dr. Bogomir Kovač

dr. Bogomir Kovač

  • dr. Bogomir Kovač

    dr. Bogomir Kovač

    1. 3. 2024  |  Mladina 9  |  Ekonomija  Za naročnike

    Komentar / Stavka

    Zdravniški stavki na začetku leta 2024 po sedmih tednih ni videti konca, po dolžini in globini je presegla vse svoje predhodnice. Brezkompromisne zahteve zdravniškega ceha po višjih plačah in boljših delovnih razmerah so trčile v notorično nespretnost in nesposobnost vlade glede plačne in zdravstvene reforme. Vlada je obljubljala nekaj, česar ni (z)mogla uresničiti, Fides pa zahteva privilegije, ki jih ne more dobiti. V tem teatru absurdov sta obe strani brezkompromisno prepričani o svojem prav. Zmaga Fidesa je poraz vlade, oboje ne prinaša nobenih sistemskih rešitev, pomeni pa zanesljivo pot do predčasnih volitev. Zato ta stavka veliko bolj ustreza Janševi opoziciji kot Golobovi koaliciji. V ozadju teh in onih plačnih zahtev tičijo vedno večja sistemska nefunkcionalnost javnega sektorja, nemoč državne regulacije in vzpon pritlehne privatizacije. Zdravstvo je zgolj vrh ledene gore naših sistemskih anomalij, najbolj izpostavljena stran organizacijske in vodstvene krize slovenske države. Toda stavka ima kljub očitnemu trku z vrednotami ljudi, pa tudi finančno vzdržnostjo države, tudi pozitivno plat. Dlje ko traja, bolj razgalja protislovja zdravstvenega sistema in nemoč njegovih akterjev.

  • dr. Bogomir Kovač

    dr. Bogomir Kovač

    23. 2. 2024  |  Mladina 8  |  Ekonomija  Za naročnike

    Komentar / Vojna retorika

    Münchenska varnostna konferenca 2024 velja za nekakšno nadaljevanje Davosa, mesec dni kasneje, z manj glamurja in širine, toda s podobnimi nameni in cilji. Velja za največji svetovni forum o varnostni politiki, miroljubnih diplomatskih iniciativah, namenjen spodbujanju zaupanja v mirne rešitve sporov in vojn. Njen osrednji in večni moto je graditev miru z dialogom in sodelovanjem. Bila je spočeta sredi hladne vojne, najprej kot poskus dokazovanja nemške kooperativnosti z zavezniki, zlasti do ZDA in vojaške zveze Nato. Še danes velja za transatlantsko družinsko srečanje, posvečeno predvsem interesom »Zahoda«, njegovi obrambi hegemonije v okviru svetovne ureditve. Širitev udeležencev in tem je zadnjih trideset let podpirala želeno ekonomsko globalizacijo in miroljubno koeksistenco. Toda razpadanje svetovnega reda in Pax Americana stopnjujeta nevarnosti geopolitičnih konfliktov in vojn, zlasti med ZDA, Rusijo in Kitajsko. Varnostna tveganja se stopnjujejo, politični kaos narašča. Letošnje srečanje je izzvenelo bolj kot priprava na tretjo svetovno vojno, slabih sto let za spočetjem druge. Nobeden od obeh središčnih konfliktov zahodne alianse, v Ukrajini in Izraelu, ni danes rešljiv znotraj njenih interesov. In zato za nobenega od njiju nismo dobili v sobanah hotela Bayerischer Hof zadovoljive mirovne popotnice. Žalostno, toda pričakovano.

  • Komentar / Vrnitev k miru

    Sloviti intervju Vladimirja Putina s Truckerjem Carlsonom na začetku februarja 2024 je bila v Moskvi skrbno načrtovana akcija. Sovpada z obletnico ruskega vojaškega vdora v Ukrajino pred dvema letoma in predsedniškimi volitvami v Rusiji. Prihaja v času nesporne vojaške in politične krize v Ukrajini in resnih zapletov v ZDA in tudi EU glede nadaljnje pomoči Ukrajini. Namenjen je bolj ruski kot svetovni javnosti, geopolitični kompas usmerja bolj proti EU kot ZDA. EU je pred povsem novo dilemo na področju varnosti in lastnih obrambnih sil, morebitnih zapletov z Natom in verjetno zmago Trumpa na predsedniških volitvah v ZDA. Med ruskimi, evropskimi in ameriškimi volitvami je nekaj pomembnih mejnikov. Putin politično potrebuje nadaljevanje vojne, Bidnu bi bolj koristila zamrznitev vojne. EU bo v vsakem primeru plačala najvišjo ceno in dobila najmanj. Zato spreminja svojo strategijo. Namesto miru kot izhodiščnega političnega lepila svoje dosedanje integracije sedaj ponuja vojno. Varnost in priprave na morebitni veliki vojaški spopad z Rusijo naj bi na novo povezale države v EU. Doživljamo usodo Evrope in sveta pred dobrimi stotimi leti.

