dr. Bogomir Kovač

dr. Bogomir Kovač

  • Na obrobju zgodovine

    Letno srečanje G20 v Hamburgu je bilo posvečeno reševanju globalnih tem in kot vedno srečanju najvplivnejših državnikov sveta. Mreža GX pomeni strukturalno, proceduralno in procesno alternativo povojni arhitekturi globalne ureditve, G20 velja za osrednji novodobni institucionalni forum upravljanja sveta. Letošnji je bil razpet med vrsto ključnih tem in izzivov sodobnega sveta, globalizacija je ključna za povezljivost in sodelovanje, trajnostni razvoj in odgovornost za konkretne korake. Za nas je Hamburg vpet med dva druga multilateralna dogodka, geopolitično pobudo treh morij v Varšavi in evropskim regionalnim vrhom za Zahodni Balkan v Trstu. Na teh brezpotjih sta se bolj mimogrede v Ljubljani kajpada srečala tudi Cerar in Plenković. Več

  • Trilema

    Letošnji bruseljski ekonomski forum (BEF 2017) na začetku junija so posvetili utrjevanju monetarne in ekonomske unije. Toda EU v letu 2017 pretresajo predvsem politična vprašanja, volilna aritmetika članic določa evropske rešitve, v igri ni doseganje »več« temveč »boljše« EU. Politični in socialni mir sicer ostajata njeni največji vrednoti, toda brez gospodarske rasti, nove institucionalne arhitekture in drugačnih politik EU ne more naprej. Problem evra in optimalnega denarnega območja je dejansko vprašanje optimalnega političnega prostora in njegovega delovanja. Njegova ekonomska trilema tiči v jedru še vedno prevladujoče neoliberalne agende. Več

  • Zamujeni vlak

    Vlada, delodajalci in sindikati so pred tedni sklenili, da se bodo konec junija politično dogovorili in pospravili malo reformo trga dela. Mala reforma naj bi pokrila sveženj ukrepov proti prekarizaciji, za večjo socialno in pravno varnost, kot ga napoveduje vladni dokument »Za dostojno delo« (2016). Vnovičen popravek treh zakonov je za reformo preozek, za prave spremembe ga je premalo. Cerarjeva vlada očitno na ključnem delu strukturnih reform ni zmogla preseči napačnih zastavkov zadnje reforme leta 2013. In tu je zmeda tudi na evropski ravni. Mitologiji deregulacije in večje prožnosti trga dela ni videti konca. Prinesla je zgolj socialno neenakost in politično polarizacijo, ne pa povečanja rasti in zaposlenosti. Več

  • V tragediji skupnega

    Plačna politika in reforme trga dela ostajajo tudi v zadnjem letu Cerarjeve vlade nevralgična točka, politična histerija se širi na vse strani, racionalnih potez je malo. Trg dela in plačna politika sta že deset let problem, ki ga očitno ne zmore rešiti nobena vlada. V ozadju so strukturne spremembe, pa neenakost delitve med kapitalom in delom, tudi protikrizna ekonomika. Plače pomenijo hkrati strošek in potrošnjo, so del konkurenčnosti in socialne pravičnosti, določajo politično težo predvsem srednjega razreda. Pogajanja o odpravi plačnih anomalij, vlogi minimalne plače in načinov zaposlovanja so del večne politične igre med nosilci kapitala in dela. Vprašanje pa je preprosto. Kdo bo plačal zapitek te ekonomske krize, kdaj, komu in kako porazdeliti koristi višje rasti in izboljšanja gospodarskih razmer? Več

  • Zmaga tisti, ki umre zadnji

    Zapletom z brexitom ni videti konca. Predčasne britanske volitve so politično destabilizirale Veliko Britanijo (VB), EU sploh nima domišljenih izstopnih postopkov. Pogajalski kaos nevarno narašča. Nesposobnost in aroganca političnih elit na vseh straneh sta osupljivi in spominjata na dramatična obdobja pred in med obema svetovnima vojnama v Evropi. VB ni bila posebno priljubljena članica EU, toda nikoli problematična ali škodljiva kot nekatere vplivne sosede (Francija, Nemčija). Ohranila je evroskeptično držo, nasprotovala politični federalizaciji EU, rada se je sklicevala na svoj mednarodni položaj in odnose z ZDA. Trilema brexita pa je jasna. Ni mogoče hkrati ujeti političnih ambicij izstopa, ekonomskih prednosti EU in pravočasno končati pogajanj. Več

