dr. Bogomir Kovač

dr. Bogomir Kovač

  • Zametek nove EU?

    Socialni vrh EU v Göteborgu želi po dvajsetih letih ponovno ustoličiti socialno unijo (ESU). Socialna Evropa naj bi postala novo politično lepilo, dokaz, da je EU več kot enoten trg in evro. Politične elite so očitno obtičale v kaosu nepredvidljivih in neobvladljivih volilnih sprememb. Boj za politično preživetje naplavlja želje, kako vrniti zaupanje v EU kot socialni projekt. Etika in produktivnost, enakost in rast, solidarnost in vključenost tržne družbe je nova retorika za izgubljeno desetletje razvoja in protikriznih zablod. Socialne unije ni brez transferne in fiskalne, oboje je zgolj druga stran monetarne in bančne, oboje zapira tesnejša politična unija. Socialna unija postaja nov zametek politične, bolj demokratične EU. Več

  • Finančna elita brez nadzora

    Zapletom z Banko Slovenije (BS) in njenim guvernerjem, suverenostjo države in samostojnostjo evropskih bančnih institucij ni videti konca. Spor glede sanacije bank se zaostruje, z novo zakonodajo o BS in sodnem varstvu izbrisanih imetnikov, pa tudi z vključevanjem najvišjih sodnih in evropskih institucij. Politični manevri BS in guvernerja, tudi Evropske centralne banke (ECB) in Draghija tičijo med prevzetnostjo bančnih elit in pristranostjo nove bančne unije (EBU). Zato imajo slovita Jazbečeva pisma Draghiju tako izjemen političnoekonomski pomen. Razkrivajo krizo vodenja v BS, dokazujejo ponoven pritisk evropske komisij (EK) in ECB na Slovenijo, kot zgled in opomin drugim. Trubarjev »stati in obstati« leži na tej točki. Jazbec je žal politično mrtev, toda BS, vlada in tudi ustavno sodišče morajo bitko državne suverenosti dobiti na evropskem parketu. Več

  • Nujna politična reforma

    Politična kriza v Nemčiji zaradi razpada koalicijskih pogajanj pomeni začetek konca politične kariere Merklove. Alternativnih rešitev ni veliko, vse pa so razmeroma kritične in ogrožajo politično-ekonomsko stabilnost države in z njo tudi EU. Institucionalna reforma EU ostaja v povolilnih kleščah Nemčije in Francije. Nemčija je skupaj z ECB naklonjena tesnejši bančni uniji, Francija z Junckerjevo administracijo bolj stavi na fiskalno. Obe alternativi potrebujeta politični konsenz, močne voditelje, trdne centralne institucije, torej več politične unije. Federalizacija EU pa je danes nevarna utopija. Očitno je politična rešitev ekonomskega preživetja EU obtičala v podobni zagati kot pred tem socializem s komunisti na čelu. Politična reforma je pogoj za ekonomske spremembe. Toda to je v političnem močvirju EU anatema, ki poglablja razkole in vodi v nove zgodovinske poraze. Merklova je postala del te zgodbe. Več

  • Čeprav je vse drugače

    Na prvi pogled petstoletnica protestantizma v Nemčiji in stota obletnica oktobrske revolucije v Rusiji nimata veliko skupnega. Prva pomeni radikalen prelom v zahodnem krščanstvu, druga ponuja propadlo socialistično alternativo, obe pa sta usodno zaznamovali politično kulturo in krajino Evrope. Toda EU kot njen sodobni dedič lahko na presečišču obeh preživi, če bo doumela raztresena sporočila obeh obletnic. Ključ evropskih integracij ni finančni, temveč identitetni kapital, a zunaj avtoritarnih projektov. Trgi imajo tu usodno družbeno vlogo. Protestantizem je po letu 1517 šokiral trg religioznih verovanj, komunisti so konec leta 1917 tržno družbo brutalno ukinili. Obakrat je bila ekonomija v osrčju družbenih sprememb, politika pa v klinču ideoloških spon in interesov, ne pa moralnih občutij in legitimnosti. Več

