Matej Bogataj
-
11. 11. 2022 | Mladina 45 | Kultura | Knjiga
Bernardine Evaristo: Dekle, ženska, druga_i
Britanska pisateljica Bernardine Evaristo (1959) se v obsežnem romanu Dekle, ženska, druga_i, s katerim je leta 2019 kot prva temnopolta ženska osvojila nagrado booker, posveča nekaj temam. Njene pretežno obarvane ženske različno doživljajo svoje spolne usmeritve in te so z razvejenostjo in različnostjo res reprezentativne za današnje nove ljubezenske nemire, segajo od hetero- do homoseksualnih, zaobjamejo pa tudi nekatere mejne, trans in nebinarne prakse in opredelitve. Hkrati so njene protagonistke bolj ali manj ozaveščene in dejavne feministke, ki nosijo – in poudarjajo ali skrivajo – različne odtenke temnopoltosti in različno samozavest glede izvora, tudi socialnega. (Tudi) pri tem roman ponuja širok razpon, od razmeroma uspešne Amme do tistih, ki so se povzpele na vodstvene položaje v finančni panogi z dna, spoznavamo življenje in delo dvanajstih žensk, ki se zberejo na skoraj programski predstavi Poslednje dahomejske amazonke, ki obuja spomin na ženske vojščakinje s črne celine. Hkrati hoče izpisati zamolčano ali vsaj ne dovolj upoštevano preteklo herojstvo in poiskati predhodnice ženskemu aktivizmu.
-
4. 11. 2022 | Mladina 44 | Kultura | Knjiga
Z letošnjim kresnikom nagrajeni roman Romana Rozine (rojen 1960) se osredišča okoli slepega Matije, ki se rodi v noči, ko se zdi, da se je zlo spustilo na zemljo. Na sosednjem hribu zdrsne cerkev, njim odnese pol hiše, lije kot iz škafa in vse se zdi, da bo po takšnem silovitem, tudi nekoliko kataklizmičnem, skoraj gotskem začetku vse naprej eno samo prekletstvo. Posebej še, ker so – po naturalističnem ključu – zaznamovani, to so kraji, v katerih so moški trdi, nepopustljivi, pa tudi zapiti, in če bi sledili logiki krvi in rodu, bi moralo iti z družino samo navzdol. Pa ne, Matija je svetal lik onstran vsake ideologije, tudi glasbeno nadarjen in z glasbo ustvarja podobe iz tistega, kar sliši in sluti in kar mu o svetu pripovedujejo bližnji videči, in njegovo ponotranjeno, glasbeno videnje je drugim všeč, jih nagovori in pretrese.
-
28. 10. 2022 | Mladina 43 | Kultura | Knjiga
Že v prvem poglavju je jasno, da je Hohma generično mesto, ki ustreza stanju duha nacije v prehodnem obdobju. Da je Hohma nekaj sorodnega Butalam, le zemljepisno položenim drugam. Da je Hohma kar Latvija v malem in njena srčika in duh, kakor se je izvil iz steklenice vodke v času tranzicije.
-
21. 10. 2022 | Mladina 42 | Kultura | Knjiga
Colson Whitehead: Fantje iz Nickla
Nickel ni mesto ali vas, Nickel je prevzgojna ustanova, kamor pride Elwood zaradi avtoštopa; ustavi mu namreč avtomobilski tat in najdejo ga, ker je avto predrag in preveč nobel za njegovo barvo polti. To so časi gibanja za državljanske pravice in Elwood dobi v dar ploščo z govori Martina Luthra Kinga. Ker je nadarjen, ga spodbujajo, da bi šel na kolidž, in hkrati hodi na proteste proti segregaciji, na katerih bele gospodinje pod zaščito policije pljuvajo na sedeče. Zbašejo ga torej v Nickel, kjer zvok velikega ventilatorja v Beli hiši, hiši bičanja in kaznovanja, preglasi krike pretepenih, ki odmevajo do trenutka, ko od bolečine izgubijo zavest.