  • Komentar / En mesec stavke

    Zdravniška stavka sredi februarja 2024 traja že mesec dni in vse bolj spominja na Šijanove maratonce, ki tečejo častni krog, kultni film iz leta 1982. Filmski prizor se ponavlja že enajstič, morda dvanajstič, le kdo bi štel in komur mar. Zgodba o zdravniških plačah je mešanica izvirne zgodbe tridesetletnih protislovij slovenskega zdravstva, depresivnega razpoloženja zaposlenih, črnega humorja zdravstvenih dobičkarjev. Stavka je vedno politično dejanje, raje oplazi leve kot desne vlade in tudi tokrat je tako. Delno je odraz stiske, pa tudi prevzetnosti zdravnikov, hkrati postopoma razkriva blasfemičnost sedanjega zdravstvenega sistema. V resnici ponuja izvrsten dokaz tihe privatizacije zdravstva znotraj javnega zdravstvenega sistema, sistemski kaos ustreza vsem z vrha zdravstvene hierarhije. Zato nihče ne ve, kaj naj bi prinesle višje plače zdravnikov, kakšne bi bile njihove sistemske koristi in posledice. Še največ obeta umik soglasij za nadurno delo, ne kot stavkovni pritisk, temveč kot dokončno razkritje organizacijske anomalije javnega zdravstva. Pravica do stavke je sveta reč, sicer bolj modrih ovratnikov kot belih. Toda trk pravic, ko gre za zdravje in socialno varnost ljudi, zahteva politično in moralno odgovornost. In tu so, žal, pogrnili vsi, politične oblasti in zdravniški ceh.

  • Komentar / Ljudske obveznice

    Slovenska vlada se je po številnih napovedih in odlašanjih končno odločila za izdajo državnih obveznic za individualne domače vlagatelje. Vlada naj bi z njimi pridobila nekaj dodatnih finančnih virov, varčevalci boljše donose, država pa spodbudnejši trg kapitala. Izdaja obveznic prihaja v obdobju politične krize, padca zaupanja v Golobovo vlado. Obseg izdaje ni velik, a je kljub temu tvegan. Finančni minister je zamudil najboljšo priložnost jeseni 2023, razvojni sklad za poplavno sanacijo bi bil za vlado politični in finančni zadetek. Toda negotove razmere so tudi na tujih kapitalskih trgih, tudi EU še vedno ni uspelo doseči zgledne finančne unije, tudi njenih obveznic. Slovenija je pri tem zaostala za Hrvaško, Srbija pa jo prehiteva glede prodornosti svojih naložb. Balkansko finančno ogledalo razkriva dolgoživo blasfemičnost slovenske države in njenih elit. Finance zahtevajo prožnost in pragmatizem. Iluzije, tako denarne kot politične, so tod dopustne, toda nevarne.

  • Komentar / Za antifašistično alianso

    V supervolilnem letu v EU in tudi drugod po svetu je vzpon skrajno desnih populističnih strank eno najbolj tveganih in nevarnih globalnih družbenih procesov. Očitno se zmagovita zahodna formula združevanja liberalne demokracije in svobodnega trga, socialne države in globalnega kapitalizma končuje. Od preloma 21. stoletja se krepijo avtoritarni režimi, neoliberalni kapitalizem pa se zapleta v serije globalnih kriz. Evropa danes postaja vedno bolj podobna razmeram v tridesetih letih 20. stoletja. Temeljne ideje in kombinacija političnih ciljev evropske skrajne desnice vse bolj spominjajo na čas vzpona evropskega fašizma. Evropska politična agenda po drugi svetovni vojni je bila zgrajena na antifašizmu, danes pa se ta ločnica izgublja.

  • Komentar / Davos 2024

    Svetovni gospodarski forum (WEF) v Davosu je tretji teden novega leta 2024 ponovno zbral standardno druščino političnih voditeljev in poslovnežev, strokovnjakov in različnih vplivnežev. Davoška srečanja so duh Čarobne gore Thomasa Manna preoblikovala v drugačen sanatorij zablojenih duš. WEF je profesor Klaus Schwab zasnoval kot strokovno konferenco menedžerjev (1971), danes velja za najbolj kompleksni civilni projekt spodbujanja družbenih sprememb. In v tem tiči usodna zanka. WEF je nesporen glasnik političnih in poslovnih elit, orodje globalnega korporativnega kapitala. Kot promotor neoliberalnega kapitalizma je bil hkrati tudi analitični spremljevalec njegovega ustvarjalnega uničevanja. V pol stoletja se je sfižilo vse, kar tvori jedro davoških prizadevanj. Svet je danes namesto povezovanja vse bolj razcepljen, globalizacija je na razpotju, prevladuje hipokrizija vplivnih in močnih. Lani je bila vodilna tema »sodelovanje v razdrobljenem svetu«, letos je novo vodilo »ponovna vzpostavitev zaupanja«. Med največje nevarnosti in tveganja WEF letos uvršča dvomljive informacije. Toda prav WEF je očitno njihov soustvarjalec. Tudi zato svet razpada in ni več (z)upanja v njegovo skorajšnjo rešitev.