  • Ni legitimno, še manj moralno

    Davčne oaze so temelj kapitalizma, že dolgo del fiskalne in finančne krize držav, sestavni del prevladujoče politične kulture in krize demokracije. V zadnjih letih se razkritja žvižgačev stopnjujejo, tudi zadnji »rajski dokumenti« ponavljajo staro zgodbo davčnih utaj, slamnatih podjetij in finančnih nepreglednosti. Spet so v ospredju slavna imena, družine in družbe, vedno znova se razkriva, kako globoko se je zakoreninil kriminal v globalnem finančnem in poslovnem svetu. Nekateri menijo, da ga v kapitalizmu ni mogoče izkoreniniti, drugi govore, da bližje njegovemu obvladovanju še nismo bili. Razkritje prikritega bogastva narodov je edina možnost, da ozdravimo Ahilovo peto digitalnega kapitalizma, neznosnost družbene neenakosti. Več

  • Mercator in NLB

    Cerarjeva vlada v teh mesecih rešuje dve veliki poslovni sagi slovenske tranzicije, Mercator in NLB. Zgodbi sta povezani in prepleteni že vrsto let, poslovno in politično, zdaj tudi mednarodno. Primera sta različna, imata pa skupno politično usodo. Vse skupaj spominja na film o reševanju vojaka Ryana, kako v peklu poslovnih vojn, ujeti med ekonomskim patriotizmom in politično odgovornostjo, najti pogum in dostojanstvo za dobre rešitve. Politika je tako kot vojna posel, ki ga morate obvladati. Kako torej voditi projekt njunega reševanja? Več

  • Koliko časa bo trajala rast?

    Fiskalni svet (FS) je te dni ocenil, da so vladni proračunski dokumenti za leti 2018 in 2019 le delno skladni s fiskalnimi pravili. Slovenija preprosto nima srednjeročno naravnanih javnofinančnih ukrepov, potrebovala bi tudi višji proračunski presežek. FS po zakonu ni strogi nadzornik, temveč bolj nekakšen usmerjevalec vlade. Zato je njegov prvi kritični pregled mil in diplomatski, ostaja v varnih in ozkih okvirih uresničevanja fiskalnega pravila. Manjka kritična presoja Slovenije znotraj prihodnje fiskalne unije nove EU. Dobili smo strokovno solidno, toda konvencionalno in ozko poročilo, brez večjih ekonomskih ambicij in politične prodornosti. Več

  • Prava podoba hrvaške države

    Hrvaški političnoekonomski triler z Agrokorjem je oktobra prinesel pomemben zasuk. Revizijsko poročilo je razkrilo desetletno razsežnost Todorićevih poslovnih malverzacij. Sabor je končno dobil preiskovalno komisijo o politični odgovornosti. Policija je zaradi gospodarskega kriminala zajela ducat odgovornih Agrokorjevih menedžerjev. Globina in obseg škandala sta za Hrvaško neprimerljiva, Todorić in Agrokor nista anomalija, temveč sistem, normala delovanja tranzicijskega kapitalizma. Slovenski Mercator je navidezna žrtev, dejansko pa ga krasijo podobne poslovne in politične zmote. Zato poti njegovega »reševanja« ostajajo v Ljubljani podobno zmedene kot v Zagrebu. Več

  • Uganka Thaler

    Letošnja Nobelova nagrada za ekonomijo je šla v roke ameriškega ekonomista Richarda Thalerja, uglednega, tudi popularnega predstavnika vedenjske ekonomije in kritičnega izpraševalca temeljev ekonomske vednosti. Thalerja ni bilo med letošnjimi favoriti, prihaja iz chicaške valilnice nobelovcev, ukvarja se z nepravilnim vedenjem ljudi v tržni družbi. Ekonomija temelji na predpostavki racionalnega obnašanja. Thaler je pokazal, da je sloviti »homo economicus« najprej človek in šele potem racionalni ekonomist. Zato je edina racionalnost ekonomije v priznanju njene iracionalnosti. In nagrada raziskovalcu nepravilnega ekonomskega vedenja ljudi je tokrat še posebej pravilna, čeprav zunaj nekaterih ustaljenih pravil. Več

  • Vsi mi smo svoji Katalonci

    Nedeljski katalonski referendum glede nacionalne suverenosti in odcepitve je odprl veliko kompleksnih vprašanj, ponudil pa vrsto enostranskih odgovorov. Zahteve Kataloncev so stare in politično legitimne, njihova legalnost pa je bolj zapletena, tako notranjepolitično kot tudi mednarodno. V obeh primerih mora politična ekonomija odcepitve ali večje avtonomije voditi do demokratičnih pogajanj in iskanja možnih kompromisov namesto nasilja in izključevanja. V nedeljo so na izpitu padle politične elite v Barceloni in Madridu, pa tudi v Bruslju. Neznosen jezik odcepitve bi morali že zdavnaj nadomestiti z metaforo pametne razveze. Španija se je znašla v usodni politični krizi, z njo pa znova tudi EU. Več

