Matej Bogataj
-
Nicolas Dickner: Šest stopenj svobode
Šest stopenj svobode je knjiga, ki jo Lisa najde pri prenovi stare hiše, ko pomaga očetu, ki se s tem poklicno ukvarja, vendar na robu fanatizma, odvisnosti. Pomaga mu, ker imata z malce avtističnim najboljšim prijateljem, ki zaradi strahu pred odprtimi prostori sploh ne zapušča stanovanja in medtem razvije hekersko, kasneje še programersko in tržno genialnost, strašen mladostniški načrt: v orbito bosta poslala balon – helij dobita pri klovnu – sešit iz plastike in svilenih srajc, ga opremila s fotoaparatom in sledilnikom in pogledala fotografije vsega od zgoraj. Vemo, kdor gara za znanost, bo kasneje daleč prišel ali pa propadel, in naslednji projekt, potem ko se Eric z materjo preseli na Dansko in že obogati, je nekaj podobnega, samo z ladijskim hladilnim zabojnikom. Bolj zapleten in profitabilen, seveda.
-
Richard Bassett: Zadnji dnevi v stari Evropi
Richard Bassett (1955) je bil dopisnik Timesa iz različnih delov Srednje in Vzhodne Evrope, navdušil se je nad Plečnikovo arhitekturo in prijateljeval z Ravnikarjem in Vodopivcem, dve leti je igral v opernem in baletnem orkestru v Ljubljani, prijateljeval je s plemiškimi elitami v Trstu in se zrinil na gala prireditve na Devinskem gradu, živel v Gradcu in Pragi, ob tem pa skrbno zapisoval vtise. Njegov potopis je trodelen, zaznamujejo ga glavne postaje na poti, ki jih našteje v podnaslovu: Trst ’79, Dunaj ’85, Praga ’89.
-
Javier Castillo: Snežna deklica
Javier Castillo (rojen leta 1987), španski pisec krimičev s po več kot izdano knjigo na leto, kriminalko o izgubljeni deklici iz naslova sklene na javni prireditvi, na kateri Miren, ki je že prej dobivala različne pošte in anonimne namige, prejme kuverto. V njej so slikovni dokazi iz naslednjega primera, ki se ga bo očitno lotila: primera ugrabljenega dekleta, ki gleda v fotoaparat z zvezanimi rokami. To nakazuje, da se bo pisatelj z likom Miren še ukvarjal, predvsem verjetno zaradi njene novinarske trme, in tudi v primeru Snežne deklice ne popušča niti takrat, ko vsi drugi obupajo; posebni agentje, policija, še njeni v redakciji ji odškrnejo sredstva in pozornost in potem pobegnejo še praktikanti, češ da je študentsko delo pri tako brezupnem primeru mrtvi rokav novinarstva. Ampak Miren, seveda, pride zadevi do dna. Castillo postavi izginotje triletne deklice v čas paradiranja in vsesplošne evforije. Hkrati vsi delujoči opozarjajo, da je čudnih primerov izginotja otrok veliko, da pa so nekateri nepojasnljivi; otroci denimo izginjajo iz od znotraj zaklenjenih hiš. Potem sledimo dvema linijama dogajanja, eno je rekonstrukcija časa izginotja, drugo petletnica, ko se pojavijo čudno starinske VHS-kasete, na katerih je odraščajnica pri igri in plesu, vse do razpleta zgodbe ob dekletovem prehodu v puberteto.
-
Greh, četrti roman Metoda Pevca (1958), ki ga širša javnost pozna predvsem kot filmskega režiserja, je po dveh desetletjih nadaljevanje Večera v Dubrovniku. Kriminalist in prej dipsoman Kajetan se znajde pred novim primerom, naplavljenim truplom klateža, ki preiskovalčevega watsona Rudija takoj spomni na Sokrata. Kajetan je tudi nabiralec, začne se z njegovim občudovanjem pomladnih zdravilnih zelišč, in Pevec je oboje, spust med brezdomce in njihovo usodo ter tradicionalno zeliščarstvo že literarno obdelal, v romanih Carmen in Marija Ana.
