Vojno stanje

»Kako je prišlo do odločitve, da gre v Niš neka dama, ko je najtežje? Mnogi se sprašujejo, če ne bi bilo bolje, da je to nekdo iz stroke, nekdo moškega spola /…/ To je nekaj najbližjega vojnemu stanju in na fronto je odšla neka ženska,« je srbski voditelj oddaje Fokus na komercialni televiziji B92 vprašal dr. Darijo Kisić Tepavčević, epidemiologinjo. Vprašanje je v Srbiji zbudilo precej ogorčenja, v Slovenijo pa je prispel le posmehljiv odmev, češ, pri nas se ne bi moglo zgoditi.

Domačijska groza

Na veliki petek smo si privoščili Slovenski pozdrav, narodnozabavno oddajo, ki jo v prime timu predvaja nacionalka. Z oddajo in njenim voditeljem Blažem Švabom, ki je nekakšen otrok Maria Galuniča in Jožeta Potrebuješa na steroidih, smo se že ukvarjali, zdi pa se, da je svojo izumetničeno, pokroviteljsko osladnost v kriznih časih še izmojstril.

OK boomer

Virus covid-19 v Slovenijo ni prišel sam, ampak v tandemu z obuditvijo devetdesetih. Tiskovne konference dvojca Kacin & Janša so nepozabne, prava repriza osamosvojitve, k ustvarjanju občutka katastrofičnosti pa pripomore vztrajno štetje mrtvih na začetku Dnevnika in Odmevov. Vsaka smrt je tragična, seveda, ne glede na razlog zanjo, a ne razumemo povsem, čemu služi vsakodnevno preštevanje mrtvih zaradi covid-19 in koliko časa se bo nadaljevalo. Bomo mrtve preštevali tudi po koncu epidemije: vse, ki zaradi ohromljenega zdravstvenega sistema niso bili pravočasno deležni zdravstvene oskrbe – in vse, ki se jim bo to še zgodilo zaradi neizogibnega sesutja zdravstva v prihodnjih mesecih? In to ne, ker bi zdravniki zdaj delali več kot prej, vsaj večina ne, pač pa ker jim je redno delo onemogočeno.

Ne sosed, le vrag bo mejak

»To so naši domoljubi, ki služijo domovini,« je Matej Tonin dejal Urošu Slaku v torek zvečer, ko ga je ta vprašal o dodelitvi policijskih pooblastil vojski, ki naj bi veljala po 37. a členu zakona o obrambi. »Naj bodo ljudje brez skrbi.«

Modne smernice za pomlad 2020

V Franciji obstaja šala, da ima predsednik Emmanuel Macron dva outfita: enega, ko je liberalni predsednik, ki niža davke korporacijam in viša trošarine za gorivo navadnim ljudem, drugega pa, ko je kultiviran francoski levičar, intelektualec. Prvi outfit je prevladujoč: obleka, največkrat temno modra, z ujemajočo se enobarvno kravato in belo srajco. Drugi je redkejši, v njem pa srajco in kravato nadomesti s črnim ali temnomodrim pulijem. Ko ga vidite v puliju, veste, da bo nastopil na tiskovni konferenci o podnebnih spremembah, pravijo.

Virus se od groze vrže v Savo

S svojim hladno-odločnim, deloma odrezavim nastopom je Jelko Kacin že ob osamosvojitveni vojni – tedaj še kot minister za informiranje – razkril svoj talent za izredna stanja. Njegov občutek za ravno pravšnjo mejo dramatičnosti ga je kasneje pripeljal od obrambnega ministra prek predsednika LDS in evroposlanca do slovenskega veleposlanika pri Natu, kjer se je s to vojaško organizacijo tako spojil in identificiral, da je bil včasih v žuganju Sloveniji, naj kupuje več ameriških osemkolesnikov in raket (zaščite opreme ni omenjal) nadležnejši od Jensa Stoltenberga.

