N'toko

N'toko

  • N'toko

    N'toko

    29. 1. 2016  |  Mladina 4  |  Komentar

    Komu koristi rasizem?

    Ženska iz kriznega centra za mladostnike je bila zmedena in brez idej. Njena varovanca sta trmasto čakala pred vrati in kadila čike. »A ne bi vsaj počakala, da bo večerja, preden gremo nazaj v dom?« Fanta sta vztrajala pri izhodu in z večerjo za begunce iz azilnega doma nista hotela imeti nobene zveze. Baje sta že ves čas bivanja v kriznem centru tiho in nočeta sodelovati. Ne poznamo njune zgodbe, vemo le, da sta nevarno pot iz Afganistana v Evropo prepotovala sama, brez staršev, in da sta stara okoli 13 let. Medtem ko so ju poskušali prepričati, da se pridružita skupini, sem ugibal, kaj se bo z njima zgodilo. Bosta dobila papirje, šla v šolo, našla punce? Bosta postala diskontna delovna sila na gradbišču? Bosta pristala pod okriljem kakšne ulične tolpe? Edino, kar lahko zares napovemo, je da se ju bodo ljudje bali. Potrebovali smo kar nekaj časa, da smo prebili led, a po kratkem klikanju afganistanskih videospotov na YouTubu sta bila problematična zajebanca za trenutek videti kot čisto navadna razigrana najstnika. Najstnika, ki sta pač v življenju doživela več kot mi. Znata že nekaj angleščine in se bosta zagotovo nekako znašla – najbrž bo karkoli boljše kot življenje v vojni.

  • N'toko

    N'toko

    15. 1. 2016  |  Mladina 2  |  Žive meje

    Šovinisti

    Julien Blanc samega sebe opisuje kot »mednarodnega coacha socialne dinamike«. Povedano drugače, je šovinist, ki manj samozavestne šoviniste na dragih seminarjih poučuje, kako pravi moški pridejo do seksa. Mladi guru ameriških closet mačov se je prvič znašel na medijskem radarju leta 2014, ko je na YouTubu objavil video z naslovom »Beli moški fuka Azijke v Tokiu«. V njem razlaga, da so Japonke najbolj glupe ženske na svetu in da lahko belec z njimi počne, karkoli mu paše. »Japonska je super. Hodim po cesti in grabim punce za glave, jih porinem na tiča in se zraven derem ‘Pikachu’.« In Julien ne laže – posnetki z njegovih tokijskih pohodov nam nazorno prikazujejo nič hudega sluteče punce, ki so sredi ulice pristale z obrazi v hipersamozavestnem mednožju slavnega coacha.

  • N'toko

    N'toko

    24. 12. 2015  |  Mladina 52  |  Žive meje

    V jeziku vojne

    Čeprav so iztekajoče se leto zaznamovale debate o migracijah, smo prebivalci Slovenije v tem času zares dobili le enega novega soseda. V naše kraje se je naselil strah. Ta je spremenil našo družbo hitreje in bolj temeljito kot katerakoli množična selitev. Nekaterim so srh v kosti pognali teroristi, begunci, geji, levičarji, drugim pa je kri zaledenela zaradi žice, vojske, ksenofobov in desničarjev. Še največ ljudi pa se je znašlo v vmesnem prostoru – v tesnobi informacijskega kaosa, kjer se zdijo vse grožnje enako resnične in vse rešitve enako oddaljene. V naše pogovore je tako vse pogosteje zašlo vprašanje »Ali misliš, da bo vojna?«, na katero smo odgovarjali z neprijetno tišino. Leto 2015 si bom zapomnil po tesnobi, ki nas je prevzela ob spoznanju, da zgodovine še ni konec in da nimamo pojma, kaj sledi.