  • Na tankem ledu podnebnih sprememb

    Napoved ameriškega odstopa od pariškega podnebnega sporazuma v začetku junija postaja simbolna podoba nove Trumpove politike. ZDA se javno odrekajo multilateralni svetovni ureditvi, ameriške interese postavljajo nad druge, oboroževanje je pomembnejše od ekologije. Trump s tem uresničuje del svoje volilne agende, vse bolj postaja simptom ekonomske privatizacije politike. Pariški podnebni sporazum velja za najvišji dosežek multilateralnega dogovarjanja v okviru ZN, dejansko pa je prazen politični akt, brez pravnih in ekonomskih vzvodov, z minimalnim ekološkim učinkom. Toda Trumpova alternativa ni rešitev za nobeno od njegovih dilem. Več

  • Učna ura Kemisa

    Ekološka katastrofa v vrhniškem Kemisu je razkrila troje dejstev. Slovenija kot država na ekološke nesreče ni pripravljena, sistematično jih podcenjuje, kriznega menedžmenta ne obvlada. Zato so nestrokovnost, birokratska togost in prelaganje odgovornosti temelj naših odzivov. Ključna zgodba ob ekoloških tragedijah je pošteno, hitro in kakovostno informiranje. Samo tako se lahko gradi potrebno zaupanje, ki zmanjša učinke tragedije skupnega. Kemis je slovenski Bhopal. Na srečo ni neposrednih žrtev, toda posredno bodo negativni vplivi toksinov še desetletja vplivali na rastline, živali in ljudi. Več

  • Obramba lastne ekonomske identitete

    Evropska komisija (EK) je v postopku evropskega semestra 2017 objavila priporočila glede proračunskih in reformnih ukrepov za svoje članice, tudi za Slovenijo. EU je v petem letu postopnega okrevanja, ki je zajelo vse članice, toda izboljšave so skromne, sistemske negotovosti so visoke. Slovenija ima nadpovprečno gospodarsko rast, toda še vedno spada v srednjo skupino držav s fiskalnimi tveganji. Fiskalna priporočila zato ostajajo enako zavezujoča, podobno standardni so nasveti glede strukturnih reform. Nič novega torej, verodostojnost njene ekonomske analize je že dolgo problematična, toda svojih receptov za vzdržno rast in reforme tudi Cerarjeva vlada nima. Želene makroekonomske spremembe ne rešujejo političnih zadreg, ne na ravni EU ne v Sloveniji. Več

  • Zadnji krog privatizacije NLB?

    Privatizacija NLB s svojo opotekajočo se zgodovino teče morda svoj zadnji krog, privatizacija v EU tudi. Obe imata goreče zagovornike in nasprotnike, obe sodita na področje politično-ekonomskih paradoksov. Razkrivata iracionalnosti političnega odločanja na račun ekonomskih tveganj in škod. V ospredju so stare dileme prodaje in večnih evropskih zavez, manj govorimo o pogojih prodaje in izkupičku, fiskalnih učinkih in drugih oportunitetnih stroških. Prodaja bank in podjetij je za zdaj ekonomsko bolj podobna razprodaji, hitenje je bolj politična kot ekonomska nuja. Privatizacija je preprosto najprej posel, ki predpostavlja določeno politiko. To pomeni, da vemo, kaj kdaj komu prodajamo, kako in po čem. In kajpada, zakaj. Več

  • Tihi zmagovalec

    Politični populizem je tihi zmagovalec evropskih volitev, kljub porazom Hoferja, Wildersa in Le Penove v zadnjih šestih mesecih, brexit in Trump lani potrjujeta njegov vzpon. Zahodni svet se utaplja v političnem kaosu, liberalna demokracija in tržna ureditev razpadata, vsake nove volitve ogrožajo projekt EU. Populizem je očitno odgovor na negotovost sodobne politične in ekonomske krize, tako z leve kot desne. Pomeni bolj družbeno patologijo kot zdravilo, odvisen je od politikov in manj od politik. Populistični prijemi so enako nevarni kot izpraznjena politika sredinske normale. Ksenofobni radikalizem in neoliberalni formalizem nimata odgovorov za ključne probleme sedanjega časa. Zato ni EU ob zmagah »pravih« nič bližje reševanju evra, schengenskih meja, prekarnosti dela in regulaciji kapitala. Več

