dr. Bogomir Kovač

dr. Bogomir Kovač

  • dr. Bogomir Kovač

    dr. Bogomir Kovač

    14. 1. 2022  |  Mladina 2  |  Ekonomija  Za naročnike

    Economistu navkljub

    Ugledni britanski tednik The Economist je Slovenijo uvrstil na drugo mesto med 23 držav OECD glede ekonomskega obvladovanja pandemijske krize. Podatek je presenetil vse, zagovornike in nasprotnike sedanje vlade. V politično razcepljeni in volilno razgreti državi se je vnel spopad za ekonomsko interpretacijo teh številk. Analiza Economista je strokovno legitimna, primerjave podatkov dovolj objektivne, toda hkrati tudi zavajajoče. Ne samo za Slovenijo, temveč tudi za druge države. Učinkovitosti ekonomskih in razvojnih politik ni mogoče stlačiti v pet kriterijev. Še manj lahko z njimi merimo učinkovitost držav in zadovoljstvo ljudi. Ekonomski rezultati Slovenije so dobri, toda cena vladnega ekonomskega populizma bo visoka. Njene protikrizne politike pregrevajo slovensko gospodarstvo in so ga prekomerno zadolžile. Večina pozitivnih rezultatov danes bo jutri povzročila negativne posledice. Economistu navkljub. Več

  • dr. Bogomir Kovač

    dr. Bogomir Kovač

    7. 1. 2022  |  Mladina 1  |  Ekonomija  Za naročnike

    Večni trik

    Evro smo v EU v obliki bankovcev in kovancev začeli uporabljati pred dvajsetimi leti, 1. januarja 2002, dve leti po uveljavljanju evropske valute kot knjižnega denarja. Njegova zgodovinska pot razvoja je dolga petdeset let. Skupaj z enotnim trgom in odprtjem meja velja za tretji, toda najpomembnejši identitetni steber EU. Evro naj bi spodbudil ekonomsko konvergenco in prinesel politično integracijo EU. Po dvajsetih letih je bolj ekonomsko lepilo kot politični kapital EU. Zadnje krize je preživel zaradi političnega strahu pred razpadom EU in ne zaradi ekonomske superiornosti. Njegova institucionalna arhitektura je vseskozi šibka in problematična. V prihodnosti ga čaka spoprijem z inflacijo in visoko zadolženostjo držav, pa tudi izziv globalne digitalizacije valute. Vseh dvajset let razvoj evrskega sistema določajo krize, toda hkrati ima vse manj nasprotnikov. Velja za nepopolno, toda najbolj uporabno ekonomsko orodje ohranjanja EU. Pomeni ekonomski most in hkrati politična vrata njenega preživetja in razvoja. Več

  • Boljši svet?

    Leto 2021 je svet na globalni ravni zaznamovalo z razmeroma podobnimi spopadi proti pandemiji, leto 2022 bo prineslo veliko bolj kaotične poti normalizacije. »Nova normalnost« bo čas prilagajanja novim razmeram, novim globalnim trendom in tudi drugačnim politikam. Sredi leta 2021 smo doživeli krč globalne oskrbe surovin in polproizvodov, pa tudi hitro gospodarsko rast in vznik pozabljene inflacije. Pandemija je zožila prostor demokracije, spogledovanje z vedno bolj avtokratičnimi političnimi rešitvami bo del iskanja novih ravnotežij. Gospodarsko in politično bo leto 2022 morda ključno za želeni prelom desetletja. Ponovno širjenje virusa zahteva drugačne trajnostne zastavke razvojnih in ekonomskih politik. Geopolitična trenja med ZDA in Kitajsko, pa tudi Rusijo se bodo stopnjevala. EU je tu v precepu, brez prave mednarodne vloge in notranje moči sprememb. Leto 2022 bo zato čas pričakovanj in hkrati strahu. Ekonomska negotovost bo večja, politično zaupanje pa še manjše kot leta 2021. Upanja v boljši svet so dlje, kot si zaslužimo. Več