Klavrni nateg

V divji mladosti v neznanem času na neznanem kraju sem avtorica teh vrstic imela priložnost pobliže spoznati poseben tip pecaških prevarantov; gre za arhetip očarljivega, postavnega frajerja v leder jakni, ki ti velikodušno plačuje pijačo in zraven tako lepo gruli in slika podobe ekstaze, da se mu le vdaš in ga sprejmeš med rjuhe – kjer pa dvakrat leno pomiga z mizernim pipcem, nakar se z zmagoslavnim kruljenjem zvali na hrbet in zasmrči, uboga ženska pa lahko nato le še bulji v steno. Na moč podobni so občutki po spremljanju specialov na TV Slovenija, ki jih ekipa oddaje Tarča pripravlja v sodelovanju s preiskovalno skupino Ekstravisor: veliko piarovskega flirtanja in vzbujanja pričakovanj, nato pa – buljenje v steno.

V službi desnice

Nekaj zloveščega je v hladni maniri, s katero Rosvita Pesek v Odmevih vsakič znova izvede svojo življenjsko nalogo – in ta naloga je po vseh teh letih jasna: skrajno prefinjena, v svilo odeta manipulacija, kirurško šivanje izbranih dejstev v kontekst, ki ustreza njenemu objektu oboževanja Janezu Janši, in nato legitimiranje nove »resnice« s kredibilnostjo pazljivo izpiljenega brenda voditeljice nacionalne televizije. V nasprotju s preostalimi Janševimi bakhantkami, ki so podvržene spačenim izbruhom histeričnega primitivizma, Peskova vsak trenutek deluje kot dama; gospa je tako drugačna od srboritih mamk in po očetovskem šeškanju hrepenečih kmečkih nevest, ki častijo jeklenega kerlca iz Grosuplja, da jo je dejansko težko kupiti kot eno izmed njih – točno to je tudi njen namen.

Je suis Suzana!

Psihološko uravnovešen ali pa vsaj z učinkovitimi pomirjevali nakljukan gledalec, ki ne pripada sekti desničarskih fanatikov, prejšnjo soboto zagotovo ni mogel predvideti grotesknih posledic pogovora novinarke 24 ur Suzane Perman z najnovejšim slovenskim faustom/ ministrom za gospodarstvo Zdravkom Počivalškom. Šlo je za intervjujček, ki je dejansko potekal na – glede na trenutno raven slovenske javne debate nekje dvajset metrov pod kaspijsko depresijo – solidni komunikacijski ravni. Permanova je Počivalška spraševala povsem običajne reči, med drugim, zakaj sedaj ponuja svoj hrbet Janši, tistemu prislovičnemu škorpijonu, ki je pičil in utopil še vsako krastačo, ki naj bi ga peljala čez deročo vodo; vrhunec kritičnosti je bilo argumentirano pobaranje, kako lahko SMC zagovarja javno zdravstvo ter se obenem brati z SDS in NSi, avatarjema lobijev zdravniških privatnikov in zasebnih zavarovalnic. In bademajster sploh ni popenil, mogočne čeljusti so le za spoznanje zaškrtale: »Tukaj strašite javnost vnaprej – SMC, če bo v taki vladi, bo branik javnega zdravstva in javnega šolstva.«

V iskanju izgubljenega ravnotežja

V temnih časih surovega socializma, ki ga – prosto po Janši – z naklonjenostjo pomnimo le še zarobljenci, ki že več kot 75 let vztrajamo v hostah in zavračamo blagodejnosti noriške civilizacije, so naši slavni dedje na svinjskih sejmih za določanje teže pogubljene živine uporabljali preproste uteži, s katerimi so uravnoteževali »živo vago« mesovja na drugi strani. Pri tem pa so najbolj prebrisani in brezobzirni med njimi uporabljali posebne, lažje kvihte in tako petnajstili nič hudega sluteče kristjane s prodajo grintavih praset, ki so se na tehtnici odrezala kot najbolj žlahtni plemenjaki. No, nekako po principu tovrstnega svinjeraja v veliki meri deluje analitični trust nacionalne televizije, ki nas za 13 evrov po glavi namesto z zdravimi dozami poglobljenih kritičnih uvidov v družbene trende že predolga leta nateguje s primitivnim, nedemokratičinim in škodljivim ideološkim uravnoteževanjem pametnih in norih, polnih in praznih.