-
14. 10. 2022 | Mladina 41 | Kultura | Knjiga
Sergej Lebedjev: Dežela pozabe
S konca zemlje, z zahodnega roba Evrope in s pečin, s Heraklejevih stebrov, zre pripovedovalec v brezmejnost in se zave, da je njegova izkušnja naložena v jeziku, in se začne spominjati prejšnjih poti, vandranj in krajev službenih nalog, ki so povezane z geologijo in izrazitimi, včasih industrijsko devastiranimi krajinami. Predvsem pa je roman Dežela pozabe napol potopis, napol etnološko pričevanje in hkrati rekonstrukcija usode človeka, Dedka Mraka, ki mu je bil blizu in se je zanj tako rekoč žrtvoval, izkrvavel po darovanju krvi, služboval pa je v daljnih severnih pokrajinah Sovjetske zveze.
-
7. 10. 2022 | Mladina 40 | Kultura | Knjiga
V Obvozu, naslovni zgodbi zbirke domačega avtorja Francija Novaka (1969), se skupina potnikov v visokem snegu znajde na čudežni in fantastični vožnji. Avtobus in njegov skrivnostni voznik sta, kot bi ušla iz kakšnega od tistih akcijskih filmov, v katerih ne smejo popustiti pri hitrosti in je potem vse pod visokimi obrati, šofer je prav strniševski vrag s steklenim očesom, čuden in čudežen glede sposobnosti, in ko po vrtoglavih bližnjicah spet pridejo na redno traso, ga pripovedovalec vpraša, kdaj. Kdaj bo ponovitev, da se bo lahko spet vkrcal, očitno mu je bolj kot varna vožnja pri srcu divja in nenadzorovana, pomeni mu adrenalinski in eksistencialni izziv.
-
30. 9. 2022 | Mladina 39 | Kultura | Knjiga
Z Goncourtovo nagrado – nagrajenca izbirajo tudi slovenski frankofonski študentje – ovenčani roman Anomalija Hervéja Le Telliera (1957), sicer predstavnika eksperimentalne literarne skupine Oulipo, se začne s svarilom Zhouang Zija, da tudi on, ki nam pravi, da sanjamo, živi v sanjah, s svarilom, da je življenje sen. Oziroma kopija, kot rečejo strokovnjaki nekje vmes, navdihnjeni z nenavadnim dogodkom, pri katerem se letalo med izrazito turbulenco reši in pristane dvakrat. To je izziv za strokovnjake za fiziko in kognitivno znanost, pa tudi za različne verske voditelje, skupaj jih naberejo iz kar nekaj ver in ločin, da bi se teološko opredelili do pojava. Ker če se ne bodo oni, se bo razjarjena, na biblični fundamentalizem oprta množica, in to predvsem proti udeleženim v izrednem dogodku.
-
23. 9. 2022 | Mladina 38 | Kultura | Knjiga
Pavla Horáková: Teorija čudnosti
Češka pripovednica Pavla Horáková (1974) v romanu Teorija čudnosti okoli urbane nadizobražene intelektualke, ki dela na čudnem inštitutu, kjer proučujejo vse mogoče, če je le dovolj odbito, postavi pisano paleto čudakov. Nekaj jih je iz vrst sodelavcev, od katerih so nekateri s sinekuro in prostim časom čisto zadovoljni, drugi bi se prerivali in delali kariero. Čudaški je oče, ki si koplje luknjo v pesek na mestu stare nemške domačije, še bolj pa je čudna in presenetljiva sama narava resničnosti, ki jo Ana, kakor je glavnemu liku in pripovedovalki ime, ugleda skozi razsuto mrežo na prvi pogled nepovezanih drobcev.
-
16. 9. 2022 | Mladina 37 | Kultura | Knjiga
Milan Dekleva (rojen leta 1946) se pogosto loteva portretnega romana, včasih naslonjenega na biografije izstopajočih posameznikov, zgodovinskih osebnosti, literatov ali izrazitih predstavnikov lastne generacije; razpon sega nekje od Pirjevca Ahaca do Slavka Gruma in Tomaža Pengova. V zadnjem času je njegova pisava zavila proti lahkotnejšemu, jezično okretnemu ter po pristopu in izplenu skoraj operetnemu romanu, ki naj zareže v aporije današnjosti. To zaznamujejo splošna negotovost zaradi bližajoče se kataklizme, tesnobnost in poplava tehnologije, razvezanost smisla in razblaženi, a vseprisotni občutek absurdnosti.
