Ves denar sveta

Ves denar sveta – film, posnet po resnični zgodbi o tem, kako so kalabrijski gangsterji, ne ravno briljantni, zakotni luzerji, leta 1973 v Rimu ugrabili 16-letnega Johna Paula Gettyja III., zblojenega, dekadentnega vnuka vsemogočnega, a precej zadržanega in meniškega naftnega magnata Johna Paula Gettyja, najbogatejšega človeka na svetu, zbiralca umetnin in artefaktov, ki potem ni hotel plačati odkupnine (17 milijonov dolarjev) – je tako upehan, nenapet in wikipedično inerten, celo monoton in anemičen, da je potreboval nekaj, kar bi ga naredilo atraktivnega. In res, ko se je začela kariera Kevina Spaceyja, ki je odigral magnata Gettyja, po obtožbah, da je spolni predator (in pedofil), sesuvati kot hiša iz kart, je Ridley Scott v nekaj tednih še enkrat posnel vse njegove prizore (s Christopherjem Plummerjem), film premontiral, ga postprodukcijsko spoliral ter ga v predvidenem roku dostavil v multiplekse, s čimer je storil nekaj unikatnega, nekaj, kar je v Hollywoodu brez primere.

Senčna plat mesta

Vsak svetel kraj ima tudi senčno plat. Navadno je ta skrita, nevidna, a v Šoštanju, mestu svetlobe, kot so ga nekoč nerodno poimenovali, mestu, ki je zraslo na zahodu Šaleške doline in pred pol stoletja izgubilo lokalno bitko z bližnjim Velenjem v disciplini, kdo je večji in pomembnejši, senčna zgodba pač ni skrita. Vidna je že od daleč, če ne drugače, po dimu, ki se vije iz termoelektrarne.

Obupana

Nemški neonacisti so leta 1992 v Möllnu (pri Hamburgu) z zažigalnimi bombami ubili tri turške priseljenke, leto kasneje pa so v Solingenu (pri Düsseldorfu) zažgali še pet turških priseljenk. Sledili so burni protesti ter pozivi k obračunu z neonacizmom, ksenofobijo in institucionalnim rasizmom, toda na začetku novega stoletja, med letoma 2000 in 2006, so nemški neonacisti – člani organizacije Nacionalsocialistično podzemlje (NSU) – hladnokrvno, v slogu eksekutorjev ubili še osem turških priseljencev (in enega grškega), malih, a dobro integriranih kšeftarjev (prodajalci kebaba, cvetličarji, krojači ipd.). Dva izmed neonacistov sta se kasneje samomorilsko pobila v avtodomu (pri Eisenachu), njuna konkubina, ki je razstrelila hišo, v kateri so prej živeli, pa se je predala policiji. Vse to je kakopak klicalo film – in Obupana je videti kot precej selektivna in svobodna reimaginacija teh resničnih dogodkov.

Potnik

Ko je vreme slabo in sivo, ko zunaj rahlo sneži in zmrzuje, bi moral biti Liam Neeson previdnejši – gotovo se mu bo zgodilo kaj hudega. V Collet-Serrajevem Neznancu ga žena v tako slabem vremenu po vrnitvi v berlinski hotel ni več prepoznala, zdaj, v Collet-Serrajevem Potniku, v katerem ne igra profesorja, temveč zadolženega zavarovalniškega agenta (nekdanjega policaja), Michaela McCauleyja, ameriškega Irca ( ja, kot Collet-Serrajevem Nočnem lovu), ki se vsak dan z vlakom vozi v New York (kar dolga fura, je treba reči), pa ga za začetek odpustijo. Razlog več, da je videti le še kot panični, tesnobni, nemočni, ponižani moški, ki so mu najprej vzeli pištolo (moč) in potem še denar (samozavest, ponos ipd.) in ki potrebuje »superjunaško« dejanje, da bi se lahko domov, kot bi rekel Sam Peckinpah, vrnil justified, okej, »odrešen«. In res, ko se z vlakom vrača domov v Tarrytown, prisede skrivnostna ženska (Vera Farmiga), chic »psihologinja«, ki mu zastavi »hipotetično vprašanje«: ali bi za lepo nagrado naredil nekaj, kar njemu samemu ne bi nič pomenilo, nekomu drugemu pa ogromno?

