Heni Erceg
-
24. 6. 2016 | Mladina 25 | Hrvaška
Tu je padlo vse po vrsti. Padla je vlada, potem je v politično brezno padel še Tomislav Karamarko, prvi človek nacionalistične, do včeraj vladajoče stranke, pri katerem so ugotovili navzkrižje interesov in so ga najbližji sodelavci zrinili s položaja partijskega šefa, češ da je za stranko pred novimi volitvami kot mlinski kamen za vratom. Parlament se je samorazpustil, padel je rejting države, po revščini sicer na zavidanja vrednem visokem mestu med državami Evropske unije.
-
10. 6. 2016 | Mladina 23 |
Kako naj bi človek to sploh opisal v enem članku? Ta koncentrat norosti, to blatenje, sovraštvo in podtikanje v tako imenovani koalicijski vladi, to odločenost, da oblasti ne izpusti iz rok, pa čeprav bo državo vzel vrag in čeprav so želje državljanov drugačne. V finišu te nefunkcionalne vlade, skrpane skupaj pred nekaj meseci, je predsednik HDZ Tomislav Karamarko, obtožen sumljivih poslov, zavrnil odstop s položaja podpredsednika vlade, čeprav ga je zahteval celo premier, ki ga je na položaj ustoličil prav Karamarko. Še več, omajana HDZ vrača udarec z zahtevo po odpoklicu premiera, tajne službe, ki so pod Karamarkovim vplivom, skrbijo za blatenje koalicijskega partnerja Mosta, vrh HDZ pa tarna o »premeščanju« parlamentarne večine, h kateremu kajpada sodijo zanj povsem naravni protizakonito novačenje, podkupovanje in izsiljevanje poslancev. V glavnem, velika »domoljubna« stranka strankarske in zasebne interese spet postavlja pred državne in si z vsemi sredstvi prizadeva za zatiranje javnih interesov in demokracije.
-
27. 5. 2016 | Mladina 21 | Hrvaška
Mož je predsednik najmočnejše politične stranke na Hrvaškem, Hrvaške demokratične skupnosti, podpredsednik vlade, formalno drugi človek v državi, dejansko pa prvi, vodja skupine lunatikov, pompozno imenovane Domoljubna koalicija, ki se že štiri mesece vede kot vodstvo drugoligaškega nogometnega kluba, ne države. Njegov politični program temelji na praznih, a zelo uporabnih frazah o domoljubju, konservatizmu, družini, cerkvi … Napravil je vse, da bi, potem ko so vlado komaj skrpali skupaj, evtanaziral koalicijskega partnerja Most, ki mu je pomagal priti na oblast, in v drugi plan potisnil premiera, potem ko ga je v nasprotju z volilno zakonodajo sam privlekel iz Kanade. Skratka, ustoličil se je kot kralj spletk, groženj, izsiljevanja in potem …
-
13. 5. 2016 | Mladina 19 | Hrvaška
Poskus je vendarle uspel. Seveda če izhajamo iz domneve, da hrvaška vlada ni nameravala izpeljati reform, ampak zgolj kulturno in ideološko iznakaziti sistem; to ji je dejansko uspelo, s tem se strinjajo prav vsi v tej skupini desničarskih lopovov. Zato se v prvih stotih dneh vlade premiera iz Kanade ni zgodilo nič koristnega za državo in tudi tista dva dokumenta, ki so ju s težavo spravili skupaj, sta navadna plagiata: znameniti proračun je do pičice enak prejšnjemu, socialdemokratskemu, reformni sveženj pa je zgolj preslikava bruseljskih direktiv, dokument, nad katerim bodo evropski uradniki vsekakor navdušeni. Gre za popolno podreditev iztirjene države in koristi njenih državljanov velikemu kapitalu – od podaljšanja delovne dobe in razprodaje državnega premoženja do spodkopavanja zdravstvenega in pokojninskega sistema.
