Gumshoe

Brezbrižno odvrženi odsluženi žvečilni gumiji so težava, s katero se spopada vsako veliko mesto. Amsterdam ni nobena izjema, v celotni Nizozemski na leto pešci in vozniki mimogrede izpljunejo kar 1500 ton čigumijev, ki pomenijo – takoj za cigaretnimi ogorki – drugo najštevilnejšo smet na mestnih ulicah in s tem tudi velik strošek čiščenja. Zato so sodelavci mestnega marketinškega projekta I amsterdam tuhtali, kako se s težavo spopasti ter kako o njej učinkovito ozaveščati posameznike, predvsem mlade. To jim uspeva korak za korakom, dobesedno. S pomočjo strokovnjakov so namreč ugotovili, da je v žvečilnih gumijih tudi umetna guma, ki jo je mogoče ločiti od preostalih sestavin in reciklirati. Najprej so prežvečene čigumije postrgali s pločnikov, iz njih ustvarili novo vrsto gume, nato pa v sodelovanju s podjetjem Explicit, ki oblikuje obutev, naredili prve čevlje s podplati, ki so bili v prejšnjem življenju žvečilni gumiji. Superge so poimenovali gumshoe, na voljo pa so prek spleta, v roza barvi ali črnosivi različici z rdečimi podplati.

Zaklepanje pijač

Da s ključavnicami v strahu pred tatovi zaklepamo vrata, kolesa ali kovčke, je razumljivo, da lahko z njimi opremljamo steklenice s pijačami v domačem hladilniku ali minibaru, pa dokaj neobičajno. A prav za to je na voljo ključavnica, ki stane toliko kot buteljka boljšega vina. Učinkovito bo zaščitila vsebino steklenice, katere vrat ima premer 28 milimetrov, služi tudi kot zamašek in preprečuje, da bi pijača med natakanjem kapljala po vratu buteljke. Kombinacijo treh številk na ključavnici sicer nastavi uporabnik sam, s pomočjo te zaščite pa bo vsebina steklenice ostala varna tako pred morebitnimi zakrinkanimi alkoholiki v gospodinjstvu ali žejnimi študentskimi sostanovalci kot mladoletnimi otroki. S ključavnico je mogoče zaščititi tudi kakšen posebej dragocen alkohol, ki bi ga na primer neuka mladež v odsotnosti staršev lahko požlampala med hausbalom. Če kdo pogrunta kombinacijo, jo je mogoče spremeniti, če jo čez čas pozabite, pa bo treba v steklenico vdreti s silo.

Umetni mozolji

Stiskanje zamašenih lojnic je očitno za nekatere neverjetni vir zadovoljstva in sprostitve, saj se na vsaki plaži najde kdo, ki se z užitkom spravlja na mozolje na hrbtih družinskih članov. Če vam srce zaigra ob misli na to početje, a nimate v bližini nikogar, ki bi bil pripravljen z vami deliti svoje ogrce, si lahko prek spleta naročite pripomoček, ki simulira mozolje. Zadeva je videti kot silikonski podstavek za milo z dobrim ducatom luknjic; ob pritisku na okolico katere od luknjic iz slednje primezi zmes, ki dejansko spominja na zdrizasto vsebino mozolja. Ponudnikov je kar nekaj, eden prodaja zadevščino v oranžkasti barvi, čeprav so verjetno bolj ciljali na kožni odtenek, pri drugem je mogoče naročiti še temnopolto različico in posebno, samorogovo, pri kateri je umetni gnoj pomešan z bleščicami. Igračka je baje namenjena odpravljanju stresa, vsebina mozoljev pa naj bi bila iz naravnega materiala, čeprav ne povedo, iz česa. Nič hudega, če vas zanese in umetni mozolj izpraznite do konca, saj je umetni gnoj naprodaj tudi posebej, igračo pa z njim ponovno napolnite s pomočjo plastične pipete.

Špricar

Ljudje, ki poleti gasijo žejo z alkoholom, se delijo na tiste, ki pijejo pivo, in take, ki prisegajo na vino, razredčeno z vodo, torej bevando ali špricar, nekoč bojda označen kot proletarski nadomestek šampanjca. Preden se ob šanku razvnamejo debate, ali se prav reče špricer ali špricar – nekateri mu pravijo še škropec –, naj zapišemo, da je najbolj prav brizganec. Ta bo, enako kot pivo, letošnje poletje v grla tekel tudi iz pločevink. Čeprav so bili pri nas do vina iz tetrapaka ali pločevink pivci in proizvajalci dolgo sumničavi, so se zadnja leta na trgu začeli plaho pojavljati primerki upločevinjenih tujih vin in celo domačega brizganca manjšega proizvajalca. Slednji je zdaj dobil močno konkurenco, saj je podjetje, ki slovi po zlati in srebrni penini, v aluminijasti pločevinki začelo prodajati špricar, katerega osnova je vino janževec; pijača ga vsebuje 55-odstotkov. Gre za slovenski izdelek, s katerim pa pločevinke polnijo v Avstriji. Morda se kmalu opogumijo še bolj in v piksne natočijo še penino, kot to že štirinajst let počne filmski režiser Francis Coppola s svojim penečim se vinom sofia, posvečenim hčerki, prav tako režiserki.