  • V krču

    Politično-ekonomsko je leto 2021 vredno pozabe. Opletanje pandemijskih valov in zdravstvena kriza sta dokaz slabega kriznega vodenja Janševe vlade. Politično je državo zapeljala v močvirje sistematičnega spodkopavanja vseh vej demokratičnih oblasti. Tehnično je uspešno izpeljala predsedovanje na ravni EU, mednarodni ugled Slovenije pa je hudo zavozila. Ekonomski rezultati države so dobri, toda njena uspešnost je varljiva in tvegana. Zato bo leto 2022 ekonomsko manj uspešno od sedanjih napovedi, tudi zaradi politične shizofreničnosti super volilnega leta. Janševa politična aritmetika je preprosta, štejeta absolutna zmaga SDS in oblikovanje političnih satelitov. Opozicija stavi na splošno nezadovoljstvo ljudi in še išče prave alternative. Leto 2022 bo zato čas skrajne politične polarizacije. Sejanje nezaupanja v demokracijo je Janšev ključni politični kapital, opozicija ponuja odrešilno vrnitev v normalizacijo družbe. Torišče politično ideološkega spopada bo tokrat med urbano in ruralno Slovenijo, med nekakšno kozmopolitsko modernostjo in nacionalnim tradicionalizmom. Vse karte so na mizi. Desnega škisa poznamo, na pagat ultimo z leve še čakamo. Več

  • Davki

    Davčne reforme so stalnica nestalnih slovenskih vladnih garnitur. Politiki vseh barv so globoko prepričani, da je davčni sistem neustrezen, da sprememba davkov prinaša politično zmago. Tudi Janševa vlada nekaj mesecev pred volitvami hiti s sprejemanjem svoje mini davčne reforme, z noveliranjem treh davčnih zakonov v letu 2022. Sprememb ni veliko, gre za razbremenitev dohodnine, manj bo obdavčen kapital, nekaj je tudi administrativnih poenostavitev. Dejansko pa so spodbude za resno davčno reformo na ravni EU in korporativnega sveta tudi v okviru G-20 večje kot kadarkoli. Davčne reforme tod začenjajo spreminjati neoliberalno ideologijo. Janševa vlada je te cilje zgrešila. Davčne spremembe poglabljajo fiskalna neravnotežja, nimajo ekološke razvojne poante, koristijo predvsem bogatim. Ne omogočajo niti razvojnih prebojev niti socialne pravičnosti. So torej ne tič ne miš v biotski raznovrstnosti Janševih političnih Butal. Več

  • Ogledalo

    Inflacija vse bolj postaja pomemben politično-ekonomski problem, njene letne stopnje v ZDA in EU že presegajo pet odstotkov. Razlogi za njen vzpon so kompleksni, sistemski in tudi veliko bolj dolgoročni. Ekonomske politike vlad so danes usmerjene k oživljanju in velikemu prestrukturiranju gospodarstva, inflacija ni njihova domena. Očitno so sedanja pandemijska in podnebna kriza, predvsem pa odkrit geostrateški spopad med ZDA in Kitajsko mejniki novega inflacijskega vala. Inflacija je novo ogledalo sprememb, tržna posledica tveganj in politične negotovosti sodobnega sveta. Prinaša prerazdelitev stroškov podjetij in blaginje ljudi. Pomeni kratkoročno prelaganje politične odgovornosti in dolgoročno ekonomsko destabilizacijo, zato bo normalizacija njene dinamike težavnejša od pričakovanj. Ta inflacija je namreč bolj fiskalni kot monetarni fenomen, zato bo politično težje obvladljiva. V EU in Sloveniji ima inflacija podobne korenine in primerljive višine, tudi ukrepi proti njej bodo podobni. Toda Slovenijo prava inflacijska usoda šele čaka. Več

  • Čas streznitve

    Evropska komisija (EK) že dobro leto išče politični ekonomski izhod za novo ekonomsko upravljanje EU. Krize se zadnjih deset let kopičijo in poglabljajo. Vse terjajo drugačno institucionalno podobo EU, večjo koordinacijo ekonomskih politik, centralizacijo ukrepanja in bistveno povečanje finančnih virov. Novi skupni evropski razvojni načrt usmerjajo stara upravljavska pravila. In to je problem, ki ga želi rešiti nova EK, tudi v sodelovanju z državljani EU, z novimi institucijami in drugačnimi prijemi. EU pet let neuspešno išče nove rešitve, zato se poglabljajo nasprotja in razlike med članicami. Če EU želi obstati, mora izboljšati globalno ekonomsko konkurenčnost in politično privlačnost za ljudi. Toda evropski proračun je premajhen, politična federalizacija EU pa je vse manj mogoča. Celovita reforma ekonomskih institucij in političnega upravljanja je torej nuja. Slovenija je pod Janševo vlado na napačni poti. Ekonomsko nas bo obremenjeval visok strukturni primanjkljaj, politično smo zabredli v suverenizem in avtokracijo. Na ključnih položajih države je danes horda nesposobnih in nespodobnih ljudi. Družbeni stroški normalizacije in vrnitve v prihodnost bodo visoki. Več

  • Kje je denar?