-
29. 4. 2016 | Mladina 17 | Hrvaška
»Hrvaška mladina, malopridnež Pavelić je kot še nihče v zgodovini oblatil ime brezštevilnih legij borcev za svobodo Hrvaške (…), najlepše kraje v državi je prepustil tujcu in Hrvaško preobrazil v kolonijo italijanskih in nemških fašistov. Vpeljal je ustaški režim nasilja, ropanja in prelivanja krvi!« So to besede predsednika SDP Zorana Milanovića, ki se je vendarle odzval na skrb zbujajoče institucionalno zanikanje obstoja hrvaškega antifašizma? Ali nemara besede splitskega župana, člana iste stranke, domnevne naslednice antifašističnega gibanja, s katerimi je Baldasar sporočil, da se odreka nenehnemu spogledovanju z ustaštvom?
-
15. 4. 2016 | Mladina 15 | Hrvaška
Ko me je leta 1989 v Splitu napadel neznanec, ga je policija kmalu aretirala, obtožen je bil telesnega napada, spodbujenega z nacionalno nestrpnostjo, in nato obsojen na devet mesecev zapora brez možnosti, da se kazen spremeni v pogojno. Moški je bil nezadovoljen z mojim poročanjem s Kosova, vso krivdo za zločine nad Albanci naj bi bila naprtila Slobodanu Miloševiću, zato se je moje besede, moje mnenje odločil kaznovati z udarci in grožnjami. Leta pozneje, le da tokrat v demokratični Hrvaški, ne v osovraženi totalitarni Jugoslaviji, so pisca in novinarja Anteja Tomića v Splitu napadli ljudje, ki ne trpijo njegovih besed, in mimogrede razbili glavo človeku, ki jih je hotel ustaviti, pa vendar bodo v najboljšem primeru kaznovani zgolj simbolično.
-
1. 4. 2016 | Mladina 13 | Hrvaška
Tistega jutra je bilo v Zadru slovesno, niti marčna burja številnim povabljencem ni mogla preprečiti prihoda na slovesnost, s katero je to mesto še enkrat, še na enem kraju zaznamovalo začetek nove dobe. Bagri so rohneli, delavci so si nadeli čelade, čakali so le še na prihod zadrskega župana, uglednega člana nacionalistične partije na oblasti. Zbirno mesto se je zdelo nekoliko nenavadno, vendar samo tistim, ki ne poznajo dobro razmer v Zadru in na Hrvaškem nasploh. Vsem drugim je bilo bolj ali manj jasno, da je najprej treba odstraniti staro, da bi se na mestu, kjer je stalo, lahko gradilo novo. Staro je bila sicer velika podirajoča se stavba, ki jo je bilo po besedah zadrskega župana treba odstraniti, ker je postala nevarna za javno zdravje, »morebitno leglo okužb«. Podobne ruševine so odstranjevali že prej, vse v imenu zdravja nacije, spotoma pa je bil dosežen še pomemben cilj – z uničenjem zadnjih vidnih dokazov je zločin iz preteklosti končno utonil v pozabo.
-
18. 3. 2016 | Mladina 11 | Hrvaška
Drgnjenje, čiščenje poštnega nabiralnika ali zidu pred vhodnimi vrati v hišo je postalo eno od rednih gospodinjskih opravil v naši družini. Ne, ne muči nas nikakršna fobija, strah pred umazanijo, a vendar nas v želodcu neprijetno stisne ob temačnosti besed: »Četniki, marš. V Srbijo!« Čeprav so edina zveza, ki jo imamo s to državo, naši tamkajšnji prijatelji. Ah ja, kaj pa policija? Zakaj neki bi človek nadlegoval dremave organe reda, ki logično sklepajo, da so vse te grožnje pravzaprav dopustni izrazi proklamirane vladajoče politike na terenu?
-
V glavnem so zdaj vse špranje zadelane, ministri so torej zbrali vsak svojih milijon namestnikov in pomočnikov in tako se je počasi izoblikovala podoba nove hrvaške vlade. Kar zadeva kulturo, je šlo vse k vragu, dobro znani ustašoljubec se je že ugnezdil na čelu tega resorja, čeprav je osebno preklical opravičila, češ da so njegovi nacistični izdelki nastali, ko je bil še dečko tam nekje pri 25 letih. Še čisto sveža, stara samo dve leti, je trditev, s katero je podkrepil takšno pisanje v preteklosti. Pred pičlima dvema letoma je torej zapisal, da je bilo »leto 1945 največji poraz za hrvaški narod«.