-
9. 9. 2022 | Mladina 36 | Kultura | Knjiga
Krajši roman mlajšega hrvaškega pisatelja Dina Pešuta (rojen leta 1990) je iz po nekaj strani dolgih poglavij sestavljeno posredno pismo očetu, ki se znajde s hudo boleznijo v bolnišnici v rojstnem mestu brezimnega pripovedovalca – kadar ga bližnji pokličejo po imenu, zapiše, da so ga poklicali po imenu. Pripovedovalec je zaradi splošne homofobije in nasilja someščanov pobegnil, kot iz države bežijo njegovi prijatelji in vrstniki, razselili so se čezcelinsko in v Berlin in v mesta, ki omogočajo več svobode, manj prikrivanja spolne usmerjenosti, kjer za enako delo dobiš več in imaš občutek, da živiš bolj polno in zares.
-
2. 9. 2022 | Mladina 35 | Kultura | Knjiga
Hrvaški pripovednik Damir Karakaš (1967), popisovalec Like in njenih ljudi, je trdno zasidran med bralci neizprosne, ogolele, skoraj etnološke proze. Že v zbirki Kino Lika, kjer so v slovenskem prevodu v dolenjščino združili dve njegovi zbirki, poleg Kina Like še sedem let kasneje izdane Eskime, se posveča trdim in neizprosnim, tudi strah prikrivajočim staroselcem iz zakotja, ki se potem preselijo v mesta, vendar ohranijo navezanost na plemenskost, patriarhalnost, potlačeno čustvovanje, ki ga ne smejo pokazati, ker sodi vse človeško med šibkosti. Edino, kar šteje, je junačenje, prenašanje življenja s stisnjenimi zobmi in ignoriranje bolečine, vse do zadnjega diha. Roman Šumenje gozda je bil zaostrovanje te poetike z dodatnim brisanjem pripovedi na račun opisnega, predvsem žive, nevarne in nespoznavne narave in nelagodja, ki ga zbuja.
-
26. 8. 2022 | Mladina 34 | Kultura | Knjiga
Goran Vojnović: Đorđić se vrača
Razvpiti in nadvse uspešni prvenec Gorana Vojnovića (1980) Čefurji raus! govori o odraščajnikih z ljubljanskih Fužin, natančneje o Marku Đorđiću, ki se po krizi v športnem udejstvovanju znajde v bližini delinkvence in dela z vrstniki težave, tako da ga oče pošlje v Bosno, k svojim, da bi poglobljeno razmislil o kariernih možnostih. Že v Čefurjih je Marko enako izkoreninjen in brez temeljev v obeh provizoričnih domovinah. V nadaljevanju, romanu Đorđić se vrača, je občutek brezdomnosti in brezdomovinskosti še močnejši. Predvsem so se pri Marku, še bolj pri njegovih mladostnih prijateljih, zaostrile in nabrusile značajske poteze, ki jih pri mladcih še razumemo, hormonalne nevihte in neprilagojenost in podobno, v zrelih letih pa delujejo kot tovor in kot zid med posameznikom in svetom, torej drugimi, zato nenehni poskusi zoprvanja, izzivanja in opozarjanja nase.
-
19. 8. 2022 | Mladina 33 | Kultura | Knjiga
Vrzel iz romana srbskega pisatelja Darka Tuševljakovića (1978) je na vse strani, najopaznejša je tista med obema deloma; Vrzel je namreč diptih, katerega prvi del se dogaja srbskemu oficirju Bogdanu na dopustu na grškem otoku Krfu, na katerega se je v prvi svetovni vojni umaknila srbska vojska in je tam Modra grobnica, torej morje, v katero so metali umirajoče vojake. V drugem delu vstopi sinov – Damirjev – glas, ki popisuje študentska leta v Šumadiji, potem ko ni opravil sprejemnih v metropoli in se je zatekel v Kragujevac, kjer harajo primitivni starejši kolegi.