  • N'toko

    N'toko

    18. 12. 2015  |  Mladina 51  |  Žive meje

    Soočenje

    Se še kdo spominja Jerryja Springerja? Že dolgo ga nismo videli na naših ekranih, a njegov legendarni pogovorni šov menda še kar živi in je pred kratkim praznoval 25-letnico. Sam se bolj kot vsebine spomnim debat, ki jih je oddaja sprožila. Ob pogledu na čudake, ki so se v etru obmetavali s stoli in v stereotipnih trailer trash dialektih eden drugega obtoževali neverjetno predrznih, celo incestuoznih prevar in fetišev, smo se naslednji dan v šoli vedno spraševali, ali gre za resnične ljudi ali za igralce. So takšni ljudje sploh možni? Ali je režiser izumil neki imaginarni svet, ali smo mi tisti, ki živimo zaščiteni v malomeščanskem balončku in nas Jerry sili v soočenje z resničnimi človeškimi odnosi? Kakorkoli že, oddajo smo zvesto gledali in skupaj z Američani prisostvovali obredu zgražanja nad skreganimi ljudmi, ki jih je voditelj za našo zabavo skupaj postavil v ring.

  • N'toko

    N'toko

    4. 12. 2015  |  Mladina 49  |  Žive meje

    Generacija ekstremistov

    Nestrpnost je vedno obstajala, a v šolah danes narašča s svetlobno hitrostjo. Ne videti tega zahteva res visoko stopnjo sprenevedanja. Ne govorim le o nedolžnih predsodkih, ampak o militantnem sovražnem govoru, odkritem simpatiziranju z nacizmom, o fizičnem in psihičnem nasilju. Kako bi lahko bilo drugače? Mladi so vendar 24 ur na dan izpostavljeni poplavi rasističnega hujskaštva, kakršno je bilo še pred nekaj meseci nepredstavljivo. Na noben ekran ni več mogoče pogledati, ne da bi dobili občutek izrednega varnostnega stanja zaradi prihoda ljudi iz drugih kultur, in še nikoli ni bilo toliko ventilov za prostake, ki menijo, da »bi to golazen blo treba pobit«. Smo res mislili, da ta sporočila ne bodo padla na plodna tla pri najbolj idejno dovzetni populaciji?

  • N'toko

    N'toko

    20. 11. 2015  |  Mladina 47  |  Žive meje

    Življenje v filmu

    Nikoli nisem imel občutka, da me v Evropi kaj ogroža. Velik del moje generacije je, tako kot tista pred nami, v najstniških letih brez telefonov ali zemljevidov štopala po vseh koncih kontinenta, in nihče nam ni govoril, da počnemo kaj nevarnega. Nekoč naju je s punco na štoparskem izletu pobral bogati Američan v črnem jaguarju in nama med vožnjo do Ženeve zaupal: »Tudi jaz sem takole štopal po Ameriki, ko sem bil mlad. Vsi smo to počeli. ZDA so bile v moji mladosti pravi Disneyland – nobenega strahu in nezaupanja. Danes pa nikomur več ne pride na kraj pameti, da bi vstopil v avto z neznancem. Vsi so postali paranoični, še v supermarket ne grejo brez pištole.« Meni, najstniškemu štoparju brez denarja so se Američani v tistem trenutku strašno zasmilili. Najin šofer naju je po ogledu Ženeve odložil na letališču, tam pa nama je osebje prijazno dovolilo prespati, ne da bi pokazala kakšno karto ali dokument. Nenadoma se mi je Evropa zdela kot Disneyland.

  • N'toko

    N'toko

    6. 11. 2015  |  Mladina 45  |  Žive meje

    Pod oklepom

    Nikoli si nisem mislil, da bom doživel dan, ko bosta policija in vojska najpopularnejši instituciji v Sloveniji. Če bi pred pol leta trdili, da bomo njunim pripadnikom peli hvalnice in jim kuhali kosila, bi vas najbrž imeli za prismuknjene. Milan Brglez bi z izjavo o tem, da je blaginja naše družbe odvisna od pooblastil vojske, gladko zaključil politično kariero. Danes pa smo priča dramatičnemu zasuku javnega mnenja, ko nam prisotnost uniforme očitno ne vzbuja več nelagodja, ampak nas pomirja, mediji pa so polni čustvenih zgodb o naših pogumnih možeh v modrem. Kaj, za vraga, se dogaja, da so robocopi, ki so nam s svojimi pendreki in solzivcem (ali pa z radarji in položnicami) še včeraj pomenili simbol državne represije, danes postali naši intimni prijatelji?

