dr. Bogomir Kovač

dr. Bogomir Kovač

  • Članice Nata največja grožnja Sloveniji

    Praznovanje sedemdesetletnice obstoja Nata in petnajste obletnice vstopa Slovenije vanj spominja bolj na sedmino kot na bleščavo predstavo. Nato je aprila 2019 preživeta in prežvečena zgodba, ena najuspešnejših vojaških alians se lomi zaradi notranjih nasprotij. Politično ga pod Trumpovo taktirko rušijo ZDA, Evropa mora zanj plačati višjo ceno. Mir je staro političnoekonomsko blago, mimikrija permanentnih vojn pa je večja kot kadarkoli. Slovenija je na križišču teh strateških razpotij povsem zmedena. Vključitev v Nato je varljiv politični uspeh, toda Slovenska vojska (SV) je danes v večjih težavah kot kdaj prej. Nato je razgradil njen nacionalni sistem. Zunanje grožnje so za Slovenijo sorazmerne z igro velikih sil, pod okrilje katerih silimo, na mejah nam še najbolj grozijo članice Nata. Zato bolj ko govorimo o grožnjah varnosti, bolj nas ogroža sama varnost. Več

  • Prodajmo banko, zaprimo državo in pojdimo pred Dunaj

    Dopolnitev ustavnega zakona o NLB pomeni nov brezupen korak slovenske politike pri reševanju tega meddržavnega gordijskega vozla. Sporne so tako njegova ustavnopravna vsebina kot tudi političnoekonomske, pravne in poslovne posledice. Ekonomska vojna in plenjenje premoženja na obeh straneh Slovenijo in Hrvaško samo oddaljujeta od končne možne rešitve, mednarodno pravni zapleti se povečujejo, oportunitetni in dejanski stroški možnih rešitev pa tudi. Ves sedanji zastavek in dolga zgodovina reševanja NLB od leta 1991 je seveda mednarodnopravno sporna, ekonomsko napačna in politično škodljiva. Dokazuje našo politično nezrelost in strokovno šibkost, zato bi zahtevala popolno revizijo in spremembo dosedanje strategije ukrepanja. Toda ne s političnimi krjavlji, ki so zaplete povzročili, ali novimi, ki bodo zaradi neukosti neumnosti samo poglabljali. Več

  • dr. Bogomir Kovač

    dr. Bogomir Kovač

    18. 10. 2019  |  Mladina 42  |  Ekonomija  Za naročnike

    Ekonomija s srcem

    Izbira treh Nobelovih nagrajencev za ekonomijo v letu 2019 je v vseh pogledih nenavadna in izjemna. Nagrajeni trio je pisana druščina treh ekonomistov iz dveh prestižnih ameriških znanstvenih ustanov, MIT-a in Harvarda. Toda Esther Duflo je Francozinja, Abhijit Banerjee se je rodil v indijskem Mumbaju, Michael Kremer pa je Američan. Trojica je raziskovalno in življenjsko tesno povezana, nagrado so dobili za skupno delo na področju eksperimentalne razvojne ekonomike. V zadnjih dvajsetih letih so teoretsko razvili povsem konkretne metode praktičnih rešitev za zmanjševanje revščine v Afriki in Aziji. Njihovo delo je spodbudilo pravo gibanje za razvojne spremembe, skupaj z mednarodnimi in lokalnimi organizacijami so pomagali spremeniti življenje več kot 400 milijonom najbolj revnih in zapostavljenih ljudi. Zato so tokratni nagrajenci tako posebni. Po petdesetih letih imamo prvič nagrado za ekonomiko s srcem. Več

  • dr. Bogomir Kovač

    dr. Bogomir Kovač

    11. 10. 2019  |  Mladina 41  |  Ekonomija  Za naročnike

    So krive zvezde?

    Prihodnost sveta bo očitno odvisna od uravnoteženja ekoloških, ekonomskih in etičnih rešitev. Trije E-ji so nova stara eko-socialna paradigma možne transformacije globalnega kapitalizma. Podnebne spremembe in družbena neenakost sta v središču teh političnih zahtev. Nuja zasuka je podobna tisti po letih 1950 in 1990, ko je bila v središču vrvenja Evropa, njen moralni imperativ miru, razvoja in blaginje. Tudi tokrat EU potrebuje pozitivno vizijo, zaradi notranjega populističnega nacionalizma in zunanjega prerivanja ZDA in Kitajske. Nova socialno obarvana zelena politika je hkrati politična agenda von der Leynove in Lagardove, dveh novih najvplivnejših političark EU. Toda zelena socialna reforma bolj poglablja kot rešuje protislovja sodobnega kapitalizma. Ekonomska bitka za naravo je dejansko politični boj za preživetje civilizacije. Več