  • Ključne čeri ostajajo

    Drugi krog francoskih predsedniških volitev očitno dokazuje novo politično normalo evropske demokracije. Namesto tradicionalne strankokracije politično usodo krojijo politična periferija in novinci, osrednja prelomnica delitve med Macronom in Le Penovo je odnos do EU. Oba prodajata »revolucijo« v notranji politiki, oba si navzven želita veliko in vplivno Francijo. Temeljna razlika je v temeljnem okviru sprememb, Macron jih vidi v okviru EU, Le Penova v frexitu. Toda politični sistem pete republike je zapleten, politični obrati in čudaške kohabitacije so tradicija in ne posebnost. Niti Macron niti Le Penova ne moreta zmagati na junijskih parlamentarnih volitvah, zato bo usoda Francije paradoksalno ohranila »sindrom Hollanda«, opotekajočega se velikega igralca v šibki EU. Več

  • Ekologija ali barbarstvo?

    Dan Zemlje, 22. april 2017, je minil tiše, kot bi smel in moral. Velja za najširše svetovno civilno gibanje, še vedno temelji na idealizmu, uporu in sejanju nove družbene zavesti od spodaj navzgor. Manj gre za institucionalizirano, politično organiziranje, za racionalizacijo družbenega radikalizma, v njem je več defetizma in defenzivnosti kot na začetku poti. Sedanja ekološka, socialna in ekonomska kriza so tri obličja naše ujetosti na planetu, posledica industrijskega modela razvoja sodobnega kapitalizma. Grozi nam civilizacijska kriza, kriznega menedžmenta pa nismo sposobni dojeti in še manj uresničiti. Več

  • Hamletovska generacija

    EU postaja ob svoji šestdesetletnici očitna žrtev lastnega uspeha. Njena institucionalna struktura in geografska širitev, število držav in prebivalstva so impozantni, njena nesposobnost spopadanja s krizami pa dramatična. Zapletlo se je na vozlišču njene poti, pri hkratni širitvi in poglabljanju unije, pri skupnem denarju in različnih nacionalnih politikah. Nenadoma so v ospredju vprašanja pravice izstopa in možnosti ugovora, imamo trk politične centralizacije EU in nacionalnih suverenosti članic. Očitno so zadrege posledica zlorabe ključnega načela subsidiarnosti, potrebujemo nekakšen nov Maastricht 2.0, toda zunaj sedanjih nemških zamisli. Izguba suverenosti članic je očitno končala v krizi identitete EU, ekonomska integracija ni pripeljala do politične harmonizacije. Esenca Evrope je različnost, zato demokratični primanjkljaj EU končuje v nedrjih nacionalne suverenosti. Več

  • Znanilec drugačnega časa

    Evropske politične igre na schengenski meji so v hipu povzročile pričakovani prometni kaos, pravno zmedo in ponovni politični zdrs bruseljske in domače birokracije. Razmeroma prost pretok blaga in ljudi prek meja je preprosto nuja, ki je ni mogoče zamejiti. Mobilnost blaga in ljudi je ena ključnih postavk tržne konkurenčnosti in demokratičnih pravic, eden temeljnih vzvodov legitimnosti sedanje EU. Novi režim nadzora na zunanjih mejah EU ne rešuje ničesar, ne problema terorizma in tudi ne omejevanja migracij. Povzroča pa političnoekonomsko škodo in nesorazmerno prizadene zunanje članice EU. Slovenija je bila 7. 4. 2017 dokaz, kako sedanja EU ne more delovati, ne tu ne kje drugje. Več

  • Slovenija, Balkan

    Poslovni sistem Agrokor prihaja iz sosednje države Hrvaške, s Slovenijo ga vežeta poslovna usoda Mercatorja in skupni trg. Todorićev koncern predstavlja koncentrirano zgodbo hrvaške postsocialistične politične tranzicije, tovarišijskega kapitalizma in grešnega modela dolžniške rasti podjetja. Reševanje Agrokorja je prav toliko geostrateško, nacionalno politično kot tudi poslovno vprašanje. Tudi tukaj razkriva političnoekonomski algoritem sodobnega kapitalizma. Pred tridesetimi leti so podobne zablode socializma naplavile afero Agrokomerc v bosansko-hrvaškem zaledju. Kot pravi Krleževa metafora Karađorđevićeve konjušnice, lahko menjamo konje, politična logika hleva in ekonomskega govna pa ostaja. Več

