Ana Lazovski, oblikovalka maske in pokrival

Pravkar se je vrnila iz Londona. Tam je bila na londonskem tednu klobukov, London hat week, med več kot sto klobuki z vsega sveta razstavljena tudi njena mrežasta stvaritev, poimenovana Radar. Na odprtju razstave se je trlo obiskovalcev in večina je seveda imela na glavi klobuke. Že na prvi pogled je bilo jasno, da gre za ljudi, ki imajo radi pokrivala, jih spoštujejo in želijo ohranjati tradicijo. Največji kompliment pa je doživela med kolegi in mentorji, saj nikomur ni uspelo razvozlati, kako je ustvarila svoj klobuk in kakšen material je uporabila.

Torul, bend

Mnogo bolj kot to, da se je domači sintpop trojec svoj novi album Reset odločil predstaviti v Kinu Šiška, je presenetljivo, da je šlo šele za njegov prvi samostojni koncert na tem prizorišču. Pa čeprav so od leta 2010 objavili že pet albumov. »Slovenija je precejšnja uganka, pogosto je težko predvideti, kakšna glasba se bo prijela, pa naj gre za domače ali tuje bende. Še bolj zapleteno je pri bendih, ki gojimo specifične estetike, saj je preprosto premalo kritične mase,« pravi Borut Bernik - Torulsson, avtor skladb in vodja zasedbe Torul. Nič čudnega, da zato veliko več koncertirajo v tujini in svoje plošče objavljajo pri nemški založbi. Toda to ne pomeni, da domačo sceno ignorirajo.

Ana Pečar, umetnica

Hodila je na mariborsko gimnazijo in se pubertetniško upirala ustaljenemu redu. V četrtem letniku se je na sošolčev predlog prijavila v program za izmenjavo srednješolcev in se odpravila v ZDA, ki je niso prav posebej privlačile, saj jih je poznala le iz hollywoodskih filmov in poročil. Odšla je iz upora in želela si je spoznati sistem, ki dominira svetu. Doživela je nekaj drugega. Spoznanje se je zgodilo v Fargu v Severni Dakoti in omogočila ga je velikodušna finančna in moralna podpora svobodomiselnih staršev.

Edward Clug, plesalec in koreograf

Plesalca, mednarodno priznanega koreografa in umetniškega direktorja mariborskega Baleta, smo obiskali, ko se je s plesalci na odru mariborskega narodnega gledališča pripravljal na večerno predstavo svojega Peera Gynta. Balet, ki ga je v letu 2015 zasnoval na podlagi Ibsenove dramske igre in Griegove glasbe, je bil še zadnja domača predstava, s katero je pred dvema tednoma mariborska baletna hiša v Tednu Edwarda Cluga obeležila 25- letnico njegovega umetniškega ustvarjanja.

Olja Grubić, vizualna umetnica in performerka ...

Olja Grubić je letošnja prejemnica sredstev Kulturnega evra pri Kinu Šiška, kjer bodo izdali knjigo z naslovom Psihološki kanibali. Umetnica se v njej ukvarja s konceptom plutokracije, vladavine peščice najbogatejših, in cenzuro, ki jo ta peščica izvaja. Knjiga, ki je v celoti cenzurirana, tako nima več besedila, samo še »psihološke mine«, čipe, kakršne sicer najdemo v rojstnodnevnih voščilnicah, le da na njih niso posnete melodije, ampak zvoki s treh področij, ki jih umetnica definira kot izvore oblasti in cenzure: vojska, politika in religija. »Psihološke bombe« so miksi posnetkov različnih političnih govorov, verskih napevov in vojaških akcij, zmiksani v 10-sekundne posnetke, ki jih je pripravil Jernej Kapus, glasbenik in grafični oblikovalec. Če boste pozorno prisluhnili, boste med njimi slišali Donalda Trumpa, Ave Mario, bombardiranje Beograda in podobno. Prepričanje, da živimo v času, ko ni več cenzure, je po mnenju Olje Grubić mit. »Danes je še vedno veliko cenzure, le da je ta manj očitna. Imamo že vnaprej postavljena pravila obnašanja, kaj lahko in česa ne smemo,« vsega tega pa se držimo, da bi lahko preživeli v družbi, kjer vladajo že omenjene vojska, politika in religija, poenostavljeno: kapital. Med listanjem knjige se tako lahko vsak posebej zamisli, kaj v njegovem življenju je bilo deležno cenzure.