  • N'toko

    N'toko

    23. 10. 2015  |  Mladina 43  |  Žive meje

    Dva svetova

    »Ko gledam poročila, me prime strašen občutek tesnobe. Zdi se mi, da padam v depresijo. Stara sem 15 let – ali ne bi bilo mogoče bolje, da se izogibam težkih tem in si ohranim zdrav um?« Vprašanje me je doletelo po koncu neke okrogle mize, kjer smo razpravljali o aktivnem državljanstvu mladih. Priznam, nisem imel pravega odgovora. Lahko je v skupini enako mislečih voditi visokoleteče razprave o problemih sodobnega sveta, precej težje pa se je s temi problemi spopadati v vsakdanjem življenju – v družini, šoli, službi in drugih situacijah, kjer nimajo velika vprašanja kaj iskati. Nasprotno, da bi življenje mirno teklo naprej, se moramo čim manj ukvarjati s temnimi platmi naše družbe, saj bi v nasprotnem primeru utegnili postati depresivni in nesposobni normalnih pogovorov.

  • N'toko

    N'toko

    9. 10. 2015  |  Mladina 41  |  Žive meje

    Mnenjski voditelj

    Treba je priznati, lepo je biti opinion maker. Morda sem nekoč stremel k bolj romantični karieri rock zvezdnika ali igralca, a le zakaj bi se izpostavljal krutemu peresu ciničnih kritikov, če lahko uživam večjo slavo kot eden izmed njih? In morda sem nekoč sanjal o drugačnem svetu, o revoluciji in uporu proti družbenim konsenzom, a sem kmalu prišel k pameti in se zavedel, da bi se moral za kaj takega osebno izpostavljati in tvegati svoje dobro ime za neke naivne ideje. Komentatorji bi me raztrgali ob prvem majhnem spodrsljaju. Javnosti bi utegnili razkriti, da nisem pravi revolucionar, da ne prihajam iz skromne delavske družine, da sem prepisal del diplome, da sem nekoč nastopil v reklami za brivnike ... Ne, politični boj ni zame. Svoje znanje in talente bom uporabil za kritiziranje idej drugih in za duhovito portretiranje sonarodnjakov. To imajo ljudje radi.

  • N'toko

    N'toko

    25. 9. 2015  |  Mladina 39  |  Žive meje

    Ekonomski migranti, raus!

    Zadnji mesec so se po medijih in socialnih omrežjih potikale vse mogoče prikazni. V te kraje naj bi zdaj zdaj priromali vsi naši najhujši strahovi – teroristi, fanatiki, džihadisti, posiljevalci, izgredniki, izdajalci, sovražniki svinjine in celo tisti grozljivi ljudje, ki ne pobirajo smeti za seboj. Gotovo je bil prihod beguncev v Slovenijo za marsikoga razočaranje, saj so slike z naših mejnih prehodov razkrivale povsem normalne soljudi, ki so se jih s še tako bujno domišljijo obdarjeni opazovalci težko ustrašili. A po enem dnevu, ko smo že skoraj simpatizirali z izčrpanimi popotniki, se je vendarle našla nova prikazen, ki nam omogoča ohraniti zaskrbljenost. V slovenske medije, pogovore in vladne tiskovne konference je prispel najnevarnejši izmed vseh džihadistov: ekonomski migrant.

