• Saša Eržen

    22. 2. 2019  |  Mladina 8  |  Kultura  |  Hudo

    Muzikalični kozarec

    Kozarec, ki je za optimista na pol poln, za pesimista pa na pol prazen, je za glasbenika uglašen na povišano noto f, torej fis, vsaj v primeru vinskih muzikaličnih kozarcev, musical wine glass, ki jih za ameriškega ponudnika izdelujejo v Nemčiji. Ton iz njih izvabimo tako, da kozarec s tekočino napolnimo do ene od oznak, in nato z navlaženim prstom drsimo po robu kozarca. Kristalni kozarci za vino obljubljajo nič manj kot kristalno čiste tone, te pa potrjujejo tudi uporabniki, ki so njihovo uglašenost preverili s pomočjo uglaševalnih instrumentov za glasbila. Slovenci, znani po tem, da po dovoljšni količini zaužite žlahtne kapljice radi zapojejo, bodo z dotičnimi kozarci končno deležni tudi ustrezne glasbene spremljave. S kompletom osmih čaš, ki so različno napolnjene do posameznih oznak, lahko zaigramo celotno A-durovo lestvico, z enim kozarcem pa lahko posnamemo vsak ton posebej in nato posnetke zmontiramo v želene pesmi. Muzikalični vinski kozarci so naprodaj tudi v kompletu po dva.

  • Saša Eržen

    15. 2. 2019  |  Mladina 7  |  Kultura  |  Hudo

    Telovadne podvezice

    Za gospe, ki želijo svoje stegenske mišice izklesati brez truda, pri tem pa delovati celo malce poredno, je poskrbljeno. Tehnologija električne mišične stimulacije, ki najboljšim športnikom pomaga do vrhunske forme, je končno na voljo tudi v obliki podvezic. Telovadna oprema sixpad, ki jo je razvilo japonsko podjetje MTG in jo priporočajo trenerji ter fizioterapevti širom po svetu, promovira pa sam nogometaš Christiano Ronaldo, je posebej za ženske razvila pas s podvezicami, s katerim z elektriko krčimo in raztezamo mišice bokov, stegen ter zadnjice. Priporočajo ga za vsakodnevno uporabo. Takoj ko si pas nataknemo, se pod njim začne odvijati 23-minutna samodejna vadba, mi pa lahko medtem počnemo karkoli. Pas in objemke za stegna izdelujejo v treh različnih velikostih, ki naj bi se prilegale različnim postavam, enostavnost uporabe pa bojda nagovarja uporabnice vseh generacij. Pripomoček, ki ga je mogoče upravljati s pametnim telefonom, ni prav poceni, poleg tega je treba visokoprevodne nalepke iz želeja, ki skrbijo, da mišice utripajo s frekvenco 20 Hz, zamenjati vsaka dva meseca.

  • Saša Eržen

    7. 2. 2019  |  Mladina 6  |  Kultura  |  Hudo

    Zmenek dvoživk

    V majhnem prirodoslovnem muzeju v kraju Cochababma v Boliviji je v akvariju desetletje prečofotal žabec z imenom Romeo, najbolj osamljena žaba na svetu. Domnevo, da gre za zadnji živi primerek endemične vodne žabe z latinskim imenom Telmatobius yuracare, je nedavna ekspedicija v bolivijsko džunglo k sreči ovrgla. Akcijo množičnega zbiranja sredstev za iskanje Romeove neveste so sprožili lani za valentinovo, kljub temu pa je bilo prečesavanje džungle večkrat neuspešno. Zdaj se je žabcu žarečega pogleda in oranžnega trebuha končno nasmehnila sreča in bo lahko šel na zmenek s pripadnico svoje vrste, ko ta prestane karanteno. Tudi če si plahi Romeo in Julija, ki je bojda njegovo nasprotje, ne bosta všeč, za vrsto obstaja možnost preživetja. Teresa Chamacho Badani, vodja herpetološkega oddelka v muzeju in odprave na žabe, ki se imenujejo po pokrajini Sehuenca, je povedala, da so poleg Julije našli še eno mlado žabico in tri poskočne žabje samce ter jih vzeli s sabo, saj so zaradi izjemno hitrega krčenja njihovega življenjskega okolja visoko ogroženi, z njihovo pomočjo pa bodo izumrtje vrste morda lahko preprečili.

  • Saša Eržen

    1. 2. 2019  |  Mladina 5  |  Kultura  |  Hudo

    Savnanje s klobaso

    Star finski pregovor pravi, da je savna siromakova lekarna. Na Finskem, kjer je savna neločljivi del kulture, ima 5,5 milijona prebivalcev kar 3,3 milijona savn, to v povprečju pomeni eno na gospodinjstvo. Imajo jih tudi v tovarnah, pisarnah, na ladjah in v rudnikih, skupno savno imajo celo poslanci v finskem parlamentu. Povprečna Finka ali Finec gresta v savno vsaj enkrat na teden in v njej preživita nekaj ur. Med savnanjem se praviloma ne je, a ko se po prečiščenju oglasi lakota, je dobro biti pripravljen. Peč na vroče kamne, ki skrbi za temperaturo savne, je odlična za pripravo tradicionalne finske klobasice, imenovane makkara. Nekateri jo spečejo kar na kamnih, tisti, ki nimajo radi cvrčanja, pa lahko uporabijo poseben valjasti pekač za klobasico, imenovan makkaraputki, ki jih iz kamnine salovec izdelujejo v mestu Tuupovaara na vzhodu Finske. Ko je klobasica po petnajstih ali dvajsetih minutah ravno prav pečena, da je njena skorjica hrustljava, notranjost pa sočna, kamniti pekač s peči odstranijo s pomočjo posebnih rokavic, saj je zelo vroč, nato pa klobaso iz njega izvlečejo z vilicami. Hyvää ruokahalua, dober tek!

