se pojavi kovček olastninjenega denarja – ali kaj podobno vrednega –, opazujemo, kdo in kako se ga bo poskušal polastiti. Najspretnejši so bili po pravilu tisti s pravnim znanjem in kakšnim računom v tujini, kamor je bilo mogoče zadevo začasno odložiti, dokler stvari niso dozorele. Ker je spremljal družbeno patologijo, ki je na svojih mejnih območjih prehajala v kriminal, se nam je zdelo, da piše kriminalke ali politične srhljivke, kadar je šlo recimo za spopad dveh tajnih služb, vojaške in civilne. Pri tem pa smo mogoče podcenjevali ali spregledali vlogo, ki jo ima v njegovem pisanju družina, ta najmanjša borbena enota proti grozodejstvom in grdobijam, ki se dogajajo v zunanjem svetu.
-
2. 7. 2021 | Mladina 26 | Kultura | Knjiga
Trdi, surovi in nedostopni so ljudje, ki jih portretira irski pripovednik Donal Ryan (rojen leta 1976), trda so njihova srca in trdo je njihovo življenje. Kar nekaj njegovih rojakov je popisovalo to irsko zagamanost in zadrtost in nesposobnost, da bi se odprli, da bi priznali svoje napake in bi jim bilo odpuščeno, da bi se nehali vsi po vrsti delati blazne frajerje, ampak Ryan še bolj kot drugi ne popušča pri njihovih opisih, prav tako niti za ped ne popušča skoraj dvajset nosilcev glasov. Trmasti in navzven neljubeči so do konca, do groba in čez, saj dobijo svoj glas tudi mrtvi in duhovi, nič manj spravljeni s stanjem stvari kot ostali.
-
24. 6. 2021 | Mladina 25 | Kultura | Knjiga
Marijan Šket, rojen v izmišljeni vasici na Kozjanskem, protagonist in tudi glavni govorec v romanu Cajhn Vasje Jagra, sicer Mladininega novinarja, je tako slaven in pomemben, da ima celo geslo v Wikipediji. Ob osebnem ima celo pojasnjevalno geslo o največjih aferah, v katere je bil vpleten. In zraven je bil povsod, kjer so se vrteli (post)tranzicijski novci, pa naj je šlo za zamik izplačil čekov v času hiperinflacije v trgovini, ki jo je vodil, ali za zbiranje lastninskih certifikatov. Dal je tovornjake za čezmejno trgovino z orožjem v času embarga, z računi v tujini je izčrpaval lastna podjetja na račun manjših delničarjev in kšeftaril s krediti z bankami. Ukvarjal se je s preplačano prodajo živil centralnim blagovnim rezervam, ki jih je potem odkupil nazaj in preprodal v lastni trgovski verigi.
-
18. 6. 2021 | Mladina 24 | Kultura | Knjiga
László Krasznahorkai: Svet gre naprej
Prozni fragmenti, osnutki zgodb, ki se ne morejo razplesti in se zažirajo v lastno nemoč, predavanja, pa ne vemo, ali resnična in zato nekoliko spodletela ali fingirana in spisana skoraj v stilu Kafkove zgodbe Pismo akademiji, pa nekaj biblijskih dopisovanj in nekaj kot da prigod iz širnega sveta – vse to sestavlja zbirko Svet gre naprej. Ta hoče že z naslovom povedati, da ne bo konca sveta, vsaj ne za vse, in da bodo stvari preživele, vendar še naprej ostale brez smisla, brez dopolnitve, zamrznjene v večnem perpetuiranju nesmisla.
-
11. 6. 2021 | Mladina 23 | Kultura | Knjiga
Skoraj ducat in pol zgodb, ki sestavljajo zbirko Nož v ustih domače avtorice Agate Tomažič (rojene leta 1977), je precej raznorodnih, glede kraja dogajanja in glede pripovedne lege; nekatere so povedane prvoosebno in druge bolj od zunaj, objektivno, nekatere so zabrisane in pridušene, druge bolj krvave, naj gre za živalske ali človeške kadavre in ureznine. Naslovna recimo pripoveduje o tem, da je treba tudi pri rezanju imeti občutek za nobleso, ki pa ga ni mogoče pridobiti na hitro, temveč sta potrebni dolgoletna praksa in vzgoja – nesojeni zet namreč do bridkega izgona iz družinske idile neustrezno z nožem tretira sladico, na veliko zgroženost vseh prisotnih.