-
Arkadij in Boris Strugacki: Piknik na robu ceste
Piknik na robu ceste, roman bratov Arkadija (1925–1991) in Borisa (1933–2012) Strugackega, ki je prvič izšel leta 1972, popisuje skrivnostno Cono, v kateri se v nekaj desetletjih zgodi kar nekaj sprememb. Proti koncu so okoli nje nebotičniki in živahna dejavnost vseh, ki bi se radi čisto ali malo manj legalno polastili predmetov, ki jih je ob Obisku na zemljišču delujočega rudnika pustila neznana civilizacija s še bolj nejasnimi nameni. V teh desetletjih se spremenijo tudi stalkerji, tisti, ki ilegalno in kljub kaznim odhajajo v Cono in iz nje nosijo stvari. Te potem proučujejo znanstveniki in jih zlorabljajo vsi drugi, včasih tudi mimo izvirne rabe; tiktaki so recimo baterije, ki jih vgrajujejo v avte, neznana sta namen in način njihovega delovanja, se pa v nekaterih razmerah razmnožujejo. Pa so tiktaki samo ena od najdb v Coni, preostale so pogubnejše. Enkrat ti sapice ožgejo hrbet in še kaj, drugič ti zmehčajo noge v žolco, mesoreznica je sploh pogubna. Za prehod mimo nje je pač treba enega žrtvovati.
-
Že v Rdeči kapici, prvem iz niza romanov domače avtorice Irene Svetek (1975) o problematičnem tožilcu Miu, zasvojenem s hazardom in podloženem s popivanjem, je bilo jasno, da ne gre za kriminalko, ki naj bi kot enigmatični žanr bralcu omogočala pošten, torej s preiskovalčevim sočasen vpogled v razvozlavanje kriminalnega dejanja in iskanje krivcev. Truplo umorjenega dekleta, oblečenega v rdeč plašček in nič drugega, je razkrilo še veliko več od storilca – dobili smo zapleteno zgodbo s koreninami v eni južnih regij nekdanje Jugoslavije, predvsem pa vpogled v družbeno patologijo, v paleto skoraj dosledno travmatiziranih posameznikov, ki jih po zlorabah vseh vrst v otroštvu tudi v zrelih letih goni in peha v prekoračenja, tudi krvna.
-
Preiskovalci zločinov radi nastopajo v parih, v kriminalnih romanih, seveda. Recimo v romanih Tadeja Goloba je ob Tarasu vedno nekje, ne glede na njegov trenutni status, simpatična in pronicljiva kolegica, junak J. K. Rowling Cormoran Strike ima pomočnico in tudi pri Tani French je tako: Ryan, z nejasno travmatično izkušnjo iz otroštva, ima partnerico Cassie s podobno, pa ne tako radikalno, iz časov študija. Najboljša prijatelja, ki jima prenikavi zločinski um očitno nastavlja lažne indice, inscenira zavajajoče prizore in manipulira z izjavami vpletenih, se morata hkrati boriti še proti temu, da se zdita drug drugemu telesno privlačna. Kot najboljša prijatelja skupaj preživljata prosti čas in sta čudno brez kakšnih partnerjev s strani in samo čakamo lahko, kdaj bo počilo.
-
Tajkun je druga kriminalka domačega pisca kriminalk Avgusta Demšarja iz trilogije Vodnjaki, v kateri so vse zgodbe tako ali drugače povezane s fiktivno vasico na obronkih Pohorja. Tam se je v prvem delu prelilo toliko krvi, da celo naslovni junak – ženo smo že spoznali – Štefan Matjašič premišlja o smiselnosti gradnje wellness glampinga in kar je še tako imenitnih poimenovanj; najprej sam, potem s partnerjem ocenita, da je človeški spomin kratek in bodo trupla, požgane hiše in podobno pozabljeni, naložba v luksuzno pozidavo ’zaklete’ odročne vasice pa dobičkonosna. A objestnost in buldožerske biznis taktite so kratke sape. Kmalu se mu začne dogajati in vse skupaj poteka po zanj najslabšem mogočem scenariju. Partner odstopi, v vodnjaku je spet truplo, ne prvo med tistimi iz njegove bližine, preiskava pa ovira delavce na gradbišču, in kot kaže, bodo ostaline gradbišča s trupli produktivno prizorišče tretjega dela.