  • N'toko

    N'toko

    11. 9. 2015  |  Mladina 37  |  Žive meje

    Zig zig 2015

    Ni me strah vse te sovražnosti in hujskaštva proti beguncem. Ni me strah Erlahovih tvitov, varnostnih strategij Lejle Irgl ali naslovnic Demokracije, ki namigujejo, da bodo po Slovenski kmalu drveli džipi z zastavami Islamske države. Ni me strah armade komentatorjev, ki vsak članek na temo migrantov okrasijo s svojimi turbosociološkimi dognanji o tem, zakaj begunci zares prihajajo v Evropo. Ni me strah ljudi, ki v mikrokozmosu svojih Facebook skupin masturbirajo na imaginarno zgodovino, po kateri naj bi bili Slovenci nekoč nordijski bojevniki, in jo srdito branijo pred imaginarno prihodnostjo, v kateri naj bi nas z obličja Zemlje izbrisala kombinacija islamske in LGBT-revolucije. Briga me za vse te karantanske bojevnike, ki razglašajo, kako bodo z življenjem branili meje, ki hočejo zaščititi krščanske vrednote, zahodno tradicijo ali kakorkoli že imenujejo svoje riti. Zagotovo vzbujajo strah, a oni sami ne bodo prinesli fašizma.

  • N'toko

    N'toko

    28. 8. 2015  |  Mladina 35  |  Žive meje

    Umetnost in resničnost

    Ne spomnim se več, kdaj sem začel povezovati umetnost z uporništvom. Morda so me na to idejo napeljali ameriški gangsta raperji, morda saksofonsko cviljenje Johna Zorna ali pa tisti »Fuck you I won’t do what you tell me!« skupine Rage Against the Machine. Naj je šlo za razfukavanje kioskov Klemna Klemna ali pa za vragolije japonskih nojzerjev The Boredoms, katerih pevec je nekoč prišel na oder kar z buldožerjem skozi steno kluba, moje glasbeno odraščanje so zaznamovali hrupni in moteči liki. Umetnost je bila zato zame nekaj, kar naj bi ljudi brcnilo iz cone udobja. Glasbenik, ki s svojim delom nikogar ne užali, je kvečjemu zabavljač, naloga pravega umetnika pa je biti tisti zajebanec, ki zna prekršiti pravila in družbenim normam pokazati sredinec.

  • N'toko

    N'toko

    14. 8. 2015  |  Mladina 33  |  Žive meje

    Narejeno z ljubeznijo

    Pisalo se je leto 1986 in na nacionalni televiziji se je prvič zavrtela turistična reklama »Slovenija, moja dežela«, ki je sprožila nepričakovan val domoljubja. Ob pogledu na vse tiste male ljudi, ki obdani s slikovito naravo ponosno opravljajo svoje delo, so si Slovenci iz 80. rekli: »Kako čudovita dežela! Kakšni krasni ljudje!« Verjetno še danes ni odraslega človeka v državi, ki se ne bi vsaj malo nostalgično raznežil ob spominu na tistega simpatičnega strička, ki prisloni lojtro na obcestno tablo in s pozornostjo kitajskega mojstra kaligrafije napiše »Slovenija« z malim lipovim listom med o-jem in v-jem. Nikakor ne preseneča, da reklama velja za eno izmed iskric, ki naj bi pomagale prebuditi nacionalno zavest in motivirati Slovence, da so nekaj let kasneje na plebiscitu obkrožili »DA«. V današnjem ciničnem vzdušju si je kar težko zamisliti čas, ko smo dejansko verjeli v idejo Slovenije. Še več, da smo jo imeli celo radi.

  • N'toko

    N'toko

    31. 7. 2015  |  Mladina 31  |  Žive meje

    Pjongjang mediji

    Kako prepoznaš totalitarno državo? Po vsej verjetnosti najprej pomislimo na kakega brkatega diktatorja v vojaški uniformi, katerega pompozne upodobitve z vseh stavb in trgov bdijo nad narodom. Pred očmi se nam narišejo nadrealistične časopisne naslovnice: »Veliki vodja odkril novo osončje – vesoljci navdušeni nad demokratično ureditvijo naše republike!« Predstavljamo si histerične TV-voditelje, kako v kamere bevskajo nore protiameriške teorije zarote, ter megalomanske vojaške parade, kjer tisočglave množice vojakov z absurdno strumnimi koraki kažejo svojo predanost domovini. Ena sama neskončna uniformirana resnobnost.