Kukuc medvedek

Malčki obožujejo igro, pri kateri se jim skrijemo in nato spet pokažemo, pri tem pa govorimo »ku ku« ali »kukuc«. Za starše, ki nimajo časa za igro skrivalnic s svojim naraščajem ali se jim ne ljubi ponavljati vedno enakih for in fraz, je naprodaj plišasti medvedek z mehko odejico v šapah, ki to neutrudno počne namesto njih. Deluje na baterije, vključimo in izključimo ga s pritiskom na gumb, njegove glasnosti pa ni mogoče uravnavati. Ker medvedek govori le angleško, bo naraščaj mimogrede vsrkal še šest različnih izrazov v tem jeziku, na primer »Hi cutie pie!«, v smislu »Živjo, cukrček!«, in »Peek-a-boo, I see you!«, torej »Kukuc, vidim te!«. Poleg klasične, rjave različice, ki jo je mogoče kupiti pri nas, je v tujini na voljo tudi v rožnati, svetlo modri in smetanasti barvi. Mehki medvedek je visok 29 centimetrov in ga lahko obrišemo z mokro krpo, kar je fino, ker ga otroci zagotovo ne bodo samo gledali. Da se zabava ne bi sprevrgla v grozljivko, ga pred spanjem nikar ne pozabite izklopiti; če namreč sredi noči zaslišite robotski glas medvedka, ki kliče »Where are you?«, vas lahko zadane kap.

Morje plastike

Junijska številka revije National Geographic poroča, da se utapljamo v morju plastike za enkratno uporabo. Pri tem dotična revija tudi sama prispeva k onesnaževanju planeta, saj je vtaknjena v plastični ovoj in ponekod kot poštna pošiljka v še eno plastično vrečko. Za naslovnico slovenske izdaje so sicer izbrali morskega konjička, pritrjenega na vatirano palčko, pri večini tujih izdaj pa digitalno ilustracijo, ki jo je ustvaril Jorge Gamboa in prikazuje plastično vrečko, plavajočo v morju kot ledena gora. V notranjosti najdemo podatek, da je več kot 40 odstotkov plastike uporabljene le enkrat in nato zavržene; ovoj revije National Geographic žal ni nikakršna izjema. Da bi bralce spodbudili k odgovornejšemu ravnanju, so ustvarjalci revije pripravili šest nasvetov, kako zmanjšati količino plastičnih odpadkov, a med njimi sta najmanj dva – odpoved plastičnim vrečkam ter izogibanje plastični embalaži –, pri katerih bi lahko bili vzor kar sami. No, v ZDA, Veliki Britaniji in Indiji naj bi revijo že vtikali v papir namesto v plastiko, drugod po svetu kanijo to storiti do konca prihodnjega leta.

Puff-N-Fluff

Vonj mokrega psa je za človeški nos daleč od prijetnega, zanj pa je kriva predvsem združba mikroorganizmov, ki naseljuje površje človekovega najboljšega prijatelja ter se v vodi namnoži in usmradi. Po kopeli, sprehodu v dežju, plavanju v reki, morju ali bazenu je treba torej kosmatinca čim prej osušiti, da smrad izgine. Zato je pred sedmimi leti takrat devetletna Marissa Streng za šolski projekt inovacij izumila sušilec za pse, s katerim je v nekaj minutah posušila svojega mopsa po imenu Mojo. Pripomoček je poimenovala Puff-N-Fluff – ime združuje pihanje in mehko puhasto dlako –, naprodaj pa je v štirih velikostih, primernih za različne pasme. Psa namestimo na razgrnjeno pravokotno tkanino sušilca, vtaknemo njegove tace v odprtine, zadevo na hrbtu spnemo skupaj, jo z vrvico rahlo stisnemo še okoli vratu in repa ter v posebno cev ob strani vtaknemo običajen sušilec za lase. Ko slednjega vključimo, topel zrak kroži okoli psa in ga suši. Manjši in kratkodlaki psi bodo suhi v desetih minutah, večji ali dolgodlaki pa bodo morali potrpeti kar do pol ure, pri čemer največja različica omogoča sušenje z dvema fenoma hkrati.