Projekt Florida

Projekt Florida, ki ga je posnel Sean Baker, avtor iPhonskega hita Tangerine, se dogaja v Magic Castlu, cenenem, sveže prepleskanem, a že precej načetem motelu (na robu floridskega Orlanda), v katerem se revščina prelevi v tak rollercoaster, da bi jo v sosednjem Disney Worldu prodajali kot »tematsko« atrakcijo.

Zamolčani dokumenti

Ben Bagdikian (Bob Odenkirk), izvršni urednik Washington Posta, ki je leta 1971 tik pred tem, da začne objavljati Pentagonske dokumente, tajni, kontroverzni, senzacionalni dosje o vietnamski vojni (ameriške vlade, od Johnsonove do Nixonove, so skrivale, da jo izgubljajo in da je ne morejo dobiti, nadaljevale pa so jo le zato, ker si niso mogle privoščiti sramote poraza), dahne: »Vedno sem hotel biti del malega upora.« Bagdikian, ki kseroksirane Pentagonske dokumente v dveh velikih škatlah s potniškim letalom – na sedežu poleg sebe – iz New Yorka prepelje v Washington, govori v imenu Stevena Spielberga, navsezadnje, Zamolčani dokumenti so dokaz, da hoče biti tudi sam del malega upora.

Madame

Anne (Toni Collette) in Bob (Harvey Keitel), bogata, snobovska, brezdelna ameriška zakonca, ki sta videti tako, kot da sta padla iz kake farse Woodyja Allena, najameta pariško palačo, v kateri priredita jet-set večerjo, ki je videti tako, kot da je padla iz Butca na večerji, a ko Anne ugotovi, da se je bo udeležilo 13 povabljencev, naglo ukrepa, saj je 13 nesrečna številka – Marii (Rossy de Palma), svoji ponižni služkinji, španski priseljenki, naroči, naj prevzame vlogo skrivnostne, molčeče, aristokratske Španke, toda Maria se v to vlogo tako dobro vživi, da postane glavna atrakcija te večerje.

Krčenje

Planet je prenaseljen, pravijo. Kaj to pomeni, veste – poguben pritisk na okolje, naravne vire, podnebje in tako dalje. Veste tudi, kako skuša problem prenaseljenosti rešiti Zobrist, transhumanistični antagonist Brownovega Inferna – z virusom, ki naj bi steriliziral tretjino človeštva. V Krčenju pa skušajo problem prenaseljenosti rešiti po zgledu hladnovojne klasike The Incredible Shrinking Man (1957), v kateri se začne moški, ki ga oblizne radioaktivna megla, na lepem krčiti, no, manjšati. Poročni prstan mu pade s prsta. Pajki so zanj dinozavri. Njegovih krikov se ne sliši več. Kmalu bo tako majhen, da ga bo videl le še Bog. Ko dr. Asbjørnsen (Rolf Lassgård), genialni norveški znanstvenik, Bog Krčenja, pokaže prototip moškega, ki mu ga je uspelo pomanjšati na 15 centimetrov, so ljudje najprej zgroženi, a zgroženost mutira v navdušenje, ko se izkaže, da liliputanski človek ustvari izredno malo smeti.

Družina

Če hočete videti film, v katerem se »liki« zares rojevajo, v katerem se »liki« zares starajo in v katerem »liki« zares umirajo (in psi tudi), potem si poglejte Družino, dokumentarec o družini, katere življenje postane film. Rok Biček ga je snemal deset let (kot Čoh & Erič risanko Socializacija bika), kar pomeni, da je lahko le ugibal ali predvideval, kaj se bo zgodilo. In štikel Que sera, sera (Kar bo, pa bo), ki ga slišimo, dobro intonira poetiko tega filma: če ne vem, kaj se bo zgodilo, kako naj potem vem, kdaj snemati? Če snemam »večni« film, kako naj vem, kdaj ga bo konec? Ali lahko človek, ki ga snemam deset let, sploh še kdaj stopi iz filma in reče, da je filma konec? Pričakujte epski happening, ki ni brez presenetljivih zapletov in šokantnih preobratov. Če se ne bi zares zgodili, si jih Biček ne bi mogel izmisliti. Fikcija res težko tekmuje z njimi. In ja, če bi si jih Biček že ravno izmislil, ne bi bili niti tako presenetljivi niti tako šokantni, sploh pa ne tako radikalni. A natanko takšni so: radikalni.