-
30. 12. 2022 | Mladina 52 | Kultura | Knjiga
Domačemu avtorju Primožu Mlačniku (1990), sicer doktorju kulturologije, se pozna, da prihaja iz akademske sfere: že takoj v uvodu romana Otok psov – tega je LUD Literatura na lanskem natečaju za izvirni slovenski roman izbrala za najboljšega in nedavno je izšel – na oddelku za politične vede v Las Palmasu na Kanarskih otokih odjekne eksplozija in ubit je priznani profesor. V bližini je tudi glavni lokalni politik, znanstvenik in človek sumljivih prijemov in še bolj sumljivih značajskih lastnosti – seveda izkoristi priložnost in trdi, da je šlo verjetno za spodletel atentat, namenjen njemu. In napove ukrepe.
-
23. 12. 2022 | Mladina 51 | Kultura | Knjiga
Romain Gary (Émile Ajar): Življenje pred seboj
Francoski pisatelj Romain Gary (1914–1980) se je, potem ko je že dobil nagrado goncourt za najboljše francosko prozno delo in so ga vsi hvalili, brali pa ne, obrnil in pod psevdonimom Émile Ajar spremenil slog, se sredi sedemdesetih let približal francoski raziskovalni in jezikovno živahni prozi, dobil pod pretvezo, da je psevdonim pravzaprav nečakov (o tem in o avtorstvu in o splošni norosti piše v romanu Psevdo), še enega goncourta in potem vse skupaj pojasnil v še eni knjigi. Roman Življenje pred seboj je Ajaru zagotovil preboj, obe ekranizaciji sta zasloveli, v prvi je madame Rose igrala Simone Signoret, v drugi, na italijansko pristanišče adaptirani varianti, pa Sophia Loren.
-
16. 12. 2022 | Mladina 50 | Kultura | Knjiga
Yasmina Reza (1959) sodi med najbolj priljubljene francoske avtorice in po začetnih uspešnih ekranizacijah dramskih besedil ostaja ves čas prisotna v pripovedništvu. Tu podobno kot v igrah o višjem in srednjem sloju pa o trkih med različnimi prepričanji na način premolkov in potem skoraj izbruhov kaže, kako je tisto spodaj, pod skorjico, razgreto in nepredvidljivo. Njeni protagonisti plavajo na razbeljeni mentalni magmi, katere pregretost od zunaj le težko prepoznamo; to so namreč igre o tistih, ki so družbeno uspešni. Roman Blagor srečnim preverja, koliko sreče ostane tistim, ki so v intimnem na zunaj uspešni in zgledni, koliko so ti zares srečni.
-
9. 12. 2022 | Mladina 49 | Kultura | Knjiga
Zora del Bouno (1962, Zürich) je ime dobila po babici, ki je na Bovškem po prvi vojni spoznala italijanskega vojaka, enega prvih rentgenologov, in sta se preselila k njegovim tja dol na jug v času, ko se je dvigoval fašizem. Bila sta oponenta, vključena in tudi sicer politično aktivna. Zora in malo tudi njuni sinovi so zoprvali fašizmu, sama je imela v načrtu celo nekakšno ekspedicijo z zdravili za partizane, vendar so jo zvijačno premamili z opero v Trstu in je pustolovščino opustila, z izdatno pomočjo bližnjih, ki so njen odhod med hostarje zavlekli in preprečili. Mož Pietro pa je v Parizu zdravil Tita in potem še enkrat, ko so ga hoteli v času stalinizma operirati ob obisku v Moskvi, kjer se verjetno ne bi zbudil iz narkoze.
-
2. 12. 2022 | Mladina 48 | Kultura | Knjiga
Po neposrednih pričevalcih in udeležencih narodnoosvobodilnega boja med drugo svetovno vojno je v času modernizma obstajala literatura, ki se je z bojišča preselila v imanenco, v kaotična beganja po notranjih meandrih v spremenjenem, vojščaškem času. Takšna sta bila roman Zdenka Kodriča o Pohorskem bataljonu in Raza Ferija Lainščka. V zadnjem času realistična partizanarica dobiva nov zagon, pred desetletjem recimo z romanoma Maruše Krese Da me je strah? in Maje Haderlap Angel pozabe in zdaj z Odredom Lenarta Zajca. V novejši, sodobni literaturi je NOB popisan bolj zgodovinsko, enkrat je pisanje naslonjeno na pričevanja in rekonstrukcijo vloge staršev, v Angelu pozabe na koroško partizanjenje, drugič, recimo pri Zajcu, na spomine udeležencev, predvsem na zapise Stanka Semiča - Dakija.