    Podnebna konferenca Združenih narodov v Glasgowu – COP 26 – letos novembra bi morala biti za ta svet vnovična točka razvojnega preloma. Namesto akcijskega razsvetljenstva smo doživeli pričakovano tragedijo skupnega. Uničevanje okolja je katastrofalno, nepovratni procesi zahodnega ekološkega imperializma že stoletja ogrožajo planet. Naravo smo vedno dojemali kot samoumevni temelj naših prizadevanj. Človek je očitno postal biogeofizična sila, ki je sposobna ogroziti celo geološko podobo planeta. Naše tehnološko obvladovanje planeta se je spremenilo v bumerang, družbena kultura večnega in brezmejnega razvoja se lomi. Žal je napredek enih vedno temeljil na oškodovanju drugih. Za ekološko resetiranje planeta bi potrebovali novo institucionalno ureditev sveta, veliko realokacijo naravnih virov in finančnih sredstev, spremembo načina življenja. Toda ekološke krize sveta ni mogoče reševati od zgoraj navzdol, s prevladujočim vplivom zasebnega biznisa in tržno ureditvijo. In merilo želenega preloma je preprosto. Sledite kapitalu in financam. To je realno srce podnebnih sprememb, ne pa politične deklaracije in njihov »bla, bla, bla«, kot pravi Greta Thunberg. Glasgow in COP 26 sta žal spet obtičala v tej sistemski zanki. Več

  • Iluzionisti

    Politična razprava o proračunih za leti 2022 in 2023 razkriva vse ekonomske zablode sedanje vlade in sprevrženo logiko njene politične oblasti. Fiskalna mimikrija za kratkoročno doseganje političnih ciljev je zavita v največji paket proračunskih izdatkov, primanjkljajev in zadolževanja v tridesetletni zgodovini države. Pod krinko pandemijske krize in perverznega sklicevanja reševanja človeških življenj se skriva napačna izhodna ekonomska politika. Janševa vlada troši preveč glede na ciklično dinamiko gospodarstva in absorpcijsko sposobnost države. Preglednost in učinkovitost porabe državnih izdatkov sta premajhni, obseg in hitrost zadolževanja prevelika in tvegana. Slovenija kot majhno odprto gospodarstvo potrebuje trdnejše in boljše javne finance od večjih in vplivnejših članic. Zasuk evropske fiskalne politike je pred durmi, mi pa nimamo pravih javnofinančnih in razvojnih rešitev. Janševa ekipa je na področju obvladovanja pandemije povsem pogorela, ekonomija je zato njen edini politični volilni adut. Toda tudi tukaj vlada zmeda, čeprav manj očitna in težje razumljiva. Več

  • Andrej iz Štajerske

    Primer Vizjak prehaja iz politične v korporativno zgodovino, njegov poslovni triler je star, sporočilo pa aktualno. Ta večkratni minister Janševih vlad je za SDS politično mrtev, odlašajo zgolj s pogrebom, ker ni jasna sedmina. Politično nesmrtnost si je zagotovil na drugi strani. Postal je šolski primer, česa v korporativnem upravljanju ne smemo početi, pravno in moralno, politično in ekonomsko, ne tedaj in ne danes. Omogočil je izvrsten vpogled, kako neotesano deluje in mafijsko posluje Janševa politična elita. Ogledalo je sicer do konca izkrivljeno. Prepad med oblastno politiko in spodobno sodobno državo ne more biti večji in nazornejši. Toda upanja za izboljšanje ni, obtičali smo v težko popravljivi družbi. Edini politični cilj sta boj za oblast in prisvajanje koristi za elite. Človeško neumnost in politično izprijenost smo umaknili izpred oči, ne pa tudi iz človeške narave. Andrej iz Štajerske in njegovi so zgolj dokaz za to. Več