-
12. 8. 2022 | Mladina 32 | Kultura | Knjiga
Max Seeck (1981), finski avtor kriminalk z nagrajenim prvencem Hamurabijevi angeli, je že v prvi knjigi trilogije dokazal, da zna vzpostaviti zapleten svet intrig, v katerem le najbolj penetrantnim in umnim preiskovalcem uspe razplesti kompleksno in kompaktno spletko, za katero stoji visoko motivirana in usposobljena ekipa. Protistran mora biti tako ves čas na preži, tisti blizu se kmalu izkažejo za krte, delajo vsaj za drugo, če ne še za kakšno stran. V Hamurabijevih angelih je bila iskana skupina nekdanjih vojnih kameradov iz časov balkanskih vojn, sledi pa so vodile na finsko veleposlaništvo v Zagrebu in so se prepletale s trgovino z orožjem. Napačno sem predvideval, da bo Seeck nadaljeval z izbrano in preverjeno ekipo: Lov na čarovnice se namreč dogaja globoko na finskem podeželju.
-
5. 8. 2022 | Mladina 31 | Kultura | Knjiga
Simona Klemenčič: Hiša brez ogledal
Hiša brez ogledal domače jezikoslovke in pisateljice Simone Klemenčič (1971) je distopični roman, postavljen nekam v bližnjo prihodnost. Ta ni tako daljna, da se za najbolj goreče vernike, ki so priplavali na vrh, potem ko so pridigarji o pravih vrednotah prevzeli oblast in oblikovali zvezo nekaj držav – omenjata se Poljska in Madžarska, vodi pa jo Katoliška zveza –, ne bi vedelo, da so se nekoč tudi partijsko udejstvovali, in to enako goreče kot zdaj. Po ulicah namreč poleg redne milice patruljirajo tudi posebne moralne in bontonske. Črna je potihoma prepovedana, saj je barva žalovanja, ki je lahko samo posledica omajane vere v vstajenje in božjo voljo. Trgovine z lepotili so sicer še legalne, vendar skrite v kleteh. Ljudje nosijo sledilne čipe, saj s tem kažejo, da so neoporečni, nravno čisti in zaupanja vredni.
-
29. 7. 2022 | Mladina 30 | Kultura | Knjiga
»Če bi naju razparali, nobene od naju ne bi presenetila ugotovitev, da si deliva organe, da ena pljuča dihajo za obe, da eno samo srce bije dvojni, vročični pulz,« pravita sestri September in July ob začetnem skupnem »nastopu« v tem novodobnem gotskem romanu, ko se njuna glasova popolnoma, brez preostanka zlijeta in uglasita. Medtem se z materjo vozijo v novo hišo nekam stran in je mati na robu joka, in to v časih, ko »je bila groza nekaj drugega«. Takoj zaslutimo, kako bo angleška pripovednica Daisy Johnson (1990), prozni vzhajajoči up in generacijski glas, speljala pripovedno strategijo in kam poselila napetost – v tesnobo, ki jo povzročata preveliki, neločljivi, skoraj siamski (na mentalni ravni) bližina in zlitost.
-
22. 7. 2022 | Mladina 29 | Kultura | Knjiga
Vinko Möderndorfer: Pes je lajal vso noč
Roman Pes je lajal vso noč je sestavljen iz dobrega ducata prepletenih zgodb, torej iz zaključenih in glede na druge mimobežnih izjav in pričevanj, spominjanja in premislekov, ki pripadajo različnim osebam. Še pes, ki neusmiljeno in neustavljivo tuli za vrati v uvodnem delu, dobi na koncu svoj glas, zdaj že zaprt v zavetišču, roman daje glas sami hiši in v razvoju zaostalemu fantu, ki je seveda mamin zlati fant, in si o intenzivnosti in razsežnostih te skrbničine ljubezni tudi mislimo svoje.