  • Saša Eržen

    25. 1. 2019  |  Mladina 4  |  Kultura  |  Hudo

    Steza iz plastike

    Pot v prihodnost je tlakovana s plastičnimi odpadki, in to dobesedno, saj se bomo s svojimi kopenskimi prevoznimi sredstvi nemara že čez nekaj let vozili po cestah in stezah, narejenih iz reciklirane plastike. Kako bo to videti, lahko že preizkusimo na Nizozemskem, kjer so sredi lanskega septembra v mestu Zwolle odprli prvi odsek kolesarske steze iz reciklirane plastike, dolg trideset metrov. Dva meseca kasneje so v bližnjem kraju Giethoorn položili in odprli še en poskusni tridesetmetrski odsek. Za vsakega so porabili toliko reciklirane plastike, kot je pridobimo iz 218.000 plastičnih kozarcev ali 500.000 plastičnih zamaškov. V resnici znaša delež reciklirane surovine v kolesarski stezi sedemdeset odstotkov, preostanek pa je polipropilen, trša in temperaturno odpornejša plastična masa. Asfaltne alternative sta se domislila inovatorja Anne Koudstaal in Simon Jorritsma, zaposlena v nizozemskem tehničnem podjetju KWS. Pri pilotnem projektu, poimenovanem Plastic road, plastična cesta, sta poleg omenjenega podjetja sodelovala še izdelovalec cevi Wavin ter francoski naftni gigant Total.

  • Saša Eržen

    18. 1. 2019  |  Mladina 3  |  Kultura  |  Hudo

    Dodow

    Buljenje v strop nas lahko zaziba v spanec, če znamo pri tem umiriti dih in misli. S pomočjo napravice, imenovane dodow, ki jo postavimo na nočno omarico in na strop v ritmičnih intervalih projicira pritajeno modro lučko, s katero uskladimo svoje dihanje, to postane precej lažje; uporabniki naj bi statistično zaspali dvainpolkrat hitreje kot sicer. Dodow deluje na baterije in na dotik. Če ga pobožamo enkrat, vklopimo osemminutni uspavalni cikel, če dvakrat, dvajsetminutnega. Nato vdihujemo, ko se lučka pojavlja na stropu, in izdihujemo, ko izginja. Tako počasi umirimo svoj dih, ki ga z enajstih vdihov na minuto zmanjšamo na šest vdihov, pri čemer utišamo še naš zaposleni um. Tehnika pomirjujočega dihanja je sicer sposojena iz joge. Mali uspavalni pripomoček so kronični nespečneži razvili za pomoč sotrpinom, ki jih nespečnost muči predvsem zaradi stresnega načina življenja, ugotovili pa so, da pomaga tudi v primerih jet-laga ali nerednega urnika spanja. V nasprotju z uspavalnimi tabletami je ta način uspavanja brez stranskih učinkov in njegovi uporabniki sčasoma ne razvijejo zasvojenosti; lahko se celo zgodi, da se naučijo umiriti in zaspati samodejno.

  • Saša Eržen

    11. 1. 2019  |  Mladina 2  |  Kultura  |  Hudo

    Pasji alarm

    Vlomilci naj bi se hišam, ki jih čuvajo psi, izogibali, a psi za lastnike pomenijo dodatno skrb, nego in stroške. Razen če gre za elektronskega psa čuvaja, kot se imenuje poseben hišni alarm s posnetim lajanjem. Primeren je le za uporabo v hiši in ga ne smemo postaviti na prosto ali v vlažen prostor, saj deluje na elektriko, ob njenem izpadu pa na baterije. Njegov radarski senzor zaznava premikanje od dobrih treh metrov pred sabo, sedmih metrov ob straneh, do kar petnajstih metrov za sabo, tudi skozi okna in stene, če so te iz opeke, betona, lesa, kamna ali umetnih mas in niso debelejše od 18 centimetrov. Ko elektronski pes čuvaj opazi, da je šel kdo mimo hišnih vrat, zalaja in laja pet do deset sekund oziroma dokler zaznava gibanje. Po želji ga lahko nastavimo tudi tako, da ne laja, temveč pozvoni kot hišni zvonec in s tem naznani obiskovalce, ki jih ne želimo prestrašiti. Lahko celo, kot običajni alarmi, zatuli z zvokom sirene. Njegova glasnost je nastavljiva in seže do impresivnih 120 decibelov. Kar je zelo glasno. Če že ne vlomilcev, bo elektronski nemški ovčar odgnal vsaj prevarante, akviziterje in Jehovove priče.