Plavajoči kozarec

Poletje je čas, ko se s temperaturo ozračja povečuje tudi žeja, zato je steklenica, plastenka ali pločevinka s pijačo nepogrešljiva spremljevalka dopustnikov. Da se grlo ne izsuši niti med namakanjem v morju, reki, jezeru, bazenu ali domači kadi, poskrbi poseben plavajoči kozarec. Vanj gre tri decilitre in pol pijače, primeren pa je tako za na plažo kot za obisk koncertov, piknikov in drugih družabnih dogodkov. V družbi se pogosto pojavi potreba po nazdravljanju in kaj je lepšega kot fin, eleganten kozarec, ki ga potegnemo iz torbe ter bo gotovo predmet občudovanja ali vsaj iztočnica za pogovor? Kadar ga ne držimo v roki, lahko kozarec s pomočjo zašiljenega peclja zapičimo v mivko, pesek ali zemljo, da se ne prevrne, med hlajenjem v vodi pa ga brez skrbi odložimo na vodno gladino, saj ne potone. Je trpežen, izdelan iz akrilnega oziroma pleksi stekla, na voljo prosojen ter v več živobarvnih različicah. Kozarec je mogoče prati v pomivalnem stroju in uporabiti vedno znova; prav bo prišel celo pozimi, ko ga lahko zapičimo v sneg.

Štumfali

Sandali, obuti prek nogavic, so nekoč veljali za modni faux pas večjih razsežnosti. Nato so prišli kroksi, plastični cokli, nadvse priljubljeni, a grdi tako z nogavicami kot brez njih. Pred leti so privrženci modnega trenda normcore na gola ali onogavičena stopala ponosno nataknili ortopedske natikače, letos pa je gucci za drag denar ponujal plastične sandale za hojo po morskih ježkih iz časov socializma. Ko smo mislili, da nas nič več ne more presenetiti, kroksi vračajo udarec s posebno, luksuzno kolekcijo. Ta je plod sodelovanja z znamko alife in prinaša tri modele: art, sport in klasik. Umetniška verzija je sive barve, nanjo pa so pripete njujorške znamenitosti, kot je kip svobode. Kako se v teh natikačih hodi, ni jasno, saj sta levi in desni povezana z brooklynskim mostom. A kontra-šik je vrhunec dosegel v športni verziji, ki je krokse nadgradila z belimi nogavicami z rdečo ter modro črto, ki jih ni mogoče ločiti od obuvala. Redki srečneži, ki si jih bodo lahko nadeli – na voljo bo le sto parov –, imajo še nekaj časa, da razmislijo, kako jih bodo oprali; naprodaj bodo namreč šele od 14. junija.

Penna

Retronostalgiki in ljubitelji veje znanstvene fantastike, imenovane steampunk, bodo navdušeni nad računalniško tipkovnico, ki na mize prihaja jeseni in združuje videz klasičnega pisalnega stroja s funkcionalnostjo računalniške tipkovnice. Brezžično tipkovnico, imenovano penna, je ameriška firma Elretron razvijala tri leta, namenjena pa je predvsem uporabi v tandemu s tabličnim računalnikom ali pametnim telefonom, dasiravno jo je s pomočjo tehnologije bluetooth mogoče sočasno povezati s kar petimi različnimi napravami. Za delovanje potrebuje dve bateriji. Na voljo je v črni, beli, pastelno roza, olivno zeleni barvi ali v videzu lesa, s tremi različnimi »podvozji« tipk, ki so lahko glasnejše ali tišje, ter dvema videzoma tipk; kromiranimi in zaobljenimi za ultra retro videz ali tako imenovanimi diamantnimi, s premišljeno izbrušenimi robovi, da so izjemno odzivne, ne glede na to, s katere strani pritisnemo nanje. Ročica, ki je pri pisalnem stroju poskrbela za prehod v novo vrstico, pri penni deluje kot pripomoček, s katerim zajamemo ter nato ob ponovni uporabi prikličemo funkcijo ali besedo, ki jo na primer najpogosteje uporabljamo.

Zlate perutničke

Čeprav ni posebej okusno, si je zlato utrlo pot na krožnike vladarjev že v starem Egiptu. V zadnjih letih pa je ta dekadentnost vse bolj priljubljena tudi med plebsom, tako da si je bilo mogoče na različnih koncih sveta privoščiti z zlatom oplemeniten hamburger, suši, taco in celo ameriški krof z luknjo, katerega ceno so zavoljo plemenite glazure zasolili na sto ameriških dolarjev. Enako kot krof tudi piščanec ni ravno prva stvar, ki pride na misel ob vabilu na fensi kosilo, a njujorška veriga lokalov The Ainsworth v dveh svojih izpostavah v becirkih Chelsea in East Village trenutno ponuja prav piščančje perutnice, prevlečene s 24-karatnim zlatom, v porcijah po 10, 20 ali 50 kosov. Zamisel o zlatih piščančjih krilih je zrasla na zeljniku Jonathana Chebana, ki je najboljši prijatelj Kim Kardashian, pod vzdevkom foodgod ali prehranski bog pa ima na omrežju Instagram poltretji milijon občestva. Afnanje in obeleževanje afnanja na družbenih omrežjih sta sicer dostopni tudi navadnim smrtnikom, saj je treba za deset perutničk, ki jim je priložena omaka iz stopljenega plesnivega sira, odšteti 45 dolarjev.