-
25. 11. 2022 | Mladina 47 | Kultura | Knjiga
Ian McEwan, uveljavljen in cenjen britanski pripovednik (1948), se rad ukvarja z etičnimi dilemami. V prvencu Cementni vrt v družini, kjer pomrejo starši, otroci prevzamejo njihovo vlogo in uspešno črpajo materin varčevalni sklad, vendar se zdi, da ne bo šlo v nedogled. V romanu V imenu otroka prevprašuje ugovor vesti, sodnica v imenu prihodnosti in odraslih odločitev zavrne ugovor fantovih staršev, da bi bil deležen infuzije krvi, saj je v krvi duša in se je z njo – kakor pravijo najstarejši sveti spisi – prepovedano hraniti, torej si jo tudi vbrizgavati. Roman Solar pa v treh delih, ki po stopnjevanju spominjajo na grško tragedijo, govori o znanstveniku, ki je zdaj napol v službi industrije oziroma njenih eksploatacijskih idej, in njegovem (vse manj) uspešnem prikrajanju znanstvenih dejstev v korist izkoriščanja; tokrat sončne energije z rabo sončnih električnih celic, torej fotovoltaike. McEwan je ob etičnih dilemah ves čas psihološko prepričljiv, občutek imamo, da za pisanjem stoji temeljito raziskovanje gradiva, vse pa je spisano v duhovitem in okretnem slogu.
-
18. 11. 2022 | Mladina 46 | Kultura | Knjiga
Manka Kremenšek Križman: Tujci
Vseh dvajset zgodb domače avtorice Manke Kremenšek Križman iz zbirke Tujci je ubranih in zgoščenih okoli tematskega naslova, čeprav gre za različne načine tujstva. To je enkrat eksistencialistično ponotranjeno, posamezniki so si tuji in tudi nimajo dostopa do lastnega notranjega, večinoma zapletenega in njim nedoumljivega sveta. Tuj jim je zunanji svet, kar naenkrat ali od nekdaj. Drugič je tujstvo mišljeno bolj dobesedno, kot razseljenstvo, migrantstvo. Tujci iz zgodb so v lastnem, od vojne opustošenem bosanskem mejnem mestu z mostom, tujci so v mestu, kjer razvajena otročad nima početi drugega, kot da jim očita, da so od drugod. Ali pa iz objestnosti uničuje predmete, ki njim s polnimi ritmi ne pomenijo ničesar, drugim, ki se težje prebijajo skozi življenje, pa skoraj vse.
-
11. 11. 2022 | Mladina 45 | Kultura | Knjiga
Bernardine Evaristo: Dekle, ženska, druga_i
Britanska pisateljica Bernardine Evaristo (1959) se v obsežnem romanu Dekle, ženska, druga_i, s katerim je leta 2019 kot prva temnopolta ženska osvojila nagrado booker, posveča nekaj temam. Njene pretežno obarvane ženske različno doživljajo svoje spolne usmeritve in te so z razvejenostjo in različnostjo res reprezentativne za današnje nove ljubezenske nemire, segajo od hetero- do homoseksualnih, zaobjamejo pa tudi nekatere mejne, trans in nebinarne prakse in opredelitve. Hkrati so njene protagonistke bolj ali manj ozaveščene in dejavne feministke, ki nosijo – in poudarjajo ali skrivajo – različne odtenke temnopoltosti in različno samozavest glede izvora, tudi socialnega. (Tudi) pri tem roman ponuja širok razpon, od razmeroma uspešne Amme do tistih, ki so se povzpele na vodstvene položaje v finančni panogi z dna, spoznavamo življenje in delo dvanajstih žensk, ki se zberejo na skoraj programski predstavi Poslednje dahomejske amazonke, ki obuja spomin na ženske vojščakinje s črne celine. Hkrati hoče izpisati zamolčano ali vsaj ne dovolj upoštevano preteklo herojstvo in poiskati predhodnice ženskemu aktivizmu.