  • Opozicija

    Politični kaos v Sloveniji se poglablja sorazmerno z novim razraščanjem pandemije. Vlada je leto in pol sejala politično nezaupanje in doživela bumerang. Ljudstvo v vlogi cepilnih abstinentov ji očitno ne sledi, tudi za ceno lastnega zdravja in življenj. Politični poraz oblasti je tu zgolj druga stran izigravanja politične demokracije. Slovenija se uvršča med vedno bolj avtokratsko vodene demokracije. Ekonomski rezultati so danes edini navidezni argument Janševe vlade. Toda za njimi stojijo običajno zadolževanje, korupcija in klientelizem. Politično skorumpirana ekonomija postaja alibi za umiranje demokratičnih institucij. Slovenski politični prostor potrebuje radikalni demokratični zasuk. Desnica z Janšo je njegov antipod, toda tudi leva alternativa ni prepričljiva. Ekonomsko je preveč sterilna, politično premalo prodorna. Tradicionalna predvolilna koalicija ni dovolj, vnebohod strankarskih programov tudi ne, upanje v Janšev politični zlom je zabloda. Politična inovacija madžarske opozicije je tu dobro vodilo. Potrebujemo predvolilne konvencije strank KUL, odprto soočanje programov, demokratično iskanje novega voditelja. Konec političnega blefiranja z leve je pogoj za volilno zmago in drugačen obraz Slovenije. Več

  • Kontroverze sodobnega časa

    Poslanstvo kolumnista pogosto trči na intelektualne vrhove njegove vede in pomembne dosežke njenih predstavnikov, bodisi ob nagradah ali spregledanem spominu umrlih. Sredi oktobra je v štiriindevetdesetem letu umrl János Kornai, eden najpomembnejših političnih ekonomistov 20. stoletja. Življenjska pot tega madžarskega Žida je živa freska zgodovine. Hkrati pa teoretsko pokriva vse osrednje institucionalne premike zadnjih sedemdeset let. Njegove konceptualne inovacije, kot so mehke proračunske omejitve in ekonomika pomanjkanja, sistemska neravnotežja in (ne)učinkovitost institucionalnih sprememb, so vedno bolj aktualne. Velja za vodilnega misleca politične ekonomije socializma, dosegel je akademsko slavo na najuglednejših ameriških univerzah, desetletja je navdihoval kritične intelektualce na Vzhodu. Nobelove nagrade za teoretsko preučevanje ekonomskih sistemov nikoli ni dobil, čeprav bi si jo zaslužil. Toda tudi brez nje ostaja svojevrsten intelektualni heroj našega časa. Več

  • Trojna težava

    Prva energetska kriza v 21. stoletju je za EU nepričakovan politično-ekonomski šok. Energetska preskrbljenost je preprosto temelj gospodarskega razvoja in socialnega življenja slehernika, zadeva vse sfere sodobne tržne družbe. Energetske krize so se zdele oddaljena preteklost, stabilnost cen in ponudbe energije smo doživljali kot samoumevno dejstvo. Zato sta sedanji skok cen na energetskih trgih in povečanje inflacije za mnoge zgolj prehodna pojava, posledici tržnih nihanj in posebnih okoliščin. Toda dejansko gre za dolgoročen ciklični, strukturni in sistemski problem. Energetska kriza se žal ne bo končala spomladi in evropski pristop ni najboljši od vseh možnih svetov. Pred podnebnim vrhom v Glasgowu novembra 2021 smo doživeli prvo tržno streznitev, usodni trk političnih želja in dejanskih energetskih možnosti. EU je tu doživela očiten poraz svoje zgrešene neoliberalne energetske politike. Zato je zanjo energetska kriza politično nevarnejša od ekonomske. Več

  • Živo blato Balkana

    Vrh EU – Zahodni Balkan na Brdu je ponudil vsa protislovja politične jeseni pandemijskega leta 2021. Diplomatski blišč na Brdu in poulične boje v Ljubljani, velike geostrateške dileme v trikotniku EU-ZDA-Kitajska ter balkansko razvojno tragedijo na obrobju EU. Hipokrizija in paternalizem nista mogla prekriti nemoči EU, vključno s sprenevedanjem glede Janševe podobe Slovenije. Dejstva so neusmiljena. EU izgublja mednarodno relevantnost, ker ni politično verodostojna in hkrati nima pravih ekonomskih rešitev. Presahnila je njena političnoekonomska inovativnost, s katero je stoletja oplajala svet. Zahodni Balkan je simptom teh zadreg. EU izgublja geostrateško igro na svojem pragu in ne na Pacifiku. Česar ne zmore rešiti doma, ne more izvažati drugam. Francija je tu večni politični pokeraš, Nemčija zastopnik statusa quo. Zato smo tudi nagradili Merklovo. Berlinski proces reševanja balkanske krize ni nič bolj učinkovit od domačih pobud Brdo-Brioni. EU si kupuje čast, mi jo zgolj razprodajamo. Živo blato Zahodnega Balkana pa se poglablja in širi. Več