Napflix

Počasna televizija je fenomen oziroma žanr, pri katerem gre za prenos nekega dolgega dogodka v celoti. Njegov praoče je Andy Warhol s filmom Spanje iz leta 1963, ki več kot pet ur prikazuje spečega človeka. Nekaj let kasneje so na ameriških televizijah ob božiču začeli tradicijo predvajanja večurnega posnetka gorečega polena. Pred desetletjem so žanr obudili in popularizirali na Norveškem, z neposrednim televizijskim prenosom sedemurne vožnje vlaka skozi subjektivni pogled strojevodje. Napflix, katerega ime aludira na Netflix, pa je spletna platforma za dolgočasne videoposnetke, ki naj bi pomagali nespečnežem. Med številnimi vsebinami seveda ne manjka posnetek ognja v kaminu ali ovc na pašniku, lahko vas uspava tudi Matthew McConaughey, ki eno uro gleda dež in srka kavo. Poseben časomer omogoča, da se krajši posnetki v zanki vrtijo neprenehoma in s tem ustvarjajo monotonijo. Tako vas lahko v spanec zaziba 10-, 20- ali 30-minutno vrtenje pečenih piščancev na ražnju, čeprav je izvirni posnetek dolg manj kot minuto. Na voljo je tudi »siesta« način, pri katerem sliko na zaslonu obrnete tako, da jo lahko bolj ležerno gledate leže.

Star wart

Pravijo, da je posnemanje oblika laskanja. Kadar govorimo o kopijah izdelkov, gre predvsem za kovanje dobička na račun neukih ali le varčnih kupcev, ki za ponaredke običajno odštejejo precej manj kot za izvirni izdelek. Danski proizvajalec kock Lego ima že desetletja številne posnemovalce, med katerimi prevladujejo kitajski, ki poleg kock skušajo bolj ali manj uspešno posnemati celo logotip. Pred napadom klonov je Lego precej nemočen. Tožbe so praviloma neuspešne, saj je zaščita Legovih patentov potekla leta 1989, mednarodna zaščita blagovnih znamk pa je bolj kočljiva. Posebej predrzni ponarejevalci z enim ponaredkom ofrnažijo kar dve blagovni znamki. Tako je možno pod imenom Star wart že nekaj let kupiti minifigurice in komplete kock, ki upodabljajo junake ter prizore iz priljubljenih filmov Vojna zvezd, v izvirniku Star wars. Tisti, ki je botroval imenu ponaredka, se očitno ni zavedal, da beseda wart v angleškem jeziku označuje bradavico, in je tako s spremembo ene same črke iz Vojne zvezd ustvaril Zvezdno bradavico.

Sobni panji

Urbano čebelarstvo je vsako leto bolj prepoznavno in priljubljeno, zato je napočil čas, da čebele v mestih pripeljemo ne le na strehe in terase, v parke in vrtove, ampak jim odpremo vrata oziroma okna ter jih povabimo v svoj dom. To nam omogočajo panji beecosystem – ime je skovanka iz besed čebela in ekosistem –, ki jih namestimo na steno svojega bivališča. Še bolj revolucionarno kot to, da panj obesimo na zunanjo steno oziroma fasado, je to, da si lahko čebelnjak omislimo kar na steni dnevne sobe in potem namesto televizije gledamo življenje čebel v panju. Ta je z zunanjostjo povezan s posebno cevjo, skozi katero čebele zapuščajo sobni čebelnjak in se vanj vračajo. Šestkotni panji so modularni, kar pomeni, da lahko začnemo z enim in nato dodajamo vedno nove. Posamezen panj brez satovja in čebel tehta okoli pet kilogramov, ko je naseljen in napolnjen s satjem, pa se teža povzpne na kakih trinajst kilogramov. Ker se čebele ravnajo po svetlobi, je treba panj ponoči prekriti s posebnim pokrovom iz obarvanega pleksistekla, da jih ne bi zmotila sobna razsvetljava, mi pa lahko svojo čebeljo kolonijo opazujemo ves čas.

Zvezdniške balaklave

Smučarska podkapa, ki prekriva ves obraz in ga ščiti pred mrazom, je eden bizarnejših letošnjih modnih trendov, sploh če si balaklavo, kot se kapa z odprtino za oči in usta imenuje, nadeneš v puščavi pri več kot trideset stopinjah Celzija. S prstom kažemo nate, Rihanna. Pevka je pred dobrim tednom na glasbenem festivalu Coachella v Kaliforniji kot obiskovalka podnevi in ponoči paradirala v balaklavi modne znamke Gucci, ki ima našite dramatične uhane. Prvi naj bi balaklave sicer nosili britanski vojaki v krimski vojni, uporabljajo jih tudi smučarji in motoristi, policijskim specialcem, hudodelcem in anarhističnim upornikom služi kot maska za prikrivanje identitete, zadnja leta pa po njih radi posežejo zvezdniki. Ko si je Chanelovo črno balaklavo nadel Justin Bieber, si je očitno pregrel možgane in je na družbenem omrežju ime znamke napisal z dvema n-jema. Črno balaklavo znamke Louis Vuitton je v videu in prostem času nosila tudi Beyonce, za koncerte pa si je raje nadela mrežasto različico. Zdaj so črne balaklave zamenjale pisane ali barvite. V svoji spletni trgovini jih prodajajo celo ruske aktivistke Pussy Riot, a brez odprtin; te morajo kupci izrezati sami.