  • Saša Eržen

    4. 1. 2019  |  Mladina 1  |  Kultura  |  Hudo

    Unobrush

    Pozabite ščetke iz bambusa, prihaja pametna zobna krtačka, s katero bomo za umivanje zob porabili le šest sekund namesto treh minut, kolikor jih priporočajo za temeljito ščetkanje. Prvi uporabniki imajo ščetko, imenovano unobrush že v kopalnici, njeno množično izdelavo pa nameravajo zagnati še letos. Je preprosta za uporabo in očisti vse zobe hkrati; od nas zahteva le to, da v usta vtaknemo posebno penasto reč in jo tam obdržimo toliko časa, kot ga porabimo, da izgovorimo besedi ’zobna krtačka’. Ker gre za prostoročno ščetkanje, v tem času lahko počnemo kaj drugega, na primer posnamemo selfi. Unobrush skrbi tudi za higieno dlesni, čiščenja medzobnih prostorov z zobno nitko pa ne nadomesti. Z revolucionarno ščetko zobne paste ne bomo več potrebovali, saj čisti s pomočjo vibracij. Njeno spužvo bo, tako kot doslej ščetko, treba zamenjati vsak mesec; polnilna postaja, ki za delovanje potrebuje elektriko, spužvo sicer po vsaki uporabi sterilizira z UV-lučko. Krtačka prihodnosti nam bo prihranila kar nekaj časa; njeni iznajditelji ocenjujejo, da naj bi nam zaradi hitrejšega umivanja zob v življenju ostali kakšni trije meseci več časa.

  • Saša Eržen

    28. 12. 2018  |  Mladina 52  |  Kultura  |  Hudo

    Poskusni ščurki

    Ščurki so novi prašiči, vsaj na Kitajskem, kjer farme ščurkov rastejo kot gobe po dežju. Kitajci te žuželke, ki jih imajo drugi za škodljive in neugledne, uporabljajo za izdelavo tradicionalnih zdravil in kozmetičnih izdelkov, pa tudi za to, da reciklirajo zavrženo hrano. S širjenjem mest se povečuje količina ostankov hrane in ti so že postali prevelik zalogaj za smetišča. Na obrobju mesta Jinan stoji farma, na kateri ščurki, sicer znani po tem, da brez hrane preživijo ves mesec, na dan pojedo 50 ton kuhinjskih odpadkov. Zaradi prašičje gripe na Kitajskem velja prepoved hranjenja pujsov z ostanki hrane, tako da so ščurki v tem pogledu dejansko prevzeli njihovo vlogo. V toplem in vlažnem okolju farme milijonske in celo milijardne vojske ščurkov dan za dnem pridno jedo to, česar ljudje niso mogli ali hoteli. Njihova življenjska doba je od pol leta do enega leta, ko pojedo zadnji obrok, pa lahko končajo kot krmilo za živino ter ribe v ribogojnicah, kot gnojilo ali hrana za ljudi.

  • Saša Eržen

    21. 12. 2018  |  Mladina 51  |  Kultura  |  Hudo

    Žaljiva pobarvanka

    Odkar so pred leti odrasli otrokom prevzeli pobarvanke, je nabor črno-belih risanih motivov, ki polnoletne nagovarjajo k barvanju, dobil neverjetne razsežnosti. Mandalam so se pridružile pobarvanke, ki združujejo vzorčke s kletvicami, prikazujejo pare v različnih spolnih položajih, pse med iztrebljanjem ali mačje anuse. V tej druščini barvanka, ki prikazuje nakupovalce iz trgovin multinacionalke Walmart, deluje skoraj benigno, čeprav združuje barvanje in posmehovanje soljudem, celo njihovo razčlovečenje, saj jih imenuje »kreature«. Prinaša namreč 37 strani risb čudaško ali pomanjkljivo oblečenih nakupovalcev ter preobilnih družin, ki jih dopolnjujejo nakupovalni vozički, uokvirjajo pa trgovinske police s cenenimi izdelki in abstraktni vzorčki. Podnaslov rolling back dignity z besedno igro, ki želi biti duhovita, sopostavi znižanje cen, v trgovinah Walmart označeno z besedno zvezo rollback, in teptanje človeškega dostojanstva. K slednjemu spodbujata tako dotična pobarvanka kot spletna stran People of Walmart, na kateri posamezniki objavljajo skrivaj posnete fotografije (rednih) obiskovalcev omenjenih nizkocenovnih trgovin, ki so stereotipno označeni kot neizobraženi, revni in debeli.

  • Saša Eržen

    14. 12. 2018  |  Mladina 50  |  Kultura  |  Hudo

    Okusno tajsko

    Repi rakcev veljajo za poslastico, preostala anatomija teh majhnih vodnih členonožcev pa v prehrani ni ravno cenjena. Tajska najstnica Pimada Patanapratjapong, katere vzdevek je Pair, pa je pred leti odkrila, da je lahko spodnji del glave rakcev, ki je dotlej veljal za odpadek, prav okusen, le ocvreti ga je treba. Po njeni zaslugi zdaj tudi več Tajcev ve, da je beseda »okusno« slovenskega izvora in kaj pomeni. Prigrizek, ki ga je Pair ustvarila, je – čeprav je stoodstotno tajski – namreč poimenovala kar s slovenskim imenom »okusno«. Na Slovenijo jo, kot pravi, vežejo lepi spomini, zato se tudi njeno podjetje, ki ga je ustanovila leta 2013, imenuje Okusno Food Company Limited. Z ocvrtimi podbradki kozic je mlada Pimada Patanapratjapong v nekaj letih postala milijonarka, tako da so njeni rakci očitno ne le okusni, ampak tudi dobičkonosni. So naravni, brez konzervansov, hrustljavi, hranljivi in zdravi, odličen vir kalcija. Preden jih ocvrejo, jih povaljajo v moki in jim dodajo začimbe. Na voljo so v petih različnih okusih, pri čemer na svoj račun pridejo predvsem ljubitelji tajskih jedi: izvorni, zeleni ali japonski kari, tom jum in pad tai.

