KUD Ljud, umetniška skupina

Tik pred novim letom sem jih ujel v Moderni galeriji v Ljubljani, kjer so uprizorili predstavo Pocestnica. Njihov vodnik nas je popeljal po galeriji, vendar se ni razgovoril o umetninah na stenah, ampak je skozi delo in misel umetnikov, tudi izmišljenih, interpretiral interier galerije. Kupček kamenja na tleh naj bi bil delo ruskega avantgardista Vladimirja Popova in njegovega taktilizma (»umetnosti, ki se je lahko dotakneš«). Napisi za izhod v primeru požara pa naj bi bili delo »našega« Jureta Zankiča. Seveda smo se ustavili tudi na stranišču, pri pisoarjih, kar je vodič interpretiral skozi koncept »ready-made« umetnin pionirja sodobne umetnosti Marcela Duchampa, ki je pred stoletjem v galeriji prav tako razstavil pisoar ter skozi ironijo, humor in dvoumnost problematiziral naše dojemanje umetniških in neumetniških del.

Blaž, producent elektronske glasbe

Naslov njegovega prvega pravega albuma Don’t Listen To This, ki ga bo 17. marca premierno predstavil na festivalu Tresk, dopušča več interpretacij. Morda gre za subverziven marketinški trik. Ker, saj veste, prepovedi ponavadi dosežejo prav nasprotni učinek. Ampak tisti, ki BlažaAC Gracarja poznajo, vedo, da ustvarjanje jemlje preveč resno, da bi uporabljal takšne trike. Sam pravi, da se je poskušal z naslovom le zavarovati pred morebitnimi očitki, da je album preveč zahteven ali pa naporen. »Težko si namreč predstavljam, da bo ob njegovem poslušanju kdo doživljal podobno evforijo, kot sem jo sam ob njegovem ustvarjanju,« priznava.

Matjaž Krivic, fotograf

Pred dvema tednoma je za fotografijo mladeniča rudarja iz Burkina Fasa, ki si pred odhodom v rudnik v kraju Bani prižiga cigareto, v kategoriji Ljudje prejel drugo nagrado World Press Photo, kar je nekakšen »oskar« za dokumentarno novinarsko fotografijo. Fotografija z naslovom Kopanje prihodnosti je sicer del serije fotografij rudarjev, med katerimi so tudi otroci, ki rudarijo v nemogočih razmerah za prgišče zlata, s katerim bogati Zahod.

Jasmin B. Frelih, pisatelj

Jasmin B. Frelih je prozaist, pisatelj, umetnik, ki veliko stavi na umetnost. Morda je to obrambni mehanizem. Varnostni obrat, ki potrebo vplivati na stvari, ki jo kot človek družbe čutiš, zasuka tako, da se namesto v akcijo razraste v fikcijo. A še bolj verjetno je, da je umetnost edina človeka dejavnost, ki nam omogoča, da katerokoli družbeno resničnost peljemo dlje od tega, kar ji je neposredno dano. Da je umetnost futurologija, ki nam omogoča, da ne obstanemo na mestu. Da je gibalo, ki ga družba nujno potrebuje. In da je zato narobe, da je v poplavi besedičenja izpadla iz neposrednosti javnomnenjskega prostora. In da bi ji zato vsi skupaj nemudoma morali odrediti prostor, ki ji po pravici pripada. Mladina, na primer, bi morala vsak teden objaviti najmanj eno kratko zgodbo.

Klemen Košir, kulinarični raziskovalec

Ob rojstvu so ga baje umili s hladno vodo in ta mu je bila še dolgo mrzka. Morda se je prav zato včasih bal morja, do katerega še danes čuti globoko strahospoštovanje. Precej nenavadno za nekoga, ki ga, vsaj po njegovih knjigah in kulinaričnih podvigih sodeč, kar naprej vleče k morju.

Katarina Stegnar, igralka, performerka in avtorica

Ko je v ponedeljek za dveletni ustvarjalni opus prejela nagrado Prešernovega sklada, najvišje priznanje Republike Slovenije za dosežke na področju umetnosti, je marsikdo dahnil: končno!

Jardier, bend

Prvenec, ki so ga objavili konec lanskega leta, je končal pri vrhovih lestvic najboljših domačih albumov. Za sabo imajo tudi že nastope na velikih festivalih, kot sta zagrebški INmusic in ljubljanski Flow, in pred polnim Kinom Šiška. Ja, za dolenjsko-ljubljansko peterico, ki je moči združila pod imenom Jardier in prvi koncert imela šele pred dobrim letom, se vse skupaj odvija zelo hitro. Toda na to, da svojo glasbo predstavijo (koncertnemu) občinstvu, so bili zelo dobro pripravljeni. Zato številne pohvale na njihov račun niso presenetljive.