Potujoči minister

Tarča, novinarsko-inkvizicijska oddaja, ki je redna gostja naše rubrike, oddaja z dolgo tradicijo in novimi metodami, oddaja, ki, kot pravijo, sooča mnenja, akterje pa skuša zvabiti z varnega območja in uporabnikom, gledalkam in gledalcem, ponuja kakovostno vsebino za oblikovanje lastne predstave, tista oddaja torej, ki je namenjena vsem, »ki si drznejo vedeti več«, se je tokrat lotila slovenskega šolstva. Saj veste, slovensko šolstvo naj bi bilo slabo, učitelji hkrati preobremenjeni in neosebni, učno gradivo nesmiselno, preobsežno, pripravljajo ga strokovnjaki, ujeti v svoje analitične raziskave, sam minister pa niti ne ve, kaj počne.

Mi smo Francka

Komercialne televizije ob nedeljah predvajajo spektakle, ob katerih lažje pozabljamo, da je konec vikenda. Plesne in pevske šove ali holivudske filme s srečnimi konci. Na nacionalni televiziji pa smo v nedeljo gledali prvi del nove serije V imenu ljudstva, ki nas je prepričeval, da nam ne preostane drugega kot zagrenjenost.

Država analiz

»Nocoj boste slišali, koliko analiz, študij, strategij in drugih gradiv so ministrstva že naročila in plačala za ureditev skrbi za starejše, kjer so razmere izjemno kritične.« Tako je Erika Žnidaršič začela Tarčo prejšnji četrtek na prvem programu Televizije Slovenija.

Kdo je ukinil naborništvo, ki ga SDS želi po hitrem postopku ponovno vzpostaviti?

Rosvita Pesek je v Odmevih v torek gostila predstavnike štirih strank, da bi pojasnili svoja stališča do predloga SDS o ponovni vzpostavitvi naborništva v Sloveniji, s katerim bi največja opozicijska stranka reševala težave slovenske poklicne vojske.

Pri sosedovih je moški bolj sanjski

Ko že mislimo, da so resničnostni šovi stvar preteklosti in jih je izrinila svetovna prestižna, kakovostna produkcija, kamor poleg Iger prestolov seveda štejemo tudi slovensko Jezero, nas z nekim cenenim trikom spet pritegne kateri od velikih bratov, bitk talentov in peripetij amaterskih kmetov. Tokrat jo je Pop TV posebej poceni odnesla. Vsak delavnik v top terminu ob osmih zvečer predvajajo resničnostni šov Sanjski moški Hrvaške. Ne le, da se jim ni bilo treba ukvarjati s produkcijo. Pri sosedih je bil že predvajan zadnji del šova, česar sicer na Pop TV ne izvemo. Ali ni to tako, kot bi predvajali staro nogometno tekmo, torej verjetno poceni, ampak izjemno neprivlačno? Zakaj bi sploh želeli vedeti, kdo je sanjski moški Hrvaške? Seveda smo navajeni gledati ameriške šove, ampak hrvaške – ali ni to protizakonito ali vsaj neetično?

Svetovalna oddaja, v kateri raje plešejo kot postavljajo podvprašanja

»Kakšni izzivi v novem letu čakajo Zvezo društev upokojencev Slovenije?« se je v torek vprašala Ana Tavčar Pirkovič, voditeljica oddaje Dobro jutro na TV Slovenija. Že naslednji trenutek smo se lahko prepričali, da nobeni, ki jih ne bi veselo premostili. Predsednik Zveze Janez Sušnik se je navdušeno pridružil voditeljici, ki je zaplesala ob taktih uvodne pesmi oddaje: »Dobro jutro, življenje, lahko noč, negativa. Kaj bo jutri, ne vem, ta moment tukaj šteje. Dobro jutro, veselje, lahko noč, slabe misli, generacija poje, nosi nas tale ritem,« sta se živahno zavrtela v nov dan.

Govor, ki ni zasenčil vsebine

»Nocoj bi rad povedal zgodbo, čudovito zgodbo, navdihujočo. O čudežu v deželi na sončni strani Alp. Ampak to ne bo pravljica, to je resnična zgodba o nastanku plebiscitne večine, enotnosti našega ljudstva za ustanovitev lastne države,« je predsednik Slovenije Borut Pahor začel govor na državni proslavi ob dnevu samostojnosti in enotnosti. »Pravljičen,« je po proslavi ta govor jedrnato opisal prvi predsednik Slovenije Milan Kučan.

Alpska črnina

Če se včasih zdi, da na TV Slovenija posnamejo kakšno nadaljevanko bolj zato, da izpolnijo kvoto, in ne toliko za gledalce, pa pri Jezeru, novi kriminalki v šestih delih, tega nacionalki še zdaleč ni mogoče očitati.