  • Po nemških volitvah

    Nemške državne parlamentarne volitve so vedno prvovrsten politični dogodek, tokrat še posebej. Nemško vprašanje je zakoličilo politično zgodovino Evrope v 20. stoletju, očitno bo enako usodno za njeno ekonomsko transformacijo v 21. stoletju. Toda volitve leta 2021 so prelomne zaradi drugih reči. Po šestnajstih letih se umika karizmatična Angela Merkel. Nemci si želijo sprememb, toda hkrati bi radi ohranili sedanji položaj. Politika status quo je bistvo slovitega merkelizma. Nova povolilna politična aritmetika možnih koalicij je široka, potrebne razvojne spremembe države so bolj določne. Socialni demokrati (SPD) se vračajo na politično prizorišče, dolgoletna zmagovita konservativna unija CDU/CSU je grdo izgubila. Očitno so Nemci bolj nezadovoljni s svojo državo kot drugi člani EU z Nemčijo. Zato bo nova vlada bolj zaposlena z reševanjem lastnih ekonomskih problemov kot s političnim utrjevanjem države na ravni EU. Več

  • Zakaj ni zaupanja?

    Četrti val pandemije covid-19 in polom s cepilno strategijo vlade znova dokazujeta nesposobnost sedanje politične oblasti. Strokovni diletantizem in avtokratska samovolja sta njen zaščitni znak. Evolucija virusa je še vedno neznanka, precepljenost prebivalstva pa očitno ni čudežna odrešitev. Ostaja pa kot edina alternativa, ker drugih podpornih rešitev ni. Cepilna strategija v Sloveniji nikoli ni delovala, ker je ni bilo, od tod vedno znova neznosna improvizacija. To načenja pravne temelje, ekonomsko vzdržnost in moralni razkroj slovenske družbe. Zadnji poizkus s PCT-pravili to zgolj potrjuje. Slab obvod obvezujočega cepljenja, ki je očitno bolj politični cilj kot zdravstveno sredstvo. Zato povzroča dodatne družbene delitve in znižuje potrebno zaupanje med ljudmi in oblastmi. Skrb za javno zdravje ljudje vse bolj razumejo kot politično prevaro. Radikalno poseganje v način njihovega življenja, izjemen nadzor prebivalstva postaja del oblastnega obvladovanja družbe. Zato se upirajo in imajo prav, čeprav s tem ogrožajo sebe in druge. In to je ključni paradoks te pandemične kakofonije. Več

  • Slovenija, na sporni strani EU

    Blejski strateški forum (BSF) so leta 2021 ob predsedovanju EU želeli predstaviti kot »ponos slovenske diplomacije«. Organizacijsko je uspel, vsebinsko pa ne. BSF nikoli ni postal slovenski Davos. Začel je s prvo Janševo vlado in morda končuje kot rekviem njegove tretje. Letošnjo podobo BSF je krojila vedno večja polarizacija visoko spolitizirane EU. Sedanja slovenska politična oblast postaja del avtokratskih populističnih teženj dela Srednje in Vzhodne Evrope. Zato je BSF bolj kot na prihodnost Evrope spominjal na njeno preteklost. Želeno federalistično poglabljanje EU je za populistično jedro postsocialističnih članic sporno. Hkrati pa je njena širitev na zahodni Balkan za jedrni del stare EU iluzija. EU doživlja v desetletju kriz presenetljive obrate. Zahodna EU okoli Nemčije krepi socialistične rešitve z zeleno agendo in socialno vzdržnostjo. Višegrajska skupina z Madžarsko in Poljsko gradi ksenofobni vzhodni neoliberalni kapitalizem. Desničarski populizem je njuna ločnica in povezovalka hkrati. Več

  • Olimpijske igre in tveganja

    Poletne olimpijske in paraolimpijske igre 2020 v Tokiu leta 2021 že z enoletnim zamikom razkrivajo velike zadrege in nenavadnost dogodka. Pandemija je povzročila lansko odpoved in zamik, igre pa bodo prvič v zgodovini brez gledalcev. Ekonomske škode in interes kapitala, pa tudi želje športnikov in funkcionarjev so presegli tveganja zaradi pandemije. Stroški iger bodo daleč presegli prihodke, toda izgube so že dolgo pričakovan rezultat olimpijskih iger. Pomembnejša so druga sporočila. Tokio v teh razmerah ostaja predvsem simbol solidarnosti in hkrati upanja. Brez olimpijskih iger ni vrhunskega nekomercialnega športa. Kako igre vrniti športu in športnikom in ne kapitalu ter politikom, ostaja odprto vprašanje. Olimpijske igre potrebujejo prenovo, kot vse drugo okoli nas. Agenda 2020, strateški dokument Mednarodnega olimpijskega komiteja (Mok), je del tega. Žal odpira več starih problemov kot ponuja novih rešitev. Več