-
Več kot šest tisoč zaposlenih v kulturi, igralcev, pisateljev, novinarjev … je od predsednika hrvaške vlade zahtevalo odstavitev ministra za kulturo. Premier na zahtevo seveda ni odgovoril, sploh se ne ve, kje se ta tip skriva, je pa neformalni predsednik vlade in predsednik Hrvaške demokratične skupnosti Tomislav Karamarko sporočil, da opozicija ne bo zamenjevala ministra, s katerim se »mi popolnoma strinjamo«. Vlada torej nima nič proti ustaški kapi na glavi ministra Hasanbegovića, niti ne nasprotuje njegovim mnenjem, zapisanim v ustaškem glasilu Nezavisna država Hrvatska, ustanovljenem z namenom poveličevanja nekdanje nacistične hrvaške države.
-
Tistega dne je bila hrvaška predsednica na obisku na Poljskem, pa je skočila še v Auschwitz in se udeležila počastitve dneva spomina na žrtve holokavsta. Tistega dne sem brala knjigo Treblinka – pot v temo Gitte Sereny, čudovito delo o prebujanju nemškega nacizma in njegovih strahotnih posledicah. Tistega dne je novi hrvaški premier v parlamentu imel kratek govor o fašizmu, ki se menda ne sme ponoviti, predsednica države pa je na Poljskem ganjeno dejala, da moramo vsi skupaj preprečiti, da bi se še kdaj zgodilo kaj tako strašnega. Brala sem, kako so v okolici Varšave nastajala taborišča za iztrebljenje Judov. Sobibor, Treblinka, Belzec … Kot sklepno dejanje nacistične propagande, ki se je začela že leta pred tem.
-
»V Kitzbühlu sem predstavil pet glavnih transformatorjev,« se je pred kamerami ponosno pohvalil hrvaški mandatar Tim Oreskovic, ko se je vrnil z nekega druženja bančnikov in guvernerjev v tem avstrijskem smučarskem središču. ‘Transformatorji? What the fuck?’ so se novinarji spraševali v solidni angleščini, popolnoma izgubljeni zaradi Timove polomljene hrvaščine, potem pa hitro poguglali in ugotovili, da je transformator statični pretvornik električne energije ene izmenične napetosti in enega izmeničnega toka v električno energijo druge izmenične napetosti … Itd. Kaj za vraga, se je tale Orešković v kaki elektrarni sešel z Nikolo Teslo? Vsekakor je bi potreben precejšen trud, da smo razbrali, da mandatar med transformatorje šteje naložbe, evropske sklade, pa tudi posege v pokojninski sklad hrvaških državljanov. Toda o vsem tem javnost ne ve prav nič, ker mandatar programa svojih transformatorjev ni predstavil na Hrvaškem, ampak je to storil pred bankirji v Avstriji, in to, še preden so ga uradno imenovali za premiera.
-
Hrvati so v dolgih kolonah, zaradi katerih je bilo treba na mejnem prehodu Bregana čakati več ur, množično zapuščali domovino in romali proti smučarskim središčem. Nenadoma pa je to počasi se premikajočo kolono, ovito v vonj po sarmi – državljani Hrvaške jo obvezno jemljejo s sabo v alpske hotele –, prehitel črn avtomobil v spremstvu dveh policijskih terencev z utripajočimi lučmi in izginil v mrzlo noč. To je povzročilo pričakovan bes nezadovoljnih državljanov, a kmalu se je izkazalo, da ni bilo nič narobe in je bilo vse po zakonu, saj je v avtomobilu sedel pripadnik privilegiranega razreda. Bil je novi predsednik parlamenta, ki je varovana oseba, in kot trdi, sam sploh nima pravice odločati, ali se bo postavil v vrsto z navadnimi ljudmi, saj o tem odloča zakon.