Jokalnica

Dober jok je pol zdravja. Zato se na Japonskem lahko udeležite jokalnice, na kateri vas privlačen moški, seveda v zameno za plačilo, spravi v solze, nato pa vam te obriše z obraza. Zadeva nima najmanjše zveze z romantiko, gre za posebno storitev, ruji-kascu, izvabljanje solz, ki jo že leta ponuja podjetje Ikemeso Takkyubin, kar pomeni prinašalci solz. Njegov ustanovitelj Hiroki Terai, ki za izvabljanje solz trenutno zaposluje devet mladeničev, trdi, da ena solza odplakne stres celega tedna, v prihodnosti pa želi svojo ponudbo razširiti tudi v druge države. Na jokalnico večinoma hodijo ženske, saj je zanje kazanje čustev bolj sprejemljivo kot za moške. Jokalne seanse vodi rjuei-san oziroma čeden moški. Ta v pisarni, ki je videti kot sejna soba, ustvari posebno vzdušje, da se lahko ljudje, ki sedijo za veliko mizo, brezskrbno zjočejo. Čeden moški na platno projicira skrbno izbrane vsebine, ki pritisnejo na prave čustvene tipke in spodbudijo jokanje, nato pa hodi naokrog in udeleženkam z robcem pivna solze z lic, v kolikor tega ne počnejo same. Po koncu so običajno vidno pomirjene in zadovoljne.

Zajtrkomat

Ponev, na kateri se pečejo jajca, slanina in klobasice, pečica, ki služi kot opekač za kruh ali pecivo, in aparat za pripravo kave, vse to združuje zajtrkomat, s katerim lahko v nekaj minutah pripravimo najpomembnejši obrok dneva. Posamezne dele aparata je mogoče uporabljati ločeno, s pomočjo vgrajenega časomera pa se zadeva vklopi samodejno. Gospodinjski pripomoček, ki združuje tri naprave za pripravo kompletnega zajtrka, je na voljo v več barvah in še v večji družinski različici, ki ima tudi pokrovko za ponev. Vgrajeni kavomat vsebuje filter, ki ga je možno vedno znova uporabiti, uporabnost zajtrkomata pa se tudi sicer razteza prek celega dneva, saj lahko v pečici hrano pogrejemo in ohranjamo na toplem. Ker je majhen in kompakten, je priročen za študentske sobe – tudi ko je treba pogreti pico ali burek –, za opremo mini stanovanj ali dopolnitev ponudbe prenočišč in seveda za vse ljubitelje tovorjenja gospodinjskih pripomočkov na dopust v avtokamp. Če namesto kave raje pijete čaj ali imate namesto pečenih jajc raje kuhana, pa boste za zajtrk po svojem okusu potrebovali vsaj še grelnik za vodo.

Pasji kino

Najnovejši animirani film Otok psov režiserja Wesa Andersona bomo pri nas v kinu dočakali šele konec julija, na velikih platnih v Veliki Britaniji – pa tudi čez lužo, na primer v San Franciscu – pa so si ga na posebnih projekcijah že ogledali številni psi. Kar petnajst kinodvoran v različnih britanskih mestih je zadnjo marčno nedeljo ob enajstih dopoldne v svoje dvorane spustilo štirinožce, seveda v spremstvu lastnikov. Eden od kinematografov, Picturehouse Central v londonskem predelu West End, ob nedeljskih dopoldnevih tudi sicer redno, vsakih šest tednov, prireja do psov prijazne projekcije. Kosmatincem poleg filma ponudijo skledčke z vodo, pasje prigrizke in odejo, na kateri lahko sedijo na sedežu ali poležavajo na tleh. Vstopnice jim ni treba plačati, morajo pa se lepo obnašati, karkoli že to pomeni. Kot je poročal The Guardian, je bila na primer pasja projekcija Otoka psov v škotskem Edinburgu razprodana, predstavniki najrazličnejših pasem pa so ob tem filmu resnično lahko prišli na svoj račun, saj jih nihče ni ošteval zaradi lajanja v dvorani, ko so se glasno odzivali na vsako pasje oglašanje animiranih filmskih junakov.