  • Veliki premiki

    Referendum o vodi je prinesel visoka pričakovanja političnih sprememb, toda možnosti so skromnejše, kot bi želeli. Agonija sedanje vlade se nadaljuje, manevrski prostor njenega preživetja pa zožuje. Ekološke teme nesporno stopajo v politično ospredje, vztrajno se spreminja struktura volilnega telesa, tudi način političnega aktiviranja. Volivci so tokrat glasovali proti možnim posegom vodnega pasu, proti vladi in tudi zlorabam političnih in poslovnih elit. Zmagovito pot so tlakovali mladi in nevladne organizacije, pa tudi »mali ljudje«, doslej skriti in manj aktivni volivci. Voda je pomembnejša od svobode, narava in okolje sta več od politike ter ekonomije. Referendumska politična sporočila bodo povzročila večje politične premike, kot jih želi koalicija. Toda hkrati referendumski rezultati ne vodijo v politične spremembe, kot upa opozicija. Politična negotovost je še vedno velika, toda smer sprememb je prava in njihov čas se gosti. Neznosno Janševo politično kloako bo morda odplaknila čistejša referendumska politična voda. Več

  • Slaba vladna tarča

    Tragikomična zgodba sporov med vlado in STA razkriva vso politično-ekonomsko bedo sedanjih kaotičnih razmer v Sloveniji. Za Janšo postaja bitka z Veselinovičem vse bolj prestižno politično vprašanje, do kam sežeta njegov vpliv in moč. Težava pa je večplastna. Mediji so za avtokrate vedno spolzko polje, Janševe obsesivne bitke z mediji so zato zanj vedno tvegane in nevarne. Korporativno upravljanje je tu priročno manipulativno orodje, ki mu pri SDS niso kos. Pravne neumnosti in abotni zapleti vladnih akterjev so iz dneva v dan večji in po naravi reči obsojeni na propad. Izbira področja spopada je strateško zgrešena, mednarodno in tudi doma. Internacionalizacija primera pomeni izgubo ugleda države in mednarodne podpore vladi. Doma zapleti s STA združujejo civilno družbo in politično razklano opozicijo. Dovolj za stopnjevanje političnega kaosa, premalo za njegov preboj. Več

  • Neumna diplomatska kokoš

    Politika je na Balkanu, v tem mehkem črevesju Evrope in Azije, vedno zagonetna in primitivna, sprijena in krvava. Države tod nikoli niso imele jasnih meja, vedno so bile interesni plen velikih sil. Zadnji diplomatski zapleti z neformalnimi dokumenti o vnovičnem reševanju nerešenega razpada socialistične Jugoslavije to zgolj potrjujejo. Evropeizacija Zahodnega Balkana v tridesetih letih ni uspela, bližja nam je balkanizacija EU. Razlogov za aktualizacijo balkanskih političnoekonomskih protislovij je veliko. Poganjajo jih lokalne volitve, regionalni in geostrateški interesi. Toda zakaj je Zahodni Balkan postal ravno sedaj diplomatski problem in kako se je v tej igri znašla Slovenija? To ni več preprosta igra političnih prostakov v domačem peskovniku, diplomatski škandali postajajo naša mednarodna blagovna znamka. Slovenija postaja neumna diplomatska kokoš, kjerkoli se že pojavi. Več

  • Ameriška vrnitev v prihodnost

    Minimalna davčna stopnja na globalni ravni je stara ideja obdavčitve dobičkov korporacij v novi preobleki. Pomeni del Bidnovega obračuna s Trumpovo davčno dediščino, pomeni vrnitev ZDA kot urejevalke svetovne ureditve. Kar koristi ZDA, mora biti dobro tudi za druge. Davčna konkurenca je bila včeraj zaželena, jutri morda ne bo več dovoljena. Namesto tekmovanja z davki in dobički bi morali staviti na trajnostni razvoj in kakovost človeškega in socialnega kapitala. Minimalno obdavčenje dobičkov na svetovni ravni je tu enako pomembno kot zavzemanje za minimalne plače. Oboje zahteva mednarodno sodelovanje in globalni pristop, le politična agenda je različna. Enkrat gre za interese kapitala, drugič dela. Šele njuno povezovanje omogoča pravičnejše spremembe za vse, bogate in revne, razvite in manj razvite. Toda ali je to dejanski cilj ZDA in tudi EU? Več