-
4. 6. 2021 | Mladina 22 | Kultura | Knjiga
V enem prejšnjih romanov, v Opolzkosti v zasebnosti, se je italijanski pripovednik Marco Missiroli (rojen leta 1981) v maniri razvojnega romana posvečal odraščanju fanta skozi različne etape, pri čemer je bil poudarek na spolnem dozorevanju in dilemah, ki grejo zraven, predvsem na mladostnih poskusih definiranja meje med prijateljstvom in erotiko; lovil je tisto zlato sredino, ki prepreči, da bi ostali brez prijateljev – ali brez ljubimcev.
-
28. 5. 2021 | Mladina 21 | Kultura | Knjiga
Slavko Pregl: Prodajalci megle
Že v prejšnjem romanu, Skrivnost se imenuje Erich Šlomovič, ki je nastal v sodelovanju s pričevalcem s terena in poznavalcem prikritega umetnostnega zakulisja in nabavnih verig Leonom Pogelškom, se je Slavko Pregl (rojen leta 1945) lotil temne strani trga umetnin in zdi se, da je zdaj zakonitosti in špekulativno naravo tega samo še malo razširil. Na družbo nasploh.
-
21. 5. 2021 | Mladina 20 | Kultura | Knjiga
Deborah Levy: Vsega tega nočem vedeti
»Da sem postala pisateljica, /…/ sem se morala naučiti seči v besedo, povzdigniti glas, spregovoriti kanec glasneje in še glasneje, vse dokler nisem spregovorila s svojim glasom, ki sploh ni bil glasen,« Deborah Levy v nekaj besedah povzame svoj umetniški razvoj. Rodila se je (leta 1959) v Južni Afriki in tam tudi odraščala, po očetovi vrnitvi iz zapora, kjer je bil zaradi oporekanja politiki apartheida, pa se je družina preselila v Anglijo. Iskanje korenin in brskanje za spomini, ki jim pravzaprav noče priti preblizu, je popisala v spominsko-esejistični zbirki fragmentov, stisnjenih v štiri dele.
-
14. 5. 2021 | Mladina 19 | Kultura | Knjiga
Romaneskni prvenec Klemna Kordeža (rojen leta 1985) se dogaja na težko določljivi časovni meji; starejši živijo tole zdaj, mlajšo generacijo in prihodnje pa predstavlja navzven uspešni oblikovalec Tim, ki v drugem delu romana stopi v ospredje. Med drugim je tudi pisec besedil o razvoju umetnosti, ki postane (še bolj) spoj oglaševanja, prilizovanja uporabniku in prilagojena všečkanju, potem ko so s piarovci zamenjali kritike in kuratorje, te odslužene predstavnike stroke.
-
7. 5. 2021 | Mladina 18 | Kultura | Knjiga
Roman Vrni se pome izrablja žanr kriminalke, da bi povedal, da imajo vse družine skrivnosti, le da so pri tistih, ki na zunaj delujejo srečnejše, večje. Bolje zakopane, dobesedno, in eno takšnih v obliki trupla odkopljejo na meji vrta nekdanje hišice pripovedovalke, ki je živela v skoraj idilični otoški skupnosti, kakšnih sto duš in žepni trajekt za stik z bližnjim kopnim, zdaj pa ponuja terapije. Kot nekdo, ki zna tako rekoč brati ljudi, je prava za vrnitev v čase otroštva in brskanje po zatemnjenih spominih sovaščanov, se nam zdi, saj je pronicljiva opazovalka grimas, tikov in retoričnih fint, s katerimi sogovorniki odvračajo pozornost ali zamolčujejo. Idealen raziskovalec tistega, kar je od preteklosti ostalo in se potuhnilo.
-
30. 4. 2021 | Mladina 17 | Kultura | Knjiga
Poljskega pripovednika Ignacyja Karpowicza (1976) poznamo predvsem po dveh precej kompleksnih romanih. Prvi je Osti, v katerem piše o novih ljubezenskih neredih in novih bivalnih in kopulacijskih praksah, ki obsegajo široko paleto vedenj in odzivov, od preoblačenja do na različne načine razširjenih družin in odnosov. Poznamo pa ga tudi po romanu, v katerem olimpijski bogovi padejo na ze mljo, kazensko so prizemljeni na Poljskem in se na lastno grozo pomešajo med smrtnike kot enaki med enake, to pa poskrbi za cel kup duhovitih zapletov in nesporazumov.