  • Komentar / Evro

    Obletnice evra se vrstijo druga za drugo, polne političnega navdušenja, pa tudi ekonomske skepse. Leta 2023 smo imeli petindvajsetletnico delovanja ECB, leto kasneje praznujemo enako obletnico njegove uvedbe kot knjižnega denarja. Čez tri leta, 1. januarja 2027, nas čaka slavje ob rojstvu gotovinskega evra. Nesporno pomeni vse troje edinstven politično-ekonomski eksperiment EU. Evro je danes osrednje orodje njene politične legitimnosti, ekonomsko pa je vseskozi problematičen projekt. Spočet je bil v kaotičnih političnih in ekonomskih razmerah po prelomnem letu 1989. Enoten trg in skupen denar sta bila logična celota monetarne in ekonomske unije (EMU) in hkrati hotena politična rešitev. Toda polno lahko zaživita šele v povezavi s fiskalno in politično unijo. Tega pa EU do danes še ni zagotovila. Zato je evro ekonomsko brez ustreznih političnih predpostavk in hkrati politični projekt brez ekonomskih temeljev. Obstal je na pol poti med denarnim funkcionalizmom in politično suverenostjo. Enigma denarja izhaja iz njegove družbene in ne menjalne vsebine. Pomeni dolg, zadolženost pa določa pripadnost določeni skupnosti. Evro živi, ker sta denar in suverenost dve plati iste medalje.

  • Komentar / Lahkotnost in domišljavost

    Leto 2024 z numerološkega vidika zahodne astrologije ne prinaša spodbudnih novic, zbirna številka 8 ni prida. Kitajski horoskop na drugi strani oznanja leto lesenega zmaja, svet nenavadne ustvarjalnosti in čas odkritosrčnosti. Pred nami je kaotična mešanica zahodnega pesimizma zaradi sesuvanja hegemonije razvitega sveta in kitajskega realističnega optimizma razvijajočih se držav. Negotovost postaja zastrašujoča in vedno bolj nevarna. Razpad starega reda je evidenten, novega očitno ne moremo dobiti brez globalnega spopada velikih sil. Retorika nove hladne vojne in oboroževanja prerašča v vse večje in bolj prepletene spopade. Leto 2024 bo zato leto odločilnih političnih izbir, na voliščih bo več kot polovica svetovnega prebivalstva. Toda liberalni demokraciji in ekonomski globalizaciji kaže slabo, desni populizem in ekonomski nacionalizem sta prevladujoča svetovna usmeritev. Zato hitro kopni tudi ekonomski interes za miroljubno politično sožitje. Robustnost ekonomsko soodvisnega sveta pomeni nekakšno lepilo za naraščajočo politično diferenciacijo in ekonomsko fragmentacijo sveta. Sredi leta 2024 nas bodo povezale olimpijske igre v Parizu, jeseni čaka človeštvo ponoven naskok Lune. Za politične mesečnike tega sveta je bolje biti na Luni kot za njo.

  • Komentar / Več ne potrebujemo

    Slovenija je z Golobovo vlado leta 2023 namesto političnega upanja dobila ekonomsko streznitev. Politična normalizacija očitno ni dovolj za želeni ekonomski zasuk države. Tako je leto 2023 namesto reformskih zametkov prineslo kaotično prestrukturiranje ministrstev in njihovih vodstev. To je bilo bolj leto političnih porazov kot ekonomskih zmagoslavij. Poplavna katastrofa sredi poletja je delovala katarzično, toda bolj kot alibi in ne kot očiščenje nakopičenih vladnih napak. Zato bo leto 2024 bolj v znamenju političnih tveganj kot ekonomskih. Ekonomske napovedi so zmerne, ravno dovolj spodbudne, da niso politično usodne. Za Golobovo vlado bo to zadnje in odločilno leto za mogoči razvojni zasuk države, ki lahko prinese nov mandat. Leta 2023 je namreč zapravila skoraj ves politični kapital. Slovenija se mora leta 2024 izogniti novi politični krizi, če želi ekonomsko prebroditi vedno bolj tvegan položaj slovenskega gospodarstva. To je primarna odgovornost Golobove vlade in koalicije leta 2024. Vse drugo bo že kako.

  • Komentar / Zunaj spodobnosti

    Letošnje trojne volitve v Srbiji, parlamentarne na državni ravni, regionalne v Vojvodini in lokalne v 65 občinah, so številni označili za volitve desetletja. Leta 2012 se je na oblast povzpela Vučićeva Srbska napredna stranka (SNS). Desetletno vladavino je sredi decembra leta 2023 kronala s popolnim političnim zmagoslavjem. Volitve so bile formalno svobodne, toda skrajno manipulativne in nepravične. Srbija je že desetletja v permanentni politični in ekonomski krizi. Družba je notranje razkrojena, obremenjena s patologijo svoje preteklosti in brezizhodne prihodnosti. Vučić je avtokratska politična figura, volitve so dale potrebno legitimnost njegovi mafijski ekonomiki države. Srbija je nesporno najvplivnejša in hkrati najbolj problematična država Zahodnega Balkana. Že dobrih sto petdeset let kroji usodo te regije, pomeni dramatičen prostor geopolitičnih preigravanj velikih sil. Dvajseto stoletje je bilo zanjo tragično in izgubljeno, 21. je lahko njena priložnost. Toda kakšna in za koga?