  • N'toko

    N'toko

    17. 7. 2015  |  Mladina 29  |  Žive meje

    Čestitke za pogum

    Vsi se verjetno spomnimo razrednega čudaka. Tistega mozoljastega nesrečneža, ki ga nihče ni hotel v ekipi, ker si je pri telovadbi vsakič zvil gleženj. Ki je med poukom postavljal napačna vprašanja in obkrožal napačne odgovore. Ki je imel čudne starše in se nikakor ni znal prilagoditi. Že prvič, ko se je pojavil na vratih, smo si mislili: »Mater, tale ga je pa najebal.« Športniki so ga tepli, punce so ga zasmehovale in celo piflarji so mu namenili kakšno žaljivko. V resnici nam nikoli ni storil nič hudega (česar za druge sošolce ne bi mogli trditi), a si nismo mogli pomagati, da ne bi brcam razrednih agresivcev dodal še kakšne svoje. Ne glede na to, kaj smo si zares mislili, smo morali sodelovati pri njegovem ritualnem poniževanju. Morda smo ga brcnili še malo močneje, da smo dokazali pripadnost ekipi. Če tega ne bi počeli njemu, bi namreč utegnili njegovo vlogo dodeliti nam.

  • N'toko

    N'toko

    3. 7. 2015  |  Mladina 27  |  Žive meje

    Kdo bo vse to plačal?

    Ne tako davno so ameriški evangeličani sprožili pravo idejno revolucijo. Končno je neka vera prišla do temeljnega univerzalnega vodila, ki bi lahko usmerilo vse ljudi k pravim odločitvam v vseh situacijah in s tem rešilo svet. Nobena še tako kompleksna zagata ni bila več videti nerešljiva. Niste prepričani, ali je poroka prava odločitev? Ali naj kupite nov avto? Ali naj spite s seksi sosedom? Ali naj začnete jedrsko vojno z Iranom? Kein problem! Samo ozrite se na zapestnico na svoji roki in ponovite vprašanje, ki je zapisano na njej: »What would Jesus do?«

  • N'toko

    N'toko

    19. 6. 2015  |  Mladina 25  |  Žive meje

    #Človek

    Zadnjič me je med hojo po prestolnici ustavil modri jumbo plakat. V stiliziranem vintage pisanem fontu me je glasno poklical z besedo »Človek«. Presenečeno sem obstal v njegovi senci. Kaj pa zdaj to? Reklama, ki ne želi nagovoriti potrošnika, požrešneža ali pohotneža v meni, ampak človeka? Oglas, ki začenja svoj nagovor kot kak veliki humanistični manifest? Ko sem že mislil, da imamo v Ljubljani opravka z novim renesančnim gibanjem, pa sem prebral preostanek manifesta: »Čuvaj svoje mesto, samo eno imaš. Prijavite vandalizem na spletni strani www.ljubljana.si ... #človek«. Torej vendarle ne gre za ljudi, ampak za zidove in kontejnerje za smeti.

  • N'toko

    N'toko

    5. 6. 2015  |  Mladina 23  |  Žive meje

    Urbane legende

    »Več kot nas bo, hitreje bomo na cilju!« je nekoč v svojem prizadevanju, da iz Slovenije naredi napredno evropsko državo, slovesno izrekel Janez Janša. Ta slogan, precej politično korekten v primerjavi s kasnejšimi tviter standardi SDS, je takrat kljub vsemu pritegnil pozornost medijev. V oči javnosti ga je spravil trio umetnikov, ki so njegovo sporočilo vzeli dobesedno in res postali Janezi Janše. Spremenili so si imena, se včlanili v stranko in življenja posvetili gradnji nove identitete. Novih članov v SDS seveda niso bili preveč veseli, saj so ekscentrični umetniki preobrazbi navkljub močno kazili uveljavljeno podobo normalnosti med člani stranke. Če kaj, so novi Janezi Janše njihovo pot do cilja upočasnjevali.