-
23. 4. 2021 | Mladina 16 | Kultura | Knjiga
Nicolas Mathieu: Njihovi otroci za njimi
Naslov romana francoskega pripovednika Nicolasa Mathieuja (1978) je navdihnil starozavezni citat o tistih, ki so brez sledu izginili z obličja zemlje, brez spomina, kakor da se ne bi bili rodili in ne obstajali, in to bo doletelo tudi njihov rod, njihove otroke za njimi. Tem se posveti roman, predvsem dvema mulcema in motorjem med njima, prdulje so namreč edino, kar jima ostane. So znak življenjske ravni in približek uresničenih sanj njune generacije o svobodi, če so že tiste o boljši socialni umeščenosti in redni službi, kakršne so (do)sanjali njuni starši, nerealne in scela neuresničljive.
-
16. 4. 2021 | Mladina 15 | Kultura | Knjiga
Britanski pisec pakistanskih korenin Hanif Kureishi (rojen leta 1954) se je, potem ko se je s prozo, še bolj s finančnimi učinki proze o vragolijah in podjetnosti priseljencev iz daljnovzhodnih predelov britanskega imperija prebil med elito in bogate, preusmeril. Zadnje čase piše predvsem o tej eliti in bogatih, o njihovih zadevalnih pa počeznih in plačljivih spolnih praksah, o pretkanih igrah, ki se jih grejo s svojimi bližnjimi in lastnimi biografi v želji, da bi se ukvarjali s sabo, se reče z lastno slavo. Tudi v Ničli je podobno: našpičeni filmski režiser na vozičku zasluti ženino avanturo. Z njegovim prijateljem. No, tajnikom. Z mlajšim, ki ima močno željo po izpovedovanju in ki z nespretnostjo in zakreditiranostjo ponuja srednjeletni ženski nekaj materinske, nekaj spolne utehe.
-
9. 4. 2021 | Mladina 14 | Kultura | Knjiga
Križišče, zbirka kratke proze in prvenec F. H. Najija, sicer zdravnika, predstojnika Oddelka za kardiologijo in angiologijo v UKC Maribor, se osredotoča na posameznikovo nemoč proti usodi. Nosilci zgodb z akcijami in hotenji drsijo proti končni rešitvi, ki je enkrat fantastična, temna, zla luč, drugič se nerazumljivo znajdejo točno tam, kjer bi si najmanj želeli. To je skoraj edino stičišče z romanom Zadnji gozd.
-
2. 4. 2021 | Mladina 13 | Kultura | Knjiga
Vilmos Kondor: Zločini v Budimpešti
Vilmos Kondor (rojen leta 1954), madžarski serijski pisec kriminalk z novinarjem v glavni vlogi, zgodbo začne na madžarsko-poljski meji po vkorakanju Nemcev na Poljsko; poleg drugih, ki se drenjajo in poskušajo priti na varno, se tam znajde novinar ravno v času, ko izginejo trije kamioni Rdečega križa. Naloženi s sanitetnim materialom, če se morfiju in kokainu za ranjene poljske vojake lahko tako reče. Očitno je nekdo izkoristil kolobocijo in zadostil plenilskim apetitom, za kar so potrebne logistična podpora, distribucijska mreža in zaščita od zgoraj. Skoraj pričakovano je, da se bo mejna epizoda končala pri odjemalcih in naročnikih v prestolnici, Budimpešti, in v njenem razgibanem podzemlju.
-
26. 3. 2021 | Mladina 12 | Kultura | Knjiga
Če gre tradicionalna Golobova ekipa s Tarasom na čelu na ogled trupla v Gadovo peč, prestolnico cvička, potem je skoraj pričakovano, da bo plavalo namočeno v vinski kleti in da bodo zamere med vinogradniki in kletarji prvo, na kar bo ekipa pomislila. Čeprav je bil v kleti tudi migrant, ki je, ker je tujec, lahek strelovod in izgovor za vsakršne nečednosti.
-
19. 3. 2021 | Mladina 11 | Kultura | Knjiga
Muriel Spark: Zlata leta gospodične Jean Brodie
Gospodična Brodie ima izbran in nekonvencionalen okus, ki ga poskušajo njene zlate punce, šest izbrank, čim bolj posnemati, tudi s posebno in individualizirano nošnjo klobučkov, ki grejo zraven k šolski uniformi. Že na zunaj se ta izdvojena šolska enota, ki ji je tuj in zoprn vsak moštveni duh, razen tistega, ki mu pripadajo njeni udi, loči od drugih. Kompaktnost skupine potrjuje dejstvo, da se uspešno postavlja po robu vsem pritiskom, da bi jo razbili, našli najšibkejši člen ali celo izdajalko, ki bi gospodično Brodie v njenih zlatih letih razgalila pred šolskimi avtoritetami, predvsem pred ravnateljico: vemo, da bo namera uspela, Muriel Spark v tem romanu namreč ves čas napoveduje prihodnje in se suklja v preteklo in dekleta spremljamo od predpubertetniških, zgodnjenajstniških let do zrelosti in zavezanosti gospodični Brodie, ki sega onkraj groba.