  • Komentar / Dogovorna ekonomika

    Neslavni spor med Medicinsko fakulteto (MF) in ljubljanskim Univerzitetnim kliničnim centrom (UKCL), drama zaradi neplačanega dolga UKCL in grožnje MF o prenehanju opravljanja storitev, se je začasno končal s spravo pod okriljem Univerze v Ljubljani (UL). Tragedije imajo od antičnih časov dva ločena obraza, dramski zaplet in razplet, igre s krivdami in kaznimi, nenavadnimi obrati. In vse to se je razkrilo v institucionalnem trku dveh uglednih javnih zdravstvenih institucij in njihovih vodstev, tokrat celo brez običajnih privatizacijskih strašil. Poslovni in finančni kaos je očitno rdeča nit organizacijskih in poslovnih problemov slovenskega zdravstva, kjerkoli in kadarkoli. Hkrati pa je domačijska logika medsebojnega poslovanja MF in UKCL izvrsten primer ohranjanja zdravstvene »dogovorne ekonomike«. Očitno bo slovensko zdravstvo brez jasnih poslovnih razmejitev in menedžerske odgovornosti še naprej proizvajalo afere in izgube. Ko univerzitetne institucije izgubljajo ugled, se zlomi še zadnji okop družbenega zaupanja. In to je naša tragedija skupnega.

  • Komentar / Realnost

    Podnebna konferenca COP 28 v Dubaju ponavlja že ustaljen politični ritual. Na eni strani klavrno potrditev naraščajočih izpustov in globalnega segrevanja, na drugi pa parado hipokrizije obljub o blažitvi podnebnih sprememb in prilagajanjih nanje. Podnebne spremembe so nedvomno osrednji globalni problem sodobnega sveta, Evropa se segreva dvakrat hitreje od svetovnega povprečja. Leti 2022 in 2023 veljata za najtoplejši v zadnjih stoletjih. Tveganja in škode dramatično naraščajo, možnosti za doseganje želenih podnebnih ciljev do sredine stoletja pa se zapirajo. Toda v vedno bolj problematični svetovni ureditvi je podnebna diplomacija edina prava politična platforma sodelovanja. Podnebna odgovornost je večja pri razvitih kot manj razvitih državah, globalna neenakost je tudi tukaj problem. COP 28 ga rešuje z novim finančnim skladom za pomoč pri podnebnem prilagajanju revnejših držav. Hkrati pa prav COP 28 do konca razgalja lažno politično podobo in nemoč boja glede podnebnih sprememb. Slovenija je del te zgodbe, pri oceni škod podnebnih sprememb je na vrhu EU. Dokaz več o bridkem koncu dosedanjih sprenevedanj.

  • Komentar / Bizarnost

    Bizarnost je v politiki absurdov nadgradnja tragikomičnosti, ena od čudaških meja antagonizmov političnega populizma. V sferi političnega deluje celo kot točka preloma, ko politika najbolj očitno stopi iz votlega v prazno, njeni prazni označevalci pa dobijo realno podobo, četudi groteskno. Kravje politične kupčije so ondan končno dosegle dejansko govedo, potopljeno v blato deževne jeseni. Zvezdni prah pa se je kakšen dan kasneje naselil v glasovalne naprave slovenskega parlamenta pri sprejemanju proračuna … Temelj politike je najprej v produkciji nerazumevanja, šele potem v proceduralni (ne) sposobnosti doseganja konsenza. Oboje je postalo del letošnjega sprejemanja proračunov za obdobje 2024–2025. V njem se zrcalijo dramatičen padec legitimnosti vladajoče koalicije, zagate njene ekonomske politike in razvojni problemi države. Vrnitev političnega nihilizma pa je danes zelo tvegano početje. Akutne politične krize in morebitnih novih volitev si Slovenija preprosto ne sme privoščiti.

  • Komentar / Xi & Biden

    Srečanje ameriškega in kitajskega predsednika na 30. vrhu azijsko-pacifiškega gospodarskega sodelovanja APEC v San Franciscu novembra 2023 je v sedanjem kaosu delovalo odrešujoče. APEC velja za najhitreje razvijajočo se in najbolj perspektivno svetovno regijo, območje je hkrati središče geostrateškega trka med ZDA in Kitajsko. Odnosi med dvema najmočnejšima državama sveta se gibljejo v nevarnem trikotniku nujne ekonomske soodvisnosti, političnega rivalstva in vojaške sovražnosti. Washington in Peking si znotraj tega očitno želita normalizacije. Potrebujeta dialog, konsenz o skupnih interesih in spoznanje o rdečih črtah razdvajanja. ZDA stavi na strateško konkurenco, kombinacijo mehke in trde moči, računa na implozijo kitajskega sistema. Kitajska prisega na bipolarni svetovni red, enakopravno delitev interesnih sfer, taktizira s krizo hegemonije ameriškega sistema. Politični interesi so bližje konfrontaciji, poslovni sodelovanju. Biznis to že desetletja imenuje »coopetition«, koristno sodelovanje konkurentov. Stabilnost in predvidljivost sta temelj ekonomskega zaupanja in političnega upanja v globalni mir. Oboje je v interesu obeh držav, pa tudi celotnega sveta.