  • Saša Eržen

    7. 12. 2018  |  Mladina 49  |  Kultura  |  Hudo

    Elektronski nos

    Ste za kosilo jedli česen, imate prepoteno srajco, si že dolgo niste umili las, pa ne veste, če in koliko smrdite ter nimate koga vprašati? Kot nalašč za vas je ročni merilec telesnega vonja Tanita ES-100, ki ga izdeluje japonsko podjetje Tanita, sicer sloveče po naprednih elektronskih tehtnicah. Kompaktno zloženi merilec najprej razprete ter njegov senzor približate telesnemu delu, katerega vonj želite preveriti, po desetih sekundah pa na lestvici od 0 do 10 odčitate rezultat. Pri vrednostih do štiri se lahko sprostite, od štiri do šest je vonj zaznaven, pri sedem do deset pa kar intenziven. Če bi skušali smrad prikriti z dišavo, bi zadevo le poslabšali; ker naprava meri jakost vonja, nam sporoči, da smo nanesli preveč parfuma. Japonci, ki jih očitno telesni vonj precej skrbi, bodo v prihodnosti nadenj pošiljali tudi robote. Obstaja že Hana-chan, robotski pes, ki ljudem povoha noge. V primeru, da smradu ne zazna, pomaha z repom, če noge smrdijo, zalaja, kadar je vonj nevzdržen, pa v zrak razprši osvežilec.

  • Saša Eržen

    30. 11. 2018  |  Mladina 48  |  Kultura  |  Hudo

    Veseljaško drevesce

    Alkohol je med prazniki še posebej cenjen kot družbeni lubrikant, zato ne preseneča, da je decembra poraba alkoholnih pijač večja kot v ostalih mesecih. Ni čudno tudi to, da so se nekateri spomnili pijačo obesiti kar na novoletno jelko, božično smrečico ali kakorkoli že imenujete praznično drevesce. Ker so okraski majhni in zadoščajo le za pol decilitra tekočine, se vanje najbolj prilegajo žgane pijače. Angleška destilarna Lakes na primer ponuja komplete šestih prosojnih okraskov, ki so sicer naprodaj tudi posamično, napolnjeni pa s kakovostnim viskijem ali različnimi vrstami vodke oziroma gina. Škotska destilarna Summerhall iz Edinburga prodaja le komplete, v vsako od šestih plastičnih raznobarvnih bučk pa je natočila svoj džin Pickering’s. Zaradi vsebnosti alkohola je treba paziti, da okraskov ne morejo doseči otroci ali živali, prav tako niso primerni za obdarovanje mladoletnih. Priporočljivo jih je odpirati kje drugje kot nad svečami ali tik ob kaminu. V prazničnem vzdušju bo šest alkoholčkov po grlu steklo precej hitro, a okraske lahko vedno znova napolnite. Čin-čin oziroma džin-džin!

  • Saša Eržen

    23. 11. 2018  |  Mladina 47  |  Kultura  |  Hudo

    Trumpy medo

    Američani so se prejšnji teden spraševali, ali je plišasti medved, ki ima na glavi predsednikovo značilno pričesko in košate obrvi, resničen, ali gre za lažno novico ali nemara satiro. In ugotovili, da resničnost – hote ali nehote – parodira samo sebe. Polmetrskemu pliškotu, imenovanemu trumpy bear, so proizvajalci poleg košatih obrvi in tupêja nadeli tudi rdečo kravato, ovratnik ter manšete. Poglavitna razlika med njim in predsednikom je ta, da bi Melanija z njim delila svojo posteljo, je ugotovil voditelj James Corden. To pa še ni vse. V njegovem drobovju je stlačena dekica z motivom zastave ZDA, do katere se prikopljemo s pomočjo zadrge na medvedovem temenu. Potrumpljeni plišasti grizli, ki je naprodaj že od lanskega poletja, ko so ga opazili le nekateri, je viralna novica postal šele zdaj, verjetno zaradi bizarnega oglasa, ki ga v netenju vročice predbožičnih nakupov vrtijo na kanalu Fox news. Voditelj Jimmy Kimmel je ustvaril parodijo oglasa, čeprav že izvirnik deluje kot dvominutni skeč. Kupci tega »koščka ameriške zgodovine« prejmejo tudi certifikat pristnosti, izdelujejo pa jih, kakopak, na Kitajskem.

  • Saša Eržen

    16. 11. 2018  |  Mladina 46  |  Kultura  |  Hudo

    Oda Kanglerju

    Že od antičnih časov je navada, da imajo junaki, vojskovodje, športniki in ostala božanstva kakšno odo, ki jih povzdiguje v nebo. Zdaj jo ima tudi Kangler. Franc Kangler. Slavospev bivšemu mariborskemu županu je spisal Zoran Šarič, avtor knjige Županov boj, v službenem času pa policaj. »Naš je ponos in naš je pogum, za mesto se s srcem bori! Vse bi dal za naš Maribor, to kar reče, vedno naredi,« v refrenu hvali Kanglerja njegova predvolilna himna. Vrhunec tako pisec kot pesem doživita v verzih: »Premagal mnogo je ovir, boril se za naš je obstoj, vdihnil je vonj po porazu, izdihnil županov boj.« Vzhičenosti nad Kanglerjevo veličino, ki ne popusti do zadnjega diha, lahko prisluhnemo na kanalu YouTube. Čeprav je Franc Kangler samo eden, pa sta videospota dva; v prvem se tri minute svaljka po ekranu portretna fotografija opevanca, v drugem nastopa več fotografij. Le naglica zaradi bližajočih se volitev in nemara kakšen maligan preveč sta lahko botrovala zdravici, ki poemo zašpili z »zdaj pa kozarce v zrak, vino v nebo, naj glasovi se naši onstran slišijo, hvala za vse, naj ne mine ta dan, ko je Franca naš župan«.