-
18. 12. 2015 | Mladina 51 | Hrvaška
»Mislim, da bi morali ravnati, kot so Madžari, in se ograditi z bodečo žico. Treba je zavarovati suverenost in poskrbeti za varnost. V teh dveh mesecih in pol je vlada ravnala neodgovorno, ni razmišljala, kaj so begunci po telefonih sporočali prijateljem v Turčiji. Govorili so jim, vi samo pridite, tu nas nahranijo in poskrbijo za nas.«
-
4. 12. 2015 | Mladina 49 | Hrvaška
Kadarkoli v kaki državi odkrijejo kakega postaranega vojnega zločinca, se njegovi someščani praviloma na vso moč začudijo, kako je mogoče, da je ta dobri striček in še boljši sosed obtožen najhujših mogočih zločinov nad prav takimi sosedi na nekem drugem kraju v nekem drugem času. Čudenje je seveda posledica tega, da se je ta človek več desetletij vedel popolnoma v skladu z družbenimi pravili, živel tiho in skromno, skrbel, da je zbujal čim manj pozornosti in se ni z ničimer izpostavljal, najpogosteje pa je prevzel novo identiteto.
-
20. 11. 2015 | Mladina 47 | Hrvaška
Parlamentarne volitve na Hrvaškem niso prinesle zmagovalca, toda če je verjeti političnim tekmecem, so zmagovalci kar trije. Zmago razglašajo oligarha obeh največjih strank, HDZ in SDP, pa tudi Most, skupina neodvisnih kandidatov, ki so osvojili 19 poslanskih sedežev in brez katerih sedaj nobena od obeh velikih strank ne more sestaviti vlade. A izkazalo se je, da je to amatersko druščino, v kateri so zbrani skupina županov hrvaških mestec in malo večjih vasi, nekaj podjetnikov in kak zdravnik, uspeh na volitvah popolnoma presenetil in je čisto nepripravljena, da bi s 15 odstotki osvojenih glasov prevzela odgovornost v izvršni veji oblasti v koaliciji z eno od dveh velikih strank. Namesto tega je Most z dolgočasno zguljeno mantro o reformah tega in onega ter rudimentarnim razumevanjem demokracije, ki predvideva izničenje volje volivcev in dejanskih izidov volitev, sprva vztrajal pri zamisli o oblikovanju vlade narodne enotnosti oziroma združitvi nezdružljivih nasprotnikov, socialdemokratov in nacionalističnih desničarjev.
-
6. 11. 2015 | Mladina 45 | Hrvaška
Volitve naj bi bile praznik demokracije, čeprav to verjame le še redkokdo, na Hrvaškem pa so se prelevile v slabo, mračnjaško dramo, v kateri amaterja iz dveh političnih skupin zabavata ljudstvo z nizkimi pouličnimi žaljivkami v slogu: »Bedak si!« In: »Tebi pa smrdijo noge.« Kljub temu so tudi te volitve razglasili za odločilne – vrag si ga vedi, zakaj –, čeprav je na tapeti spet samo ponudba »mi ali oni«, za katero se ne skriva nič dobrega, preprosto, ker so razlike med tako imenovano levico in skrajno desnico tako rekoč zanemarljive.
-
23. 10. 2015 | Mladina 43 | Hrvaška
»Napadajo me, ker sem ženska,« je s solzami v očeh tarnala nekdanja hrvaška premierka in skušala ustvariti videz nemočne punčke, ki jo je nekdo pahnil v brezobzirni politični svet, ter tako prikriti plehkost svoje politike. Toda maske so padle že, ko se je gospa Kosor odločila, da se bo vselila v tuje stanovanje, in iz njega prej brez najmanjšega obotavljanja vrgla oba lastnika, fanta srbske narodnosti.
-
9. 10. 2015 | Mladina 41 | Hrvaška
Nogometaš Zvonimir Boban se je kot domoljub izkazal že davnega leta 1990, ko je na tekmi med Dinamom in Crveno zvezdo, med katero so na stadionu izbruhnili neredi, fizično napadel miličnika. Njegova kopačka na prsih predstavnika jugoslovanskega represivnega organa na predvečer razpada države je postala simbol hrvaštva in odpora zoper srbske »zatiralce«, Boban pa legenda. Mož, ki je po prepričanju konservativni desničar in prezira revolucionarno, skrajno desnico, vendar k njegovemu domoljubju sodi tudi oboževanje lika in dela diktatorja Franja Tuđmana, je sporočil, da bo na bližnjih parlamentarnih volitvah glasoval za premiera Zorana Milanovića. Človek, ki ga zločinska politika Franja Tuđmana ni motila, ampak se je rad družil z njim in govoril, da je »najsrečnejši, ko je lahko v bližini tako pomembne osebnosti«, danes pri Milanoviću ceni prav vnovično tuđmanizacijo Hrvaške in premierovo patetično, tipično malomeščansko domoljubje.