  • Le interesi kapitala

    Pandemije vedno prihajajo v valovih in trajajo več let. Po letu dni smo torej na začetku tretjega vala. Večina članic EU konec marca 2021 stavi na ponovno zapiranje dejavnosti in gibanja prebivalstva. Velika pričakovanja EU glede cepiv in precepljenosti so se izjalovila, države se spet zapirajo vsaka po svoje. Sloviti »lockdown« ostaja osrednje politično orodje zajezitve virusa. Toda sedanji je drugačen od prvega pred letom dni. Tedaj so razpadle proizvodne, logistične in poslovne verige, danes industrija deluje. Virus in kapital združujeta moči, represivni politični inženiring ustreza oblastem, triada je skoraj popolna. Ljudje so lani verjeli v izhod, danes so utrujeni od enih in drugih, nezaupljivi do vsega in vseh. Zato so »lockdowni« vse manj učinkoviti, ker so politična manipulacija, gnili kompromis interesov. Delovali bi ob popolnem zaprtju države in dejavnosti, ob visokem spoštovanju ukrepov in zaupanju ljudi. Nič od tega ne morejo zagotoviti tudi sedanji ukrepi Janševe vlade. »Lockdown« je žal neizbežen, toda predvidljiv poraz stroke in oblasti, doma in tudi v tujini. Več

  • Pred tretjim valom

    Pandemija covid-19 očitno prinaša po letu dni tretji val, morda manj usoden zaradi cepiv in začetega cepljenja. Svetovna proizvodnja in delitev cepiv sta postala hiter obet za množično rešitev, toda dejansko prinašata nove zaplete. EU je sredi cepilnega kaosa, čeprav je evropska komisija želela s cepivi dokazati sposobnost, učinkovitost in solidarnost svojega delovanja. Toda zalomilo se je skoraj povsod, zato vse bolj prevladuje nacionalna cepilna histerija. Ni mogoče cepiti vseh in tudi ne hitro, izbira pa je vedno travmatično političnoekonomsko opravilo. Različnih trilem je veliko, sprenevedanja pa še več. Cepivo za ljudi in ne za dobičke, cepljenje kot reševanje družbe in ne kot sredstvo političnih bojev. Slovenija postaja dober primer teh dilem in zablod. Cepljenje se tudi tu sprevrača v politični obračun in ne v pot obvladovanja krize. Več

  • Stara zgodba se ponavlja

    Leto dni nove vlade Janeza Janše je bila trda preizkušnja za vse, za prevzetno oblast in utrujeno ljudstvo. Protislovnega in škandaloznega spoprijema s pandemijo in politično-ekonomsko krizo ni mogoče po letu dni niti prikriti niti olepševati. Vse je na dlani, uspehi in polomije, številke in občutja povedo vse. Ekonomsko kaže vladi bolje kot politično, toda politično bo verjetno preživela, nakopičene ekonomske zadrege pa bodo ostale. Uspešnejša je pri obvladovanju in zatiranju prebivalstva kot virusa. Težava ni toliko razkazovanje njene moči, temveč nekompetentnost in nesposobnost obvladovanja problemov in razvoja. Epidemija je za vladno koalicijo zgolj krinka in koncentrirano sredstvo obvladovanja političnoekonomskega cikla. Navidezna prioriteta je nadaljevanje dela zaradi boja s pandemijo, čeprav nima strategije, kako živeti z njo. Skupni imenovalec prvega leta je ohranitev oblasti za vsako ceno. Več

  • Politična aritmetika za telebane

    Glasovanje o konstruktivni nezaupnici v parlamentu se je izšlo s pričakovanim porazom opozicijske koalicije KUL in zmagoslavjem Janševih podpornikov. Politična aritmetika za telebane je bila jasna, zato so si vsi oddahnili. Politični status quo očitno ustreza vsem, prave alternative ni, ne vsebinske in ne personalne. Vladna koalicija mora implodirati, Janšo lahko učinkovito zruši le on sam s svojim početjem. KUL se je poenotil nasproti Janši in ne okoli lastne politične združitve. Janša po novem vlada mimo strank in trguje s poslanci brez posebnih fiskalnih omejitev. Politična kriza se bo v Sloveniji zato zgolj poglabljala. Doživeli smo nemoč socialne in liberalne levice, pa tudi surovost desnega populizma. Neoliberalizem se tudi pri nas spreminja v grozeči politični inženiring. Semaforji avtokratske države že delujejo. Nacionalizem prve republike se spreminja v novi fašizem druge. Več