  • Komentar / Širitev EU?

    Evropska komisija je v začetku novembra 2023 pompozno napovedala nov širitveni projekt EU, ki ga bo okvirno sprejel evropski svet sredi decembra. Postopna širitev EU velja v njeni zgodovini za politično-ekonomsko uspešnico, še posebej po razpadu socialističnih držav na vzhodu Evrope. Nov širitveni paket naj bi pomaknil meje EU na vzhodu, zapolnil stare vrzeli na Balkanu in odprl nove poti v Zakavkazju. Prinesel naj bi nekakšno končno zaokrožitev EU, »naravni horizont« njene politične geografije. Predsednica von der Leynova ga razume kot krovni projekt svoje »geostrateške komisije«. EU s širitvijo ponuja nekakšno splošno zdravilo za nakopičene probleme prihodnjih članic, hkrati pa poglablja svoje. Širitveni paket naj bi prinesel odrešujočo revitalizacijo EU, toda ogrozi lahko tudi njen obstoj. Poteka v povsem novem geopolitičnem okolju, na pragu ukrajinsko-ruske vojne, tudi tragične usode Palestine, nevarnega spopada med ZDA, Kitajsko in Rusijo. Zato bolj kot doslej odpira vso blasfemičnost tega nedokončanega zgodovinskega projekta.

  • Komentar / Bestialni svet

    Izraelsko-palestinski konflikt po mesecu dni razkriva vso bestialnost tega sveta. Na eni strani vidimo izjemno humanitarno tragedijo v Gazi. Izrael se je razgalil kot navadna fašistoidna država. Dobili smo še en tragičen dokaz zloma ameriške liberalne svetovne ureditve in ostudnosti evropske dvojne morale. Brezizhodnost položaja je frustrirajoča. Izrael vojaško nikoli ne more poraziti palestinske gverile, politično pa nima rešitve za šestmilijonsko palestinsko prebivalstvo. Ne more ga niti izseliti niti podrediti, še manj dovolj učinkovito in prikrito pobiti. Izraelska politika desetletij ozemeljskega kolonializma, političnega genocida in družbenega apartheida je v slepi ulici. ZDA kot največji ekonomski zaveznik in EU kot pokrovitelj Izraela ponavljata stare napake. Izraelski genocid je zanju upravičljiv, palestinski odpor pa kriminaliziran. Disfunkcionalnost mirovnega procesa je očitna. Zgodba dveh držav ni nikoli zaživela, obstoj ene same demonske države pa je nevzdržen. V klinču prostorskih labirintov in demografske tranzicije, pogubne ekonomske neenakosti in militantnega terorizma izraelske države in palestinskih skupnosti bi morali vse začeti znova. Obe strani potrebujeta novo političnoekonomsko identiteto, zunaj verskih mitologij in ekstremističnih nacionalnih interesov. Zato bo cena miru tudi tokrat strahotno visoka.

  • Komentar / Začenja se bitka za politično preživetje koalicije

    Kriza Golobove vlade, njenega vodenja in delovanja, postaja vse bolj akutna politična kriza države. Ni niti nepričakovana in tudi ni posebej presenetljiva. Odraža dolgoletne politične trende in vedno večjo nesposobnost naših političnih elit, njenih novih in starih obrazov. Slovenija tu niti ne izstopa iz povprečja drugih članic EU. Sedanji problem niti ni toliko vladajoča koalicija kot menedžerska sposobnost vlade in znotraj nje njeno vodenje. Nesposobnost obvladovanja želenih dolgoročnih razvojnih sprememb in ekonomske cikličnosti, od inflacije do proračunskih zagat, je evidentna. Zapleti z menjavami ministrov, napovedano radikalno reorganizacijo vlade in političnimi aferami niso obetavni. Golob je s svojim dosedanjim pristopom in predlaganimi rešitvami politično truplo, preživetje koalicije vse bolj tvegano. Toda morebitna vrnitev Janševe politične falange je za Slovenijo že trikrat preverjena politično-ekonomska katastrofa. In zato reševanje Goloba spominja na epopejo vojaka Ryana. Toda tako pač je na festivalih janšističnih filmov.