Helena Tahir, vizualna umetnica

»Počutim se kot upornica, saj to, kar delam, očitno ne sodi v okvir slovenskega umetniškega establišmenta. Zdi se mi pretenciozno, če umetnik želi svojo publiko poučevati ali ji sporočiti točno določeno vsebino. Razumevanje ali percepcijo drugega lahko usmeriš le do določene mere. Če želiš, da te publika razume dobesedno, moraš priložiti tekst s svojo razlago. Menim pa, da ima vizualna umetnost svojo govorico, in to je govorica simbolov, ki jo lahko vsak razume po svoje, vsak zaznava tisto, kar mu je blizu, kar želi ali pa kar tiči v njegovem nezavednem.« Helena Tahir verjame v svobodo misli, v svobodo ustvarjanja in da je ta nujna za napredek. Ve, da preveč svobode lahko omami in te zapelje v slepo ulico; torej so omejitve produktivne. Začetki kariere so vedno težki, saj iščeš svoje mesto v tem svetu, zato Helena razmišlja tudi o umetniškem sistemu in pravilih, ki vladajo v svetu umetnosti. Sprašuje se, kdo piše ta pravila in komu so v korist. Spoznava, da je v umetniškem sistemu veliko konformizma in oportunizma. »Ampak jaz verjamem, da moraš biti zvest samemu sebi in delati tisto, kar misliš, da je najboljše, in kar zares znaš in čutiš. Želim ustvarjati dela, ki gledalca pritegnejo in pri katerih se mu zdi vredno obdržati pogled za več kot minuto. In če ga privedem do introspekcije, sem dosegla največ.« V svojih delih išče univerzalna čustvovanja, arhetipe, ki so blizu tistim, ki so prebrali nešteto knjig ali pa nobene. Opaža, da je danes človeštvo bolj žalostno kot kadarkoli prej. Helena je senzibilno dekle, ki čuti, kako diha planet, zaznava žalost in trpljenje. Zato pogosto upodablja osebe, ki so stigmatizirane, drugačne in potisnjene na rob družbe. Razume jih in ve, kako je to. Gre za osebno izkušnjo, saj Jesenice, kjer je odraščala, niso bile prizanesljive. Njen oče je iraški umetnik Hamid Tahir, ki je v osemdesetih letih diplomiral na ljubljanski ALU in tudi razstavljal na ljubljanskem grafičnem bienalu. Mama, etnologinja, je višja svetnica v Gornjesavskem muzeju. Intelektualno močno in multikulturno življenje petčlanske družine jo je opredelilo in ožlahtnilo, zato je tudi pogumna, razgledana, iskriva in zanimiva mlada oseba.

Robertina Šebjanič, intermedijska umetnica

V svojih delih se ukvarja z vzpostavitvijo razmerij med umetnostjo in znanostjo ter tehnologijo. Zanima jo odnos človeka do narave, ukvarja se s sobivanjem, medvrstno komunikacijo in interakcijo. Pri tem jo vodi želja oddaljiti se od antropocentričnega mišljenja.

