Petja Grafenauer  |  foto: Uroš Abram

9. 11. 2018  |  Mladina 45  |  Kultura  |  Portret

Tanja Vujinović, umetnica

... ki s tehnologijo opomni, kako hitro željo spremenimo v resnico

Intermedijska umetnica Tanja Vujinović je bila leta 1972 spočeta v študentskem domu v Novem Beogradu. Sprva so z materjo Ljubinko in očetom Jankom živeli v Loznici, a so se, ko je končala prvi razred, preselili v Beograd. Tam je končala najprej osnovno, nato pa srednjo šolo za industrijsko oblikovanje. Trenirala je športno gimnastiko, tekmovala, a zaradi hude poškodbe prenehala, zanimali sta jo tudi astronomija in biologija.

Že v otroštvu je s seboj vedno nosila beležnice in vanje pisala ter risala, na straneh pa se je obvezno znašel tudi kak diagram. Veliko je brala, med drugim knjige, v katerih so bile objavljene medicinske ilustracije, zato je bila z glavo ves čas v kakšni enciklopediji. Zelo si je želela študirati na beograjski likovni akademiji, zato se je intenzivno pripravljala na vpis. In res – leta 1994 je postala študentka slikarstva. Minevala so leta proučevanja umetnosti, različnih tehnologij in materialov, ateljejske prakse, obiskovanja muzejev in galerij, pogovorov s kolegi in potovanj. To je bilo življenje, ki ga pravzaprav živi tudi danes. Že v tretjem letniku je začela razstavljati, bila je tudi zunanja sodelavka legendarnega Doma omladine in kmalu začela »živeti iz kovčka«.

Veliko je potovala po Evropi, na Vzhod in na Zahod, potem pa se za leto dni ustalila na akademiji v Düsseldorfu in študirala pri priznanem nizozemskem konceptualnem umetniku Janu Dibbetsu, kar je bila zanjo ključna študijska izkušnja. Zelo zgodaj in z veliko močjo je nanjo vplival francoski povojni filmski ustvarjalec Jacques Tati, ki se je, ravno tako kot ona danes, ukvarjal s človekovim odnosom do tehnologije, ki ga obkroža. Še se spominja, kako so jo takrat prevzeli njegovi filmi – in tudi danes v njih odkriva nove geste, predmete in zvoke.

Bazen vplivov, iz katerega zajema še danes, so risbe in kipi ameriškega konceptualnega umetnika Sola LeWitta, dela Julija Kniferja, gotska fikcija, surrealizem, pa slike Giuseppeja Archimbolda in Hieronima Boscha, francoski samouk Henri Rousseau, ki je ustvarjal v času impresionistov, risanka Baltazar, opus benda Kraftwerk ter mnogo, mnogo drugega. Dela umetnikov, ki jo inspirirajo, ponujajo alternativne modele doživljanja in vključitve v svojo okolico, včasih pa tudi reciklirajo odpadne tehnologije in o svetu premišljajo na ekološki način.

Svojega partnerja Jana Kušeja je Tanja spoznala na festivalu Mesto žensk v Ljubljani leta 2000, ko je bila na študijskem potovanju po državah bivše Jugoslavije. Hitro sta zaživela skupaj in pot nadaljujeta tudi danes. Jan je postal koproducent njenih del ter močna emocionalna opora, skupaj sta potovala na razstave v London, Edinburg, Belfast, Augsburg, Dunaj in seveda Beograd. Ljubljana je njun bazni kamp, a zelo dobro se umetnica počuti tudi zunaj državnih meja, kjer veliko razstavlja. Danes z Janom vse več časa preživljata v naravi, kjer črpa inspiracijo za delo.

Njena umetniška praksa se tako razvija na meji med poetičnim in tehnološkim. Raziskuje podzavest tehnologije in našega odnosa do nje. Tehnologiji mnogokrat dodeli človeške lastnosti, saj tako hitreje in bolj odprto pristopimo k njej. V igri, strojih in enostavnih tehnoloških procesih razkriva kolektivno nezavedno v odnosu do tehnologije.

Eno njenih znanih del je Supermono 2/3, gomila črnih humanoidnih form, ki se premika, spušča zvoke in brenči na razstavnem podiju. Na festivalu Soundframe na Dunaju sta morala instalacijo čuvati kar dva redarja, saj so igre z razstavljenimi objekti postajale vse bolj divje in bi gledalci delo skoraj uničili.

Umetnica izdeluje predmete, ki se gibajo, oddajajo zvoke, gledajo, snemajo; to pa počne tako, da manipulira z elektroniko, s surovimi podatki in nasploh za ustvarjanje umetnin tehnologijo uporablja na načine, za katere ta ni bila izdelana. Zanima jo zvok, a ne glasba, temveč hrup. Raziskuje njegovo poetiko, njegovo povezanost z ritmi narave, s socialnimi pojavi, ki jim je lasten. Njene instalacije lahko razumemo tudi kot aparate za premišljevanje družbe.

Pravkar se je poslovila njena razstava Destilatorji eliksirjev v ljubljanski galeriji Kapelica, kjer se je ukvarjala z vsem tistim nenavadnim, kar je za zunanjo in notranjo uporabo, da bi nas naredilo zdrave in dolgožive. Material je zbirala iz znanstvenih člankov, na ulici, v pogovorih in na spletu. Ključno je bilo, da ljudje verjamejo, da jim je nekaj pomagalo, pa čeprav kot placebo efekt. Stare zeliščarske prakse, preparate in minerale, magijo, taoizem, homeopatijo in seveda tudi tehnologijo – morda bomo nesmrtnost dočakali v digitalnem svetu – je uporabila za pripravo eliksirja, ki domnevno ponuja vse, tako kot nekdaj teozofija. S projektom nas vrne v realnost, v kateri smo le smrtna bitja, drobna zrna peska v neskončnem, ki nas obkroža, pa čeprav se zdi, da to tu in tam pozabimo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.