Umetno drevo

Nekatere vrste mahu so čistilci ozračja, saj nase vežejo škodljive pline in delce ter jih razgradijo oziroma pretvorijo v biomaso. To je izkoristilo nemško zagonsko podjetje Green city solutions in izdelalo umetno drevo iz mahu, nekakšen živi zid, ki kot filter skrbi za boljšo kakovost zraka v mestnih središčih. En tak »mahagonij« naj bi nadomestil kar 257 pravih dreves. City tree, mestno drevo, kot so ga stvaritelji sicer poimenovali, zrak čisti in ohlaja, pri tem pa je precej samozadostno, saj zbira deževnico in samo skrbi za svoje zalivanje, kar je pomembno, ker je mah zelo žejen. Vključuje tudi rastline, ki mahu dajejo senco, ter tehnologijo in sončne celice, s pomočjo katerih pridobiva energijo, potrebno za svoje delovanje. Za dve muhi na en mah lahko štirimetrski vertikalni vrt na vsaki strani dopolni klop; takšno urbano pohištvo zavzame tri kvadratne metre in pol površine, različica brez klopi le poldrugi kvadratni meter. Pred kratkim so prvo tako instalacijo ponosno postavili v Londonu, lahko pa jih srečamo tudi v Berlinu, Bruslju, Oslu, Amsterdamu, Parizu, Budimpešti, Glasgowu, Hamburgu, Dresdnu, Groningenu ...

Sprehajalec ljudi

Chuck McCarthy iz Los Angelesa si kot igralec že nekaj let prizadeva za holivudsko kariero. Čakajoč na preboj je želel zaslužiti nekaj dodatnega denarja in pomislil na to, da bi za plačilo sprehajal pse. A kaj, ko mu ni bilo do tega, da bi pobiral njihove kakce. Zato je raje začel sprehajati ljudi. Zaračuna sedem dolarjev na miljo, kar je 3,5 evrov na kilometer. Povpraševanje je tolikšno, da je ustanovil celo podjetje The people walker, sprehajalec ljudi, ki posameznike povezuje s plačljivimi sprehajalnimi partnerji. Ocenjuje, da je njegov doslej najdaljši profesionalni sprehod trajal osem kilometrov, pri čemer je šlo za precej intenziven vzpon na vrh hriba. Nima se za osebnega trenerja, ljudem ponuja le spremstvo pri hoji in pogovor, oboje pa je dobro za zdravje, tako fizično kot psihično. Nekateri si v drugem največjem ameriškem mestu, še zlasti v mraku, ne upajo hoditi sami, drugi preganjajo splošno osamljenost, tretji potrebujejo motivacijo, četrti se radi pogovarjajo o svoji najljubši nanizanki ali želijo razširiti miselni horizont ... In vsaj v primeru slednjih je kosmati Chuck nedvomno boljši sprehajalni družabnik kot pes.

Prhanje s pivom

Na pobudo oblikovalske agencije Snask je švedska mikropivovarna Pangpang ustvarila pivo, namenjeno pitju med prhanjem, imenovano preprosto shower beer. Morda za trend pitja piva pod tušem še niste slišali, a tako kot se med namakanjem v kadi iz kozarca srka vino ali šampanjec, se med prhanjem pije pivo, iz pločevinke ali steklenice. Pivo tipa pale ale je ročno zvarjeno v kraju Hökarängen ter polnjeno v stekleničke, ki z manj kot dvema decilitroma delujejo že skoraj smešno. Primanjkljaj v količini pivo nadoknadi z vsebnostjo alkohola, saj z desetimi odstotki slednjega sodi med močnejše. Dovolj ga je ravno za tri, štiri požirke in se kljub vroči vodi iz prhe ne bo segrelo; njegovi stvaritelji so imeli vsekakor v mislih večerno tuširanje, ne jutranjega. Uporabite ga lahko tudi kot balzam za lase, pri čemer zna to, da je aromatizirano z bergamotko, priti še posebej do izraza. Natisnjeni napis na steklenici sicer omogoča boljši oprijem, a v izogib razbitemu steklu je vseeno potrebne nekaj previdnosti. Prva polnitev je že pošla, za naslednjo sprejemajo prednaročila, najmanjša možna količina pa je šest stekleničk.

Tetra

Nadležno opravilo pomivanja posode človeštvo že desetletja najraje prepušča strojem. Mala gospodinjstva se bodo zato zagotovo razveselila pomivalnega stroja, ki je velik kot mikrovalovna pečica in ga ni treba priključiti na vodovodno omrežje. Za delovanje potrebuje le elektriko in približno dva litra vode, ki jo vanj enostavno natočimo. Celoten cikel pranja posode izpelje v desetih minutah, pri čemer lahko naenkrat pomije pogrinjek za dva ali pa deset krožnikov oziroma ducat kozarcev. Mini pomivalcu je ime tetra in je videti kot narobe obrnjen akvarij. Sestavljen je iz treh delov; aluminijastega dna, prosojnega pokrova ter podstavka, na katerega položimo posodo in je prilagodljiv. S pomočjo oblikovalske firme Frog ga je izdelalo podjetje Heathworks, naprodaj pa naj bi bil konec letošnjega leta za približno 250 evrov. To pa še ni vse. Poleg tega da je tetro mogoče upravljati prek spleta oziroma wi-fi povezave in je odlična za razkuževanje otroških stekleničk, vam bo z veseljem tudi kaj skuhala na pari ali kot sous vide mašina, saj gre za pomivalec, v katerem z lahkoto pripravite jastoga, lososa ali škampe.