  • Odvisni od Nemčije

    Nemške volitve zadevajo vse, vsa EU je čakala na rešitev političnoekonomskega rebusa svoje središčne države. Zmaga Merklove je edina stalnica, vse drugo se je dramatično spremenilo. In cena je visoka. Največ sta izgubili vodilni stranki centra, CDU/CSU in SPD, največ je pridobila skrajno desna populistična stranka AfD. Nemški povojni političnoekonomski model razpada, politični prostor se diferencira, postaja vse bolj populističen, tudi fašistoiden. Nemčija po volitvah je politično manj stabilna, ekonomsko ranljivejša, evropsko manj predvidljiva, bolj bo zazrta vase kot navzven. Nemška političnoekonomska hegemonija po volitvah postaja še večji evropski problem. Več

  • Ženski princip v ekonomiji

    EU in ZDA doživljajo v zadnjih desetih letih dramatične spremembe na področju dela in zaposlovanja, zajemanja in vrednotenja blaginje. Slaba tretjina ljudi ima začasne zaposlitve in mini službe, narašča negotovo delo prek spleta, ostaja neplačano gospodinjsko delo. Prihodnost delovne družbe se izmika, z njo pa tudi socialna država. Trgi so brez prave moči. Ne zmorejo uravnavati področja dela in narave, pri denarju in financah pa delujejo ekscesno. Ideologija učinkovitega trga je farsa. Tržna družba tiči v slepi ulici, ki se ovija v novo neoliberalno patriarhalnost. Več

  • Orkani in vitka država

    Podnebne spremembe in hurikana Harvey in Irma sta v kratkem času opustošila obale ZDA in Karibe. Podnebne katastrofe so stalnica našega planeta, negativni antropogeni vplivi industrializacije jih v zadnjih stoletjih samo stopnjujejo. Neregulirani trgi in premalo premišljena urbanizacija niso pravi odgovor, šibak javni sektor in prevladujoči zasebni interesi kapitalskih lobijev zadnja desetletja stopnjujejo tveganja in škode. ZDA so v zadnjih letih in mesecih dober primer teh zablod. Prevladujoči strategiji blaženja ali pa prilagajanja podnebnim spremembam nista dovolj. Podnebne spremembe zahtevajo politično-ekonomske in ne obratno, ekološka zgodovina Zemlje je zgolj druga stran civilizacijske. Neoliberalni kapitalizem je s svojim reguliranim tržnim kaosom trčil ob naravni zid. Ne bo ga zlomila ekonomija, temveč ekologija. Več

  • Kako loviti ribe?

    Dveletno poročilo OECD o Sloveniji ne prinaša nobenih pretresljivih novosti. Gospodarska slika Slovenije je spodbudna, v razmerah evrskega prostora je rast rekordna, ostaja pa standarden nabor priporočil glede potrebnih reform in menedžmenta sprememb. Slovenija velja za majhno odprto gospodarstvo z učinkom hitrih odbojev, OECD pa skrbijo pogoji za dolgoročno vzdržno gospodarsko rast. Priporočila so že nekaj let standardna in ostajajo v okvirih prevladujoče makroekonomske in razvojne doktrine sproščanja trgov, varčevanja in globalizacije. Stare škatle ekonomskega orodja za nove čase. Nasveti OECD zato ne škodijo, koristijo pa tudi ne. Več

  • Veličastna zgodba

    Letošnji pozitivni turistični rezultati polnijo časopisne strani povsod po Evropi. Turistična dejavnost prinaša potreben poslovni optimizem, potovanja povezujejo ljudi ne glede na politične cepitve in nevarnosti. Turizem je očitno način sodobnega življenja, robusten gospodarski sektor, ki je najhitreje izšel iz krize po letu 2009. Nobena druga dejavnost ne povezuje tako neposredno ljudi, tržne dobičke in naravne danosti planeta. ZN so trajnostni razvoj razglasili za letošnjo temeljno turistično usmeritev, zaradi ekoloških pritiskov in ekonomskih možnosti. Turizem je poslovna priložnost in hkrati nevarnost, prinaša pozitivne in negativne plati razvoja. Slovenija je sredi teh dilem, z večnim iskanjem pravega razvojnega modela in konkurenčnih prednosti onstran lastnih omejitev. Več

