Marcel Štefančič jr.

4. 1. 2019  |  Mladina 1  |  Kultura  |  Film

Maria Callas

Maria by Callas, 2018, Tom Volf

za +

Njeno življenje.

Ko Maria Callas (1923-1977), kultna ameriška sopranistka grškega rodu, ki je opero spremenila v alt-pop, zapoje Puccinijevo arijo O mio babbino caro (ali pa Bizetovo arijo L’amour est un oiseau rebelle), ni nobenega dvoma, da si vso tisto slavo res zasluži. In doku Maria Callas, spleten iz njenih intervjujev, nastopov, dnevnikov in pisem, je prav zgodba o njeni slavi – njenem menedžiranju te slave in tujem, moškem odzivanju na to slavo. Rudolph Bing, direktor Metropolitanke, jo je nagnal, ker je imel občutek, da Metropolitanko vodi ona, ne pa on (moškega ne more voditi ženska), ko je leta 1958 v rimski Operi po prvem dejanju Bellinijeve Norme zaradi bronhitisa odpovedala nastop, se je publiki – in svetovni javnosti – od ogorčenja zmešalo (bi ponoreli, če bi bila moški?), njenemu možu, Giovanniju Meneghiniju, sicer skoraj 30 let starejšemu od nje, pa je njena slava sploh stopila v glavo. “Ker sam ni bil nič posebnega, je hotel živeti moje življenje. Rad je imel to, kar sem predstavljala, hotel je videti La Divino.” Ja, poročena je bila s fenom, ki je bil tudi njen menedžer. Njuna ločitev je bila spektakel, pa četudi otrok nista imela.

Maria Callas itak nenehno poudarja, da ni mogla imeti hkrati kariere in družine. “Oboje ne gre. Ne moreš biti dobra mama in blesteti pri svojem delu.” Sama je to pripisovala “usodi” (“Usoda je usoda, ne moreš ji ubežati”), toda ta “usoda” je bila le učinek patriarhalnega reda, ki je “karieristke” vedno demoniziral in jih silil v izbiro: ali družina ali kariera! La Callas je – v duhu Sophiejine odločitve – izbrala kariero. In ko vidite, kako mojstrsko je obvladovala kamero in nasmeh, kako nedolžno se je znala narediti, kako dobro je znala opevati svojega moškega, grškega ladjarja Onassisa (“Ti moj dih, moj duh, moj ponos, moja milina”), kako spretno je znala laskati patriarhalnim vrednotam frizerskih revij (“Za žensko je najpomembneje, da ima svojega moškega in ga osrečuje”) in kako dobro se je zavedala konstruiranosti in prekarnosti svoje “legende” (“Publika me je ustvarila”), si zlahka predstavljate, kako dobra igralka je morala biti, da je preživela v moškem svetu, v katerem ženske niso imele glasu. Maria Callas ga je imela – nič čudnega, da je veljala za “težavno”, “nemogočo”, “grozno”, “vihravo” in “škandalozno”. In nič čudnega, da je glas stalno izgubljala. (Kinodvor)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.