-
12. 3. 2021 | Mladina 10 | Kultura | Knjiga
Adua je mesto, v katerem so se ob koncu 19. stoletja etiopski vojaki uspešno uprli italijanski kolonizaciji in ohranili regijo nepodjarmljeno vse do sredine tridesetih let, ko je bil naslednji laški pohod na robove imaginarnega večnega imperija bolj brezobziren in tehnično podprt, tudi z bojnimi plini in aviacijo. Kot spomin na upor in vojaško zmago dobi ime Adua somalsko dekle, ki ga sanje o filmu, s katerim je očarana od prvega ogleda, po zavitih poteh pripeljejo v Italijo, središče mehkoerotičnega filma v sedemdesetih letih. Tako dobimo vpogled tudi v zakulisje filmske industrije s poudarkom na stranskih spolnih storitvah kot obveznim polzilom na poti k filmski slavi – opoteči slavi, saj Aduinih filmov oče in kasneje mož ne moreta gledati brez obsojanja in nelagodja ob permanentnem, a slabo utemeljenem razgaljanju.
-
Lucija Stepančič: Naj me kdo zbudi
Domača avtorica Lucija Stepančič (rojena leta 1969) je v zbirki kratkih zgodb Prasec pa tak, ki govori o prezračevanju zatohlih partnerskih odnosov na sindikalnih in podobnih potepanjih po Italiji in bliže, že nastavila atmosfero, ki preveva roman Naj me kdo zbudi. Gre za komentar sveta, duhovit v svoji moraličnosti in obsojanju drugih za stvari, ki jih pretežno pripovedovalke počnejo še bolj, še bolj na poskok; to so večinoma skoki čez plot in vsakovrstno sentimentalno zapletanje, ki naj ženske potegne iz zakonske rutine. Prešuštvo kot kazen za banalnost zakona in še bolj za partnerjevo vsakdanjost, spogledovanje znotraj kolektiva je iskanje približka idealitete, pač v skladu s sentimentalnimi in pocukranimi štorijami, in hkrati linija bega drugam. Nekam proti nebu.
-
Francoz Michel Butor (1926– 2016), poleg Robbe-Grilleta verjetno najbolj znan utemeljitelj in avtor (naj bi) radikalno modernističnega nouveau romana, je konec petdesetih let, malo preden je izdal roman Modifikacije, preden je torej slog in postopek zaostril in omejil na prozni deskripcionizem in objektivizem, izdal zbirko drobnih zapisov o mestih, ki jih je obiskal. To so nekakšni krokiji, ki naj v hitrih potezah očrtajo v mesta naseljenega duha, njihovo specifiko.
-
Evald Flisar: Moje kraljestvo umira
Domači avtor Evald Flisar (rojen leta 1945) ima v obsežnem pripovednem opusu dva svetilnika, dve tradicionalni predlogi, ki usmerjata zgodbo in ji dajeta podlago, in z njima vstopa v dialog. Prva je navezava na Odisejo, takrat požene protagonista na pot in skozi martirij, kot v pasijonski igri ga izpostavi zunanjim hudobcem in notranjim viharjem, skozi force de tour; takrat razgrne tisto znotraj na premikanje skozi prostore in situacije. Druga opora, od trinajstega leta, kot zapiše, ko je pisanje prvič naslonil na orientalsko nanizanko, je Tisoč in ena noč; tudi tokrat, ko se loteva možnosti pripovedovanja in je besedilo literarno vasezažrto, ga skozi zgodbo vodi Šeherezada. Ga zapeljuje in se izmika in preoblači, vse, da bi ga z igro zapeljevanja in odtegovanja muzasto vodila.
-
Oliver Guez: Izginotje Josefa Mengeleja
Roman francoskega pisatelja Oliverja Gueza (rojenega leta 1974) Izginotje Josefa Mengeleja je zmes faktičnega in domišljije, ki faktično dopolnjuje. Na podlagi dejstev govori o zdravniku in doktorju antropologije, »alkimistu novega človeka«, ki je marljivo in v živo delal poskuse na dvojčkih, orjakih, pohabljencih in ljudeh nižjih ras, vsaj s stališča zagovornikov arijske nadrase in pozitivne evgenike, med katerimi in v službi katerih je bil. Gre torej za eno tistih biografij, ki se, kadar je le mogoče, opirajo na dejstva, pridobljena iz najrazličnejših virov, od časopisnih do bolj uradnih in sodnih, tudi iz poročil tajnih služb in iskalcev vojnih zločincev, ki so z leti postala dostopna; seznam virov na koncu knjige je dolg kar pet strani. Kjer podatkov ni, se takšne biografije zatekajo k pomoči literarnega dopisovanja, ki neugotovljivo dopiše na način verjetnega, podloženega s splošno psihologijo in poznavanjem razmer na terenu.