  • Komentar / Palestinsko vprašanje

    Politične metafore imajo posebno vlogo v zgodovinskih naracijah, svojo morebitno poetiko redno spreminjajo v človeške grozote. Tako naj bi bil 7. oktober 2023 nekakšna izraelska različica ameriškega »11/9«. Hamasov spektakularni teroristični napad na Izrael je dejansko samo eden od zločinskih korakov v stoletju sporov in krvavih vojn med Judi in Palestinci. Tu se razkrivajo beda evropskega kolonializma, povojna dvojna merila ameriške hegemonije in neverjeten judovski obrat od žrtve do agresorja. Ultimativna tragičnost izraelsko-palestinskih spopadov tiči v nelegalnosti in nelegitimnosti izhodiščne izraelske okupacije Palestine, mednarodni politični iluziji sobivanja dveh držav. Od tod arabsko plačevanje grehov evropskega antisemitizma in vedno večja družbena patologija izraelskih oblasti. Arabsko-judovska koeksistenca je tu nemogoča, nenavadna vloga psihopatske države nevzdržna. Zato so doslej propadle vse diplomatske rešitve, Izrael pa vidi končno rešitev v sistematičnem genocidu Palestincev. Holokavst je tokrat v judovskih rokah.

  • Komentar / Zadnji rok

    Fiskalne razmere v Sloveniji se hitro zaostrujejo, s tem pa tudi politična nasprotja znotraj vladajoče koalicije in širše. Proračunske razprave so od nekdaj ekonomsko torišče merjenja politične moči v državi in tudi tokrat je tako. Fiskalni svet je oba vladna predloga proračunov za leti 2024 in 2025 pospremil s kritičnimi ocenami in prav ima. Težavam ni videti konca. Makroekonomske razmere doma in v tujini se slabšajo, spreminja se evropski makroekonomski okvir fiskalne in monetarne politike. To zahteva hitro makroekonomsko prilagajanje, premišljeno in drugačno kombinacijo stabilizacijskih in razvojnih politik. V kriznih političnoekonomskih razmerah je ključno dobro razumevanje tveganj in pravočasno ukrepanje. Z obojim imamo v Sloveniji vedno znova težave. Ostajamo brez jasne ekonomske ideologije in strategije, kaj storiti, kdaj in kako. Stopnjujejo se tudi kadrovske zadrege vlade, kdo naj sploh še kaj postori. Nadpovprečna inflacija je tržni obraz teh protislovij, proračunske zagate pa njihov politični odraz. Nedvomno bodo stroški dolgoročne sanacije poplavljenih območij prihodnja leta dramatično vplivali na fiskalne razmere v državi. Smo to pripravljeni in sposobni razumeti in obvladovati?

  • Komentar / Claudia Goldin

    Letošnja Nobelova nagrada za ekonomijo pripada Claudii Goldin, dolgoletni ugledni profesorici ekonomije na Harvardu. Izbira ni posebno presenečenje. Pogosto so jo omenjali kot eno letošnjih favoritk, toda ChatGPT-4 je ni izpostavil. Nagrajena je za izjemni prispevek pri zgodovinskem preučevanju položaja žensk na trgu dela v ZDA v zadnjih dvesto letih. Ne gre zgolj za običajno preučevanje razlik med spoloma pri zaposlovanju, nagrajevanju, sodelovanju, kariernih in življenjskih poteh, temveč za sistematično analizo zgodovinskih vzrokov in posledic neenakega ekonomskega položaja žensk v širšem družbenem življenju. To »žensko vprašanje« je dejansko siva cona splošne ekonomske vednosti, od pomanjkljivih podatkov do spregleda ženskega prispevka k ekonomiki vsakdanjega življenja in družbene blaginje. Kompleksnost vzrokov tega zapostavljanja ni bila vredna posebnega preučevanja. Goldinova je trideset let z neverjetno vztrajnostjo razbijala to ignoranco. Ne ponuja odrešilnih rešitev, dovolj je razkritje razsežnosti in globine tega temeljnega družbenega problema. Toda prav s tem je razorožila celo odbor Švedske akademije na okopih njegove lastne hipokrizije. Claudia Goldin je šele tretja ženska prejemnica nagrade, po Ostromovi (2009) in Duflojevi (2019), med 93 moškimi predstavniki. In to pove vse o ženskem vprašanju ekonomske vede.

  • Komentar / Izhod v sili

    Mogoča rekonstrukcija vlade po dobrem letu in pol, nekje na slabi operativni polovici mandata, pove dvoje. Na eni strani je očiten znak oživljanja stare politične krize v državi, na drugi logičen korak iskanja novih poti. Poteza predsednika vlade je v teh razmerah zato pričakovana, toda bolj izsiljena kot strateška. Golobova vlada je že nekaj časa v težavah. Izgublja politično legitimnost v javnosti, težave ima z obvladovanjem obljubljenih sistemskih reform in povsem operativnim vodenjem države. Zdravstvena reforma stoji, plačne spremembe tudi, krizni menedžment na poplavnih področjih se resno zatika. Ekonomske razmere pa se hitro zaostrujejo, od inflacije in stagnacije do proračunskih zagat in virov financiranja. Razmere postajajo politično-ekonomsko vedno bolj kaotične, zaupanje v sposobnost Golobove administracije pa je vse manjše. S politično gostobesednostjo in ekonomskimi obljubami ne morete reševati problemov države. Rekonstrukcija vlade je zato prvi mogoči izhod v sili. Očitno se začenja boj za politično preživetje Golobove vlade.