Noctiferia, bend

Za jesen napovedana akustična plošča Transnatura začetnikov domače metal subkulture in sploh enega izmed najbolj prepoznavnih domačih bendov na prvi pogled ni videti kot najbolj racionalna poteza. Že res, da smo se njihovih stilskih zasukov doslej že navadili. Se pa obenem zdi, da so z estetiko sodobnega industrial metala, s katero so se začeli spogledovati na plošči Slovenska morbida (2006) in jo potem nadgradili na obeh naslednjih albumih, vendarle našli konsistentnejšo podobo. Morda pa je prav to razlog, da akustični projekt, ki je nastal na povabilo za gostovanje v Izštekanih, nadgradijo še z albumom. Noctiferia že od začetkov rada preizkuša tako sebe kot tudi svoje privržence. »Verjetno je prav to glasbeno raziskovanje naša rdeča nit,« preobrazbe zasedbe komentirata ustanovna člana, kitarist Igor Nardin in basist Uroš Lipovec. »Pri metalski publiki to ni vedno najbolj hvaležno, zato z vsakim albumom kakšnega poslušalca izgubimo, toda vedno se pojavijo novi. Je pa ta selekcija izoblikovala našo fenovsko bazo, ki razume bistvo Noctiferie.« Privrženci metalskih muzik so posebej občutljivi za (pod)žanrska pravila. Neposvečenemu poslušalcu razlike med black, death in industrial metalom, ki so v tem vrstnem redu zaznamovali pet studijskih albumov Noctiferie, verjetno ne povedo veliko. Drugače pa je v metalski skupnosti, kjer so te posebnosti izoblikovale (skoraj) povsem svoje scene. V tem pogledu si je Noctiferia z izmikanjem pravilom nedvomno izbrala težjo pot.

Manica K. Musil, ilustratorka

Ko je bila majhna, je ves čas risala hiše v strmini, hkrati pa govorila, da bo porodničarka. V družini, kjer ni bilo umetnikov, oče je bil psiholog, mama pa defektologinja, je nazadnje zmagal klavir, ki ga je pridno vadila vso srednjo šolo, a je ves čas čutila, da z njim lahko samo poustvarja dela drugih. Kljub prepričanju, da bo študirala klavir, se je vpisala na arhitekturo – to je, mimogrede, študirala tudi Lila Prapp, še ena slovenska ilustratorka, ki ji je uspelo na azijskih trgih.

Dana Auguštin / Cirkusantka, ki se je akrobacij na zračnih tkaninah učila v Franciji, poučuje pa jih v Sloveniji

Ko pomislimo na cirkus, si v spomin ponavadi prikličemo trike z živalmi, ki se dandanes nemalo ljudem zdijo kruti. Tovrstne predstave smo hodili gledat v otroštvu in v njih glavni nastopajoči niso bili klovni, čeprav so bili ravno tako del šova, temveč sloni in tigri. Pri nas so namreč gostovali predvsem italijanski cirkusi. No, v Franciji, kjer se je šolala tudi Dana Auguštin, pa je cirkus drugačen. V njem praviloma nastopajo ljudje, ne živali. Zato je to visoko cenjena umetnost, ki ima dolgoletno tradicijo ter spaja performans, gib, ples, akrobacije in še kaj. A to še ni vse – v Franciji je cirkuška dejavnost prisotna tudi zunaj cirkuških krogov, saj jo poznajo že v predšolski vzgoji. Spodbuja namreč razvoj koordinacije, spretnosti, gibčnosti in moči, kar naj bi pozitivno vplivalo na celostni razvoj otroka.

Metod Pevec, režiser, scenarist in pisatelj

Živi v ljubljanskih Mostah, v delavskem predmestju, ki so mu nekoč dejali rdeči becirk. Le dober lučaj od njegovega doma, na ulici, ki nosi ime po narodni herojinji Vidi Pregarc, stoji delavski dom, še do nedavnega v lasti proslulega gradbenega podjetja Vegrad. Večkrat se je sprehajal mimo doma s slutnjo, da se za njegovimi zidovi skrivajo težke zgodbe ljudi, o katerih nihče noče govoriti, saj kazijo podobo Slovenije kot uspešne in do delavca prijazne države.

Tanja Lažetić, vizualna umetnica

Ne omejuje se z medijem umetniškega izražanja. Zato so projekti, ki jih je ustvarila v minulih 23 letih, nekatere tudi v sodelovanju s fotografom in svojim življenjskim partnerjem Dejanom Habichtom, raznoliki. Doma in v tujini je znana zlasti po fotografskih knjigah, ki so včasih del priprav na razstavo, drugič del razstave, tretjič z njimi dokumentira svoje pretekle razstave. Ta čas knjigi Coloured People in Black and White ( Yellow) in Nine Swimming Pools behind the Broken Glass predstavlja v galeriji Gagosian na Beverly Hillsu v Los Angelesu.