  • Saša Eržen

    9. 11. 2018  |  Mladina 45  |  Kultura  |  Hudo

    Vegi barvice

    Japonska pokrajina Aomori se pozimi za dolge mesece odene v sneg, in ko je oblikovalka Naoko Kimura nekega zimskega dne zasanjano strmela v zasneženo pokrajino, je pomislila, kako čudovito bi bilo, če bi vse to lahko narisala z zelenjavo. Zdelo se ji je nekako logično, da barve narave rišeš z naravnimi barvami, hkrati pa je želela s pomočjo barvic glas o zelenjavi iz pokrajine Aomori razširiti po vsej Japonski. Izdelave se je najprej lotila kar sama, a prvo linijo uporabnih voščenih barvic ji je uspelo ustvariti šele, ko sta ji na pomoč priskočila izkušen proizvajalec šolskih potrebščin in zveza agrikulturnih predelovalcev, ki je prispevala fini prah iz za predelovalno industrijo neuporabnih delov zelenjave. V štirih letih so ustvarili že kar nekaj serij sezonsko obarvanih voščenk, katerih sestavina je poleg zelenjave ali sadja v prahu tudi vosek iz riževega olja. Za standardni paket, v katerem je deset voščenk, barve prispevajo zelje, por, korenje, črni ribez, jabolka, jam, koruza, vijolični krompir, repinec in zogleneli bambus. Voščenke so povsem naravne in zato varne tudi za malčke, ki jih radi vtikajo v usta.

  • Saša Eržen

    2. 11. 2018  |  Mladina 44  |  Kultura  |  Hudo

    Priročni pisalni strojček

    Vsi, ki se ukvarjamo s pisanjem, smo pri svojem delu pogosto žrtve lastne razpršene pozornosti. Branje in pisanje elektronskih pisemskih sporočil, brskanje po svetovnem spletu in družbenih omrežjih, gledanje videovsebin ali igranje iger, vse to so motilci, ki nas – za nekaj trenutkov ali še raje za ure – odvrnejo od pisanja. Pisalni strojček, imenovan traveler, popotnik, nas namerava tega ozdraviti ter vso našo pozornost usmeriti le v nemoteno nizanje besed in misli. Sestavljata ga tipkovnica in ekran, ki se poklopita, je priročen, pol manjši od običajnega prenosnika, z baterijo, ki omogoča trideset ur neprekinjenega pisanja. Preizkus, ki so ga ustvarjalci pisalnega strojčka izvedli s pomočjo predhodnika, imenovanega freewrite, je pokazal, da so lahko pisci z njim še enkrat bolj produktivni kot pri pisanju na računalnik. Ker gre za prototip, so sredstva za zagon izdelave zbirali prek spletne platforme za množično financiranje indiegogo, pri tem pa kar tisočkrat presegli zastavljeni cilj. Tako bodo lahko njegovi prvi podporniki brez motenj in izgovorov pisali že naslednje poletje.

  • Saša Eržen

    26. 10. 2018  |  Mladina 43  |  Kultura  |  Hudo

    Filtri za spodnjice

    Pred leti smo na tem mestu že opisali posebne tesno prilegajoče se spodnjice, ki absorbirajo in nevtralizirajo vonj človeških izpušnih plinov. Za tiste, ki se borijo s to nadlogo, a se nočejo ločiti od svojih najljubših gat, so pod blagovno znamko fashion first aid, prva pomoč za modo, na voljo posebne blazinice subtle butt, torej prefinjena rit, ki jih nalepimo na kakršnokoli spodnje perilo. Kvadratne blazinice, katerih stranica meri osem centimetrov in pol, so izjemno tanke, le desetino milimetra. Pod njihovo mehko tekstilno oblogo se skriva antimikrobni aktivni ogljik, ki posrka vonjave. S priloženimi lepilnimi trakovi lahko filtre na spodnje perilo nalepimo znova in znova; v enem paketku je pet blazinic ter štiriindvajset obojestranskih lepilnih trakcev, s katerimi jih pritrdimo na zunanjo stran spodnjih hlač. Posamezna blazinica bo zdržala pol leta, če jo med uporabami nepredušno zapremo v plastično vrečko. Za hujše primere so na voljo tudi različice za enkratno uporabo, ki jih nalepimo na notranjo stran spodnjic in po uporabi odvržemo. Slednje izdelujejo na Kitajskem, večkrat uporabne pa v Veliki Britaniji.

  • Saša Eržen

    19. 10. 2018  |  Mladina 42  |  Kultura  |  Hudo

    Mesna sladkarija

    Najnovejša bizarna moda v svetu domačih ročno izdelanih čokolad so mesni dodatki, kot so ocvirki, pršut in prekmurska šunka; čokolade s suho klobaso za zdaj še nismo zasledili. Naj bo prigrizek po obedu sladek ali slan, ni več vprašanje, saj imate lahko oboje hkrati. Dotična čokolada s prekmursko šunko je ročno izdelana v podeželski čokoladnici na posestvu Passero v Tešanovcih, naprodaj pa je pod blagovno znamko »diši po Prekmurju«. V resnici diši po temni čokoladi, saj vsebuje kar sedemdeset odstotkov kakavovih delcev. Prekmurske šunke, ki je narezana na tanko in v njej nastopa kot slani posušeni dodatek, je deset odstotkov, k okusu ter vonju pa ne prispeva kaj dosti. Ker je položena na čokolado, jo tisti, ki suhih mesnin ne marajo, z lahkoto populijo – če seveda koščki suhe šunke s čokolade pri lomljenju tablice ne odpadejo kar sami. Čokoladna kurioziteta je sicer lep spominek, saj je košček mesovja v prosojnem okenčku, ki deluje kot izložba, videti očarljivo, vsaj za mesoljubce. Rok uporabe ji poteče v pol leta, tako da bo čokolada, izdelana v naslednjih tednih, zdržala vse do velike noči.

