Petja Grafenauer  |  foto: Uroš Abram

17. 8. 2018  |  Mladina 33  |  Kultura  |  Portret

BridA, umetniški kolektiv

... ki z Goriškega na umetnost gleda globalno

Trojica umetnikov, ki razmišljanja o sliki in slikarstvu združujejo s tehnologijo, se je spoznala na beneški Akademiji lepih umetnosti. Sendi Mango in Jurij Pavlica (oba sta letnik 1973) sta se poznala že prej, z oblikovne srednje šole v italijanski Gorici. Ta je bila usmerjena praktično, kar je Juriju godilo, saj je pridobil veliko obrtnega znanja s področja umetnosti. Za Benetke sta se odločila, ker z dobrimi ocenami in dokončano italijansko srednjo šolo na beneški akademiji ni bilo treba opravljati sprejemnih izpitov, Sendi pa so spominjale še na njen rodni kraj Split.

Tom Kerševan (1970) je imel daljšo pot, saj je najprej odslužil vojaški rok v JLA, pa doštudiral informatiko, telekomunikacije in elektroniko v Ljubljani, in ker ni hotel več služiti sistemu, se je odločil za slikarstvo. Na ljubljansko likovno akademijo ga niso sprejeli, na beneško pa. In tako je nastala BridA.

Na beneški akademiji je bila zasedba mednarodna, bili so celo študentje iz Pakistana. Za delo je bila odprta ves dan, čeprav si si lahko le s kontinuiteto in dobrim delom priboril dober delovni prostor in kontakt s profesorjem. Tudi zaslužiti se je dalo s poslikavami na karnevalih, izdelavo spominkov ali vajeništvom – tako je BridA sodelovala pri poslikavi vil, ki so jih Benečani takrat naročali pri danes svetovno znanem slikarju Nicoli Verlatu. Sicer pa se trojcu zdi, da so študentje z območja nekdanje Jugoslavije, v njihovem letniku sta bila tudi denimo znana hrvaška umetnika Nemanja Cvijanović in Igor Eškinja, kazali večjo vnemo za študij od italijanskih sošolcev.

Po študiju se je Sendi za leto dni vrnila v marketing, kjer je kakšno leto delala že prej, Tom se je zaposlil v oblikovalskem studiu in tudi Jurij je iskal oblikovalska naročila. Po letu dni so se vrnili k umetnosti. Sprva so še ustvarjali v klasičnih medijih, ob prihodu digitalnih tehnologij pa so te, povsem naravno, vključili v svoja dela. Njihovi umetniški projekti niso takšni, da bi nastali in se zaključili, ampak se razvijajo iz različice v različico.

Prve razstave, h katerim so vabili tudi sošolce, so organizirali že na akademiji, leta 2003 pa so izvedli prvi skupinski projekt, ki je vodil v njihovo najbolj znano delo D.I.Y. Na meji med Slovenijo in Italijo so skupinsko ustvarili zidno poslikavo. Med slikanjem so ugotovili, da mora biti delo treh slikarjev na eni površini sistematično, zelo podobno strojnemu programu. Počasi je začel nastajati D.I.Y., projekt, pri katerem slikajo po vnaprej pripravljenih zvočnih navodilih z različicami za nas, uporabnike, da si sliko po navodilih naredimo sami.

To je bil torej njihov prvi projekt, eden zadnjih pa jim je konec julija prinesel nagrado tesla, slovensko mednarodno priznanje za nove, progresivne umetniške oblike. Dobili so jo za Vodoskop, projekt, v katerem po reki plavata dva modula, ki beležita podatke o hitrosti in toku reke ter jih pošiljata na mostu nameščeni napravi. Ta podatke kot podobo, zvok in hitrost reke izrisuje na mostu in omogoča sprehod po virtualni vodi (skoraj kot Jezus!), s tem, ko se premikamo, pa se spreminja tudi »vodna« podlaga.

V lokalni prostor jih je vidno umestil trienale sodobne umetnosti U3 leta 2006, ko jih je k sodelovanju povabil kustos Jurij Krpan in jih poslal na rezidenco v enega centrov novomedijske umetnosti, v Zentrum für Kunst und Medientechnologie v nemški Karlsruhe. Na U3 so razstavili tehnološko zapleten projekt, ki jih je vodil k umetniškim delom, kjer vlogo avtorja prevzame digitalni algoritem. Nastal je Modux, ki je v eni svojih različic na kraju takrat še nezgrajenega ljubljanskega stadiona Stožice zbiral podatke o številu načrtovanih sedišč, velikosti zemljišča, denarju, ki bo porabljen ... in jih pretvoril v vizualno gradivo.

BridA še danes ustvarja slike s pomočjo algoritmov, ki jih krmijo z različnimi vrstami podatkov. Za slovenske razmere so trije ustvarjalci posebni tudi zato, ker niso prehodili klasične poti umetniškega formiranja, temveč so takoj vstopili v mednarodni prostor. Razstava v Ljubljani je zanje enaka razstavi v kateremkoli drugem mestu, npr. Jakobstaadu, Houstonu, Firencah ali St. Ivesu, je pa seznam njihovih razstav prepričljiv in obsežen.

Kadar trojec ni na poti, ga najdete na obnovljeni kmetiji v Šempasu, kjer med drugim skrbi za to, da digitalna umetnost prihaja tudi v vaško okolje. Zato se nikar ne čudite, če boste, ko se boste po stari cesti peljali proti Gorici, videli gruče ljudi z nenavadnimi aparati, ki tavajo po šempaškem nogometnem igrišču, snemajo zvoke ob jezeru ali kaj podobnega. Gre le za delavnice, ki jih pripravlja BridA ali umetniki, s katerimi sodeluje. V lokalna okolja poskušajo prodreti tudi na potovanjih in tehnološko umetnost pripeljati med ljudi, ne le v galerije, v katerih razstavljajo. In zdi se, da jim uspeva oboje.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.