Jure Tori, harmonikar

V začetku marca je v elitnem dunajskem jazz klubu Porgy and Bess v okviru cenjenega enomesečnega Festivala harmonike predstavil svojo novo ploščo z naslovom Za en dotik. Plošča, ki jo je posnel s superskupino Tori Tango, v njej so še vrhunski kontrabasist Ewald Oberleitner, violinist Kurt Bauer in kubanski kitarist Ariel Cubria, velja za prvi slovenski avtorski projekt tanga. Za en dotik namreč ni kopija argentinskega tanga, temveč gre za svojstveno avtorjevo interpretacijo te glasbene zvrsti, pri čemer je vanjo spretno vpletel melodije in strast Mediterana. V njem pa je slišati tudi odmeve alpske polke, valčka in drugih za tango neobičajnih glasbenih zvrsti.

Emil Kozole, oblikovalec

Njegov prvi oblikovalski izdelek je bil plonk listek v srednji šoli. Pred testom iz francoščine, ki mu ni šla, je poskeniral etiketo s plastenke coca-cole, v programu photoshop izbrisal hranilne vrednosti izdelka ter ostale podatke in jih nadomestil z nepravilnimi francoskimi glagoli. Kljub temu da se je, namesto da bi vadil francoščino, celo noč učil oblikovanja s photoshopom, je pri kontrolki dobil oceno štiri. Ugotavlja, da ga je pri ustvarjanju vedno vodilo to, kako bi si nekaj olajšal. Da je bila najprej potreba, ne želja biti oblikovalec. Kasneje je spoznal, kako uporabne so te veščine, da jih je mogoče celo študirati in da tako lahko v življenju počne nekaj, kar se mu zdi zabavno.

Damijan Stepančič, ilustrator in stripar

Smisel in bistvo ilustracij vidi v tem, da v likovnem jeziku pripovedujejo zgodbo. Pri slikarstvu, ki ga je študiral na Akademiji za likovno umetnost, je ves čas pogrešal prav zgodbo, zdelo se mu je preveč abstraktno. A po zaslugi študija je dobil dobro risarsko in slikarsko izobrazbo, takoj po njem pa je začel ustvarjati zgodbe kot ilustrator.

Irena Kazazić

Lahko bi rekli, da s slikami beleži trenutno razpoloženje. V slikarskem jeziku namreč nastajajo njeni dnevniški zapisi. V podobo zapakiran vsakdan, pretkan s tančico dnevne emocije. Ker je kritična, tudi do sebe, je v njenih slikah pogosto zaznati primesi ironije in humorja.

Luka Marčetič

Čeprav si je že od prvega razreda osnovne šole želel postati igralec, še slabi dve desetletji ni dobil nobene vloge, niti kot statist. Morda je za to krivo tudi dejstvo, da je od štirinajstega leta, ko se je s starši iz okolice Zagreba preselil v Slovenijo, živel v Brežicah. Ker priložnosti za igralsko udejstvovanje ni bilo, si jih je moral ustvariti sam. V srednji šoli je začel snemati filmčke z mobilnim telefonom, pred sedmimi leti je napisal in režiral spletno nadaljevanko Dan ljubezni, v kateri je igral s svojimi cimri, in lani zakuhal še nizkoproračunsko, a visokokakovostno serijo V dvoje.

Samo Šalamon, kitarist in skladatelj

Kot vodja zasedb je marca objavil že dvajseti album, Winds. Posnel ga je s priznanim italijanskim jazzovskim in klasičnim pianistom Stefanom Battaglio. Ja, Samo Šalamon je nedvomno en naših najdejavnejših glasbenikov. Hkrati pa mu (predvsem tuji) poznavalci pripisujejo pomembno vlogo v polju sodobnega jazza. Njegov avtorski prvenec Ornethology (2003) so pri britanskem referenčniku Penguine Jazz Guide, ki najbolj celovito dokumentira ameriško in evropsko jazzovsko glasbo, uvrstili celo med tisoč najboljših albumov. Posnel ga je pri petindvajsetih.

Rajko Bizjak, fotograf

Je fotografski portretist ženskega mednožja in temu se posveča od rosnih, srednješolskih let. Ko je odraščal v Vrtojbi, na rodovitni goriški ravnini zahodnega roba Slovenije, ni sicer prav nič, razen morda tega, da je na pobudo staršev obiskoval glasbeno šolo, kazalo, da bo postal umetnik. Potem pa sta v svetu umetnosti pristala kar dva družinska člana, poleg njega tudi njegova polsestra Pavla, ki danes vodi Kulturni dom v Novi Gorici.