  • Komentar / Evropska komisija

    Predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen je sredi septembra 2023 zadnjič v svojem mandatu nagovorila evropski parlament v Strasbourgu. Letni govor o stanju Unije zato ni bil zgolj formalna agenda načrtov za prihodnje leto, temveč politični poračun celotnega mandata komisije. Komisijo je prvič v svoji zgodovini vodila ženska in ji nedvomno vtisnila svojevrsten identitetni pečat. Velike načrte o zeleni in digitalni transformaciji EU, njeni novi geostrateški vlogi so razblinila neobičajna sosledja kriz, brexit, pandemija, ukrajinska vojna, grozeča stagflacija ... Namesto velikih razvojnih premikov je EU doživela šok kriznega menedžmenta. Zastale so vse ekonomske institucionalne reforme, vzniknile pa nove politične obljube in stare iluzije. EU je na prepihu nenehnih kriz in protislovnih geostrateških trendov očitno izgubila kompas. Ni uspela kot branik multilaterizma v odnosu do ZDA, izgubila je desetletno konkurenčno bitko s Kitajsko, ne ve, kako živeti z Rusijo. Neoliberalna ekonomska agenda je dokončno postala neznosno politično breme. Politično-ekonomski saldo sedanje komisije je pred novimi evropskimi volitvami leta 2024 negativen.

  • Komentar / Razumeti

    Začetek septembra 2023 je po poletnem političnem zatišju spet postregel z novimi predlogi reševanja zdravstva. O celoviti zdravstveni reformi po dobrem letu dni nihče ne govori več. Ob popolni politični centralizaciji vodenja zdravstvenih politik smo brez ministra že tretji mesec – in to pove vse. Ministrstvo za zdravje je ponudilo smernice zdravstvene politike za prihodnji dve leti, civilna iniciativa Glas ljudstva pa zakon o nujnih ukrepih za stabilizacijo zdravstvenega sistema. Vmes nastaja v okviru različnih interesnih in strokovnih skupin vrsta novih predlogov, v papirni kakofoniji rešitev pa se razmere v slovenskem zdravstvu poslabšujejo. Zdi se, da predlogi bolj ali manj zadevajo premikanje stolov na slovenskem zdravstvenem Titaniku. Želeni cilji so težko uresničljivi, ponujajo omejene ukrepe namesto sistemskih rešitev. O organizaciji in vodenju, ekonomskih in menedžerskih pristopih v zdravstvu govore malo. Bistvenih reči očitno še vedno nočemo razumeti. In zato smo tam, kjer smo.

  • Komentar / Usodne zablode

    Javna obravnava osnutka Zakona o energetski politiki sredi septembra 2023 je kratka, posledice pa bodo dolgoročne. To je eden zadnjih zakonov s področja energetike in hkrati med prvimi z bolj konkretnimi ukrepi upravljanja energetske politike. Zato je njegova vsebina tako pomembna – za državo, gospodarstvo in gospodinjstva. Energetskim zapletom na globalni, evropski in domači ravni očitno ni videti konca, saj se energetski prehod spreminja v politično dramo s katastrofalnimi ekonomskimi posledicami. EU je odgovorna za problematično strategijo »zelenega prehoda«, Nemčija za popoln polom svoje in skupne energetske politike. Zato imamo v EU stagflacijske razmere, težave z deindustrializacijo in deglobalizacijo, padcem produktivnosti in konkurenčnosti. Energetski sektor je motor ekonomskega razvoja in steber socialne stabilnosti, zablode na tem področju pa so lahko za EU politično in ekonomsko usodne. In Slovenija je del te zgodbe.

  • Komentar / Turistično zrcalce

    V iztekajočem se poletju je kolumna tradicionalno namenjena področju turizma. Leto 2023 pomeni za svetovni, evropski in domači turizem nekakšno vrnitev k ustaljenim razmeram, kot pot in kriterij normalizacije glede na referenčno predpandemijsko leto 2019. Toda turistično industrijo tudi letos pretresajo dramatični dogodki, od naravnih katastrof do novih ekonomskih ovir. Turizem je bil dolgo pozitivno mašilo gospodarskega razvoja, kolo želene globalizacije. Velja za eno najbolj dinamičnih in vplivnih ekonomskih področij družbenih sprememb. Zato ostaja paradna panoga, ki ohranja globalni strateški vpliv EU in krepi identitetni kapital manjših držav. Slovenija ima novo turistično strategijo, ohranja model zelene butične destinacije. Novi cilji zahtevajo kakovost in učinkovitost, širitev dejavnosti skozi novo tržno diferenciacijo. Turizem nastavlja s tem ogledalo razvoja celotni državi.