Saša Spačal, intermedijska umetnica

Je raziskovalka živih sistemov. Ena od izjemnih slovenskih bioumetnic, poleg Polone Tratnik, Špele Petrič, Robertine Šebjanič in Maje Smrekar. Ta jo je tudi spodbudila, da je pred pol desetletja v Kiberpipinem labu realizirala svoje prvo umetniško delo s področja bioumetnosti 7K: nova oblika življenja. »Takrat je bila nanotehnologija ‘buzz word’, češ da bo rešila svet,« se spomni. Navdušena nad fotografijami mikroogranizmov je sklenila, da bi to dvoje – nanotehnologija in mikroorganizmi – lahko komuniciralo. Tako je nastala interaktivna avdiovizualna umetniška instalacija, kjer se obiskovalci potopijo v poseben tehnološki ekosistem. Svet, naseljen z rastlinjem, mikroskopskimi organizmi in posebno vrsto skonstruiranih nanobitij – robotkov.

Mitja Ficko, slikar

Do drugega razreda osnovne šole je živel v prleški prestolnici, potem pa se je s starši preselil v Ljutomeru bližnji Kamenščak, v bližino obojih starih staršev. Tu so v poznih 70. letih vozove počasi menjali za traktorje, otroške igre pa so bile drugačne in svobodnejše od tistih v mestu. »Otroštvo – in moje je bilo srečno – te zaznamuje za vse življenje,« pravi. Kljub temu je komaj čakal, da odide od doma.

Nina Hudej, producentka elektronske glasbe in promotorka

Pravi, da za vsakim (kreativnim) delom stoji stejtment, tudi če ni eksplicitno izrečen. Ne bomo se spuščali v interpretacijo tega, zakaj je svojo novo ploščo Disclaimer Null objavila ravno 25. decembra. Je pa jasno, da s temačnim, elektronskim (ob)plesnim minimalizmom najbrž ni ciljala na tekmo za najboljši božični album niti ne na praznično potrošniško mrzlico. Ja, postavljenih pravil ne mara, raje jih sprevrača ali pa hodi mimo njih.

Andrej Štular, stripar in lutkar

Šolski zvezki so prva stvar, za katero se spomni, da jo je porisal s stripi. Seveda med poukom, popoldne za to ni bilo časa, odraščal je namreč v blokovskem naselju v Kranju, kjer so se z vrstniki pojali zunaj do večera. Tradicijo risanja stripov med poukom pri mladeži opaža tudi danes, kot mentor na delavnicah za osnovnošolce pod okriljem Stripburgerja.

Nenad Cizl, oblikovalec in ilustrator

Na rumeno podlago je narisal dlan. Črno, veliko, robustno. Dvignjeno v zrak. In potem je njene prste bogato okrasil z zlatimi prstani. Le še en se mora zavihteti na kazalec in skupno jih bo petdeset.

Adrijan Praznik, slikar

V Ljubljani so ga rodili na petek trinajstega leta 1988, seveda brez brade, kakršno si pušča rasti danes. Strip je bil tista likovna zvrst, ki ga je navdušila že kot otroka, in imel je srečo, da so pri sorodnikih premogli pravo knjižnico aktualnih stripovskih izdaj, ki jih je ogledoval in listal, še preden je znal brati. Ustvarjati je začel tudi sam in nastal je blok osemdesetih partizanskih načrtov za osvoboditev Slovenije. Že takrat je bilo njegovo likovno ustvarjanje podrejeno želji po reševanju točno določenega problema in to je za njegove slike značilno še danes.

Martin Bricelj Baraga, medijski umetnik

Pretekli teden je bil na prostornem Trgu republike v Ljubljani v zraku močan emocionalni naboj. Svetlobni žarki z neba so osvetljevali monumentalen objekt. Glasna glasba je napovedovala nekaj veličastnega. Ni bilo povsem jasno, kaj se bo zgodilo. Po odkritju njegovega spomenika luni in zvezdam, poimenovanega Moonolith, pa so prisotni imeli večplastne asociacije, a prav vse so spominjale na prizore iz različnih znanstvenofantastičnih filmov.

Tomi Janežič, gledališki režiser

Za režijo predstave Človek, ki jo je ustvaril v slovitem Bolšoj teatru v Sankt Peterburgu, je nominiran za najpomembnejšo rusko gledališko nagrado – zlato masko. Predstavo, v kateri nastopajo tudi nekatere zvezde ruskega gledališča, je zasnoval po knjigi Viktorja Frankla Kljub vsemu življenju reči DA. V knjigi avtor na podlagi svoje taboriščne izkušnje v druge svetovni vojni razmišlja, kako tudi v najtežjih življenjskih okoliščinah ostati človek.