  • N'toko

    N'toko

    22. 5. 2015  |  Mladina 21  |  Žive meje

    Genocid

    Ni bil ravno vsakdanji pogovor, niti ne vprašanja, o katerih bi človek razmišljal pod tušem ali med klikanjem po TV-kanalih v četrtek zvečer. Ali Slovenijo napadajo tuje sile? Se nam že dogaja tretja svetovna vojna? Nam bodo zavladale požrešne multinacionalke in nas zasužnjile? Se bo tu sploh še govoril slovenski jezik in pela slovenska pesem, ali morda vse to postaja preteklost? Bodo Zdravljico res zamenjali ameriški pop hiti? V TV-studiu je stalo šest akterjev slovenske glasbene industrije in v oddaji Epilog poskušalo odgovoriti na žgoča vprašanja slovenske narodne samobitnosti. Bili smo priča epskemu soočenju ideologij.

  • N'toko

    N'toko

    8. 5. 2015  |  Mladina 19  |  Žive meje

    Poplava neumnosti

    Vse, kar smo hoteli, je imeti normalno, urejeno državo. Državo, v kateri ne bi imeli glavne besede butli in kreteni. Mar res zahtevamo preveč? Tudi če nismo nič posebnega, tudi če smo popolnoma povprečni in neopazni, samo da se nam ne bi bilo treba ves čas sramovati idiotizmov naših voditeljev. Pa saj menda ne more biti tako težko? Vse, kar bi bilo treba storiti, je zamenjati klovnov-

  • N'toko

    N'toko

    24. 4. 2015  |  Mladina 17  |  Žive meje

    Tu nimamo kaj filozofirati

    Do marsikaterega izobraženca je informacija o njegovem resničnem družbenem položaju prišla pozno v življenju. Besedi ‘magister’ in ‘doktor’ še vedno obdaja avra veličastnih akademskih institucij in tja nekje do poznih dvajsetih let je povsem mogoče gojiti občutek, da si del nekakšne latentne družbene elite, ki bo zdaj zdaj zasedla pripadajoča ji častna mesta. A če ne prej, se ves dim razblini na deseti obletnici mature – in to že kar na parkirišču. Pogosto se izkaže, da je cenovni razred avtomobilov, s katerimi se na srečanje pripeljejo bivši sošolci, obratno sorazmeren z njihovim učnim uspehom. Iz audijev praviloma stopijo cvekarji iz zadnje klopi, trojkarji prisegajo na prostorne družinske renaulte, odličnjaki, ki so jim učitelji tako radi zatrjevali, da »iz njih pa še nekaj bo«, pa najpogosteje potujejo kar s Prevozi.org. Jasno je, kdo je v življenju nekaj ustvaril in kdo ne.

  • N'toko

    N'toko

    10. 4. 2015  |  Mladina 15  |  Žive meje

    Krivi smo sami

    »Za današnje stanje v državi smo krivi sami. Nihče drug ni zafural naših podjetij. Nihče drug nam ni zapufal države. Nihče drug ni ogoljufal naših delavcev. Vse to smo storili sami. Eden drugemu smo kradli, se izkoriščali, izigravali, si lagali, si metali polena pod noge in psovke v obraz. Smo nesposobni gospodarji, ki smo leta plenili lastno bogastvo, dokler ni od njega ostalo skoraj nič. Zato danes nismo druga Švica, ampak še ena drugorazredna vukojebina. Imeli smo priložnost, da smo se igrali s suverenostjo in demokracijo, pa nam ni šlo. Zdaj si je treba priznati, da je igre konec, in prepustiti odločanje bolj odgovornim narodom, preden si ne naredimo še kaj hujšega.«

  • N'toko

    N'toko

    27. 3. 2015  |  Mladina 13  |  Žive meje

    Tihi ubijalci

    Mislil sem, da bom imel rad sprehode skozi Tivoli. Še iz študentskih let sem imel v glavi podobe lenobnega poležavanja v travi, piknikov, frizbijev, vonja po džojntih in zvoka muzike. Toda vsakič, ko sem se po selitvi v Šiško odpravil po stezah parka, sem si moral priznati, da med nama ni več prave kemije. Namesto zaljubljenih parov in jebivetrskih študentov so me obdajali sami tekači, telovadci, jogisti in stojnice za meritev telesne maščobe, med katerimi se je mojih 66 kg začelo počutiti kot 166 kg. Ljudje tečejo mimo mene s psi. Ljudje tečejo mimo z otroškimi vozički. Ljudje tečejo mimo s psi in otroškimi vozički skupaj. Kaj sploh počnem v tej orgiji zdravega življenja? Saj izgledam kot bolnik! Na enem takšnih sprehodov me je ustavil prijazni merilec maščobe, ki je po kratkem pregledu pritrdil mojim zlim slutnjam. »Gospod, preveč maščobe imate! Potrebujete posebno dieto, trenerja, zdravila ... skrajni čas je, da se oglasite na posvetovanju v našem Herbalife centru.«