Bara Kolenc

Že več kot petnajst let deluje kot konceptualna umetnica – avtorica predstav, performansov, instalacij in obsežnih modularnih projektov. V zadnjih šestih letih je posebej veliko zanimanja vzbudila s serijo celovečernih performansov Metamorfoze 1°–5° – nizom modularnih projektov, ki v dialogu z literarnim delom starorimskega pesnika Ovida pretresajo ključna družbena in politična vprašanja današnjega sveta.

Kolja Saksida, avtor in producent animiranih filmov

Ko je bil majhen, je na vprašanje, kaj bo, ko bo velik, odgovoril, da bo raziskovalec. Ni pristal daleč od svoje otroške želje, saj ves čas nekaj raziskuje in se uči. Postal je raziskovalec in ustvarjalec animiranega sveta.

Valerie Wolf Gang, videastka

Odraščala je v družini dveh kemikov v Mengšu pri Ljubljani. Kontakta z likovno umetnostjo, razen pri likovnem pouku, kjer so so se z glino bolj obmetavali kot ustvarjali, ni imela. Pa vendar je želela na Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo. Doma so bili sicer proti, a na njeno stran je stopila šolska psihologinja in dosežen je bil kompromis: umetniška šola, a gimnazijska smer. Takrat se ji je odprl svet. Prvemu srečanju z umetnostjo je sledil razcvet v šoli in zunaj nje. Bila je predsednica dijaške skupnosti in organizirala je številne dogodke. Starše je prepričala celo, da so jo peljali v Pariz, v Louvre, največji muzej na svetu, ki je bil zanjo veliko odkritje, mami in očetu pa se je zdel le »ok«.

Manouche, bend

Na prvi pogled se morda zdi protislovno, da Manouche spada med tiste najpopularnejše domače zasedbe, ki so slišati najbolj sodobno, saj osnovni gradnik njegovega glasbenega izraza sodi nekam v trideseta leta prejšnjega stoletja. Pa tega ne gre pripisati le domači popularni glasbi, ki v večini primerov še vedno caplja nekaj (deset) let za svetovnimi trendi. Razlog za to se prej skriva v pomlajeni formuli, s katero je petčlanskemu kolektivu (swingovski) jazz uspelo približati tudi mlajšim poslušalcem. Tistim, ki radi brskajo po glasbeni preteklosti, in tistim, ki jih je preprosto navdušila Manoucheva očarljiva pop senzibilnost.

Žiga Virc, filmski režiser

Kaj je dokumentarno in kaj fikcija v njegovem odmevnem filmu o domnevnem jugoslovanskem vesoljskem programu z naslovom Houston, imamo problem, bo v intervjujih razkrival postopoma. Gledalcem noče pokvariti užitka suspenza ob razmišljanju, kateri deli filma so izmišljeni, porojeni iz mitologije, in kateri zgodovinsko resnični. Film je namreč preplet obojega. Za zdaj tako še ni jasno, ali je Jugoslavija sploh imela vesoljski program, ki naj bi ga v šestdesetih letih prodala ZDA.

Tina Lagler in Blaž Miklič, videoprodukcijski duo OSM films

Sta mlad kreativen par, novinarka in videoproducent, in pod imenom OSM films ustvarjata dobri dve leti. Prvo leto sta vsak dan obeležila s po eno samo, tisti dan posneto fotografijo in na koncu v fotografski objektiv ujela 365 spominov. Lani pa sta si zastavila veliko večji izziv: čisto vsak teden v letu sta ovekovečila z novim, okoli minuto dolgim filmom o osebah in dogodkih, ki so pritegnili njuno pozornost. Filmčke sta sproti objavljala na svoji spletni strani in tisti, ki so po naključju naleteli na katerega od njih, so kmalu postali njuno stalno občinstvo. Nekateri so celo komaj čakali na naslednjo objavo. Tako si s tem enoletnim projektom nista krepila le delovne discipline in se izpopolnjevala v produkcijskih veščinah, ampak sta naredila veliko tudi za svojo prepoznavnost.