  • Ekonomija kot moralna opredelitev

    Kolumne so priložnost, da se občasno posebej oddolžimo ekonomski vedi, enkrat na leto s popisi dosežkov Nobelovih nagrajencev, občasno ob smrti tega ali onega pomembnega ekonomista z nekrologom. Profesor Kenneth Arrow je žal sredi februarja pri svojih petindevetdesetih letih izpolnil oba kriterija. Velja za najmlajšega Nobelovega nagrajenca, njegovi prispevki na področju teorije družbene izbire, teorije splošnega ravnotežja, ekonomike blaginje, zdravstva in informacij, pa tudi rasti in upravljanja sistemov, ga uvrščajo ob Keynesu in Samuelsonu med sveto trojico ekonomskega panteona v 20. stoletju. Več

  • Barbarstvo

    Cimos je nekdaj slovel kot primer, s katerim naj bi Slovenija dokazovala svojo tranzicijsko zgodbo o uspehu. Toda poslovno reševanje družbe je zadnja leta primer ekonomske in poslovne nesposobnosti političnih nosilcev ekonomskih in razvojnih politik, pa tudi poslovnih vodstev podjetij in bank. Cimos simbolizira vse, problematičen poslovni model z visoko zadolženostjo, klasično reakcijo bank pri refinanciranju, potem pa dolgo in neuspešno reševanje družbe, vključno s končnim fiaskom njegove prodaje. Cimos je prevelik, da bi lahko propadel, in prešibak, da bi preživel, postal je koncentrat napak, plen kapitala in politike. V tej sprijeni praksi prevladujejo zasebni interesi nad javnim, prevare stojijo pred krepostjo. V antičnem času so imeli za to sila primeren, tudi enako dvoumen izraz, barbarstvo. Več

  • Nihče ne vidi ključavnice

    Korporativno upravljanje ostaja politični fiasko tudi Cerarjeve vlade. Očitno učenje na napakah v slovenski politični in korporativni praksi pomeni njihovo ponavljanje in ne odprave. Komični politični zapleti, upravljavske farse in tragično padanje upravljavskih kompetenc, od SDH in DUTB pa do nekaj ducatov vplivnih družb, so stalnica, ne glede na politično oblast. V zadnjih sedmih letih so štiri vlade ponavljale domala identične napake. Zato so problemi očitno širši, sistemski in dolgoročni, povezani s politično kulturo in ekonomskim znanjem. Smo jih sposobni spremeniti? Več

  • Brez odrešilnega belega dima

    Politični vrh EU je v začetku marca predstavil belo knjigo o prihodnosti Evrope. Nekaj mitičnega in mističnega je bilo v njenih političnih napovedih, evropska komisija (EK) jo je najprej predstavila v evropskem parlamentu, dva dni za tem sta jo Juncker in Tajani najprej obelodanila v Ljubljani. Bela knjiga razpira pet različnih scenarijev prihodnjega razvoja, pomeni prvo demokratično popotnico za politično razpravo o usodi EU. Takšno iskanje potrebne legitimnosti EU je njena največja prednost, toda scenariji so žal politično ekonomsko prazni. Temeljne dileme »evropske družbe« so ostale zunaj razprave, eksplicitna socialna unija ni del nobenega scenarija, opustitev evra ali izstopi iz EU tudi ne. Več

  • dr. Bogomir Kovač

    dr. Bogomir Kovač

    3. 3. 2017  |  Mladina 9  | 

    Nekaj je narobe

    Slovensko gospodarstvo ravnokar premleva zadnje ocene statističnega urada o ekonomskih razmerah leta 2016. Razmere so spodbudne, gospodarska rast, domača potrošnja in izvoz rastejo, brezposelnost pada, celo inflacija je bližja želeni. Hkrati se izboljšujeta stabilnost in odpornost finančnega sektorja, pravijo z druge strani. Toda pravkar se je v realnem sektorju zamajala poslovna usoda Cimosa, v finančnem pa banke nočejo kreditirati podjetij. Nekaj je torej narobe. Prav zastavljena nacionalna država nam daje politično dostojanstvo, dobro upravljane in vodene banke ekonomsko zaupanje v tržni sistem. Če ne povežemo prvega in drugega, ostajamo brez dobrih rešitev. In to je naš osrednji političnoekonomski problem. Več