Prikupno zmedeni

Tradicionalistične gledalce slovenske televizijske produkcije lahko ogled prvega dela tretje sezone serije V dvoje pretrese. Najprej zato, ker ne poskuša prirediti odrske drame za male zaslone, kot smo neko obdobje očitali domači produkciji, temveč je živa in televizijsko gledljiva. Televizijci se očitno bolj sprostijo, ko delajo za splet, V dvoje je namreč naročil Voyo, spletna divizija Pop TV in Kanala A. Prejšnjo sredo je bil predvajan prvi del na Kanalu A. Drugačni tradicionalisti pa lahko dvignejo obrv, ker v njej precej seksajo.

Je tišina res bolj neznosna od hrupa?

Erling Kagge je pisatelj, pravnik, filozof, svetovalec norveškega premiera, prvi človek, ki je peš osvojil vse tri vrhove sveta – severni in južni tečaj ter goro Everest. Nekateri njegovi podvigi še bolj dvignejo obrvi, na primer pohod pod New Yorkom: mesto, ki nikoli ne spi, je prehodil po kanalizaciji. Njegova knjiga Tišina v času hrupa je svetovna uspešnica, v slovenščini lahko preberemo tudi knjigo Hoja. V nedeljo ga je v oddaji Intervju na TV Slovenija gostila Ksenija Horvat. Na intervjuju je bil skuštran in bos.

Zadnjo besedo vedno znova gledamo zadnjič

Ker pametna, raznolika ženska mnenja veljajo za medijsko zapostavljena, smo tiho upali, da bo oddaja Zadnja beseda to popravila. Po skoraj letu dni predvajanja se še kar drži na programu. A je hkrati še en razlog, da delovni teden začnemo in končamo s spoznanjem, da smo se spet nategnili. Mnenja v panelu žensk se namreč sicer krešejo manj puhlo in dramatično kot v ameriškem ženskem šovu The View, nismo pa deležni debat, ki bi bile posebej v ponos kateremukoli od spolov.

Pogumno tiho

Kultura na TV Slovenija je resna oddaja, ki svojega predmeta obravnave in gledalcev običajno ne podcenjuje. Zato nas je v ponedeljek toliko bolj razočaralo, da je novinarka Maša Levičnik v prispevku s tiskovne konference pred začetkom 35. slovenskega knjižnega sejma spregledala ali namenoma izpustila trpko ironijo. »Ob 200. obletnici smrti Valentina Vodnika podoba tega pomembnega predstavnika razsvetljenstva vabi na knjižni sejem. In ob razsvetljenstvu, ki velja za temelj evropske kulture, je v fokusu kar celotna celina Evropa,« je obetavno predstavila veliki dogodek, nato pa visokoleteče besede prepustila še Zdravku Kafolu, predsedniku sejma. »Sejem skuša biti aktualen, družbeno odgovoren in se odzivati na dogodke,« ga je opredelil Kafol.

Pozdrav zdravi pameti

Podzavest slovenskega katoliškega fundamentalista je temačno močvirje, po katerem se zvijajo trume golih, poltenih teles, vrženih v podzemlje zaradi greha pohote. Razžrt od sle, zaradi katere mu niso pretesne le spodnjice, temveč kar lastna koža, pravoverni kristjan vročično išče posode, v katere bi lahko prelil svoj pekoči presežek – pa pljuva žolč po grešnikih z razvitim spolnim življenjem, vrešči zoper splav, ki je podpora grehoti, in brani domovino pred potentnimi migranti z ognjenimi krepeli, ki vendarle morajo tako hudo sladostrastno skeleti voljno meso. Eden ključnih, zagotovo pa najbolj vulgarnih mehanizmov za sproščanje katoliške spolne zavrtosti pa je v Sloveniji paradna družinska oddaja nacionalne televizije, Slovenski pozdrav.

Pripravite kamere, prihajajo s traktorji

Mestna občina Ljubljana gradi nov kanalizacijski vod. Kot je avgusta ugotavljal Mladinin novinar Staš Zgonik, je vod C0 del velikega, z evropskimi sredstvi podprtega projekta nadgradnje kanalizacijskega sistema. Pomembno vprašanje, na katero smo že poleti dobili odgovor, je, ali je smiselno, da poteka prek vodovarstvenega območja. Obsežne raziskave kažejo, da je vod, za katerega naj bi bili uporabljeni najsodobnejši materiali in naj bi zdržal potres do 10. stopnje po evropski lestvici, najbolj varna in optimalna rešitev, s čimer se strinjajo tudi podučeni in sicer kritični okoljevarstveniki.