Mateja Benedetti, kostumografinja in modna oblikovalka

Za njo je doslej najbolj produktivno leto, saj je ustvarila okoli deset gledaliških kostumografij in eno za opero, za katero je bilo treba zasnovati in izdelati nič manj kot 200 kostumov. Gre za opero Otello, ki sta jo producirala SNG Opera in balet Ljubljana ter Cankarjev dom. Zanjo so kostume delali eno leto, a Mateja Benedetti pravi, da je šlo vse gladko, zanjo je bilo celo lažje kot pri kaki predstavi s samo šestimi kostumi.

Rok Roudi, kulinarični pornograf

Te dni je v Kreativni coni Šiška na ogled razstava, ki je Instagramovo klasifikacijo #foodporn vzela zelo dobesedno in zelo zares. Torej: Rok Roudi, njen avtor, si je privoščil malo pomenskih mahinacij ter hrano in pornografijo zlil v podobo, v kateri točno vemo, kaj predstavlja vsaka pregovorna freudovska cigara ali v njegovem primeru hrenovka. Ali kot kunštno piše v Facebookovem napovedniku dogodka: Rok je »razmerje med osnovno besedo in besedo, ki jo natančneje določa, obrnil na glavo. Na njegovih risbah se prepletajo seksualni simboli, ki vključujejo čisto profane prikaze različne vrste hrane in so na nek način z njo povezani«. Omenjeni napovednik pa poleg opisa ponuja še eno zanimivo informacijo: na otvoritev razstave se je napovedalo blizu šeststo ljudi, kar je v majhnem in pogosto žalostno osamljenem svetu kulturne produkcije malodane čudež. Rok Roudi je torej, kot bi se reklo, vzhajajoča zvezdica. A kdo pravzaprav je? Če boste vprašali Google, boste hitro ugotovili, da vsevedni striček modro molči. In nič čudnega: Rok Roudi je namreč dvaindvajsetletni mladenič, čigar avtobiografija je v danem zgodovinskem trenutku odprta še za praktično vse.

Primož Vitez. glasbenik, dramaturg, prevajalec in predavatelj

Če hočemo s skupnim imenovalcem za(ob)jeti njegovo raznovrstno in razvejeno delovanje na področju znanosti in umetnosti, moramo izpostaviti njegovo sistematično raziskovanje jezika, zlasti govora, ki je podstat človečnosti, saj človek v glavnem obstaja skozi govor. Spoznanja s tega področja raziskovanja uporablja pri delu v gledališču, v muziki, pri prevajanju in delu s študenti. Vendar ne gre za togo in le racionalno prenašanje znanstvenih spoznanj in odkritij na področje umetnosti – čeprav je v tem zagotovo dodana vrednost njegovih prevajalskih in dramaturških del –, temveč za prožno razumevanje jezika in govora skozi premisleke o naravi življenja in bivanja, hkrati pa si pušča dovolj prostora za prepuščanje estetskim doživljajem.

Nina Čelhar, slikarka

Je ena najperspektivnejših slovenskih slikark, kar med drugim potrjuje posebna nagrada »Collector’s Invitation« (Povabilo zbirateljev), ki jo je lani prejela ob podelitvi mednarodnih nagrad Essl Art Award CEE, pomembnih priznanj za študente umetnosti iz srednje in jugovzhodne Evrope.

Dan D, eden najpopularnejših bendov

Novomeški zasedbi, ki je že dobro desetletje ena najpriljubljenejših pri nas, verjetno nihče ne bi očital, če bi letošnje leto, v katerem praznuje 20-letnico delovanja, v celoti posvetila pompoznim jubilejnim aktivnostim. Ker, saj veste, od velikih bendov se to na neki način celo pričakuje. Toda za peterec Dan D se zdi, da vedno stori nasprotno od pričakovanega oziroma da se stvari rad loteva drugače, kot veleva (mainstream) logika. In verjetno se prav v dejstvu, da rad preseneča sebe in svoje občinstvo, skriva ključ do tega, da bend po 20 letih še vedno ostaja vitalen.