  • Saša Eržen

    12. 10. 2018  |  Mladina 41  |  Kultura  |  Hudo

    Praznični poliester

    Še malo, pa nas bodo trgovci začeli prepričevati, da je božič tako rekoč pred vrati. Čeprav pri nas tradicija puloverjev z božičnimi motivi še ni toliko zaživela, da bi dobila svojo šaljivo nadgradnjo, velja razmisliti o oblačilu, v katerem ste lahko zvezda vsake zabave. Firma Beloved ponuja seksi božični pulover, v katerem je človek videti kot gol, a božično okrašen: goli kosmati moški torzo krasijo tematski tatuji, praznične lučke in novoletni okraski na bradavičkah. Iz potiskanega poliestra jih ročno izdelujejo v Kaliforniji, v šestih različnih velikostih; če vas poliester kot material sicer težko prepriča, boste slikovitemu motivu res težko rekli ne. V visoki ločljivosti je potiskan tudi poraščeni hrbet, s tatuji na rokah in z lučkami okoli vratu. Ako se za navaden »svetrček«, ki bo sicer odnesel lovoriko na vsakem tekmovanju za najgrši pulover na decembrski sindikalni zabavi, ne ogrejete, vas morda navduši enak motiv na puloverju s kapuco, majici s kratkimi rokavi ali spodnji majici brez rokavov. Za privržence solarija je na voljo temnejša različica z bolj zagorelo kožo.

  • Saša Eržen

    5. 10. 2018  |  Mladina 40  |  Kultura  |  Hudo

    Dežni alarm

    Kadar perilo sušite zunaj, na terasi, balkonu ali vrtu tudi v spremenljivem vremenu, se vam verjetno pogosto dogaja, da pogledujete v nebo, stegujete roko skozi okno in tako oprezate za prvimi dežnimi kapljami, da bi lahko pravočasno ukrepali. Dežuje ali ne dežuje, pobrati ali ne pobrati? Kot nalašč za takšne aprilske dneve, ki so razpotegnjeni skozi vse leto, so Japonci ustvarili dežni alarm, nekakšen miniaturni senzor padavin. Ta vas v primeru slednjih s piskanjem obvesti, da morate pobrati perilo, če ne želite, da bo (ponovno) premočeno. Senzor lahko pritrdite na balkonsko ograjo, okensko polico ali celo stojalo s perilom. S petmetrskim kablom je povezan z javljalnikom, ki ga namestite na steno v notranjosti stanovanja ali hiše, vsekakor pa nekam na suho. V trenutku, ko na zunanji senzor začne deževati, se na notranjem sprejemniku – ta deluje na baterije – oglasi alarm in začne utripati lučka. Tako zvočni kot vidni signal se upehata šele po treh minutah, če ju seveda prej ne ugasnete in šele nato stečete na balkon pobirat žehto.

  • Saša Eržen

    28. 9. 2018  |  Mladina 39  |  Kultura  |  Hudo

    Draga zdelana obutev

    Italijanski izdelovalec obutve Golden goose, zlata gos, je verjetno računal na zlata jajca, v zadnjem mesecu pa se je nanj zlil kup spletne gnojnice. Firma zakoncev Allesandra Galla ter Francesce Rinaldo iz Benetk, ki se označuje za deluxe brand in katere obutev še zdaleč ni poceni, svojo podobo že desetletje gradi s pomočjo superg, ki so, čeprav popolnoma nove, videti, kot bi bile že nošene. Njihovi umazani in na videz rabljeni obutvi so se pred letom pridružili modeli, oblepljeni z lepilnim trakom. Zanje je treba odšteti med 400 in 500 evri, spravljeni pa so v zlati škatli. Ker si z lepilnim trakom običajno pomagajo ljudje s socialnega dna, brezdomci, upokojenci in brezposelni, ki si ne morejo privoščiti niti popravila, kaj šele novih čevljev, so Zlati goski očitali prisvojitev revščine. V sporočilu za javnost, s katerim so skušali odgovoriti na očitke, so sicer zatrdili, da gre za poklon skejterski kulturi zahodne obale ZDA. Ker se superge skejterjev zaradi obremenjenosti hitro izrabijo, si namreč ti luknje oblepijo s trpežnim lepilnim trakom, da svoji obutvi vsaj malo podaljšajo življenjsko dobo.