  • N'toko

    N'toko

    13. 3. 2015  |  Mladina 11  |  Žive meje

    Rešimo ženske!

    »Kaj, za vraga, se dogaja z ženskami?« so se ob letošnjem 8. marcu spraševali številni kritični pisci, ko so zgroženi opazovali kičasto medijsko obravnavo dneva žena. Kako točno se je celo tisti dan, ki naj bi obeležil revolucionarno vlogo žensk pri oblikovanju družbe, spremenil v še eno pocukrano parado potrošništva? Če se mlade ženske danes spopadajo s celim kupom konkretnih problemov, jim mediji ne ponujajo kaj dosti drugega kot vedno nove diete in nasvete, »kako ga omrežiti v desetih korakih«. Je celulit res njihova edina težava? V času, ko se je večina evropskih 20-letnic morala kljub največji materialni blaginji v zgodovini odpovedati osnovni socialni varnosti, naj bi se te namesto s preoblikovanjem sistema ukvarjale s preoblikovanjem svoje spomladanske garderobe. Opazovalci se upravičeno sprašujejo, zakaj so turbulentne spremembe življenjskih razmer milijonov žensk deležne tako malo kritične pozornosti.

  • N'toko

    N'toko

    27. 2. 2015  |  Mladina 9  |  Žive meje

    Obkrožite svojo vero

    Redkokdaj se zgodi, da si ob birokratskih opravkih postavljam metafizična vprašanja o svoji duhovni identiteti. Ko sem pred letošnjim odhodom v Indijo izpolnjeval obrazec za pridobitev vizuma, mi je med neskončnim seznamom tehničnih vprašanj roka zastala pri točki: »Obkrožite svojo vero.« Na voljo je bilo pet svetovnih religij in kategorija »drugo«, poleg katere je bil kvadratek, v katerem bi moral opisati, kaj točno to »drugo« pomeni. Zamislil sem si indijskega uradnika na veleposlaništvu, ki prebira filozofsko obrazložitev moje duhovne samopodobe – »... ne štejem se za člana nobene verske skupnosti, čeprav se ne bi klasificiral niti med ateiste ... nisem privrženec personifikacije boga, verjamem pa, da lahko takšni sistemi ponudijo učinkovito upodobitev nekaterih vesoljnih principov ...« Odločil sem se, da mu skrajšam muke, in sem obkrožil »kristjan«.

  • N'toko

    N'toko

    13. 2. 2015  |  Mladina 7  |  Žive meje

    Novi val

    Povsem izgubljeno sem stopicljal med konferenčnimi sobami newyorškega glasbenega sejma in se trudil ohranjati vtis, da vem, kaj tam počnem. Zamišljeno sem gledal v telefon in se obnašal, kot da se mi kam mudi. V gneči podjetnih glasbenih profesionalcev, ki se tržijo in mrežijo z baletniško eleganco, sem se počutil kot tujec – ves čas v strahu, da bom rekel kakšno neumnost in me bodo razkrinkali kot outsiderja, ki ne pozna prave koreografije. Da bi se nekoliko skril, sem posedal na okroglih mizah in poslušal debate o prihodnosti glasbene industrije.