-
Édouard Louis: Opraviti z Eddyjem
Flamski pripovednik Dimitri Velhurst v toplem in duhovitem romanu Beda stvari piše o lastni nefunkcionalni družini in stricih, ki na pivskih tekmah zmagujejo, ker imajo, saj so brezposelni, dovolj časa za trening, se ustijo in napihujejo, grdo govorijo o ženskah, to se kajpak poda pravim moškim iz proletarskega okolja, najlepše, ki pridejo v hišo, pa so socialne delavke. Podobno okolje opisuje Louis v romanu o odraščanju na revnem francoskem podeželju. Samo brez socialnih delavk.
-
Gaële Josse: Poslednji varuh otoka Ellis
»Migranti, emigranti, imigranti. Tranzit. Besede, ki so vselej nabite z ostro aktualnostjo. Nekaj tednov pozneje se mi je, ne da bi si za en sam trenutek zamišljala ali sploh želela napisati karkoli na to temo, utrnila ta zgodba,« je v za-govoru h knjigi zapisala francoska pripovednica Gaële Josse (rojena leta 1960) o globokih vtisih, ki so jo obhajali ob obisku Muzeja imigracije na ameriškem otoku Ellis, desetletja ključni vstopni točki v ZDA. Pretresle so jo fotografije migrantov, pogosto slikanih v njihovih slovesnih nošah z vseh koncev sveta, torej v kar najbolj eksotičnih oblačilih. Fotografije so bile, ne glede na morebiten dober namen, da bi prikazale surovino, iz katere se v talilnem loncu kuhajo bodoči ameriški državljani, zlorabljene v rasistične namene.
-
Davorin Lenko: Psihoporn: ženska. Del 1, Rezilo
Lenko je od romanesknega prvenca, romana Telesa v temi, na sledi urbanim spolnim praksam, ki jim je dal pri nas literarno še ne izpisano radikalnost in ostrino. Ta proza se zaveda, da je poslednji užitek mogoč le s pretiravanjem in zaostrovanjem, telo in pripadajoča psiha postaneta objekt mrcvarjenja, preizkušanja meja, hkrati prostor svetega in presežnega. V Psihopornu ni redko, da punce s prakso na terenu sanjarijo, da bi postale spolne tempeljske svečenice, da bi se predale in razdale, raztopile v užitku, kot je o izbrisu telesa v pulzirajoči množici sanjaril in premišljal protagonist Lenkovega prvenca. Ta je že vključeval samopremislek, poleg te avtorefleksivne in metafikcijske plasti je bilo prisotno tudi zadovoljevanje ob pisavi, ob tekstu, ki ga je v Psihopornu nadomestil užitek ob govorjenju, spovedovanju, pričevanju o že doseženem ali šele hotenem v erotiki. Tipično je, da so sogovorniki pogosto terapevti, zasliševalci, spovedniki, tisti torej, ki naj bi vedeli vse o vsem, nakar jim prepričljiva in idejno artikulirana izpoved o skrajnih in realiziranih praksah dodobra načne prejšnja prepričanja.
-
Olga Tokarczuk: Bizarne zgodbe
Poljska pripovednica in nobelovka Olga Tokarczuk (rojena leta 1962), ki se je bolj uveljavila kot romanopiska, se je v leta 2018 izdani zbirki lotila zgodb, ki niso čisto od tega sveta; deset jih je nanizano in ovito v oznako »bizarne«. Razlike med njimi so predvsem v žanrih, s katerimi se pri sicer avtorski in nedvomno družbeno angažirani ubeseditvi spogledujejo. Dodajalni prostori so nenavadni in razpršeni, s fiktivnim sta poseljena tako preteklost kot prihodnje. Vse zgodbe so prelite s skrivnostno atmosfero, morda še najmanj tiste, v katerih spremljamo recimo napredujoče izginjanje kognitivnih sposobnosti pri možaku, ki se pred sosedo čudi, od kdaj so znamke okrogle in imajo nogavice šive po vsej dolžini, od prstov do elastike – ona ve, da od nekdaj.