  • Vsakemu polič terana na dan

    Zimska ocena tekočih gospodarskih gibanj EU v okviru evropskega semestra prinaša star makroekonomski pristop, napoveduje pa skromne politične spremembe. Fiskalna konsolidacija je ekonomska poguba EU, politika varčevanja je bila v tej krizi vseskozi napačen odgovor. EU vstopa v dramatično leto 2017 brez pravega obrata v fiskalni politiki. Ocena za Slovenijo je ugodna, toda spet problematična zaradi ocen strukturnega primanjkljaja in nedorečena glede strukturnih reform. Takšne ocene so ekonomsko zgrešene in zato politično nevarne. Še posebej, če imamo ekonomsko bolj neuko in politično upogljivo vlado. Več

  • Je botrstvo pot ali cilj?

    Vizija Slovenije 2050 je po domala dveh letih dobila nekako končno podobo. Začenja pot spodbujanja ljudi k želeni družbi prihodnosti in daje okvir političnim oblastem za konkretnejše strateške dokumente. Objava teksta in metodologije, vsebine in poti, tudi promocijskega gradiva razkriva pričakovan, toda strašljiv strokovni in politični zdrs. Dobili smo mešanico strokovne naivnosti in površnosti, politično neuporabnih in zavajajočih klišejev, celo pod strokovno taktirko OECD. Sklep, da smo Slovenci leta 2050 srečni ljudje, pove še največ o domačih in tujih nesrečnikih, ki so to vizijo pripravljali in obelodanili. Več

  • Ekstremizem centra

    Stari politični sporazumi v EU padajo drug za drugim, politična polarizacija in ekonomska divergenca postajata vse očitnejši. Ekonomsko jih ogrožajo nizka rast, visoka brezposelnost in vedno večja neenakost. Politično se razrašča brutalna razgradnja socialne države, nacionalni populizem, strah in negotovost razkrajajo skupne evropske vrednote. To so posledice radikalizacije neoliberalnega projekta in populistična desnica očitno ponuja alternative, drugi pa ne. Ekonomsko nastopa proti globalizaciji, socialno varnost gradi nasproti migrantom, politično zahteva manj in ne več EU. Ekonomska prekarnost, avtoritativni populizem in ekstremnost centra postajajo nova formula preživetja EU. Več

  • Na meji legalnega

    Deseta obletnica sprejema evra v Republiki Sloveniji je pomemben jubilej, ki pa ga spremljajo protislovne razmere. Članstvo v EU je tedaj pomenilo zavezo prevzema evra, danes je oboje vse manj želena alternativa. Bili smo prva postsocialistična država, ki je evro sprejela hkrati kot knjižni denar in gotovino. Slovenija je leta 2007 veljala za čudežni eksperiment, evro je leto kasneje začel svojo krizno pot. Evro po petnajstih letih ostaja Ahilova peta ekonomskega sistema EU. Monetarna unija brez politične suverenosti še vedno ostaja njen oksimoron. Draghi ga kljub svoji ekonomski elokvenci in politični pozi zgolj pooseblja. Njegov četrtkov obisk v Ljubljani pa dodatno razpira ključni zaplet glede neodvisnosti in suverenosti ECB in BS, tokrat ob sporni sanaciji bank leta 2013. Več

  • Razumeti minimalno plačo

    Dvig minimalne plače je v Sloveniji ponovno razburil in razcepil strokovno, politično in deležniško javnost. V ospredju so pogosto zgrešeni teoretski pogledi, notranja vladna nasprotja med SMC in SD, sindikati in delodajalci kot socialnimi partnerji. Toda ne gre zgolj za nasprotna mnenja in interese. Tudi ta vladni ukrep stoji kot čer sredi morja, brez prave ekonomske vsebine in političnega kompasa. Minimalna plača je del socialne politike, da bi postala tudi razvojna, ji moramo dati novo političnoekonomsko vsebino. Neenakost postaja politično nevarna. To in ne begunsko vprašanje ogroža socialni in politični mir EU, tudi Slovenije. Več