  • N'toko

    N'toko

    30. 1. 2015  |  Mladina 5  |  Žive meje

    Delo na sebi

    Od nekdaj sem jih sovražil, te jebene slovenske bajture. Sovražil sem vse na njih, od petelinov na strehah do rož na balkonih pa do palčkov na vrtovih. Prizori družin, ki za živimi mejami kosijo travo in perejo avte, so me vedno navdajali z grozo. Spremljali so mojo mladost kot nekakšno zlovešče svarilo pred tem, kakšno življenje me čaka onkraj študija. »Pet dni na teden boš garal, da boš lahko med vikendom glancal to kičasto betonsko kocko in na stara leta osamljen umrl v njej.« Življenje srednjega razreda se mi je kazalo kot ena sama picajzlasto predana priprava na smrt. Preostanejo ti le drobni trenutki zadovoljstva, ko z dvorišča mimo ljubosumnih sosedov spelješ v novem avtu ali ko na njih pade senca novega prizidka. Takrat si rečeš: »Vredno je bilo vzeti kredit!«

  • N'toko

    N'toko

    16. 1. 2015  |  Mladina 3  |  Žive meje

    Srednjeveška vera

    December sem preživel v družbi kultne policijske serije The Wire, od katere se je bilo težko odtrgati. Vsrkaval sem, kako slikovito je avtor David Simon prikazal prepletanje življenjskih zgodb posameznikov z delovanjem institucij in družbe kot celote. Ko nekaj časa spremljaš dogodivščine njegovih junakov, izgubiš jasno sliko, kdo je v zgodbi good guy in kdo bad guy. Zalotiš se, kako sočustvuješ z ljubezenskimi težavami hladnokrvnega gangsterja, jokaš za smrtjo mladega dilerja in kolneš zaradi karierističnega varuha reda in miru. Vsa dejanja likov dobijo čisto drugačno podobo, ko so prikazana v luči njihovih osebnih okoliščin in razmerij do ostalih igralcev; vsi imajo svoje družine, svoje frustracije, svoje finančne težave, dolgove, zamere in strahove, vse skupaj pa se prepleta v zagonetno mrežo odnosov, ki ji rečemo družba. The Wire ni nekakšna tolkienovska moralistična pravljica o bitki dobrega proti zlu, ampak iskren pogled v kolesje ameriške države.

  • N'toko

    N'toko

    31. 12. 2014  |  Mladina 1  |  Žive meje

    Kulturni boj

    Po dobrem desetletju aktivnega delovanja na slovenski glasbeni sceni se začenjam počutiti kot Bill Murray v fimu Groundhog Day. Ne glede na to, kaj se je zgodilo dan prej, se zjutraj zbudim v popolnoma istem svetu, kjer se ponovi ista zgodba. Ne glede na to, kaj rečem ali naredim, bo naslednji dan spet vse tako, kot je bilo. Tako smo z letom 2014 zaključili še en krog v večno vrteči se spirali odpiranja in ponovnega zapiranja popularnih kulturnih prizorišč, ki jim obvezno sledijo iste debate o odnosu Slovenije do kulture. V letu 2015 se bodo isti prostori spet odprli ali se preselili drugam in isti igralci se bodo zapeljali v nov krog kulturnega boja. O težavah slovenskih koncertnih organizatorjev sem dal za medije že toliko podobnih izjav, da bom odslej novinarjem pošiljal že pripravljeni mušter, na katerem bom po potrebi samo menjaval imena klubov.

  • N'toko

    N'toko

    19. 12. 2014  |  Mladina 51  |  Komentar

    Bela moč

    Ko smo se leta 1987 z družino preselili v predmestje Los Angelesa, sem se s sedmimi leti prvič znašel v razredu z otroki iz vsega sveta. Polovica nas je znala angleško bolj za silo ali pa sploh ne. A paleta novih narečij, barvnih odtenkov kože in oblik oči za nas še zdaleč ni pomenila ovir pri druženju. V šoli imaš namreč precej večje skrbi; ukvarjaš se s tem, da ti nihče ne vzame denarja za malico, da nisi tepen ali ponižan pred sošolci. Otroci smo med seboj hitro sklepali zavezništva, ki pa so bila bolj rezultat našega položaja v razredni hierarhiji kot pa rasne pripadnosti. Frajerji so se družili z drugimi frajerji, luzerji pa z luzerji. Vsak je poznal svoje mesto v »razrednem boju«.