Eva Lucija Kozak, slikarka

Ker se ničesar ne loti, dokler ni povsem prepričana, da bo zmogla, do četrtega leta ni naslikala niti črte. Potem se je osredotočila na risanje plišastih medvedkov. Ko je bila majhna, si je želela nositi le vijoličaste obleke. In še danes jo pritegnejo malce nenavadne stvari in ljudje, ki živijo zunaj ustaljenih okvirov. Sprememb pa ne mara.

Matej Nahtigal, filmski režiser

Na septembrskem nacionalnem filmskem festivalu so številni prvič slišali njegovo ime. O njem je večina vedela le to, da je pred leti režiral dva spota za skupino Res Nullius, Rock’n’roll in Vagon raztrganih duš. Torej lahko upravičeno rečemo, da je povsem nepričakovano postal festivalska novica dneva. Njegov prvenec Psi brezčasja, v katerem sočasno z iskanjem morilca razkriva plasti samega delovanja družbe in ki ga je uradna portoroška žirija sicer povsem prezrla, je namreč navdušil žirijo filmskih kritikov. Verjetno tudi zato, ker je posnel film, ki se umešča v eno tistih žanrskih form, ki jih pri nas srečujemo le redko – film noir.

Matter, raperski posebneži

Le dobrega pol leta je minilo od prvega koncerta, pa kamniški trio Matter že velja za trenutno eno najbolj vročih zasedb na domači glasbeni sceni. Posneli so odmeven videospot za komad Meduze, objavili nekaj skladb na spletni strani Soundcloud, koncertirali na vidnih domačih festivalih in v klubih, zdaj pa pripravljajo prvi album, ki naj bi izšel čez nekaj mesecev. A vmes ni bilo mogoče spregledati izjemnega odziva na njihov septembrski koncert v ljubljanskem Kinu Šiška, na katerem je občinstvo skupaj z njimi odrapalo dobršen del njihovih skladb, pa čeprav jih je doslej lahko slišalo le v živo, le na koncertih. »Postajamo pravi boy bend,« v smehu pravi trojica, ki jo je odziv povsem presenetil.

Olmo Omerzu, filmski režiser

Filme, njihovo zgodbo in temo, vedno gradi na prizorih, ki se mu porodijo v mislih. Zato v ospredju ni klasična zgodba, ampak niz prizorov, ki vsak zase nosi svoje sporočilo. Tako zasnovani filmi so, če povemo z Brechtom, ena sama potujitev, da bi tako gledalca spodbudil k refleksiji o (družbenih) temah, ki jih film odpira.

Polona Juh, igralka

Polona Juh je ženska, za katero se zdi, da ima vse pod nadzorom. Govori v neoporečni slovenščini, njena telesna govorica jasno priča o tem, da je, preden je postala igralka, resno razmišljala o karieri balerine, način, na katerega danes pripoveduje o svojem delu, pa izraža tudi to, da kljub talentu za svoje uspehe dela in da, ko dela, dela predano.

Andrej Rozman - Roza, književnik in gledališčnik

Njegova nova predstava ATL 220, za katero je napisal scenarij in jo režiral, govori o razsvetljencu Antonu Tomažu Linhartu, pa tudi njegovih bližnjih in sodobnikih. Vendar pa glavni junak predstave ni Linhart, temveč slovenščina. Slovenščina v svoji otroški ali – če uporabimo Kantov razsvetljenski izraz – nedoletni fazi razvoja, ki ji je Linhart s komedijama Županova Micka in Ta veseli dan ali Matiček se ženi, s prvo moderno zgodovino Slovencev in z zavzemanjem za ustanovitev Licejske knjižnice v Ljubljani, predhodnice današnje Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK), pomagal utirati pot k afirmaciji v posvetni družbi.

Perica Jerković, stand-up komik

Predstava se je začela, on pa še kar na telefonu. Najprej mu piše mama, potem ga kliče stand-up kolega Tin Vodopivec in potem še sam filozof Žiži (tega imitira Klemen Slakonja), ki na prafaktorje sesuje špeh, ki mu ga je poslal v branje ... čeprav mu ga še ni uspelo prebrati.

Irena Preda, pevka

Je vse bolj uveljavljena slovenska sopranistka in kot operna pevka se lahko pohvali tudi z uspehi v tujini. Pa vendar ni »samo« operna, temveč presenetljivo vsestranska pevka. Te dni ji lahko prisluhnemo denimo v predstavi režiserja Janeza Janše Zraka!, kjer pa ni le ena od nastopajočih, temveč tudi ena od štirih soavtorjev predstave; ob Janši in njej sta to še Boštjan Narat in Irena Tomažin. S slednjo si tudi delita oder in skupaj dihata kot eno. Dobesedno, saj v predstavi, ki skoraj v celoti poteka v temi, ni besedila. V njej ne govorijo, samo dihajo. Ne le oni dve, pridruži se jima cel zbor dihalk, dokler vsega skupaj ne prekine njen dramatični krik.