Plogging

Švedski fitnes bi lahko poimenovali novi trend, pri katerem tek ali katero od drugih rekreacij na prostem dopolnjuje pobiranje smeti, ki so jih za sabo pustili bolj nemarni osebki človeške vrste. Plogging, kot se zadeva sicer imenuje, je sestavljenka iz besed jogging in plocka upp, kar v švedščini pomeni »pobrati«. Nanj se velja odpraviti solo ali v družbi, vsekakor pa v tekaških copatih, rokavicah – tisti, ki jim je resnično mar za okolje, seveda ne bodo uporabili rokavic za enkratno uporabo – in z vrečo za smeti. Vadba, s katero poskrbimo tako zase kot za planet, združuje tek, počepe, predklone, raztezanje in dvigovanje peresno lahkih uteži v obliki odpadkov, tekanje pa lahko sicer nadomestimo tudi s hojo, veslanjem ali kolesarjenjem od smeti do smeti. Erik Ahlström velja za začetnika gibanja, ki se mu skrajšano reče plogga in je vzklilo predlani v Stockholmu, v zadnjih mesecih pa se je nenadoma začelo širiti tudi drugod, zlasti po Evropi in ZDA, kjer se tako posamezniki kot skupine tekačev odpravljajo na tek za čistejše okolje, v povsem dobesednem smislu.

Čokoladni anusi

Skatološki humor naj bi bil posebej priljubljen pri otrocih in najstnikih, nekateri pa ga nikoli ne prerastejo. Odrasle, ki jih zabavajo reči, povezane s telesnim izločanjem, nagovarja čokoladna bonboniera, na katere embalaži z velikimi črkami piše edible anus, užitni anus. Čokolada, ki je pretopljena v nagajive bonbone, je sicer belgijska, rit, po kateri so čokoladice oblikovane, pa angleška. Kalup so namreč izdelali tako, da so naredili dejanski odlitek okolice zadnjične odprtine neke dame. Na voljo je bonboniera s šestimi anuščki iz mlečne čokolade ali manjša škatla, v kateri so le trije odlitki anusov, v beli, mlečni in temni čokoladi, obljubljajo pa tudi različico z oreščki in s sadjem. Samooklicani umetnik Magnus Irvin, ki si je zadevo izmislil pred dobrim desetletjem, je prodajo sicer kmalu prepustil britanski firmi Spencer and Fleetwood, ki že več kot trideset let ponuja številna šaljiva darila za odrasle – nekoč smo pohudojili njihove makarone v obliki penisa in nedrček iz bonbonov –, Irvin pa si je omislil dodaten zaslužek s tem, da anuse tistih, ki si tega želijo, osebno vlije v bron ali steklo.

The shed

»Če je mogoče objavljati lažne kritike restavracij, ki jih nisi nikoli obiskal,« je pomislil Oobah Butler, ki je prek spletne platforme TripAdvisor to počel za lastnike restavracij, »je nemara mogoče uspeti tudi z lažno restavracijo.« Vrtno hiško v južnem delu Londona, v kateri živi kot podnajemnik, je lansko pomlad prelevil v namišljeno restavracijo The shed, lopa. Čeprav v njej ni nihče nikoli jedel – telefonske klice je prevzemal Oobah in sporočal, da so vse mize žal zasedene – so lažne kritike prijateljev in fama neobstoječo restavracijo, v kateri naj bi namesto jedi stregli razpoloženja, izstrelile med zvezde. Novembra je tako The shed at Dulwich na platformi TripAdvisor zasedla prvo mesto med londonskimi restavracijami. Ob tej priložnosti je Oobah, ki med drugim piše za The Guardian in VICE, kjer je mesec kasneje razkril svoj veliki nateg, na vrt svoje podnajemniške lope končno spustil nekaj gostov. Do tja in od tam jih je odpeljal zavezanih oči, kot kulinarično doživetje pa jim je med drugim postregel odmrznjeno lazanjo iz trgovine in instant juho, medtem ko jim je DJ predvajal zvok prave restavracije.

Teen boss

Za nekatere stvari očitno ni nikoli prezgodaj. Biznis, na primer, je veščina, ki jo je po mnenju zagovornikov kapitalizma treba začeti poučevati čim prej. Pozabite otroške ulične stojnice z limonado ali pobarvanimi kamni in školjkami, nova revija Teen boss prinaša zgodbe podjetnih najstnic, ki so uspele s svojimi spletnimi kuharskimi oddajami, videi, kozmetičnimi izdelki, oblačili, modnimi dodatki, lizikami, igralno sluzjo, mobilnimi aplikacijami, pasjimi priboljški ... Revija, v kateri sicer ni oglasov, z mladoletnimi tajkunskimi vzornicami nagovarja bralke, stare med 8 in 15 let. Zgodbe o vrstnicah, ki kujejo dobiček kot pubertetniške šefice, dopolnjujejo nasveti, kako zaslužiti čim več denarja med počitnicami ali kot varuška. Doslej so izšle tri številke, je pa zanimivo, da so se v obdobju, ko med omenjeno ciljno skupino prednjači uporaba digitalnih in predvsem družbenih medijev pred analognimi, odločili za izdajanje klasične revije. Vsekakor gre za poznavalce, saj Teen boss izhaja pod okriljem založniške medijske hiše Bauer, ki je med revijalnimi založniki v ZDA vodilna v prodaji na prodajnih mestih.