  • Temni oblaki

    Letošnje leto, skoraj vsak mesec, nas spominja na desetletnico finančne krize, ki je hitro postala globalna in najdlje trajajoča gospodarska kriza po letu 1929. V tem izgubljenem desetletju se je marsikaj spremenilo. Imamo jasnejše predstave, kaj jo je povzročilo, vemo, zakaj se ji nismo mogli izogniti, pa tudi kako to, da je bilo malo učinkovitih protikriznih politik. EU je bila pri tem še posebej prizadeta. Velika recesija razvitega sveta (2008–2012) se je prevesila v veliko politično krizo, vojne postajajo realna grožnja. Liberalna demokracija je že dolgo farsa, država se je podredila tiraniji trga, splošno socialno amnezijo spremlja umiranje kritične zavesti. Več

  • Grozljiv semenj ničevosti

    Grčija je sredi julija 2017 dobila tretjo tranšo finančne pomoči, politično diskretno, z že preigranim ekonomskim scenarijem pogajanj. Grška dolžniška kriza nikogar več ne zanima, lekcija levičarski grški vladi ni več potrebna. Navidezno so vsi zadovoljni. Grki prejemajo pomoč za poslušnost, razglašena »trojka« za pravilnost odločitev, toda najdražja reševalna finančna operacija EU je po slabih osmih letih popoln fiasko. Vse je skrbno odmerjeno in prikrito. Boljša ekonomska slika države, vstop na finančne trge, nemške jesenske volitve … Toda grška finančna tragedija je zgolj druga stran evropske, »brexit« bo oddaljeno merilo »grexita«. Več

  • Pogajanja o izstopu

    Dobro leto po usodnem britanskem referendumu o izstopu iz EU ostajata London in Bruselj zavita v meglo. Pogajanja so se začela, nobena stran pa nima jasnih stališč, kako izpeljati ločitev in do kdaj. Možnosti niso velike. Novega referenduma ne bo, Westminster je po letošnjih predčasnih volitvah brez prave moči. Med različnimi »brexiti« je kaotični izstop trenutno še najrealnejša podoba razmer. Britanci so nedvomno v slabšem položaju kot pred letom dni, EU se zdi po vrsti porazov populističnih strank močnejša. Toda politična kriza se na obeh straneh stopnjuje, zato so vse izbire za zdaj slabe. Več

  • Nevarna Draghijeva igra

    Julijsko srečanje na vrhu ECB ni ponudilo nobenih sprememb, obrestne mere ostajajo nizke, nestandardna monetizacija jedrne EU ostaja nespremenjena. Večina evrskih držav okreva po veliki recesiji, toda gospodarske rasti ne spremlja pričakovana inflacija. Za običajne državljane je rast brez dviga cen dobra novica. Toda za ekonomiste in centralne bankirje so razmere nenormalne. Cene bi morale slediti monetarnemu oživljanju gospodarstva, ciljna dvoodstotna inflacija je merilo uspešnosti ECB. Problem »izgubljene inflacije« ogroža kredibilnost ECB, prinaša pa tudi druga ekonomska neravnotežja, stopnjuje politična tveganja EU. Draghijeve poteze so zato nevarnejša in zapletenejša igra, kot se zdi. Zakaj? Več

  • Protislovna politika

    Slovenska vlada ima sredi leta 2017 na tnalu tri različne probleme, ki zadevajo razmerje med Ljubljano in Brusljem. Najprej gre za večno vprašanje NLB, zapletlo se je s teranom in zdaj je tu še arbitraža. Primeri so različni, slovenski pristop pa protisloven. Glede NLB se nismo niti pogajali, zaradi terana bomo evropsko komisijo tožili, pri arbitraži pričakujemo pomoč. Naše zahteve in pričakovanja so različni, politične ambicije in ostrina pa so obratno sorazmerne s pomembnostjo zadev. V razmerju do Bruslja več velja simbolni (teran) kot ekonomski kapital (NLB), bolje dojemamo lokalne kot meddržavne probleme (arbitraža), močneje reagiramo na politične kot ekonomske probleme. Slovenska politična elita deluje v diplomaciji provincialno, njen nacionalizem je primitiven, ekonomsko kaotičen. Več

  • V prihodnost!