  • Komentar / Vaja iz odgovornosti

    V začetku septembra 2023, mesec dni po katastrofalnih poplavah, postaja slika te naravne tragedije in družbene neodgovornosti vse bolj jasna. Za nami so prve podcenjujoče ocene škod, pa tudi pretiravanj v nasprotni smeri. Do prvih realnejših številk bomo prišli v prihodnjih tednih, do potencialne vrednosti potrebne sanacije morda do konca leta. Vlada je z interventnim zakonom zakrpala nekaj institucionalnih praznin. Ostale pa so številne dileme o organizaciji faznih ukrepov, politiki dolgoročne sanacije in virih financiranja. Dosedanja praksa delovanja državnih organov in politična odgovornost številnih vlad sta slaba popotnica. Zato je tako pomembno, kako zastaviti drugačne pristope in spremeniti dosedanje sporno delovanje. Ne gre zgolj za problem učinkovitosti države pri sanaciji in potrebne socialne pravičnosti pri pomoči, ključna sta razvojni zasuk in partnerski pristop. Zato so samočistilne sposobnosti vode lahko dobro vodilo za dosedanje naplavine slovenskih političnih in razvojnih zmot.

  • Komentar / Kitajska v krizi

    Kitajsko avgusta 2023 pretresa finančna in vse bolj tudi ekonomska kriza, razvojni model države je trčil ob klasične meje dolžniške ekonomije. Nekritično prevzemanje finančnih vzvodov ameriškega finančnega kapitalizma, urbanega blišča in bogatenja je privedlo do podobnih rezultatov. Tudi avtoritarnemu kitajskemu političnemu kapitalizmu se ni uspelo izogniti inherentni nestabilnosti prevzetega finančnega modela, visoki zadolženosti, pokom nepremičninskih balonov. Problem ni stara modernizacija družbe, temveč tvegano dolžniško financiranje države in podjetniški pohlep. Kitajska je zadnjih dvajset let reševala stagnacijo zahodnega kapitalizma. Danes je za ZDA, EU in Japonsko iz poslovnega partnerja postala politični nasprotnik. Dolžniška zanka ni nerešljiv problem. Kitajska nedvomno bolj kot druge vodilne države politično nadzira svoje gospodarstvo in družbo. To je hkrati njena priložnost, pa tudi prekletstvo. Globalno 21. stoletje bo lahko pripadlo Kitajski, če bo rešila to enigmo.

  • Komentar / Ponovitev

    Katastrofalne poplave, ki so na začetku avgusta 2023 prizadele Slovenijo, niso nekaj nepričakovanega. Presenečenje sta zgolj njihov obseg in intenzivnost, pa tudi dolgoročna narava družbenih in gospodarskih posledic. Največja težava niso naravne razmere, problem je naše dolgoletno neustrezno poseganje in obvladovanje prostora. Slabo urejanje hudourniških območij, razpršena poselitev in neustrezna poplavna zaščita porečij so zgolj del težav. Pripravljenost in prilagodljivost družbe in države pri urejanja prostora sta veliko bolj ključni. Okoljska tveganja zato naraščajo, gospodarska škoda zaradi naravnih nesreč tudi. Družbeno smo vedno manj odporni, socialno vedno bolj ogroženi. Očitno je sedanji razvojni model Slovenije problematičen, poselitev slabe tretjine prebivalstva tvegana. Poplave so dejstvo, ne moremo jih preprečiti, lahko pa jih učinkoviteje obvladujemo. Ključno vprašanje je zato preprosto. Ali bo krizni menedžment v sedanjih razmerah vendarle prerasel v sistematično izogibanje dosedanjih razvojnih napak? Zagotovo pa bo tokratna učna ura iz ekonomike prostora najdražja doslej.

  • Komentar / Na skupni ladji

    Demonstrativni izstop delodajalcev iz Ekonomsko-socialnega sveta (ESS) je v podalpski deželi že večkrat preizkušen politični dramolet. Pet delodajalskih organizacij se čuti odrinjene in neenakovredne, skrbita jih nenehno povečevanje finančnih obremenitev in znižanje konkurenčnosti. Sindikati so nezadovoljni pri drugih rečeh in prav tako grozijo s prekinitvijo pogajanj, proceduralni argumenti pa so podobni. Najbolj dialoška vlada doslej ima po letu dni presenetljivo vse več težav s političnim dialogom, pa z vsebino zakonov in njihovimi finančnimi učinki. Očitno imajo vsi trije deležniki probleme z lastno družbeno odgovornostjo, razumevanjem države in trga, javnega in zasebnega. Kaj je torej narobe, zakaj pri enih in drugih prevladujejo sektaški interesi in problematične odločitve? Naša javno-zasebna partnerstva so zato zajedavska in ne simbiotična, denar pa se troši neučinkovito na obeh straneh. Od tod tudi večna fiskalna kriza države in prenizka konkurenčnost. Če država prevzema nase zasebna tveganja, mora biznis sprejeti kolektivno naravo socialne države. Zasebni pohlep je tu lahko zgolj socialni naklep. Preprosto, kot »srbski pasulj«!