-
4. 11. 2022 | Mladina 44 | Kultura | Knjiga
Z letošnjim kresnikom nagrajeni roman Romana Rozine (rojen 1960) se osredišča okoli slepega Matije, ki se rodi v noči, ko se zdi, da se je zlo spustilo na zemljo. Na sosednjem hribu zdrsne cerkev, njim odnese pol hiše, lije kot iz škafa in vse se zdi, da bo po takšnem silovitem, tudi nekoliko kataklizmičnem, skoraj gotskem začetku vse naprej eno samo prekletstvo. Posebej še, ker so – po naturalističnem ključu – zaznamovani, to so kraji, v katerih so moški trdi, nepopustljivi, pa tudi zapiti, in če bi sledili logiki krvi in rodu, bi moralo iti z družino samo navzdol. Pa ne, Matija je svetal lik onstran vsake ideologije, tudi glasbeno nadarjen in z glasbo ustvarja podobe iz tistega, kar sliši in sluti in kar mu o svetu pripovedujejo bližnji videči, in njegovo ponotranjeno, glasbeno videnje je drugim všeč, jih nagovori in pretrese.
-
28. 10. 2022 | Mladina 43 | Kultura | Knjiga
Že v prvem poglavju je jasno, da je Hohma generično mesto, ki ustreza stanju duha nacije v prehodnem obdobju. Da je Hohma nekaj sorodnega Butalam, le zemljepisno položenim drugam. Da je Hohma kar Latvija v malem in njena srčika in duh, kakor se je izvil iz steklenice vodke v času tranzicije.
-
21. 10. 2022 | Mladina 42 | Kultura | Knjiga
Colson Whitehead: Fantje iz Nickla
Nickel ni mesto ali vas, Nickel je prevzgojna ustanova, kamor pride Elwood zaradi avtoštopa; ustavi mu namreč avtomobilski tat in najdejo ga, ker je avto predrag in preveč nobel za njegovo barvo polti. To so časi gibanja za državljanske pravice in Elwood dobi v dar ploščo z govori Martina Luthra Kinga. Ker je nadarjen, ga spodbujajo, da bi šel na kolidž, in hkrati hodi na proteste proti segregaciji, na katerih bele gospodinje pod zaščito policije pljuvajo na sedeče. Zbašejo ga torej v Nickel, kjer zvok velikega ventilatorja v Beli hiši, hiši bičanja in kaznovanja, preglasi krike pretepenih, ki odmevajo do trenutka, ko od bolečine izgubijo zavest.
-
14. 10. 2022 | Mladina 41 | Kultura | Knjiga
Sergej Lebedjev: Dežela pozabe
S konca zemlje, z zahodnega roba Evrope in s pečin, s Heraklejevih stebrov, zre pripovedovalec v brezmejnost in se zave, da je njegova izkušnja naložena v jeziku, in se začne spominjati prejšnjih poti, vandranj in krajev službenih nalog, ki so povezane z geologijo in izrazitimi, včasih industrijsko devastiranimi krajinami. Predvsem pa je roman Dežela pozabe napol potopis, napol etnološko pričevanje in hkrati rekonstrukcija usode človeka, Dedka Mraka, ki mu je bil blizu in se je zanj tako rekoč žrtvoval, izkrvavel po darovanju krvi, služboval pa je v daljnih severnih pokrajinah Sovjetske zveze.
-
7. 10. 2022 | Mladina 40 | Kultura | Knjiga
V Obvozu, naslovni zgodbi zbirke domačega avtorja Francija Novaka (1969), se skupina potnikov v visokem snegu znajde na čudežni in fantastični vožnji. Avtobus in njegov skrivnostni voznik sta, kot bi ušla iz kakšnega od tistih akcijskih filmov, v katerih ne smejo popustiti pri hitrosti in je potem vse pod visokimi obrati, šofer je prav strniševski vrag s steklenim očesom, čuden in čudežen glede sposobnosti, in ko po vrtoglavih bližnjicah spet pridejo na redno traso, ga pripovedovalec vpraša, kdaj. Kdaj bo ponovitev, da se bo lahko spet vkrcal, očitno mu je bolj kot varna vožnja pri srcu divja in nenadzorovana, pomeni mu adrenalinski in eksistencialni izziv.