-
15. 7. 2022 | Mladina 28 | Kultura | Knjiga
Elena Ferrante: Zlagano življenje odraslih
Elena Ferrante je po Neapeljskem ciklu in njegovem prenosu v televizijsko nadaljevanko v medijskem ospredju. O njej se pogovarjajo kot o prelomni pisateljici, še več se pogovarjajo zato, ker skriva svojo identiteto, kar je sploh vaba za množice, ki kot da hočejo prodreti v zadnje skrite kotičke življenja avtorjev in manj same literature. Njen zadnji roman Zlagano življenje odraslih, ki je izšel lani, a po branju kliče tudi to poletje, je napisan dvotirno; na eni strani je radovednost pripovedovalke, odraščajoče punce Giovanne, ki jo starši v napeti, prepirljivi debati primerjajo s teto in njeno grdoto, zato bi teto rada spoznala. Teta Vittoria, ki jo kličejo tudi vdova, ker je enajstkrat spala s poročenim moškim in zdaj tolaži njegovo pravo vdovo in njene otroke, je vse tisto, česar starši nočejo: neposredna, malo divja in nepredvidljiva, govori v narečju, govori o čutnih in telesnih vidikih ljubezni. Njeni, Giovannini, so bolj nobel in izobraženi, študiozni, njim se takšne nemarnosti ne morejo zgoditi.
-
8. 7. 2022 | Mladina 27 | Kultura | Knjiga
Roman v Zenici leta 1969 rojenega bosanskega pripovednika Selvedina Avdića govori o strahovih, nekateri od njih so tradicionalni in jih pozna islamska tradicija, drugi so preneseni z drugih poklicnih področij in iz podzemlja, recimo razni perkmandeljci, rudniški škrati, tretji iz literature, recimo z Borgesovih seznamov fantastičnih bitij, in četrti iz antropologije. Ker so v romanu strahovi prav otipljivi, lahko prikazni spregovorijo, in pripovedovalec od kriminalcev in morilcev izve: več ko imaš strahov, bolj si človek, sam nima čisto nobenega, mu reče glavni, pripovedovalec pa jih ima sedem. Zelo človeško, zato se tudi zavzema za resnico o šoli, ki je bila morišče in mučilnica.
-
1. 7. 2022 | Mladina 26 | Kultura | Knjiga
Na Dunaju živeča slovenska pisateljica Ana Marwan (1980) je v avstrijskem Celovcu za besedilo Wechselkröte ravnokar prejela prestižno nagrado Ingeborg Bachmann. Pred tem je na tej in oni strani meje odmeval njen drugi roman Zabubljena, ki ji je doma nedavno prinesel nagrado kritiško sito. Njena prozna pisava v tem romanu, ki že z naslovom sugerira prehod in metamorfozo v nekaj drugega, bolj veličastnega in izpopolnjenega, se ukvarja s krizo. Najprej identitetno in duševno; popisuje poskuse premagovanja odraščajniške krize – tudi po nasvetu terapevta, ki prevzame celo vlogo arbitra za slog – iz psihiatrične ustanove, od koder poskuša pobegniti, še drugam kot v pisavo.
-
24. 6. 2022 | Mladina 25 | Kultura | Knjiga
Antti Touomainen: Zajčji faktor
Vse se začne kot čista psihedelija, kot mora; ogromen zajec, labirinti s preprekami, pred vso to kuliserijo pa nemočen, zato simpatičen bežeči posameznik, za njim močan streniran moški strašljivega videza in z nožem, ki v hipu, ko preganjani pomisli, da morda nože tudi meče in jih ima več, prvega res vrže in izvleče drugega. Nakar preganjalca skoraj čudežno do mirovanja potolče z zajčjim ušesom.