-
25. 9. 2015 | Mladina 39 | Hrvaška
Hrvaški premier se je odločil, da Hrvaška ne bo zbirno taborišče za ljudi, ki v njej ne želijo ostati, in v skladu s tem za zdaj dobro obvladuje problem množice beguncev. Resda ob pomoči spretnega veznega igralca, ministra za notranje zadeve, igra dokaj objestno, v resnici gre strašansko na živce bližnjim sosedom, saj ti bijejo bitko s časom. Takoj ko Madžari zaprejo en mejni prehod, se begunci nemudoma preusmerijo proti drugemu vstopu v državo, ki je še odprt, tako da skupina beguncev območje ravno razbremeni, ko na Hrvaško že prispe druga. Hrvaška policija, prostovoljci, zdravniki, vozniki avtobusov, strojevodje, državljani … vsi so se odločili pomagati po najboljših močeh, zato pravzaprav še nismo doživeli nobenega incidenta, toda šele čez čas – odvisno od pritiska beguncev – bomo videli, ali ne bo morda to hrvaško človekoljubje splahnelo.
-
11. 9. 2015 | Mladina 37 | Hrvaška
Pred kratkim je hrvaška predsednica prejela zahtevo številnih akademikov in klerikov, naj se za uradni pozdrav v hrvaških oboroženih silah uvede ustaški vzklik Za dom spremni, ki se je v teh krajih sicer uporabljal kot ustreznica nacističnemu pozdravu Sieg heil v času Neodvisne države Hrvaške. Predlog so poslali samo njej, ker se je predlagateljem zdelo samoumevno, da lahko računajo na njeno podporo pri dokončnem uzakonjenju simbola, pod katerim so v preteklosti zrasla taborišča smrti za Srbe, Rome, Jude, komuniste ... sprejemali so se rasni zakoni, izvajali pregoni in deportacije, vse po zgledu Hitlerjeve Nemčije. Množica teh velepomembnih akademikov, škofov, nogometašev, novinarjev, bivših diplomatov, tako imenovanih zgodovinarjev ... kar tri tisoč jih je, je pričakovala, da bo gospa Grabar Kitarović navdušeno sprejela njihovo zamisel, katere udejanjenje bi Hrvaško pahnilo v še globlji mrak, saj pobudniki predsednico doživljajo kot svojo, ljudsko, ikono in »kraljico«. Ki jih je že takoj na začetku mandata sprejela, uživala njihovo neomajno podporo in izpred oltarja njihov blagoslov. Ravno zato so samo njej poslali zahtevo, naj se zloglasni pozdrav – ki se je do zdaj, tako kot plemensko običajno pravo, že uveljavil na stadionih in koncertih – končno uvede tudi v uradno rabo. Najprej v vojski, potem pa verjetno tudi v vrtcih, šolah, tramvajih, sodnih dvoranah ...
-
28. 8. 2015 | Mladina 35 | Hrvaška
Pred nekaj dnevi je prijatelj rekel, da komaj čaka, da bodo begunci iz Sirije, Afganistana, Iraka ... končno prišli na Hrvaško, saj se bo potem silovita nestrpnost do nevšečnih Hrvatov in do Srbov nekoliko omilila in preusmerila na nove »napadalce«. Cinizem? Brez dvoma, toda misel je popolnoma zgrešena, kajti ksenofobija je tu tako razširjena bolezen, da ga ni pripadnika drugega naroda, ki bi ga na Hrvaškem z veseljem sprejeli, razen seveda, če je turist. Tem se ne gleda na zobe, niti se ne preštevajo njihove krvničke, zgolj evri, ki jih bodo pustili tukaj in potem čim prej odšli. No, že samo ob namigih, da bi begunci z vzhoda lahko stopili na hrvaško ozemlje, je slišati »človekoljubna« sporočila, »naj gredo, od koder so prišli«, spletni portali se dušijo od obilice sovražnih sporočil, slišali pa smo tudi praktični predlog predsednika Istrskih demokratov, ki je, zaskrbljen zaradi razmišljanja, da bi morebitne prišleke namestili v opuščene vojašnice v Pulju, dejal: »Naj gredo v Savdsko Arabijo!« Premier pa dan za dnem miri Hrvate, češ da ni strahu, da bi v državo prišli emigranti, dokler minister za notranje zadeve zagotavlja, da so meje trdne in jih je tako rekoč nemogoče ilegalno prestopiti.