Žiga Kariž, slikar

V otroštvu v ljubljanski soseski Bežigrad mu je televizija ponujala ameriške krimiče iz 70. let, ki so se dogajali v New Yorku. Lokalna urbana veduta se je mu je risala že ob pogledu od doma proti jugu, po nekdanji Titovi cesti, in tako se je v zavest dečka iz mirnega spalnega naselja vtisnil tudi nevaren, privlačen, barvit in hiter filmski New York. Mesto je zato slikal že na Srednji šoli za oblikovanje, pa potem na Akademiji za likovno umetnost in z njim je ob koncu devetdesetih let tudi diplomiral.

Matija Medved, ilustrator

Predstavljajte si, da vas angažirajo kot ilustratorja pravljice, ki bo objavljena na 20 straneh ogromnega formata (A3), vi pa se, malce zaradi varčevanja (naročnik si več kot dvobarvnega tiska ne more privoščiti), malce pa tudi zato, ker šele iščete svoj risarski slog, odločite, da se boste celotnega podviga lotili z le dvema navadnima barvicama. Z rdečo in modro.

Christian Kroupa, elektronski producent in didžej

Čeprav je na začetku septembra objavil šele prvo solistično vinilko, poznavalci v njem vidijo najresnejšega kandidata med domačimi elektronskimi producenti, ki bi mu z glasbo lahko uspelo ustvariti resno kariero. Za večino producentov in didžejev je ukvarjanje s takšno glasbo zaradi specifik tukajšnje plesnoelektronske scene, ki jo pestijo skoraj popolno pomanjkanje infrastrukture, mizerni honorarji ali pa ne najbolj radovedno občinstvo, pač le konjiček oziroma dopolnilna dejavnost. Tisti, ki so želeli iz tega narediti poklicno kariero, so morali zato priložnost prej ali slej poiskati v tujini, in kot kaže, bo za Umekom, Valentinom Kanzyanijem, Gramatikom, Natašo Muševič - Dot, Majo Medvešek - Nightwave in še nekaterimi Kristjan Kroupa naslednji, ki bo sledil njihovemu zgledu.

Gregor Kresal, arhitekt, alpinist, scenarist in režiser

Na festivalih doma in v tujini nagrajeni dokumentarno-igrani film Sfinga (2011), zanj je napisal scenarij in v njem igral, pripoveduje zgodbo o plezalcih, ki so prvi preplezali Sfingo, zaradi 300-metrskega navpičnega vzpona in previsne stene najtežjo smer v Triglavski severni steni. V filmu je prepletel zgodbo alpinista Anteja Mahkote in Petra Ščetina, ki sta leta 1966, sicer s plezalnimi pripomočki, prva preplezala steno, z lastno izkušnjo, ko sta leta 1995 v navezi z Miho Kajzljem prva preplezala Sfingo v prostem slogu.

Rudi Bučar, pevec in aranžer

Le pozorno poslušanje razkrije miniature v vokalni izvedbi. Brezhibno interpretacijo. Premišljeno intonacijo vsakega verza. Zasnovano z občutkom, s srcem, ne le z razumom, čeprav je študiral vokalno interpretacijo. S takšnimi poudarki bi lahko povzeli njegove pesmi, ki jih (po)ustvarja iz zakladnice istrskega izročila, in njegove avtorske pesmi, s katerimi zmaguje na festivalih.

Klemen Klemen, raper

Malo omahuje, ko predlagam, da bi se dobila v Aniki, enem od konstitutivnih bifejev njegovega domačega Trnovega. Kmalu izvem, zakaj: pred leti so s fanti v procesu obrambe lokalne točajke pred zagrebškimi skini razdejali ves lokal in leta niso imeli vstopa. A zdaj, se zdi, je vse drugače. Piše se leto 2015 in Klemen Klemen, človek, ki je nekoč prepeval »živela svoboda, bolje šnopec kot voda«, je že enajst mesecev trezen človek.

Jela Krečič, novinarka, pisateljica, filmska teoretičarka

Takoj me popravi. Ni intelektualka. Ali se s tem označevalcem vsaj nikdar ni identificirala. Tako zlahka ga je zlorabiti, tako prepogosto se uporablja. Je pa vsemu navkljub doktorica, ki je svoje temeljno mišljenjsko orodje odkrila v teoretski psihoanalizi ljubljanske lacanovske šole. Velika ljubezen je vzniknila, ko je med študijem na Fakulteti za družbene vede odkrila Freuda, za njim še Lacana, potem pa spoznala, da se skozi vse to ne bo mogla prebiti sama in pristala je na Dolarjevih predavanjih na Filozofski fakulteti. Dobra šala, ki ji pravimo življenje, je hotela, da se je na koncu poročila z Žižkom.