-
17. 6. 2022 | Mladina 24 | Kultura | Knjiga
Evald Flisar (rojen leta 1945) pogosto variira in zaostruje predpostavke svetov, ki jih je že izpisal, kar je sploh značilno za izkušene avtorje z obsežnim opusom. V pisemskem in ljubezenskem romanu Nevidni ot®ok prepoznamo nekatere njegove metafikcijske prijeme in zastavke od prej, pa tudi svetopisemsko podlago in morda polemiko s predlogo ali njeno nadgradnjo, ne le v poimenovanju trojice iz Stare zaveze in njenih funkcij.
-
10. 6. 2022 | Mladina 23 | Kultura | Knjiga
Raymond Chandler: Veliki spanec
Raymond Chandler (1888–1959) je premaknil pozornost in prizorišča kriminalnega romana iz foteljaškega udobja tistih, ki so deduktivci v prostem času in za zraven, recimo razni župniki in podeželske gospodinje ali pa prenikave stare gospodične v angleški veji žanra, in pisanje vrgel na cesto. Tudi v Velikem spancu se mora z jezikom oboroženi zasebni detektiv Philip Marlowe, ves čas na preži za cinično repliko, prebijati po blatnih, od dežja razmočenih cestah, po pločnikih na robu poplavljanja, med opuščenimi naftnimi vrtinami, zahajati mora v klube in igralnice, terensko delo je del poklica z zaostreno poslovno etiko.
-
3. 6. 2022 | Mladina 22 | Kultura | Knjiga
Roka Vilčnika (rojenega leta 1968) širša javnost pozna kot avtorja besedil za številne domače glasbene zasedbe (Patetico, Papir, Pliš) in pevce, a je tudi vsestranski gledališki ustvarjalec in zlasti književnik. Njegova igra Ljudski demokratični cirkus Sakešvili je parodija na diktaturo sovjetskega (gruzijskega) tipa in tam je v cirkusu vse narobe, razen obredov, s katerimi se klanjajo velikemu vodji. Absurden je tudi roman Človek s pogledom, ki onstransko bitko z mračnjaštvom prenese na Studence in tam pod vplivom hipnotizerja udeleženci seanse dobijo naloge pri reševanju sveta. V njegovi četrti daljši prozi Sveti gozd gre zadeva še višje proti glavi, kjer pregovorno zasmrdi.
-
27. 5. 2022 | Mladina 21 | Kultura | Knjiga
Markus Werner: Kmalu nasvidenje
Markus Werner (1944–2016), švicarski prozaist, popisuje življenjske zaplete zagnanega varuha nepremične kulturne dediščine Lorenza Watta, zbiralca starih stolov in precej zasedènega možaka, ki med potovanjem po severnoafriških letoviščih doživi infarkt. Kmalu nasvidenje je skoraj afterparty, kakor ga povzema neznanemu poslušalcu pretežno iz bolniške postelje. Očitno je našel dovolj trpežnega, saj je eruptivni monolog tipično starčevsko godrnjanje, ki ravno zaradi zakrčenosti pred novim in spontanim ni brez humornih prebliskov in elegantnih izpeljav.
-
20. 5. 2022 | Mladina 20 | Kultura | Knjiga
Tomaž Kosmač (1965) jemlje pisanje nadvse zares, kot poslanstvo, ker je po poklicu brezposeln. Že v prejšnjih prozah smo videli, da lahko ženska in trdna zveza pri garaškem ukvarjanju s pisavo pomenita oviro. Zdaj, v zbirki sedmih novel, ki so dobile naslov po repetitivni izjavi protagonistke ene od njih, ki je avtodestruktivno navijala in ožemala tipe in si hodila odpočivat na psihiatrijo, vidimo, da ima enak zastranitveni učinek tudi alkohol. Kavsna, bula, plastenka z bevando, še bolj gajst, žganice, ki ga vedno nokavtirajo in tudi tokrat, vendar kot da to pozabi, in spet. Zato je kar nekaj te proze namenjene praktičnemu modrovanju o tem, da je odnos z alkoholom vzajemen in je zanj nujna disciplina, nujni so preskoki med nalivanji. Veseljačenja v dvoje in skupinsko ne manjka, ne pri njem ne pri spremljevalcih obeh spolov, večinoma samih originalih, s katerimi potuje in se druži.