  • Saša Eržen

    21. 9. 2018  |  Mladina 38  |  Kultura  |  Hudo

    Šaljivo parkirišče

    V galeriji sodobne umetnosti Hirama Butlerja v Houstonu v ameriški zvezni državi Teksas so se domislili nenavadnega načina, s katerim odganjajo neželene obiskovalce svojega parkirišča, zlasti vernike bližnje cerkve. Ti ob večernih poglabljanjih v Sveto pismo, ki jih med tednom organizira cerkev, s parkiranimi avtomobili preplavijo ulice okrog cerkvene hiše in brezobzirno zasedejo tudi štiri parkirna mesta galerije čez cesto. Ker niso zalegle ne prošnje ne grožnje, so v galeriji uporabili humor. Ob parkirišču so postavili znak, da je parkiranje dovoljeno samo obiskovalcem terapije za istospolno usmerjene, s pomočjo katere naj bi se spreobrnili v heteroseksualne. Oba, lastnik galerije Hiram Butler in umetnik Robert Rosenberg, ki si je zamislil skoraj pet metrov dolg leseni znak, postavljen na količkih, sta sicer istospolno usmerjena in zagotavljata, da gre pri napisu za satiro, ne homofobijo. Butler, tudi gejevski aktivist, je dejal, da je že leta neuspešno poskušal prepričati voznike, najprej z razumom, nato z jezo, zato zdaj nagovarja s humorjem. Znak, ki so ga postavili 20. avgusta, bo na ogled dva meseca.

  • Saša Eržen

    14. 9. 2018  |  Mladina 37  |  Kultura  |  Hudo

    Iz kave za kavo

    Recikliranje kot način zmanjševanja količine odpadkov je še posebej dobrodošlo pri vrstah odpadkov, ki jih človeštvo v velikih količinah proizvaja vsakodnevno. Na primer pri kavi. Kaffeeform, zagonsko podjetje iz Berlina, tako ustvarja skodelice za kavo, narejene iz kave. Ustanovitelj podjetja Julian Lechner se je med študijem industrijskega oblikovanja v Italiji dan za dnem nalival z espresom, pri tem pa se mu je porodilo vprašanje, ali je mogoče kavno usedlino uporabiti za kaj koristnega. Pred devetimi leti je ustvaril prototip skodelice iz uporabljene kave, sledilo je še nadaljnjih šest let razvoja, da je izdelek prišel na tržišče. V snovi, iz katere izdelujejo skodelice, so poleg kavne usedline še biopolimeri, škrob, celuloza, les, naravne smole, voski in olja. Šalčke so trpežne, primerne za mnogokratno uporabo, prenesejo celo kak padec na trdo površino in se ne branijo pomivanja v stroju. Na voljo so v nekaj oblikah, manjše in večje, z ročajem in krožničkom ali brez ročaja in s pokrovčkom za prenašanje naokoli. Ko odslužijo, jih je mogoče reciklirati, ljubiteljem kave pa bo verjetno všeč tudi to, da nežno dišijo po kavi.

  • Saša Eržen

    7. 9. 2018  |  Mladina 36  |  Kultura  |  Hudo

    Hexa

    V prihodnosti svojih osebnih robotov ne bomo imeli le ljudje, ampak tudi lončnice. Sun Tianči, kitajski razvijalec robotov in ustanovitelj podjetja Vincross, je izdelal robota hexa, ki s tremi pari nog še najbolj spominja na rakca, je zelo okreten in ga je lahko upravljati. Sončnica, ki je umirala v senci, čeprav je bila le nekaj metrov oddaljena od sončnega mesta, je Tiančija navdihnila, da je svojega robota spremenil v lonček za rožo, ki poskrbi, da je rastlina vedno na soncu oziroma da dobi toliko svetlobe, kot je potrebuje, saj se robot po potrebi umakne tudi v senco. Za zdaj je preizkušen pri skrbi za mobilnost rastlin, imenovanih sukulente ali sočnice. Te so znane kot bolj trpežne, ljubijo toploto in svetlobo, so nekakšni kaktusi brez bodic. Hexa rastlino v lovu na sonce prenaša po tleh, omari ali mizi, če je dovolj široka, pa tudi po okenski polici. Sam tehta malo manj kot dva kilograma, premika pa lahko lončnico, ki tehta do kilograma in pol. Pri oskrbi rastline z vodo in hranili še vedno potrebuje človeško pomoč; ko je treba lončnico zaliti, to robot pokaže tako, da poplesuje in z nogami udarja ob tla.

  • Saša Eržen

    31. 8. 2018  |  Mladina 35  |  Kultura  |  Hudo

    Atonalni pristop

    Več postaj na berlinski liniji podzemne železnice U8 slovi po tem, da se na njih zadržujejo uživalci drog. Podjetje nemških železnic Deutsche Bahn zato išče učinkovite načine, kako jih pregnati. Postaja Hermannstrasse na omenjeni liniji bo postala eksperimentalni zajček, saj kanijo še pred koncem tega leta neželene džankije z nje začeti odganjati s pomočjo atonalne glasbe. Disharmonija zna sicer iti na živce tudi povsem običajnim potnikom, zato razmišljajo, da glasbe ne bi vrteli na peronih, kjer potniki vstopajo na vlake in izstopajo z njih. Znani so primeri iz različnih držav, ko jim je s predvajanjem pomirjujoče klasične glasbe na hodnikih podzemnih železnic uspelo zmanjšati asocialno vedenje. Atonalna glasba pa je všeč le redkim, večina od nje raje pobegne; računajo, da bo tako tudi z uporabniki prepovedanih substanc. S preizkušanjem različne glasnosti bodo skušali ugotoviti, katera je najučinkovitejša pri preganjanju posedanja in poležavanja zadrogiranih, vprašanje pa je, ali slednjim v njihovi otopelosti ne bo eno figo mar za razlegajoče se poltone.

