Petja Grafenauer  |  foto: Uroš Abram

19. 10. 2018  |  Mladina 42  |  Kultura  |  Portret

Maja Babič Košir, umetnica

... ki se od umetnosti kot terapije pomika k iskanju lepote

Prihaja iz Ljubljane in končala je Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo, smer moda, a kaj, ko je moda ni zares zanimala. Tudi matematika ne in tega izpita na maturi ni naredila, zato se je, namesto na fakulteto, vpisala na neformalno šolo akademskega tipa Famul Stuart, ki je pozneje postala Visoka šola za umetnost Univerze v Novi Gorici. Tam se je prvič srečala s kiparstvom in se nad njim navdušila in profesorica Rene Rusjan ji je svetovala študij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, kjer so jo izjemoma sprejeli kar brez mature, kot izreden talent. Dobra je bila v portretiranju in že v prvem letniku je zmagala na natečaju za portret igralke Ite Rine. Z nagrado si je kupila potovanje v Indijo in katrco, ki so ji jo kasneje ukradli.

Na akademiji jo je zelo zaznamovala dvotedenska delavnica kiparstva, ki jo je vodila vrhunska umetnica Duba Sambolec. Takrat je spoznala, da lahko ustvarja iz svoje travme, povezane s težkim otroštvom. Vrstile so se instalacije in padla je v sceno ljubljanske galerije Kapelica, tudi diplomsko delo je zagovarjala tam, še prej pa si je zaradi rigoroznih akademijskih pravil za zunanjo mentorico pri diplomi le s težavo priborila Dubo Sambolec. Diplomirala je z instalacijo It hurts, I don’t feel anything – hišo, v kateri so bile med drugim fotografije, ki jih je posnela v mrtvašnici, in iz njih sešila velikansko preprogo, ki jo je potem izobesila izpod stropa. Dobila je desetko.

Še prej, v četrtem letniku študija, je uživala na študijski izmenjavi na Portugalskem. To je bilo leto čistega odklopa, žuranja, ustvarjanja in učenja o življenju. V Portu se je zaljubila, pravzaprav je spoznala svojega bodočega moža, po vrnitvi domov pa se je vpisala na prvega od svojih treh magisterijev, ustvarjala je, živela s prijatelji in služila z ilustracijami za Delo Revije. Kasneje je na Portugalskem znova srečala Pedra in po letu dni sta skupaj zaživela v Barceloni, kjer je vpisala podiplomski študij kreativne ilustracije. Ugotovila je, da je njen medij risba, neodvisna ilustracija, s katero se ji je odprlo novo umetniško obzorje. Njene risbe so divje, v njih je ogromno seksualnosti, nasilja, pa tudi humorja in nežnosti. Napisi, zapisi in ekspresivne linije se mešajo z izrazno, kot da otroško, nenaučeno risbo in street art estetiko. Risbe podpirajo barve, pogosto v rožnatih do rdečih odtenkih, in kolažirani elementi.

Dve leti kasneje, leta 2008, sta se s Pedrom preselila v Porto. Tu je vpisala še magisterij iz ilustracije, naučila se je portugalščine in rodila hčerko. S partnerjem sta se kasneje razšla in tako je zaživela v skupnosti pretežno samskih mater ter se obrnila k zdravemu življenju. Vrsto let je bila zagrizena jogistka, pa tudi učiteljica kundalini joge z meditacijo, dihanjem in glasbo. Udeleževala se je šole tantre, v okviru katere je skupina žensk vseh starosti po Portugalskem gradila svetišča in si v njih dovolila uživati. Pravi, da je v tem času presegla tabuje. Pozneje je v Londonu več let študirala nada jogo, katere močan del je energija zvoka in pri kateri naj bi se prek svetih instrumentov in petja povezali z božanskim.

Medtem je seveda ustvarjala in na Portugalskem veliko razstavljala. Po vrnitvi v Ljubljano se je predstavila z multimedijsko instalacijo Love me tender, za katero sta s prijateljico in umetnico Tanjo Vergles izvezli ogromne gobeline z žgečkljivimi ilustracijami in jih razstavili v UGM studiu v Mariboru. Kot ilustratorka pa že dolgo sodeluje s pisateljico Nino Kokelj in pri njunih skupnih projektih »ilustracija nikdar ni samo ilustracija, temveč nova vsebina, ki se sreča z Ninino«.

Še vedno je več kot doma razstavljala na Portugalskem in prav v Lizboni si je njeno samostojno razstavo ogledala ljubljanska galeristka Piera Ravnikar. Povabila jo je k sodelovanju in njena dela najprej predstavila v galeriji Dobra Vaga, katere program je takrat vodila, po selitvi »na svoje« pa še v Ravnikar Gallery Space, in to že na prvi skupinski razstavi ob odprtju galerije. Zdaj jo je Ravnikarjeva v isti prostor povabila še k samostojni razstavi in do 11. novembra si lahko ogledamo nove stvaritve pod naslovom I have to go/Bollocks. Njena poetika se je popolnoma spremenila. Dela iščejo lepoto, nekako nežna so, kljub izraznosti in čutnosti, ki ostajata v njih. Tudi barvna skala se je umirila in postala nežnejša.

Zadnja leta je njeno življenje razpeto med Slovenijo, Portugalsko, Nemčijo, kjer stoji center joge in duhovnosti, ašram Paramahamse Sri Swamija Vishwanande, in Indijo. Tja bosta s hčerko Morgano prvič skupaj potovali novembra, v Vrindavan gresta, v mesto Krišne. Aprila je romala pod Himalajo in dogajale so se »nore stvari«. Njena umetnost se je spremenila in od umetnosti kot terapije se zdaj pomika k iskanju lepote. Ime, ki ga je dobila pri rojstvu, Maja, pomeni iluzija. Njeno spiritualno ime pa je Satyavati in pomeni resnica.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.