  • O davoškem kapitalizmu

    Letošnji Svetovni ekonomski forum (WEF) v Davosu prvič postavlja v ospredje politično krizo in odgovornost poslovnih, političnih in mnenjskih voditeljev. Nastavljati ogledalo svojim udeležencem je provokacija in perverznost. WEF in njegova vizija »davoškega kapitalizma« se lomi že nekaj časa, »davoški človek« je vse bolj klavrna podoba elitnih odločevalcev, ki naj bi obvladali sedanjo kompleksno družbeno krizo. Slabi, problematični in brezidejni voditelji so postali osrednja frustracija in nevarnost razpada obstoječih sistemov. To je zadnje zatočišče pred končnim priznanjem, da »davoški konsenz« nima pravih rešitev, ker je preprosto del problema. Več

  • Skrita esenca ekonomije

    Letošnje leto se je za ekonomsko vedo začelo slabo. Izgubili smo enega najimenitnejših predstavnikov, britanskega profesorja Anthonyja Atkinsona, očeta sodobnega raziskovanja neenakosti. Neenakost je osrednji in najbolj urgenten političnoekonomski problem sodobnega časa. Družbena neenakost se kot tržni fenomen ni zgolj zgodila, bila je politično ustvarjena. Atkinson je ponudil dejstva in teoretske dokaze, žlahtni tradiciji politične ekonomije kot vede o delitvi dohodkov in bogastva je vdihnil nov pomen. Toda njegov največji prispevek ni tičal v akademskih analizah, temveč v iskanju politik, ki lahko izboljšajo razmere v svetu. Socialne pravice so temelj političnih zahtev, ekonomija pravičnejše delitve je pogoj demokracije. Bolj empirično jasnega in moralno zavezujočega političnoekonomskega sporočila ni postavil nihče drug, prav tako ne napotkov in ukrepov, kaj bi morali storiti in spremeniti. Več

  • Preprosta zgodba

    Leto 2017 ne prinaša na globalni ravni nobenih odločilnih in odrešilnih premikov. Dramatičnost tega leta bo v kaosu sprememb, ki ničesar ne spreminjajo na bolje. Obsojeni smo na svet, kjer vlada brezizhodnost, staro se podira brez prave alternative. ZDA začenjajo leto s nepredvidljivim Trumpom, v EU se nadaljuje agonija tihega razpada, Rusija in Kitajska na novo utrjujeta položaj preživetih supersil, Indija je ekonomska zvezda izgubljenega svetovnega juga. Na zahodu je konec vere v odrešujočo moč socialne države in globalizacije, na azijskem vzhodu vre na vsakem koraku, trk korporativnih in državnih svetov je neizbežen. Leto 2017 prinaša eksplozivno mešanico ekonomske stagnacije, politične avtoritarnosti in trka kulturnih identitet. Več

  • To ni igrišče za infantilne politike

    Pahorjeva zunanjepolitična turneja v Jordaniji, Egiptu, Iranu, ki se je končala v Turčiji, je bila nenavadna. Krepila naj bi »razumevanje in prijateljstvo«, že zaradi pojavnosti je imela geostrateško vlogo, toda ostala je brez prave političnoekonomske poante. To je regija, kjer ne morete sejati geopolitičnih puhlic in hoditi naokrog brez konkretnih projektov. Področje je strateško preveč občutljivo in zahtevno, da bi ga lahko obvladovali z našo zunanjepolitično površnostjo in Pahorjevim nastopaštvom. Pa vendar je naše spogledovanje z Ukrajino in Rusijo, Turčijo in Iranom vsaj pogumno, če že ne more biti dosledno. Postajamo vidni, toda hkrati tudi neprevidni. Več

  • Vse poti spet vodijo v Rim

    Tri leta je od slavne operacije drugega reševanja slovenskega bančnega sistema in spornega izbrisa vlagateljev. Te dni na temelju odločbe US razlaščeni vlagatelji, veliki in mali, vlagajo tožbe zoper odgovorne v tej političnoekonomski aferi. Na drugi strani je evropski parlament novembra obravnaval dodatek k direktivi (D-2014/59/EU), ki obravnava bančno sanacijo. V Italiji se izteka čas za reševanje ugledne banke Monte dei Paschi di Siena (BMPS). EU tiči v finančni trilemi. Mednarodni bančni sistem, nacionalna finančna avtonomija in finančna stabilnost niso združljivi. Očitno želena bančna unija za zdaj ni politično vzdržna. Ekonomska rešitev Italije pomeni politični poraz Nemčije. Več