Vampirček

Rüdiger von Schlotterstein praznuje trinajsti rojstni dan. Problem je le v tem, da ga praznuje že tristotič. Rüdiger je namreč vampir(ček). Kar seveda pomeni, da pije kri in da bo živel večno, ali bolje rečeno – večno bo živel, če bo pil kri. Ko se sprijatelji z Antonom, brhkim vrstnikom, opusti misel na večnost – še lovca na vampirje, trumpovskega ksenofoba, ustavita, pa se v deželo vrne strpnost.

Jumanji: Dobrodošli v džungli

Štirim najstnikom se najprej zgodi Breakfast Club – ker v šoli »nagajajo«, za kazen pristanejo v priporu. Kot nekoč Molly Ringwald et consortes. Potem se jim zgodijo Odštekani petek in Mali vohuni 3 – ker se zmrdujejo nad dobro, staro, analogno družabno igrico (»Jumanji«), ki jim pride v roke, jih namreč pogoltne digitalna igrica, tako da se prelevijo v videolike, ki jih igrajo Dwayne Johnson, Jack Black, Kevin Hart in Karen Gillan.

Največji šovmen

Največji šovmen je muzikal o Phineasu Taylorju Barnumu (Hugh Jackman), alias P. T. Barnumu, karizmatičnem lastniku muzejev »čudes« in potujočih cirkusov, velikem samopromotorju in iluzionistu, ki je v drugi polovici 19. stoletja veljal za največjega šovmena. V brend se je prelevil, še preden je v Ameriko prišel prvi Trump. Muzikal slavi njegovo genialnost, njegovo domiselnost, njegovo ambicioznost, njegovo podjetnost, še bolj pa genialnost ameriškega sna in ameriške zgodbe o uspehu – Barnum, sin revnega krojača, se z dna zavihti na vrh, med elito. Obogati kakopak s potegavščinami, saj hitro ugotovi, da ljudje neskončno uživajo, če jih nateguješ – in so to tudi voljni plačati. Ugotovi pa še tole: če hoče showbusiness res uspeti, potem mora biti tudi freakshow, zato v svoje muzejske in cirkuške atrakcije prelevi »spake«, »unikatna bitja«, »človeška čudesa«, recimo žensko z brado (Keara Settle) in pritlikavega generala Toma Thumba (Sam Humphrey), »najmanjšega človeka, ki je kdaj hodil«. Outsiderje je tako »integriral« – tistim, ki jih je družba zaradi »spačenosti« in »drugačnosti« izobčila in zavrgla, je dal dom.

Velika igra

Katera je najhujša stvar, ki se ti lahko zgodi v športu? Da se ne uvrstiš na svetovno nogometno prvenstvo. Ali pa da izgubiš z Argentino – če si Brazilec, se razume. Toda to ni nič v primerjavi s tem, da na olimpiadi osvojiš četrto mesto. Le ena stvar je hujša: da se polomiš že na kvalifikacijah za olimpiado. To se leta 2002 zgodi Molly Bloom (Jessica Chastain), uporniški, nadarjeni smučarki prostega sloga, hčerki psihologa (Kevin Costner), mogočnega freudovca, ki hoče svoje otroke na vsak način preleviti v izjemne športnike, prvake, zvezdnike, bogataše. Ko ji hud padec iztiri smučarsko kariero, se prelevi v jezno, odrezavo, sarkastično, makiavelistično barsko hosteso, cocktail waitress, kar pa je le uvod v njeno novo kariero – za Deana Keitha (Jeremy Strong), malega, ošabnega hustlerja, ki v Los Angelesu organizira ilegalne partije pokra, začne novačiti igralce, tudi slavna imena, filmske režiserje, reperje, rockerje, boksarje, finančnike in biznismene, ki lahko brez problema pogrešajo velike količine denarja.

Popotovanje cesarskega pingvina 2

Popotovanje cesarskega pingvina – doku o odiseji pingvinov, ki so voljni premagati neizmerne daljave, da bi prišli do najboljšega kraja za »kolektivni« seks – je pred dvanajstimi leti postalo globalni hit, pobralo oskarja in sprožilo številne imitacije (Vesele nogice), toda nadaljevanje – doku o odiseji novega, mladega pingvina, ki gre za mističnim glasom ekstremnega ekosistema – je presenetljivo povsem propadlo, tako da mi je med recikliranjem originala – prva četrtina je dobesedno reciklaža – po glavi rojilo le eno vprašanje: zakaj je bil pingvin (Danny DeVito) v filmu Batman se vrača taka pošast, če pa so pingvini videti bolj človeško od ljudi?