-
13. 5. 2022 | Mladina 19 | Kultura | Knjiga
Tove Alsterdal (1960), ki sicer velja za eno bolj nagrajevanih švedskih avtoric (velja za oba spola) kriminalnega žanra, se tokrat loteva povojnih pobojev. Seveda v tistih mračnih in nepreglednih srednjeevropskih pokrajinah, ki jih je usodno zaznamoval komunizem in še prej habsburški multikulti, selitve narodov znotraj imperija ter zato mešanje krvi in negotovost etničnih meja. Švedski par z zakonsko krizo, on pa še s krizo brezposelnosti, zaradi katere sika in je nejevoljen, se odloči, da gre malo po svoje. Nabavi si hišico z vinogradom in, kot ugotovi pri iskanju vhoda v vinsko klet, ki gre k takšni nepremičnini zraven, z rovi, ki so od srednjega veka povezava med hišami in reko in ponujajo možnost pobega. Tam pa, zgodovinskemu plastenju na naše in njihove primerno, otroško trupelce z reichsmarko v žepu.
-
6. 5. 2022 | Mladina 18 | Kultura | Knjiga
Kar nekaj športne literature, kjer je enkrat poudarek na športu in drugič na literaturi, poznamo. Od začetnega plezalnega eksistencializma, kjer je šlo do konca in zares. Z daljšanjem prostega časa sta šport in pisanje o njem postajala bolj razširjena in razčlenjena, v pisavi je prišlo do obrata v popise adrenalinskega lova na trenutke blažene izčrpanosti in samopreseganja, česar spremenjena narava dela ni več prinašala. Spisana so pričevanja o treningih za ultramaratone, gorske teke, pohajanja po domačih in tujih pohodnih transverzalah, o veslanju s kajakom na dolge proge in čezoceanskem jadranju, zraven še marsikaj. Potopisni roman se je sčasoma iz eksotičnih, nevarnih in izpostavljenih krajev preselil v razmerje med udobjem in naporom, atrakcija v premagovanje utrujenosti in preizkus psihofizičnih sposobnosti.
-
29. 4. 2022 | Mladina 17 | Kultura | Knjiga
Španski pisatelj Javier Cercas (1962) tudi tokrat ne razočara, njegov slog je malo bolañevski, zmes dokumentarnega, popisov lastnega pisateljskega angažmaja in dvoma o njem; že v romanu Vojaki Salamine je ustoličil posameznika, ki se je kot protifašistični aktivist in vojak potikal od španske državljanske vojne do fašističnih utrdb v severni Afriki in s tem postal poosebljenje upora, eden tistih, ki so omogočili, da je bil v Španiji frankizem premagan, žrtve rehabilitirane, da se je sredi sedemdesetih let začela tranzicija.
-
22. 4. 2022 | Mladina 16 | Kultura | Knjiga
Gabriel García Márquez: Patriarhova jesen
V proznih delih kolumbijsko-mehiškega nobelovca, novinarja in najžlahtnejšega pripadnika magičnega realizma Gabriela Garcíe Márqueza (1927–2014) imajo diktatorji posebno mesto. Že Sto let samote je epopeja o uporih in polkovnikih, ki jim klestijo penzijo, Patriarhova jesen pa je bralni špeh, posvečen tiranovim vzponom in padcem, atentatom in popisom skrunjenja trupla s ploskimi, deformiranimi podplati in bingljajočo kilo. Takrat so vsi vzhičeni, tudi njegovi potomci, vsi rojeni s sedmimi meseci in spočeti v hitrih, trzavičnih popoldanskih patriarhovih kopulacijah kje na podu, z od sieste upočasnjenimi kuharicami, s čistilkami ali številnimi priležnicami, ki si delijo palačo s kravami in razkrivajo caudillev kmetavzarski izvor. In bolj, ko si ljudstvo vedno znova oddahne, češ da se ga je dokončno znebilo, bolj živ in okruten, bolj premočrten in skrivnostno močan se vrne in bolj krvavo se maščuje pučistom.