Govorimo isti jezik?

Dr. Igor Saksida se kot univerzitetni profesor zavzema za spodbujanje branja. Zaradi njegovih dejavnosti je marsikdo na široko odprl oči. Nekateri, ker njegovi novi pristopi približevanja slovenščine mladim pogosto res delujejo bolje. Kdo pa tudi v grozi. Svoje nauke včasih namreč jemlje zelo zavzeto. Ker na primer opaža, da si mladi ne šepetajo Prešernovih poezij doma za pečjo, poslušajo pa rap, se sam loteva tudi repanja. Kar lahko izpade bizarno – sploh za tiste, ki so že kdaj poslušali rap.

Kaj ima Slovenec s tem

Oddaja Kaj dogaja? Z Jonasom naj bi bil poznovečerni šov, kot jih gledamo uvožene iz ZDA: s širokim in provokativnim voditeljem, vložki nadarjenih komikov, obdelovanjem dnevnopolitičnih tem in nekaj glasbe. Marca letos sta ob začetku prve sezone oddaje Jonas in TV Slovenija obljubljala, da se bomo smejali in zamislili nad aktualnimi vprašanji. Super, saj nam na televiziji manjka razgledanih provokatorjev, ki bi nam v obraz servirali naša malomeščanska prepričanja. Tudi v drugi sezoni oddaje nam jih še vedno manjka. To soboto je bila največja fora oddaje Ljubljanski maraton oziroma, kot ga je opisal nad svojim prebliskom vidno navdušeni Jonas, »top športni dogodek v letu: plačaš 50 evrov, da lahko par ur laufaš po Ljubljani«. Za veliki vrhunec je hišni komik Tilen Artač imitiral Grego Skočirja iz benda Big Foot Mama, odpel je predelan komad Nisem več s tabo. Nekaj dobrega je bilo v tej imitaciji: dobili smo občutek, da če zdržimo do konca, bomo zdržali tudi 42-kilometrski tek. »Tec’, tec’, js sem za tabo. Tec’, tec’, tud če ne gre. Še zdej mi ni jasn, zakva to sploh delam. Če si Slovenc, pač sprašuješ se ne,« je sopihal med skakanjem pred sliko skupine maratoncev, mi pa smo se spraševali, kaj ima Slovenec s tem. A oddaja temelji na mimogrede navrženih stereotipih, med katerimi ima »Slovenci smo bedni« prav posebno mesto. Na temo spoštovanja državnih simbolov so tako ugotavljali, da večina otrok bolj pozna grb Barcelone kot grb Slovenije, vsak pravi Slovenec pa bo za praznik tako ali tako raje obesil sebe kot zastavo. Tako kot temu smo se lahko »krohotali« tudi segmentu, v katerem s pokvečenim glasom sinhronizirajo poslance. Ni bilo treba spremljati, kaj govorijo, saj je bilo, kot bi na veselici sedeli zraven največjega maherja, ki po štirinajstih janževcih stresa vice. Kot v skoraj vseh oddajah na nacionalni televiziji v zadnjih dvajsetih letih, ki so se trudile biti ravno prav provokativno duhovite in usekale ravno prav mimo. Gledalcu se včasih stoži po zlatih televizijskih časih Saše Hribarja, morda je to nostalgija, ampak, a ni bil HriBar res precej dobra oddaja?