    Razprava o povišanju plač in novem plačnem modelu za javni in zasebni sektor bo jeseni burila politične duhove, tudi med kandidati za predsedniške volitve. Zadeva namreč vse zaposlene, odpira ključna vprašanja trga dela in njegovih političnih zadreg. Sindikati zahtevajo povišanje plač, delodajalci temu nasprotujejo, vlada ponuja anemično zakonodajo. Prvi se sklicujejo na gospodarsko rast, drugi na konkurenčnost, vlada na korekcijo trga dela. Vsi ostajajo na svojih bregovih, kultura zapovedane stabilnosti pa se celo v EU tu preveša k politiki sprememb. Konsenz o povečanju realnih plač raste, manj pa dogovor o porazdelitvi stroškov krize in politični odgovornosti za zavoženo desetletje. Več

  • Na obrobju zgodovine

    Letno srečanje G20 v Hamburgu je bilo posvečeno reševanju globalnih tem in kot vedno srečanju najvplivnejših državnikov sveta. Mreža GX pomeni strukturalno, proceduralno in procesno alternativo povojni arhitekturi globalne ureditve, G20 velja za osrednji novodobni institucionalni forum upravljanja sveta. Letošnji je bil razpet med vrsto ključnih tem in izzivov sodobnega sveta, globalizacija je ključna za povezljivost in sodelovanje, trajnostni razvoj in odgovornost za konkretne korake. Za nas je Hamburg vpet med dva druga multilateralna dogodka, geopolitično pobudo treh morij v Varšavi in evropskim regionalnim vrhom za Zahodni Balkan v Trstu. Na teh brezpotjih sta se bolj mimogrede v Ljubljani kajpada srečala tudi Cerar in Plenković. Več

  • Trilema

    Letošnji bruseljski ekonomski forum (BEF 2017) na začetku junija so posvetili utrjevanju monetarne in ekonomske unije. Toda EU v letu 2017 pretresajo predvsem politična vprašanja, volilna aritmetika članic določa evropske rešitve, v igri ni doseganje »več« temveč »boljše« EU. Politični in socialni mir sicer ostajata njeni največji vrednoti, toda brez gospodarske rasti, nove institucionalne arhitekture in drugačnih politik EU ne more naprej. Problem evra in optimalnega denarnega območja je dejansko vprašanje optimalnega političnega prostora in njegovega delovanja. Njegova ekonomska trilema tiči v jedru še vedno prevladujoče neoliberalne agende. Več

  • Zamujeni vlak

    Vlada, delodajalci in sindikati so pred tedni sklenili, da se bodo konec junija politično dogovorili in pospravili malo reformo trga dela. Mala reforma naj bi pokrila sveženj ukrepov proti prekarizaciji, za večjo socialno in pravno varnost, kot ga napoveduje vladni dokument »Za dostojno delo« (2016). Vnovičen popravek treh zakonov je za reformo preozek, za prave spremembe ga je premalo. Cerarjeva vlada očitno na ključnem delu strukturnih reform ni zmogla preseči napačnih zastavkov zadnje reforme leta 2013. In tu je zmeda tudi na evropski ravni. Mitologiji deregulacije in večje prožnosti trga dela ni videti konca. Prinesla je zgolj socialno neenakost in politično polarizacijo, ne pa povečanja rasti in zaposlenosti. Več

  • V tragediji skupnega

    Plačna politika in reforme trga dela ostajajo tudi v zadnjem letu Cerarjeve vlade nevralgična točka, politična histerija se širi na vse strani, racionalnih potez je malo. Trg dela in plačna politika sta že deset let problem, ki ga očitno ne zmore rešiti nobena vlada. V ozadju so strukturne spremembe, pa neenakost delitve med kapitalom in delom, tudi protikrizna ekonomika. Plače pomenijo hkrati strošek in potrošnjo, so del konkurenčnosti in socialne pravičnosti, določajo politično težo predvsem srednjega razreda. Pogajanja o odpravi plačnih anomalij, vlogi minimalne plače in načinov zaposlovanja so del večne politične igre med nosilci kapitala in dela. Vprašanje pa je preprosto. Kdo bo plačal zapitek te ekonomske krize, kdaj, komu in kako porazdeliti koristi višje rasti in izboljšanja gospodarskih razmer? Več