-
14. 8. 2015 | Mladina 33 | Hrvaška
Brez dvoma se norost širi kakor gozdni požar sredi poletja. Ena sama iz neprevidnosti povzročena iskra bo scvrla kilometre gozda ali pa možgane celotnega naroda. Letošnji avgust je na Hrvaškem nevzdržno vroč, piromani pa prežijo za vsakim vogalom. Najdete jih po otoških zakotjih, kjer čakajo na priložnost za uresničitev svojih bolestnih fantazij, pa tudi v hrvaški vladi, ki ji je uspelo razpihati nenehno tleči nacionalistični ogenj. Poleg tega si je ponosno pripisala vse zasluge za popolno anestezijo naroda in se resnično potrudila dokazati, da bolj od kogarkoli ljubi retardirane vojaškoparadne in nevarne revizionistične zabave. Takšne, na kakršnih se v celoti razkrije vsa beda frustriranega naroda, ki mu je oblast končno omogočila, da pokaže, kako razume demokracijo – kot režeči nacionalistični totalitarizem.
-
31. 7. 2015 | Mladina 31 | Hrvaška
Hrvaška je končno našla rešitev. Njeni oblasti je padel v naročje izjemno učinkovit in star recept, preizkušen v sleherni poldemokraciji – z razglasitvijo vojnih razmer je mogoče prikriti vso družbeno in gospodarsko bedo, poraz pri upravljanju države pa razglasiti za zmago. OK, res ne gre za pravo vojno z orožjem, ampak za politično vojno, ki jo je Hrvaška napovedala sosednji Sloveniji, toda vojna je lahko v veliko pomoč, v njej se doseže tisto, kar v miru in blaginji v glavnem odmre – »nacionalni konsenz«, »enotnost« ljudi, ptic, rib ... Vse te neznosne kategorije, ki vedno razvnemajo le eksplozivna kolektivna čustva. Ta hip torej Hrvaška doživlja vso lepoto nacionalnega zanosa, ki jo je spet prevzel, vnovič je odkrila pomembnost ohranitve nacionalnega ozemlja, pa čeprav gre samo za nekaj kilometrov morja tam v Piranskem zalivu. Mediji enoglasno širijo tezo, da »ima Hrvaška zdaj v rokah vse karte«, ker se z razveljavitvijo arbitražnega sporazuma pri vprašanju razmejitve v Piranskem zalivu vrača na začetek, in ker je zdaj članica Evropske unije, je nihče – tako se glasi družbeni dogovor – ne more prisiliti niti v najmanjše razumno popuščanje.
-
17. 7. 2015 | Mladina 29 | Hrvaška
Politične garniture po vsej tako imenovani regiji, kot se zdaj – da slučajno ne bi omenili osovražene Jugoslavije – reče ozemlju nekdanje skupne države, so se te dni zelo razživele (in skoraj zakuhale prelivanje krvi); letele so medsebojne obtožbe malih vodij še manjših tukajšnjih držav, obtoževali so se v pismih, resolucijah ... Eni trdijo, da je bil zločin v Srebrenici genocid, drugi, da je bil samo navaden zločin, zato je bila vsa v srce segajoča 20. obletnica srebreniške tragedije ovita v meglico lažnega sočutja, perfidnih izjav pritlehnih svetovnih in domačih politikov. Ti so se množično zgrnili v Potočare, da bi ob grobovih osem tisoč pobitih Bošnjakov imeli svojo politično mašo in se prav narahlo posuli s pepelom, ker so pred 20 leti zavestno žrtvovali ogromno skupino prebivalcev ene izmed pokrajin, menda zato, da bi se vojna v Bosni končala.