Kralji in kraljice

Prejšnji teden se je začelo sojenje vpletenim v domnevno milijonsko zavarovalniško prevaro. Ženska naj bi si v dogovoru s partnerjem s cirkularno žago namenoma odrezala roko. Véliki misterij, o katerem si lahko glede na poročanje v informativnih oddajah belimo glavo te dni, je menda, kaj pomeni, da je imel en dan na sodišču on pulover z napisom Kralj, drug dan pa ona enak pulover z napisom Kraljica. Po zaslugi takšnega fokusa osrednjih informativnih oddaj se svet lahko vrti, ne da bi pod Alpami kaj prida vedeli o njem. Zato je bilo osvežujoče gledati petkove Odmeve, v katerih so bolj kot običajno poskrbeli za širitev obzorij. Obširno so se lotili prispevka o nemirih v Kataloniji, kjer se je tokrat na ulicah Barcelone zbralo okoli pol milijona protestnikov zaradi sodbe španskega sodišča politikom, ki so pred dvema letoma organizirali referendum o neodvisnosti Katalonije. A smo v sklopu ilustracije razmer med ognjem, dimom in pendreki slišali in videli tudi izjavo o pretresljivi izkušnji irske turistke Deirdre Hickley, ki si zaradi protestov ni mogla ogledati cerkve Sagrada Familia (»morala bom priti še enkrat,« je skrušeno ugotovila).

Za prijatelje …

Začnimo tokrat pri tistem, kar je bilo dobrega in nam pokaže, zakaj je javna TV tako pomemben institut. Gre seveda za oddajo Tarča, v kateri so se lotili poslovanja ljubljanskega župana Zorana Jankovića. Od vseh medijev v današnjem svetu padajoče gledanosti in naklad si le javne televizije in radii še lahko privoščijo, da pri enem novinarskopreiskovalnem projektu zaposlijo štiri, pet ljudi za več tednov. In to se je tudi poznalo. Uspelo jim je narediti verodostojen prikaz izigravanja zakonodaje in tudi slovenske sodne oblasti, ki bi se rada tovrstnih primerov predvsem znebila. No, najraje bi videla, da jih ne bi bilo.

Znan gej ima svoj glas

V prestižnem nedeljskem televizijskem terminu tudi to jesen kraljuje Popova oddaja Znan obraz ima svoj glas. Znani in »znani« Slovenci se zamaskirajo v slavne glasbenike in nastopijo z znanimi pesmimi, njihove nastope ocenjuje žirija, vmes je nekaj drame in vse skupaj povezuje Denis Avdić. Ta ohranja svoj značilni slog, v katerem znane stereotipe bolj ali (pogosto) manj uspešno plete v humorne domislice. Za nekatere šale, na primer, kako so zdravniki tudi igralci, saj lažejo, da ne bo bolelo, lahko rečemo, da so sicer ne najbolj originalne, pa tudi posebej škodljive ne.

Naj se že odločijo

V ponedeljek so se v Dnevniku na TV Slovenija odpravili na brniško letališče. Iskat zgodbo tja, kjer so vedeli, da je ni več. Popoldne je šla namreč letalska družba Adria v stečaj in odpovedala še vse preostale lete, česar pa po tednih stalnih odpovedi le redki niso pričakovali. »Je to konec Adrie Airways?« je voditelj Dejan Ladika povprašal novinarko na terenu. »Žal kaže, da je res tako, tudi tukaj na letališču je pomenljivo zelo mirno, očitno so potniki po številnih odpovedih prejšnji teden težave pričakovali tudi danes,« mu je zaupala poročevalka, ki tam niti ni imela več kaj iskati niti ni znala tega izkoristiti in poudariti. A nam je nato predstavila mnenja treh ljudi, ki jih je našla na letališču. Gospod s črnim klobukom je pomodroval, da »če ne zna poslovat, pa naj gre v stečaj, ne«. Natakar iz letališkega lokala je menil, da je »pač fajn, da imaš lastnega prevoznika, pa tudi na številu potnikov in prometu se pozna, tudi v gostinstvu«, in ker ta ugotovitev novinarki (ki je, zapišimo še jasneje, poročala z letališča, s katerega je bila ukinjena vsaj polovica letov), še ni bila dovolj, ga je morala vprašati še, ali bodo tudi v letališkem lokalu kaj občutili stečaj. Natakar je potrdil njeno domnevo. Nato pa nam je razloge za propad Adrie razložil gospod z nahrbtnikom. To so bile po njegovem vse slabše storitve, vse pa je povezano z razmerami na trgu in slabim vodstvom. »Kdo je kriv?« ga je še resno vprašala novinarka. »Jah, v prvi vrsti divji kapitalizem,« je pojasnil gospod z nahrbtnikom. Prispevek je bil eden poskusov cepljenja resnega novinarstva na vznemirljivi pomp in človeške zgodbe. Seveda po vzoru višje gledanih komercialnih televizij.