  • Saša Eržen

    24. 8. 2018  |  Mladina 34  |  Kultura  |  Hudo

    Netopljivi sladoled

    Ustvarjalce v londonskem studiu Bompas & Parr sta letošnja poletna pripeka in dolgoletno globalno segrevanje navdihnila za sladoled, ki ponuja osvežitev tudi v skrajni vročini, saj se na soncu ne stopi. Zanj sta uporabila poseben material, ki ga je med drugo svetovno vojno iz ledu ter žaganja in lesne kaše ustvaril angleški izumitelj Geoffrey Pyke; poimenovan je pykrete, kar je skovanka iz izumiteljevega priimka ter angleške besede za beton, concrete. Pri tem so lesno žaganje oziroma kašo v primeru sladoleda zamenjali s sadnimi vlakni. Netopljivi sladoled na palčki se sicer s časom vseeno začne topiti, a pri temperaturi 24 °C nespremenjen zdrži kar eno uro, od ostalih sladoledov pa v precej krajšem času ostane le lužica. Ta teden, v sredo, je bilo vzdržljive lučke mogoče poskusiti na razstavi, posvečeni sladoledu, v Britanskem muzeju hrane v Londonu. Sam Bompas in Harry Parr sta sicer pred leti že ustvarila sladoled, ki se sveti v temi, namenjen obiskovalcem kinopredstav.

  • Saša Eržen

    17. 8. 2018  |  Mladina 33  |  Kultura  |  Hudo

    Wemo

    Kronično raztreseni in pozabljivi si stvari, ki jih ne smejo ali ne želijo pozabiti, običajno zapišejo na listek, v spomin pametnega telefona ali kar na kožo. Japonski oblikovalski studio Kenma, ki se je namenil ustvarjati alternative papirnatim blokcem in neotipljivim zapiskom v spominu elektronskih naprav, pa je zanje ustvaril znamko wemo, katere ime je okrajšava za »wearable memo«, torej listek, ki ga je možno obleči. Tako so za kratke zapiske in opomnike izdelali zapestnice, po katerih pišemo s pisalom na oljni osnovi ter jih uporabimo vedno znova, saj je možno napisano izbrisati z običajno radirko. Raztegnjena silikonska zapestnica deluje kot podolgovat listek, ki je celo vodotesen, ko z njo udarimo po zapestju, pa se samodejno ovije okoli njega. Priporočajo jih medicinskemu osebju, uporabne so tudi pri učenju, za nakupovalne sezname, spiske opravil, prezentacije ipd. Paziti moramo le, da opomnike pravočasno zradiramo, sicer ostanejo v silikon zapisani za vedno. V seriji wemo je še silikonski listek, ki ga lahko pritrdimo kamorkoli in uporabimo vedno znova, pa tudi ovitka za tablični računalnik in telefon, namenjena zapiskom.

  • Saša Eržen

    10. 8. 2018  |  Mladina 32  |  Kultura  |  Hudo

    Poročna pica

    Veriga italijanskih restavracij Villa iz New Jerseyja, ki je svojo prvo gostilnico odprla leta 1964 v New Yorku, je v začetku poletja strankam ponudila nekaj popolnoma novega in nekonvencionalnega – poročni šopek iz pice. Sami celo trdijo, da so ustvarili letošnji poročni trend, vendar za zdaj povečanega povpraševanja po užitnih šopkih v lokalnih picerijah še ni zaznati. Posamezni cvetovi so izdelani iz testa za pico s klasičnimi dodatki, kot so kečap, sir, salama in paradižniki, za izdelavo enega šopka pa potrebujejo pet ur. Cvetove spečejo s pomočjo pekača za mafine in jih z lesenimi nabodali čvrsto pritrdijo na kroglo iz stiroporja, a tako, da jih je mogoče sneti in pojesti. Nevesta ima s tem dodatno nalogo, da šopek ubrani pred sabo, ženinom in svati, dokler poroka ni končana. Tudi sicer so v Villi polni izvirnih zamisli; ob nacionalnem dnevu poljubljanja so aprila ustvarili in delili rdečilo za ustnice z okusom salame, ob koncu šolskega leta so učiteljem ponudili popust, spekli pa so tudi pico Steven Colbert, na kateri so dodatki oblikovani tako, da ustvarijo prepoznavni portret tega znanega televizijskega voditelja.

  • Saša Eržen

    3. 8. 2018  |  Mladina 31  |  Kultura  |  Hudo

    Gumshoe

    Brezbrižno odvrženi odsluženi žvečilni gumiji so težava, s katero se spopada vsako veliko mesto. Amsterdam ni nobena izjema, v celotni Nizozemski na leto pešci in vozniki mimogrede izpljunejo kar 1500 ton čigumijev, ki pomenijo – takoj za cigaretnimi ogorki – drugo najštevilnejšo smet na mestnih ulicah in s tem tudi velik strošek čiščenja. Zato so sodelavci mestnega marketinškega projekta I amsterdam tuhtali, kako se s težavo spopasti ter kako o njej učinkovito ozaveščati posameznike, predvsem mlade. To jim uspeva korak za korakom, dobesedno. S pomočjo strokovnjakov so namreč ugotovili, da je v žvečilnih gumijih tudi umetna guma, ki jo je mogoče ločiti od preostalih sestavin in reciklirati. Najprej so prežvečene čigumije postrgali s pločnikov, iz njih ustvarili novo vrsto gume, nato pa v sodelovanju s podjetjem Explicit, ki oblikuje obutev, naredili prve čevlje s podplati, ki so bili v prejšnjem življenju žvečilni gumiji. Superge so poimenovali gumshoe, na voljo pa so prek spleta, v roza barvi ali črnosivi različici z rdečimi podplati.