Malcolm Gladwell: David in Goljat

Svetopisemska prilika ne meri na čudežno zmago palčka, temveč na njegovo prebrisanost, ki dramatično spremeni okvir in pravila pričakovanega spopada. Tako bi torej pričakovali, da bo avtor nizal primere in okoliščine, ki so iz obstranca napravili zmagovalca nad Goljatom. Toda bralec bo presenečen, ko bo med zmagovalci našel poražence.

Marlen Haushofer: Stena

Drugače od historičnega Robinsona, ki je ekonomist in na otoku obogati, žensko brez imena, ki ostane sama v alpski dolinici, s psom, mačko, kravo, postrvmi v potoku in planšarijo nad z vsem dobro založeno lovsko kočo, zaznamuje predvsem materinstvo, določa jo skrb za šibkejše in odvisne od njenega dela in spretnosti.

9 mesecev šoka

Gotovo poznate frazo “nasprotja se privlačijo”. To je obenem tudi definicija romantične komedije. Če kje, potem se nasprotja privlačijo prav v romantični komediji. Romantične komedije si filmarji ne znajo več predstavljati brez nasprotij, ki se privlačijo. In bolj ko romantična komedija ne ve več, kaj bi počela s sabo, bolj ekstremna postajajo ta nasprotja.

Večna ljubimca

V Velikem Lebowskem sta vam brata Coen zastavila vprašanje: kateri bend je bolj kul – Clearance Clearwater Revival ali Eagles? Dude (Jeff Bridges), glavni junak tega danes kultnega filma, “največja lenoba losangeleškega okrožja”, brezposelni zabušant in popolni outsider, ki je mentalno obtičal nekje v šestdesetih, geografsko pa v svojem stanovanju, ima medtem hujše probleme – le začudeno namreč gleda ta “novi” svet, ki ga ne razume. Interaktivni softver ga ne rajca, ampak vse še vedno počne ročno, analogno. Včasih gre na bovling, včasih se vozi okrog, včasih si možgane napihne s psihedeliki, včasih pa skuša citirati kako korifejo, recimo Lenina, a ne pride do konca. In za nameček mora poslušati še Eaglese, ko se pelje s taksijem. Ne, niso kul. Dude je hipster, ki se tega ne zaveda.

clipping.: CLPPNG

Vse opaznejši trojec iz Los Angelesa se je z minimalistično in hrupno rapersko dekonstrukcijo na presenečenje mnogih že lani ob izidu prvenca kot »headliner« začel pojavljati na nekaterih večjih trendovskih festivalih. Nekaj sorodnega je sicer prej res že počela skupina Death Grips, toda clipping. gre v svoji ekstremnosti in ekscentričnosti še korak dlje. Lep primer tega je denimo komad Get Up z nove plošče, ki se sliši točno tako kot tista tečna elektronska budilka, ki ste jo nekoč vrgli ob zid. Je pa ta tokrat skorajda izjema, saj se pojavi vtis, da je trojec v drugo izraz vendarle prikrojil nekoliko širšemu posluhu. Po nepričakovanem uspehu prvenca po svoje razumljivo, hkrati pa za zdaj še vedno dovolj drugačno, drzno in izzivalno.

Lone: Reality Testing

Eden številnih wunderkindov britanske elektronike (za kar so ga oklicali mediji) Matt Cutler je s svojim petim »lonerskim« albumom hkrati predvidljiv in genialen. Predvidljiv v tem, da je album hommage marginalnim odvodom popularne godbe s konca osemdesetih in z začetka devetdesetih let, housu in hiphopu. Je torej retro-trendi kot ničkoliko sodobnih projektov. Genialen pa je v tem, da zna precizno povzeti stično točko teh dveh na prvi pogled precej različnih scen: zrnatost. Zrnatost je ključ, da Lonove klubske muvalice in zasanjane počasnele delujejo nadvse kompaktno, albumovsko. In seveda avtentično, saj mu povsem uspe skiniti zvok produkcije, ki je definirala mladost raziskovalnega poslušalstva osemdesetih let. Poklon zgodovini za intelektualce.

James: La Petite Mort

Skupina, ustanovljena v najplodnejšem obdobju britanskega neodvisnega rocka, je še najbolj izstopala kot ena od vidnejših stalnic slovite manchestrske scene, zlasti po izdaji odličnega ploščka Laid (1993). La Petite Mort je njena prva redna studijska plošča po šestih letih, ki je po smrti matere in dobrega prijatelja pevca in frontmana Tima Bootha navdahnjena s smrtjo in z minljivostjo, pri čemer se ustvarjalni potencial benda precej približa ustvarjalnim vrhuncem iz devetdesetih let. Težava je le v tem, da nekateri komadi (zlasti Curse, Curse in Gone Baby Gone) preveč koketirajo s sodobno elektronsko plesno glasbo, kar nekoliko uniči splošen vtis celotnega albuma, ki se sicer uspešno navezuje na bogato glasbeno zapuščino benda.

Jack White: Lazaretto

Resničnostni šovi, tabloidne ločitve in romance s šamanskimi obljubami zvestobe sredi Amazonke, disanje glasbenih kolegov, izmišljanje takšnih in drugačnih »faktov« iz zasebnega življenja … Naj vas njegovo medijsko pojavljanje zabava ali vam gre na živce – če imate radi glasbo, vam je najbrž jasno, zakaj Jack White danes velja za enega najbolj cenjenih glasbenih ustvarjalcev. Čeprav je bilo po evforiji z duom The White Stripes težko pričakovati, da bi njegova priljubljenost še zrasla, se mu je z zasedbama The Racentours in The Dead Weather ter pred dvema letoma še s solističnim prvencem zgodilo prav to.

Špela Čadež, avtorica animiranih filmov

Njen 12-minutni film Boles, ki je bil letos nagrajen na najbolj prestižnih svetovnih festivalih animiranega filma, temelji na kratki zgodbi Maksima Gorkega z naslovom Njen ljubimec. Gorki je v njej popisal spomine študenta, ki ga starejša prostitutka Tereza prosi za pomoč pri pisanju pisma ljubimcu Bolesu. Študent ji pomaga s pismom, ko pa ga Tereza prosi, naj napiše še pismo Bolesa njej, se razkrije, da si je Tereza ljubimca izmislila. Poanta Gorkega je socrealistična, saj v sklepu zgodbe sugerira (humanistično) misel, da je treba negovati sočutje do vseh ljudi, še posebej do tistih v »padlem razredu«, ki jih »zaradi občutka naše superiornosti« navadno v vsakodnevnem življenju niti ne opazimo.