  • Zadnji let

    Stečaj letalskega prevoznika Adria Airways (AA) v teh dneh politično pretresa državo. Njen zadnji let je bil improvizirani prevoz srebrnih odbojkarjev iz Pariza v Slovenijo. Dramolet zmagoslavja športa in usodnega konca družbe ne bi mogel biti bolj poveden in hkrati tako slovenski. Pogrebu družbe je zgolj v zadnjem letu botroval popoln poslovni in politični diletantizem. Toda odgovornost je bolj politična kot poslovna, s propadom AA izgublja največ država in manj tuji lastniki, več zaposleni kot upniki. Na pogorišču družbe ni mogoče v nekaj mesecih zgraditi nobene resne alternative. Slovenija pa s tem izgublja del svojih pomembnih konkurenčnih prednosti. Več

  • Narobe svet

    ECB je sredi septembra 2019 potrdila svojo dosedanjo monetarno usmeritev. Ponovno je znižala ključne obrestne mere, ki so že sedaj negativne. To sproža pritiske navzdol, na depozitne in kreditne obrestne mere bank. Varčevalcem grozijo ležarine za prihranke in višji stroški bančnih storitev, kreditojemalci pa kljub temu premalo investirajo. Monetarna politika je že dolgo v slepi ulici likvidnostne pasti. Centralne banke rešujejo likvidnost bančnega in finančnega sistema, toda rušijo ravnovesje med prihranki in investicijami. Rešitev nekateri vidijo v novi povezanosti denarne in fiskalne politike, v neposredni monetizaciji gospodarstva, držav in davkoplačevalcev. Mario Draghi, ECB in EU so dober dokaz teh dilem in uspešnosti zgrešenih ukrepov. Več

  • Politični čudež

    Vlada Marjana Šarca je 13. septembra uspešno končala prvo leto mandata, dovolj za politično presojo, premalo za ekonomsko oceno. Največji uspeh prve manjšinske koalicijske vlade so njena politična trdnost, visoka legitimnost, priljubljenost prvega ministra. Ekonomski rezultati so dobri, bolj zaradi ekonomske konjunkture kot vladnih ukrepov. Dobili smo mešanico političnoekonomskega populizma in pragmatizma, brez odrešujočih vizij, strategij in reform. Šarec ima nekaj Drnovškovega občutka za lovljenje političnega ravnotežja in ekonomskih tveganj, toda z več politične empatije. Skrivnost uspeha te vlade je njen predsednik, stroj za interpretacije politične metafizike. Več

  • Ne zapirajmo si oči

    Ugledni King’s College v Cambridgeu je na začetku tedna gostil odmevno znanstveno konferenco, ki si zasluži posebno pozornost. Povezuje tri pomembne teme, stoletnico briljantne Keynesove knjige o ekonomskih posledicah miru, osemdeseto obletnico začetka druge svetovne vojne ter vlogo ekonomike in ekonomistov pri tem. Političnoekonomske vzporednice začetka 20. in 21. stoletja so presenetljive in zastrašujoče. V svetu naraščajočega nacionalnega populizma, nesmiselnih političnih prerivanj in razpadanja globalnega ekonomskega reda se vedno znova lomi krhkost političnega miru in ekonomske blaginje. Razpad prve in druge globalizacije, nemško vprašanje in nesposobnost političnih elit so podobni leta 1919 in tudi 2019. Več

  • Politično kadrovanje

    Politično kadrovanje v državnih podjetjih je pred dnevi znova odprlo Pandorino skrinjico našega korporativnega upravljanja, polno sprenevedanja in navidezne nemoči. Politično nameščanje kadrov na vodilna mesta družb je stara in pogosta praksa, prijave tega početja so redke, hiter in dramatičen razplet pa je domala unikum. In to je edina svetla točka Šarčeve kadrovske polomije. Povezanost politike in biznisa je stara, tudi legitimna, kolikor je politično transparentna in družbeno odgovorna. Slovita ugrabitev države s strani vplivnih elit ima dve plati. Velja tako za vmešavanje politike v vodenje podjetij kot tudi za prevlado korporacij nad državo. Politično-lobistično močvirje korporativnega upravljanja pa ni zgolj slovenska posebnost, ne velja zgolj za javni, temveč tudi zasebni sektor. Novi način kadrovanja v državnih podjetjih in drugod bo zato večji zalogaj, kot si predstavlja prvi minister Šarec. Več

  • Sedem veličastnih

    Vrh G7 v francoskem letovišču Biarritz konec avgusta 2019 je po pričakovanjih deloval kot slaba politična farsa. V soju žarometov majhnega omizja sta bila Trump in Johnson videti še bolj groteskna, nekdaj enotni elitni klub držav pa v krpanju multilaterizma povsem razglašen. Francosko predsedovanje naj bi bilo osredotočeno na probleme neenakosti, svetovne varnosti, podnebnih sprememb in trgovinskih vojn. V ozadju širšega kroga vabljenih so bila vnaprej pripravljena presenečenja, najprej že pred srečanjem z Rusijo, kasneje z Iranom, pa Brazilijo in Kitajsko. Dramatični vložki so postali mašilo izpraznjene vsebinske agende. Macron je izstopal z ambicioznimi pobudami, Trump z banalnostjo svoje diplomacije. Edina konkretna posledica srečanja je prgišče dolarjev za reševanje požarov v amazonskih gozdovih, ki je ujezil Brazilce. Drobiž za obliž nesposobnosti in nemoči G7. Več