  • Šola ni tovarna znanj

    Vladno soglasje glede letošnjega vpisa na visokošolske zavode je še ena od komaj verjetnih političnih zapletov in ideoloških atavizmov Janševe vlade. Ustvarjanje kaosa na področju izobraževanja prinaša eno najbolj usodnih in dolgoročnih negativnih učinkov za razvoj te države in družbe. Dolgoročno zaprtje šol je daleč največji neuspeh vladnih protikoronskih politik. Mladi in ne starejši so največja žrtev te pandemije. Škoda izgube človeškega kapitala je nevidna, toda najdražja. Fizično zdravje in smrt je eno, psihično počutje in duhovno umiranje nekaj drugega. Vladni zaplet z univerzitetnim razpisom in celotno večmesečno eksperimentiranje s šolsko vertikalo sta grozljiva primera oblastnih namer. Žal razkrivata tudi nesposobnost in nemoč šolnikov na drugi strani. O neodgovornem ravnanju premiera in nesposobnosti resorne ministrice tu ni nobenega dvoma. Več

  • Neznanje in nekompetentnost

    Plačni sistem je spet postal torišče političnih zapletov in nenavadnih obratov. Minister Hojs je z neprimerno javno objavo plač vnovič prispeval k politični degradaciji države. Hkrati pa uresničuje napoved predsednika Janše o izstopu dela policije iz enotnega plačnega sistema. Janševa vlada je leta 2008 z Virantovo plačno reformo uveljavila ta sistem, sedaj ga želi opustiti. Njegovi zagovorniki in nasprotniki so vmes večkrat spremenili stališče in politične barve, tudi stroka je pri plačah postala slabokrvna. Toda zgodovinska praksa je dokazala, da je enotni plačni sistem od samega začetka zgrešen projekt. Nikoli ni zaživel, ni ga mogoče popraviti, kvečjemu pametno razstaviti. V tem je podoben socializmu in usodnim zablodam političnega inženiringa, le da tokrat z desne. Namesto enotnega potrebujemo kvečjemu skupni plačni sistem. Za zdaj je iskanje te alternative zgolj Sizifovo delo. Janševa ekipa temu ne bo kos, zaletavi Hojs pa je tako ali tako že v Zevsovem Tartarju. Več

  • Talci na ladji političnih norcev

    Dihotomija med zdravstvom in gospodarstvom, dilema zapiranja ali odpiranja poslovnih dejavnosti in načina življenja, je konec decembra 2020 osrednja politična tema države. Spor med zdravstvenim in gospodarskim ministrom je zgolj razpoka v kaotičnem in nesistemskem ravnanju vlade. Janševa vlada pa očitno nima plana B. Epidemiološka kriza je že zdavnaj prerasla v politično, Slovenija plačuje v drugem valu epidemije visok človeški davek. Politični inženiring vlade je doživel neuspeh, serija njenih napak prerašča v tragedijo. Parlamentarna aritmetika onemogoča sankcioniranje politične odgovornosti, pravne nihče ne sproži. Običajno krizni menedžment zahteva zamenjavo vodstvenih ekip in spremembo strategije, politik ter ukrepov. Toda tega za zdaj ni, sistemska entropija pa eksplozivno narašča. Sedanja politična polarizacija v Sloveniji je žal zgolj posledica institucionalnih disfunkcionalnosti države po tridesetih letih. Postali smo žrtve njenega uspeha in talci na ladji političnih norcev. Več

  • Dejstva o vojski

    Sprejem zakona o zagotavljanju sredstev za investicije v Slovenski vojski (ZZSISV 26) in spektakularni začetek pobude za referendum o tem postajata osrednja fronta politično- ekonomskega spopada v državi. Stara tema vedno znova buri politične duhove in strasti, Slovenska vojska (SV) je že trideset let torišče političnih manipulacij in strokovnih zablod. Pandemija je vse skupaj zgolj izostrila. Covid-19 je zdravstveni problem in hkrati otipljiva varnostna grožnja državi, priložnost za obrambni zasuk te kokošje države. Virusi so nevarnejše orožje od konvencionalnih oborožitev, prihodnje velike vojne bodo biološke in ekološke. Hibridne vojne zahtevajo drugačne pristope, brez starih vojaških zablod. Naložbe v zdravstvo in znanost so dejansko obrambna investicija, zavezanost vojske civilnim potrebam je najboljša obramba države. SV je vse bolj arhaična institucija, vse bolj podobna politični misiji JLA. Investicijski ciklus 2021–2026 potrjuje zgrešene vojaške naložbe za obrambo države. Več