Bikec Ferdinand

Ferdinand je španski bik, ki mu ni do aren, bikoborb in krvi. Matadorjev noče videti. In ker je velik estet, ljubitelj narave, zbeži na idilično podeželje, tako da pristane na kmetiji, kjer se lahko prepušča melanholičnemu ovohavanju cvetlic in zapeljevanju metuljev. Ko je med ostalimi živalmi, ima občutek, da je na Madagaskarju, toda ko se izkaže, da je za okolje prevelik (in povsem nehote destruktiven), postane kokoška na begu.

Prava nota 3

Članice a capella skupine Barden Bellas so po koncu študija odšle vsaka svojo pot, toda v službah – bolj ali manj priložnostnih, prekarnih – jim ne gre. Tudi Beca (Anna Kendrick) noče biti več glasbena producentka. To ni zanjo. Kar je problem – plačati je treba najemnino. Ko se ponovno srečajo, ugotovijo, da so vsaka posamično nič, skupaj pa vse. Vsi za eno – ena za vse!

Kabinet čudes

Kabinet čudes, posnet po knjigi Briana Selznicka, je film o dečku in deklici, Benu (Oakes Fegley) in Rose (Millicent Simmonds), ki ju loči 50 let: ona živi leta 1927, on pa leta 1977. Oba sta gluha. Oba se odpravita v New York: ona išče filmsko zvezdnico Lillian Mayhew (Julianne Moore), s katero je povsem obsedena (ne brez razloga), on pa očeta, ki ga ni nikoli poznal (tudi mame ni več).

Z ljubeznijo, Vincent: Van Goghova skrivnost

Peter O’Toole je v kultni Noči generalov, posneti pred natanko petdesetimi leti, igral nacističnega generala, ki je v prostem času serijski morilec, toda ko v nekem pariškem muzeju stopi pred sloviti van Goghov avtoportret (pred »gorečega« van Gogha), se mu od silne hipnotiziranosti in osuplosti odpoka – krčevito začne drhteti, drgetati in trepetati ter se znojiti in dušiti. Tak učinek naj bi imel animirani film Z ljubeznijo, Vincent, ki pa je čuden dosežek, ali bolje rečeno – grandomanski hommage, ki je videti kot škart mojstrovina.

Vojna zvezd: Poslednji Jedi

Še celo v Bitki na Neretvi so partizani jedli in pili in spali in plesali, pa so bili sredi najhujše ofenzive in sredi najhujše vojne, jasno, druge svetovne vojne. Hujše ni bilo. V Poslednjem Jediju, drugi epizodi nove trilogije Vojne zvezd, ki se nadaljuje točno tam, kjer se je prva epizoda – Sila se prebuja – končala, pa v oddaljeni galaksiji nihče ne jé, nihče ne pije, nihče ne spi in nihče ne pleše. Vsi non-stop delajo. Vsi so non-stop budni. 24 ur na dan, 7 dni na teden. Stalno so prižgani. To je nov tip vojne – tip stahanovske, permanentne vojne, tip vojne, ki se nikoli ne konča in ki nikoli ne spi.

Ljubezen na prvo bolezen

Kako komično! Kumail (Kumail Nanjiani), Američan pakistanskega rodu, stand-up komik in Uber-taksist, čigar starši delajo vse, da bi mu »aranžirali« Pakistanko, s katero bi se poročil, shodi z Emily (Zoe Kazan), študentko psihologije, a se razideta, ko Emily ugotovi, da jo Kumail vendarle malce preveč skriva pred svojimi starši in pakistansko tradicijo.

Do zadnjega diha

Če bi Teorijo vsega zapeljali skozi Downton Abbey, bi dobili film Do zadnjega diha, biografijo Robina Cavendisha (Andrew Garfield), britanskega trgovalca s čajem (»tea broker«), ljubitelja športnih avtomobilov, cricketa, slikovitih kenijskih ravnic, country clubov in drugega kolonialnega kiča, ki je sredi petdesetih let prejšnjega stoletja – pri osemindvajsetih – na lepem omagal in zbolel za otroško paralizo. Kar pomeni, da je od vratu navzdol ostal paraliziran. Paraplegike so imeli tedaj za trupla, tako da so jih odpisali in v nekem smislu žive pokopali. Od njih so pričakovali le, da v kakem kotu – daleč od oči – tiho, diskretno, ubogljivo in diskriminirano odmrejo.