Nevestin prijatelj

Očitno je ena od reči, ki lahko nevesti precej pokvarijo poročni dan – poleg tega, seveda, da se ženin sploh ne prikaže –, opravljanje male ali velike potrebe v nafrfuljeni poročni obleki. Tveganje, da se slednja zmoči ali umaže, so neveste doslej reševale tako, da so obleko v stranišču slekle ali pa bile prisiljene na intimni dogodek povabiti družice, ki so, medtem ko je princeska sedela na školjki, držale blago. Heather Stenlake iz ZDA je zato izdelala spodnje krilo z imenom bridal buddy, nevestin prijatelj, s pomočjo katerega lahko nevesta pred obiskom WC-ja sama ukroti svoj poročni gvant.

Halo, Piki

Medtem ko njihovi lastniki odidejo na delo in po opravkih, so hišni ljubljenčki doma osamljeni in se dolgočasijo. Ker svoje občutke projicirajo na živali, si ljudje radi predstavljajo, da jih njihovi štirinožni družinski člani neizmerno pogrešajo, kadar so odsotni. K sreči obstajajo naprave, ki omogočajo, da se s svojim kosmatincem, kjerkoli že ste, povežete prek osebnega ali tabličnega računalnika ali pametnega telefona. Petchatz je interaktivna kamera, nekakšen videofon, s pomočjo katerega lahko, kadar smo zdoma, nadzorujemo domače pse in mačke ter z njimi komuniciramo, jim celo ponudimo priboljške ali jih razvajamo z živalim všečnimi pomirjujočimi dišavami. To pa še ni vse, na voljo je celo poseben dodatek, pawcall, na katerega izvežbani ljubljenček položi šapo, kadar želi priklicati človeškega družabnika. Videovaruško montiramo na steno prek električne vtičnice, jo povežemo še z brezžičnim internetom in vanjo skrijemo priboljške, pa je nared za uporabo. Z ljubljenčkom lahko družinski člani komunicirajo z različnih lokacij, vendar ne vsi hkrati. Naprava je, kakopak, odporna proti žvečenju.

O’naturel

Obiskovalcev, ki se odločijo za večerjo v restavraciji na Rue de Gravelle v dvanajstem pariškem okrožju, med jedjo zagotovo ne bodo motili telefoni. Ti so, tako kot fotoaparati, prepovedani in jih je treba odložiti v garderobi, skupaj z obleko. O’naturel je restavracija, v kateri gostje obedujejo goli, kot jih je mati rodila, le da imajo na nogah bele frotiraste copatke, ki jih dobijo ob prihodu. Mizo ali bolje rečeno stol, saj za daljšimi omizji gostje sedijo skupaj, tudi če se prej niso poznali, je kakopak treba vnaprej rezervirati. Pogled skozi okno zakrivajo zavese, kuhajo pa le zvečer, od pol osme ure dalje. Za menu, sestavljen iz predjedi, glavne jedi in sladice, je treba odšteti devetinštirideset evrov. Restavracija, ki se je odprla pred dobrima dvema mesecema in katere lastnika sta 42-letna brata dvojčka Mike in Stephane Saada, sprejme štirideset jedcev naenkrat. Ti si lahko pred pogledi in pobeglo hrano naročje oziroma mednožje zavarujejo s prtičkom. Med predjedmi najdemo polže, račji foie gras in jastoga v solati, sicer pa je ponudba prilagojena tudi veganom. Natakarji strežejo oblečeni.

Surova voda

Voda, ki je dražja od bencina, ni več le distopična fantastika. Američani ji pravijo surova voda, raw water, gre pa za nefiltrirano, nesterilizirano ali na kakršenkoli drug način obdelano izvirsko vodo, ki naj bi čez lužo postajala trend. Medtem ko tudi pri nas obstaja obilje naravnih izvirov, pri katerih ljudje pijejo vodo, si jo natakajo v posode ter jo pretovarjajo domov, saj verjamejo v njene dobrodejne učinke, se v ZDA pojavlja vse več ponudnikov ustekleničene studenčnice. Podjetje Live water iz Oregona, ki je zaslovelo lani, deluje pa že tri leta, surovo vodo dostavlja hipsterskim odjemalcem po kalifornijski obali, od San Francisca in Silicijeve doline do Los Angelesa.