  • Zmaga tisti, ki umre zadnji

    Zapletom z brexitom ni videti konca. Predčasne britanske volitve so politično destabilizirale Veliko Britanijo (VB), EU sploh nima domišljenih izstopnih postopkov. Pogajalski kaos nevarno narašča. Nesposobnost in aroganca političnih elit na vseh straneh sta osupljivi in spominjata na dramatična obdobja pred in med obema svetovnima vojnama v Evropi. VB ni bila posebno priljubljena članica EU, toda nikoli problematična ali škodljiva kot nekatere vplivne sosede (Francija, Nemčija). Ohranila je evroskeptično držo, nasprotovala politični federalizaciji EU, rada se je sklicevala na svoj mednarodni položaj in odnose z ZDA. Trilema brexita pa je jasna. Ni mogoče hkrati ujeti političnih ambicij izstopa, ekonomskih prednosti EU in pravočasno končati pogajanj. Več

  • Na tankem ledu podnebnih sprememb

    Napoved ameriškega odstopa od pariškega podnebnega sporazuma v začetku junija postaja simbolna podoba nove Trumpove politike. ZDA se javno odrekajo multilateralni svetovni ureditvi, ameriške interese postavljajo nad druge, oboroževanje je pomembnejše od ekologije. Trump s tem uresničuje del svoje volilne agende, vse bolj postaja simptom ekonomske privatizacije politike. Pariški podnebni sporazum velja za najvišji dosežek multilateralnega dogovarjanja v okviru ZN, dejansko pa je prazen politični akt, brez pravnih in ekonomskih vzvodov, z minimalnim ekološkim učinkom. Toda Trumpova alternativa ni rešitev za nobeno od njegovih dilem. Več

  • Učna ura Kemisa

    Ekološka katastrofa v vrhniškem Kemisu je razkrila troje dejstev. Slovenija kot država na ekološke nesreče ni pripravljena, sistematično jih podcenjuje, kriznega menedžmenta ne obvlada. Zato so nestrokovnost, birokratska togost in prelaganje odgovornosti temelj naših odzivov. Ključna zgodba ob ekoloških tragedijah je pošteno, hitro in kakovostno informiranje. Samo tako se lahko gradi potrebno zaupanje, ki zmanjša učinke tragedije skupnega. Kemis je slovenski Bhopal. Na srečo ni neposrednih žrtev, toda posredno bodo negativni vplivi toksinov še desetletja vplivali na rastline, živali in ljudi. Več

  • Obramba lastne ekonomske identitete

    Evropska komisija (EK) je v postopku evropskega semestra 2017 objavila priporočila glede proračunskih in reformnih ukrepov za svoje članice, tudi za Slovenijo. EU je v petem letu postopnega okrevanja, ki je zajelo vse članice, toda izboljšave so skromne, sistemske negotovosti so visoke. Slovenija ima nadpovprečno gospodarsko rast, toda še vedno spada v srednjo skupino držav s fiskalnimi tveganji. Fiskalna priporočila zato ostajajo enako zavezujoča, podobno standardni so nasveti glede strukturnih reform. Nič novega torej, verodostojnost njene ekonomske analize je že dolgo problematična, toda svojih receptov za vzdržno rast in reforme tudi Cerarjeva vlada nima. Želene makroekonomske spremembe ne rešujejo političnih zadreg, ne na ravni EU ne v Sloveniji. Več

  • Zadnji krog privatizacije NLB?

    Privatizacija NLB s svojo opotekajočo se zgodovino teče morda svoj zadnji krog, privatizacija v EU tudi. Obe imata goreče zagovornike in nasprotnike, obe sodita na področje politično-ekonomskih paradoksov. Razkrivata iracionalnosti političnega odločanja na račun ekonomskih tveganj in škod. V ospredju so stare dileme prodaje in večnih evropskih zavez, manj govorimo o pogojih prodaje in izkupičku, fiskalnih učinkih in drugih oportunitetnih stroških. Prodaja bank in podjetij je za zdaj ekonomsko bolj podobna razprodaji, hitenje je bolj politična kot ekonomska nuja. Privatizacija je preprosto najprej posel, ki predpostavlja določeno politiko. To pomeni, da vemo, kaj kdaj komu prodajamo, kako in po čem. In kajpada, zakaj. Več