-
30. 9. 2022 | Mladina 39 | Kultura | Knjiga
Z Goncourtovo nagrado – nagrajenca izbirajo tudi slovenski frankofonski študentje – ovenčani roman Anomalija Hervéja Le Telliera (1957), sicer predstavnika eksperimentalne literarne skupine Oulipo, se začne s svarilom Zhouang Zija, da tudi on, ki nam pravi, da sanjamo, živi v sanjah, s svarilom, da je življenje sen. Oziroma kopija, kot rečejo strokovnjaki nekje vmes, navdihnjeni z nenavadnim dogodkom, pri katerem se letalo med izrazito turbulenco reši in pristane dvakrat. To je izziv za strokovnjake za fiziko in kognitivno znanost, pa tudi za različne verske voditelje, skupaj jih naberejo iz kar nekaj ver in ločin, da bi se teološko opredelili do pojava. Ker če se ne bodo oni, se bo razjarjena, na biblični fundamentalizem oprta množica, in to predvsem proti udeleženim v izrednem dogodku.
-
23. 9. 2022 | Mladina 38 | Kultura | Knjiga
Pavla Horáková: Teorija čudnosti
Češka pripovednica Pavla Horáková (1974) v romanu Teorija čudnosti okoli urbane nadizobražene intelektualke, ki dela na čudnem inštitutu, kjer proučujejo vse mogoče, če je le dovolj odbito, postavi pisano paleto čudakov. Nekaj jih je iz vrst sodelavcev, od katerih so nekateri s sinekuro in prostim časom čisto zadovoljni, drugi bi se prerivali in delali kariero. Čudaški je oče, ki si koplje luknjo v pesek na mestu stare nemške domačije, še bolj pa je čudna in presenetljiva sama narava resničnosti, ki jo Ana, kakor je glavnemu liku in pripovedovalki ime, ugleda skozi razsuto mrežo na prvi pogled nepovezanih drobcev.
-
16. 9. 2022 | Mladina 37 | Kultura | Knjiga
Milan Dekleva (rojen leta 1946) se pogosto loteva portretnega romana, včasih naslonjenega na biografije izstopajočih posameznikov, zgodovinskih osebnosti, literatov ali izrazitih predstavnikov lastne generacije; razpon sega nekje od Pirjevca Ahaca do Slavka Gruma in Tomaža Pengova. V zadnjem času je njegova pisava zavila proti lahkotnejšemu, jezično okretnemu ter po pristopu in izplenu skoraj operetnemu romanu, ki naj zareže v aporije današnjosti. To zaznamujejo splošna negotovost zaradi bližajoče se kataklizme, tesnobnost in poplava tehnologije, razvezanost smisla in razblaženi, a vseprisotni občutek absurdnosti.
-
9. 9. 2022 | Mladina 36 | Kultura | Knjiga
Krajši roman mlajšega hrvaškega pisatelja Dina Pešuta (rojen leta 1990) je iz po nekaj strani dolgih poglavij sestavljeno posredno pismo očetu, ki se znajde s hudo boleznijo v bolnišnici v rojstnem mestu brezimnega pripovedovalca – kadar ga bližnji pokličejo po imenu, zapiše, da so ga poklicali po imenu. Pripovedovalec je zaradi splošne homofobije in nasilja someščanov pobegnil, kot iz države bežijo njegovi prijatelji in vrstniki, razselili so se čezcelinsko in v Berlin in v mesta, ki omogočajo več svobode, manj prikrivanja spolne usmerjenosti, kjer za enako delo dobiš več in imaš občutek, da živiš bolj polno in zares.
-
2. 9. 2022 | Mladina 35 | Kultura | Knjiga
Hrvaški pripovednik Damir Karakaš (1967), popisovalec Like in njenih ljudi, je trdno zasidran med bralci neizprosne, ogolele, skoraj etnološke proze. Že v zbirki Kino Lika, kjer so v slovenskem prevodu v dolenjščino združili dve njegovi zbirki, poleg Kina Like še sedem let kasneje izdane Eskime, se posveča trdim in neizprosnim, tudi strah prikrivajočim staroselcem iz zakotja, ki se potem preselijo v mesta, vendar ohranijo navezanost na plemenskost, patriarhalnost, potlačeno čustvovanje, ki ga ne smejo pokazati, ker sodi vse človeško med šibkosti. Edino, kar šteje, je junačenje, prenašanje življenja s stisnjenimi zobmi in ignoriranje bolečine, vse do zadnjega diha. Roman Šumenje gozda je bil zaostrovanje te poetike z dodatnim brisanjem pripovedi na račun opisnega, predvsem žive, nevarne in nespoznavne narave in nelagodja, ki ga zbuja.
