Marcel Štefančič jr.

7. 12. 2018  |  Mladina 49  |  Kultura  |  Film

Robin Hood

Robin Hood, 2018, Otto Bathurst

proti

Je kdo za prerazdelitev bogastva?

Tale Robin Hood je prepozen – revolucijo je že davno zamudil. Ko se Robin Loxley (Taron Egerton) vrne s križarske vojne (Sirija!), v grozi ugotovi, da se je vse spremenilo: skorumpirani etnonacionalistični nottinghamski šerif (Ben Mendelsohn), napol Bush, napol Trump, mu je zaplenil posestvo, Marian (Eve Hewson) mu je speljal Jamie Dornan, rudnik, ki so ga odprli v Nottinghamu, pa pustoši lepote narave in ugonablja “99 odstotkov”. Robin postane Hood, no, Hoodie – maskirani superjunak, ki krade manjšini in daje večini. To je njegov park Zuccotti. Njega samega imajo za mrtvega, dokler ga nimajo spet za živega, a bolje bi bilo, če bi ostal mrtev.

Film, ki ga je verjetno navdihnil Ritchiejev Kralj Arthur, je namreč tako mučno luknjičav in tako neprijetno nenapet, kot da so ga posneli v 19. stoletju (tako kot tisti nottinghamski viseči most!). Še celo njegova politična korektnost sodi v 20. stoletje: to je pač film, ki se mu zdi politično korektno to, da “magičnega” Arabca – ja, muslimana – igra Afroameričan, Jamie Foxx! Da je posnet v 21. stoletju, je mogoče sklepati le po tem, da Robin – tipični multipleksni marvelski fantazist – v eni sekundi izstreli več puščic kot Kingsman krogel. In seveda: film k “prerazdelitvi bogastva” poziva le zato, ker se dogaja v 12. stoletju.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.