Pokvarjeno predmestje

Suburbicon, idilično predmestje, ki ga zgradijo v petdesetih letih in ki ga oglašujejo s sloganom »Pridite domov«, je dom bele rase, čistosti, varnosti in ameriške pite (očitno zmodeliran po pensilvanskem Levittownu), talilni lonec vsega, kar je belo (»Pridejo iz New Yorka, Ohia in celo Mississippija«), metropola belskega nacionalizma, toda temelji te trumpovske »velike« Amerike se zamajejo, ko se v eno izmed premnogih ličnih hišk preseli črnska družina (Karimah Westbrook, Leith M. Burke & Tony Espinosa). Državljani začnejo histerično zborovati, mahati s konfederativno zastavo, trositi strup in vreščati, da črnci še niso zreli za življenje z belci, da bodo zdaj cene njihovih nepremičnin padle in da bo več nasilja.

Medvedek Paddington 2

Medvedek Paddington je bil film o vljudnem, prijaznem, marmeladnem medvedku Paddingtonu – idealnem imigrantu, perfektnem imigrantu. Tako je luštkan, šarmanten, naiven in nesebičen, da navdihuje le pozitivno mišljenje in da bi ga posvojil celo ksenofob, recimo kak Nigel Farage. Medvedek Paddington je bil posnet leta 2014 – pred brexitom. Medvedek Paddington 2 pa je bil posnet po brexitu, zato ne preseneča, da medvedek Paddington (z glasom Bena Whishawa), Forrest Gump iz Peruja, posvojenec londonske družine Brown (Hugh Bonneville, Sally Hawkins itd.), pristane v ječi, kamor ga strpajo po zaslugi Phoenixa Buchanana (Hugh Grant), padlega igralca, patološkega brexitskega kameleona, kralja maske in preoblačenja, ki mu podtakne tatvino dragocene antikvarne slikanice (v resnici zemljevida zaklada!), tako da svoj gledališki comeback povsem očitno zapakira na hrbtu malega, nedolžnega, nič hudega slutečega imigranta.

Koko in velika skrivnost

Koko in velika skrivnost je animirani film, v katerem se mrtvi na smrt ustrašijo živega. Kako bi se šele ustrašili Trumpa – ali bolje rečeno: kako bi se šele Trump ustrašil njih! Ne zato, ker so mrtvi ( ja, kostkoti), ampak zato, ker so Mehičani. Kot veste, je Trump Mehičane razglasil za »kriminalce, morilce in posiljevalce«. Iz Amerike jih hoče na vsak način izgnati. Zgraditi hoče »čudovit« zid, ki bi Ameriko povsem ločil od Mehike. Na zid hoče namestiti sončne celice, da bo prinašal dobiček. Trump se ima za Godzilo, v Mehiki pa vidi Japonsko. Pixar – Disneyjeva posest – ima o Mehiki ločeno mnenje. Bolj ločenega niti ne bi mogel imeti: Koko in velika skrivnost – Pixarjev hommage Mehiki, njeni folklori, njeni kulturi in njenemu unikatnemu praznovanju dneva mrtvih (Día de Muertos) – je namreč vrhunski pop.

Očka proti fotru 2

Očka proti fotru 2, sandlerjevska komedija moške panike, bela kot sneg, nadaljevanje hita Očka proti fotru, v katerem je en moški (Mark Wahlberg) drugemu (Will Ferrell) neprestano dokazoval, da ni dovolj možat, se božično napihne v duhu Porednih mam 2, saj očeta, ki zdaj živita kot »soočeta«, obiščeta njuna vsiljiva biološka očeta, »poženščeni« John Lithgow in »možati«, trumpovski Mel Gibson, ki pa le potrdita to, kar je oznanjal prvi del, da namreč moški, ki se »udomači« (ki je družinski, emocionalen ipd.), ni več pravi moški, toda ko začne Gibson, ki se je v preteklosti izkazal za rasista, antisemita in protiženskega brutalneža, igrati samega sebe (svojemu vnuku recimo svetuje, naj stopi k punci, jo poljubi in potem mahne po riti), postane vse skupaj bolj mučno kot zabavno.

24 ur do smrti

Spomnite se slovite noir klasike Mrtev ob prihodu (D.O.A., 1950), v kateri na policijsko postajo prikoraka moški (Edmond O’Brien), rekoč: »Rad bi prijavil umor.« Kje in kdaj se je zgodil umor, vpraša dežurni policaj. »Včeraj zvečer v San Franciscu,« odvrne moški. In kdo je bil umorjen? »Jaz sem bil umorjen,« dahne moški. Ker ga je nekdo zastrupil z radioaktivnim iridijem, mu ostane le še nekaj dni življenja. Njegova smrt je neizogibna. »Bili ste umorjeni,« ugotovi doktor. Živ je, toda obenem že mrtev.