-
26. 8. 2022 | Mladina 34 | Kultura | Knjiga
Goran Vojnović: Đorđić se vrača
Razvpiti in nadvse uspešni prvenec Gorana Vojnovića (1980) Čefurji raus! govori o odraščajnikih z ljubljanskih Fužin, natančneje o Marku Đorđiću, ki se po krizi v športnem udejstvovanju znajde v bližini delinkvence in dela z vrstniki težave, tako da ga oče pošlje v Bosno, k svojim, da bi poglobljeno razmislil o kariernih možnostih. Že v Čefurjih je Marko enako izkoreninjen in brez temeljev v obeh provizoričnih domovinah. V nadaljevanju, romanu Đorđić se vrača, je občutek brezdomnosti in brezdomovinskosti še močnejši. Predvsem so se pri Marku, še bolj pri njegovih mladostnih prijateljih, zaostrile in nabrusile značajske poteze, ki jih pri mladcih še razumemo, hormonalne nevihte in neprilagojenost in podobno, v zrelih letih pa delujejo kot tovor in kot zid med posameznikom in svetom, torej drugimi, zato nenehni poskusi zoprvanja, izzivanja in opozarjanja nase.
-
19. 8. 2022 | Mladina 33 | Kultura | Knjiga
Vrzel iz romana srbskega pisatelja Darka Tuševljakovića (1978) je na vse strani, najopaznejša je tista med obema deloma; Vrzel je namreč diptih, katerega prvi del se dogaja srbskemu oficirju Bogdanu na dopustu na grškem otoku Krfu, na katerega se je v prvi svetovni vojni umaknila srbska vojska in je tam Modra grobnica, torej morje, v katero so metali umirajoče vojake. V drugem delu vstopi sinov – Damirjev – glas, ki popisuje študentska leta v Šumadiji, potem ko ni opravil sprejemnih v metropoli in se je zatekel v Kragujevac, kjer harajo primitivni starejši kolegi.
-
12. 8. 2022 | Mladina 32 | Kultura | Knjiga
Max Seeck (1981), finski avtor kriminalk z nagrajenim prvencem Hamurabijevi angeli, je že v prvi knjigi trilogije dokazal, da zna vzpostaviti zapleten svet intrig, v katerem le najbolj penetrantnim in umnim preiskovalcem uspe razplesti kompleksno in kompaktno spletko, za katero stoji visoko motivirana in usposobljena ekipa. Protistran mora biti tako ves čas na preži, tisti blizu se kmalu izkažejo za krte, delajo vsaj za drugo, če ne še za kakšno stran. V Hamurabijevih angelih je bila iskana skupina nekdanjih vojnih kameradov iz časov balkanskih vojn, sledi pa so vodile na finsko veleposlaništvo v Zagrebu in so se prepletale s trgovino z orožjem. Napačno sem predvideval, da bo Seeck nadaljeval z izbrano in preverjeno ekipo: Lov na čarovnice se namreč dogaja globoko na finskem podeželju.
-
5. 8. 2022 | Mladina 31 | Kultura | Knjiga
Simona Klemenčič: Hiša brez ogledal
Hiša brez ogledal domače jezikoslovke in pisateljice Simone Klemenčič (1971) je distopični roman, postavljen nekam v bližnjo prihodnost. Ta ni tako daljna, da se za najbolj goreče vernike, ki so priplavali na vrh, potem ko so pridigarji o pravih vrednotah prevzeli oblast in oblikovali zvezo nekaj držav – omenjata se Poljska in Madžarska, vodi pa jo Katoliška zveza –, ne bi vedelo, da so se nekoč tudi partijsko udejstvovali, in to enako goreče kot zdaj. Po ulicah namreč poleg redne milice patruljirajo tudi posebne moralne in bontonske. Črna je potihoma prepovedana, saj je barva žalovanja, ki je lahko samo posledica omajane vere v vstajenje in božjo voljo. Trgovine z lepotili so sicer še legalne, vendar skrite v kleteh. Ljudje nosijo sledilne čipe, saj s tem kažejo, da so neoporečni, nravno čisti in zaupanja vredni.