Goran Kompoš  |  foto: Uroš Abram

14. 9. 2018  |  Mladina 37  |  Kultura  |  Portret

Stella Ivšek – VJ 5237, vizualna umetnica in vidžejka

... ki vizualni podobi klubskih dogodkov vrača zasluženo pozornost

Dobili smo se med pripravami za njen nastop na prireditvi, s katero bo ljubljanski klub K4 v petek, na dan izida tokratne številke Mladine, vstopil v svojo novo, jubilejno trideseto sezono. Ja, vizualna umetnica, oblikovalka in vidžejka Stella Ivšek alias VJ 5237 se na opremljanje klubskih glasbenih večerov s popolno vizualno podobo intenzivno pripravlja več dni, pogosto tudi več tednov prej. Tudi zaradi njenega posebnega pristopa k umetnosti vidžejanja, ki med drugim vključuje izdelavo fizičnih objektov, na katere med nastopi nato projicira svoje slikovne oziroma videovsebine. Ni naključje, da je po treh letih ukvarjanja s to, pri nas še vedno precej spregledano umetnostno panogo postala ena najdejavnejših vidžejk.

To »spregledanost« je sicer treba postaviti v pravilen kontekst. Verjetno bi med obiskovalci klubskih dogodkov težko našli takšnega, ki se mu vidžeji ne bi zdeli samoumevni del te scene. Toda hkrati je pozornost vseh – obiskovalcev, organizatorjev in glasbenih novinarjev – praviloma usmerjena le v glasbenike in didžeje. »Vidžeji smo res pogosto spregledani. Kot da smo tam le kot nekakšna kulisa, lightshow. Včasih me pozabijo dodati celo na seznam nastopajočih,« pravi, a hkrati doda, da se stvari morda izboljšujejo. Tudi zaradi novih tehnologij in drugačnih pristopov, s katerimi klasične videoprojekcije, ki so jih projicirali na platno za didžejem, hitro postajajo stvar preteklosti.

Sama kot »platno« pogosto uporablja objekte, ki jih izdeluje iz stiropora. Nato jih z 2D- ali 3D-tehniko mapiranja oblikuje v atraktivne vizualne podobe. Včasih postavi kakšno instalacijo, skupaj z Gregorjem Mescem (VJ Mesec) sta mapiranje izvajala tudi na javnih površinah. Ampak (za zdaj) njen glavni fokus ostajajo klubi, kjer se je kot vidžejka pravzaprav znašla po naključju. Ker je že prej oblikovala letake za klubske dogodke in bila nekaj časa tudi glavna oblikovalka za K4, jo je Mesec, takrat glavni vidžej tega kluba, angažiral kot svojo zamenjavo.

Da jo privlačijo vizualni mediji, ji je bilo jasno že, ko se je v domačem Dolu pri Hrastniku še kot osnovnošolka ( je letnik 1987) navduševala ob gledanju glasbenih videospotov. Potem je v Ljubljani obiskovala likovno gimnazijo, nato pa vpisala študij vizualnih komunikacij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Nekaj časa jo je vleklo v svet SFX-ličenja, toda zaradi neperspektivnega položaja naše filmske umetnosti je misel kmalu opustila.

Še iz otroštva pa ji je ostala ljubezen do elektronske glasbe. To je odkrila, potem ko ji je prijatelj Neven M. Agalma, zdaj vodja festivala Zasavje Noisefest, zapekel zgoščenko s skladbami Aphex Twina, Squarepusherja, Bole, Venetian Snaresa in podobnih posebnežev. So jo že takrat navdušili tudi neobičajni videospoti, ki jih je zanje snemal kultni videoumetnik Chris Cunningham? Pravi, da ja, a v isti sapi doda, da se, odkar se sama resno ukvarja z vizualno umetnostjo, načrtno izogiba delom drugih vizualcev. Da to ne bi vplivalo na njen stil. Je pa ta seveda pogojen z estetikami glasbenikov, s katerimi sodeluje. »Najprej raziščem njihove stile, kakšne podobe se lepijo nanje, kako so oblikovane naslovnice njihovih plošč, pomembno vlogo pa ima seveda že sam žanr glasbe. Šele na podlagi vsega tega se odločim za vrsto animacije,« opiše svoje ustvarjanje, v katerem se skriva veliko obrtniškega znanja. A tudi veliko ustvarjalne svobode. »Ponavadi me pri delu ne omejujejo. Rada preizkušam nove stvari.«

Lepo priložnost za preizkušanje novosti (tudi tehničnih) je našla kot članica kolektiva Tigerbalm, ki v klubu Channel Zero na ljubljanski Metelkovi pripravlja večere, specializirane za sodobne izpeljanke basovskih muzik. Pogosto sodeluje še z nekaterimi podobnimi kolektivi, skrbi za vizualno podobo Zasavje Noisefesta. Že dobrega pol leta kot oblikovalka naslovnic plošč in priloženih knjižic, pa tudi kot vidžejka kroji vizualno podobo založbe Kamizdat, izvrstno pa se znajde tudi kot ustvarjalka videospotov. Dva je posnela za elektronsko zasedbo Warrego Valles, po enega za zasavskega hrupnega techno mojstra Lifecutterja in elektronskega posebneža Šulja.

Priložnosti za to, da spoznate njeno delo, v naslednjih dneh ne bo manjkalo. Vsi dogodki bodo v Ljubljani – v četrtek (20. septembra) bo v Španskih borcih z mapiranjem sodelovala v večmedijski predstavi Saj grem samo mimo, nekaj dni zatem (25. septembra) bosta skupaj s še eno vidžejko in vizualno umetnico Anjo Romih (VJ Smech), s katero nameravata v prihodnje še poglobiti sodelovanje, za festival Sonica pripravili »vizualno intervencijo« v hostlu Tresor na Čopovi. Že nocoj pa jo v njeni najpogostejši vlogi vidžejke lahko spoznate v klubu K4, kjer bo z vizualijami med drugim opremila nastop enega njenih ljubših glasbenih ustvarjalcev, britanskega klubskega legendarneža Luka Viberta.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.