Čudo

Čudo, posneto po huronskem bestsellerju R. J. Palacio, je film o Auggieju (Jacob Tremblay), občutljivem in sramežljivem dečku, fenu Minecrafta in Vojne zvezd, ki okrog hodi v astronavtski čeladi. V šolo ni hodil, saj ga je doslej doma šolala mama (Julia Roberts). Zdaj, pri desetih, gre končno v šolo, a se vsi – mama, ata (Owen Wilson) in učitelji – po malem bojijo odziva sošolcev, ki bi ga lahko zasmehovali, šikanirali in zastrahovali: Auggie ima namreč deformiran obraz. Imel je kopico operacij, ki so mu vrnile vid in sluh, ne pa tudi obraza. Problem je v tem, da njegov obraz ni ravno zelo deformiran – deformiran je na simpatičen, ljubek, angelski, negrozljiv način.

Ubijanje svetega jelena

Steven in Anna Murphy, ki ju igrata Colin Farrell in Nicole Kidman, sta zgledni, prestižni, dobro situirani, primestni zakonski par z bajno vilo, bujno kariero, idiličnim življenjem in z dvema otrokoma. On je kardiolog, ona pa oftalmologinja. Do ljudi sta zadržana, med njima pa so hlad, led in anemija, tako da se zdi, kot da citirata Kubrickove Široko zaprte oči. Ko pride do seksa, jima je itak najljubša poza, ki jo imenujeta »splošna anestezija«: ona se dela, da je mrtva, on pa jo potem naskoči. Z eno besedo: pride mu le še, ko fuka s truplom. Z menstruacijo svoje 14-letne hčerke pa je tako čudno obseden kot z dlakami svojega 12-letnega sina. Ne, ni ravno nedolžen. Za nameček se tudi sestaja s čudaškim, patološko vljudnim, brezosebno zapeljivim, parazitskim najstnikom, Martinom (Barry Keoghan), ki ga vztrajno obiskuje na kliniki. Še več: »mentorski« Steven izpolnjuje Martinove želje (pokaži mi dlake!, pridi k nam na večerjo!, glejmo najljubši film mojega očeta!), a ženi tega sprva ne pove, verjetno zato, ker bi zelo težko definiral svoj odnos z Martinom, pač odnos, v katerem se sam nenehno obnaša tako, kot da nima druge izbire. Martinu vedno ustreže. Celo domov – v njihovo bajno vilo – ga povabi. A zdi se, da res nima izbire – pred časom je namreč operiral Martinovega očeta, ki je med operacijo umrl.

Slovenija, Avstralija in jutri ves svet

Anton Komat v knjigi Zemlja voda seme opozarja, da ima Slovenija največjo površino nakupovalnih središč na prebivalca v Evropski uniji. In Marko Naberšnik mu v filmu Slovenija, Avstralija in jutri ves svet prikima – Slovenija je postala nacija prodajalcev. Štiričlanska družinica, ki nežno, navidez idilično živi pod Pohorjem, ima hude težave: sin, še otrok, hoče na Pohorje ali pa vsaj v Ameriko, hči potrebuje 50 evrov za valeto, toda mamika (Minca Lorenci), nekoč prodajalka, je brezposelna, medtem ko je atek (Jure Ivanušič), sicer tehnik v neki strojni tovarni, tik pred tem, da ga odpustijo. »Prvi šus odpuščanja« bo morda preživel, drugega ne. Delavci so le strošek, slišimo.

Človek delfin

Tisti, ki prisegajo na jogo, zen in budistične tehnike meditacije (oh, in na mindfulness), bodo nedvomno slavili, ko bodo gledali Človeka delfina, dokumentarec o Jacquesu Mayolu, prvem človeku, ki se je na vdih – na en sam vdih, se razume – potopil 100 metrov globoko. Mayol se je namreč zadrževanja diha učil pri indijskih in japonskih mojstrih joge in meditacije. In dih je znal res zadržati – tudi štiri minute. Včasih še več. Včasih pa je med potopom – no, pri vrnitvi na površje – izgubil zavest, a je kljub temu rekel, da je imel »vse pod kontrolo«. Dih je zadrževal tako dolgo, da diha ni jemal le ljudem, temveč tudi delfinom. A natanko to je hotel postati: delfin.