-
3. 7. 2015 | Mladina 27 | Hrvaška
V tujih občilih se čudijo in sprašujejo, kako da se Hrvaška ne more otresti duhov preteklosti in od kod nenadoma ta oživitev fašizma v državi, v kateri se je vojna končala pred več kot 20 leti. V resnici je to, da doživljamo le oživitev blagih simptomov stare bolezni, dobronamerna zabloda, saj gre dejansko za trdovratno več desetletij trajajočo usmeritev, stalno navzoči fašizem, le bolj ali manj prikrit glede na trenutne politične razmere. Hrvaška skrajna desnica si namreč ni nikoli predstavljala, še manj želela države, v kateri bi delovala kakršnakoli demokratična infrastruktura, iz katere bi se potem porodila še hudičeva kritičnost do nacionalizma, ksenofobije, fašizma ...
-
1. 7. 2015 | Družba
Hasan Nuhanović je pred 20 leti preživel pokol v Srebrenici, vendar je takrat izgubil očeta, mamo in brata. Od tedaj se že vseh 20 let trudi dokazati soodgovornost Združenih narodov in njihovega nizozemskega bataljona za strašni zločin v tem bosanskem mestu; srbska vojska je tam pobila več kot osem tisoč Bošnjakov, večinoma civilistov, žensk, otrok ... To je tudi tema Nuhanovićeve knjige Pod zastavo ZN, v kateri je svoje trditve podkrepil s številnimi verodostojnimi dokumenti in spomini na preživeto. Poleg tega je napisal osupljivo knjigo Zbjeg; v njej govori o vojni v vzhodni Bosni in je biografski in zelo podroben opis trpljenja Bošnjakov v tem delu Bosne v letih od 1992 do 1995. Danes Nuhanović z družino živi v Sarajevu in dela v Spominskem središču Potočari v Srebrenici. Med pogovorom je zelo zadržano izražal čustva, ko je govoril o izgubi svojcev, zelo jasno pa se je spraševal o odgovornosti mednarodnih ustanov, pa tudi tukajšnje javnosti, posebej medijev, za vse, kar so Bošnjaki v vzhodni Bosni pretrpeli v dolgem obdobju od leta 1992 do množičnega zločina v Srebrenici julija 1995.
-
19. 6. 2015 | Mladina 25 | Hrvaška
Predstavljajmo si za hip nekaj nemogočega, torej politike, ki bodo napravili vse, da bi rešili državo, se odločili celo za skrajno nepriljubljene ukrepe, in to za ceno poraza na volit-
-
5. 6. 2015 | Mladina 23 | Hrvaška
Leva, »nenarodna« oblast na »heroje« ulice učinkuje nekako tako kot rdeča cunja na bika, zato so spet poskusili izpeljati državni udar, k čemur jih je zavestno navedla nacionalistična desnica, ki je tudi tokrat niso zanimale morebitne posledice poskusa nasilne menjave oblasti. Tako so se po svetu razširile gnusne podobe uličnih nasilnežev, ki so v središču Zagreba napadali policiste, jih grabili za vrat, podirali zaščitne ograje in se nazadnje umaknili v cerkev sv. Marka. Ta se je po posredovanju drugega vzvoda radikalnega nacionalizma, torej katoliške cerkve, čez noč spremenila v kolodvorsko krčmo. V njej so potem »uporniki« pod budnim očesom svetnikov pili, jedli in pijančevali, zanje so po milosti dežurnega škofa privlekli celo prenosni WC, osupli turisti pa so pred vhodom v cerkev spraševali: »Je to kaka vaša lokalna predstava?«
-
22. 5. 2015 | Mladina 21 | Hrvaška
Prav nič več ni prepuščeno naključju, udarne skupine najbolj zagrizenih strumno posredujejo ob najlahnejšem sumljivem pišu. Tako je higienski odred prišel tudi na tribuno, ki je potekala na festivalu Subversive v Zagrebu, in dobesedno podivjal ob trditvah gosta festivala, urednika Mladine Roberta Botterija, ki si je drznil reči, da je bilo ob koncu osemdesetih let demokracije več kot danes. Ti osebki so po zagrebškem kinu Evropa razširili nacionalistični smrad z žaljivkami in grožnjami, zaradi česar je posredovala policija, a kaznovan seveda ni bil nihče. Takšna norost pač tukaj velja za del nacionalne folklore, zgolj nepomembno malenkost v tradicionalni matrici sovraštva, ki se je ugnezdilo v družbeno sprejemljiv pojem hrvaškega domoljubja.
