Salami Rose Joe Louis: Akousmatikous

Lindsay Olsen je bila nekoč podnebna znanstvenica, ki je v prostem času ustvarjala abstraktne, jazzovsko obarvane beate, navdihnjene z odbitimi znanstvenofantastičnimi koncepti in obogatene z zasanjanim soulovskim vokalom. Nišno, a zvesto občinstvo je našla na platformi Bandcamp, zatočišču za glasbene outsiderje, kakršna je sama, nato pa je njeno neizmerno nadarjenost prepoznal Flying Lotus, prvi mož abstraktnega hiphopa. Akousmatikous je že druga plošča, ki je izšla pri njegovi založbi Brainfeeder, avtorica pa se je v njenem varstvu poglobila v še bolj čudaški zvok, ki je poln majavih, rahlo razglašenih synthovskih akordov, nalomljenih minimalističnih ritmov in eteričnih vokalnih harmonij. Zares edinstven zvok, ki za zdaj še nima pravega tekmeca.

Fred again.. & Brian Eno: Secret Life

Fred again.. se je iz nič kaj pretirano izpostavljenega »go to« producenta pop zvezdnic prelevil v enega najvznemirljivejših performerjev klubske scene. Zgodilo se je lani v hipu, v mežiku očesa. Njegov nenavadni studijski zmenek z ikono ne le robov, ampak tudi srčike popularne muzike, »ne-glasbenikom« Brianom Enom pa ni zares nenavaden, če upoštevamo, da je Eno družinski prijatelj mladega povzpetnika. Secret Life je skica ali nedokončan zvarek ambientalnega albuma – je razvlečena, medla glasba za ozadje milih klavirskih akordov in naključno posejanih vokalnih vinjet; nekatere od njih so preprosto pobrane iz raznih Fredovih preteklih izdelkov. Ko se vsak trenutek poslušanja zavedamo, kako se staramo.

Tinariwen: Amatssou

Utemeljitelji puščavskega bluesa, ki so se formirali leta 1979 in bili kasneje osebno vpeti v razne geopolitične spore, upravičeno spadajo med najbolj cenjene severnoafriške zasedbe. Njihova fuzija avtohtone tuareške psihedelije in rock idiomov, ki jo zaznamujejo iskrive kitarske harmonije, sinkopirane perkusije in očiščevalno kolektivno petje, na novi plošči ostaja politično melanholična, zasidrana v kolonialni preteklosti in vsakdanji stvarnosti tuareških ljudi, portretiranih v njihovih verzih. Bendova bojevita esenca je neskaljena, le zven je za odtenek bolj »ameriški« oziroma countryjevski, nedvomno tudi zaradi nashvilskega studia Jacka Whita, kjer je album delno nastal, ter vložkov Wesa Corbeta in Fatsa Kaplina.

KAYTRAMINÉ: KAYTRAMINÉ

Kralj remiksov Kaytranada, z grammyjem ovenčani kanadski superproducent haitijskih korenin, ki je v dokaj kratki, a izjemno plodni karieri sodeloval z marsikaterim prvoligašem s polja R & B-ja, hiphopa, popa in neosoula, se je ponovno združil z navihanim portlandskim raperjem Adamom Danielom, ki ustvarja pod psevdonimom Aminé.

Jacques Le Goff: Trgovci in bankirji v srednjem veku

Tako se vrstijo razvoj menic, bankirstvo, zavarovanje trgovskega blaga, sejmi, menjalci denarja, a obenem stalen prehod trgovcev med ljudi plemiških nazivov. Čas ni statičen, ob transformacijah gospodarstva, ki jim stari bankirji niso več kos, ti preusmerijo kapital v nakupe zemljišč in stavb. Cerkev v teoriji nasprotuje posojanju denarja, ker se s tem prodaja čas, ki pa ni individualna lastnina, temveč last Boga. Oderuhe sankcionira z ekskomunikacijo in prepovedjo cerkvenega pogreba, toda v praksi jih tolerira, potem pa jih prek pridigarjev in slikarjev, ki slikajo grozote pekla trgovcem, pripravi do tega, da odidejo med menihe ter premoženje razdelijo cerkvi in revežem, že prej jih kajpak napelje na dobrodelnost. Ob likvidacijah podjetij je bil Bog prednostno izplačan!

Alain de Botton: Tok ljubezni

Alaina de Bottona, sicer v Švici rojenega francoskega pisca, uvrščajo med pop filozofe, saj se ukvarja z marsičim, na to namigujejo že naslovi njegovih del, recimo s tem, kako ti lahko Proust spremeni življenje, ali z uteho ljubezni. Tokrat se je lotil poteka ljubezni, recimo nekje od zaljubljenosti do starosti, ko se nesporazumi in pričakovanja obrusijo in postanemo, tako de Botton, pravzaprav šele zreli za ljubezen in zakon.

Crater

Tale Disneyjev sci-fi, v katerem se mladi prijatelji, ki živijo v lunarni koloniji (zadnjem odcepu za rajski, naseljivi planet Omega), odpravijo iskat magični krater, si domišlja, da je kombinacija filmov Guniji in Ostani z mano, a ni ne eno ne drugo, temveč bolj dokaz, kako filmske korporacije podcenjujejo filme, posnete neposredno za streaming – ker ne bodo šli v kino in jih bodo ljudje gledali doma, so lahko površni, približni, nedomiselni, mučno generični.

The Mother

Film The Mother je zelo trendovski, kar pomeni, da je protagonistka – nekdanja ostrostrelka ameriške vojske, še vedno virtuozna specialistka (Jennifer Lopez) – brez imena in da vključuje body horror: Adrian (Joseph Fiennes), njen bivši partner, zdaj plačanec (in trgovec z orožjem), jo v visoki nosečnosti zabode v trebuh. Fetus sicer ta poskus »abortusa« preživi, rodi se deklica, a da je iznakaženi in maščevalni Adrian ne bi izsledil in likvidiral, jo FBI skrije v program za zaščito prič – ja, dajo jo v rejo.

Globoka hrepenenja bogov

Če ste videli Imamurovo Balado o Narayami, ki je pokazala, kaj se zgodi z evtanazijo, če jo prepustiš silam tradicije, potem si morate pogledati tudi epska in spektakularno odbita Globoka hrepenenja bogov, ki jih je Imamura posnel leta 1968 in ki so videti kot uvod v Balado o Narayami, kot njen bizarni, groteskni, rapsodični, novovalovski prequel (tako rekoč zgodba o izvoru), saj skupnost, ki se na Kurageju, tropskem otočku, polnem naravnih bogastev (sladkorni trs ipd.), prepušča tradiciji, predvsem incestu, eksploataciji otrok, vražam, animizmu in Bogu, spominja na tisto skupnost, ki se tradiciji prepušča pod Narayamo.

Metronom

Ko gledate romunski Metronom, si rečete: rokenrol so si gotovo izmislile zahodne tajne službe, in sicer zato, da bi zapeljale vzhodnoevropsko, komunistično mladino in s tem destabilizirale vzhodnoevropske, komunistične režime! Romunski gimnazijci se leta 1972, v času Ceaușescujeve vladavine, dobijo na hausbalu, na katerem norijo ob rokenrolu (ob Jimiju Hendrixu, Doorsih), ki ga vrti ameriški propagandni Radio Free Europe, a to počnejo skrivaj – poslušanje Radia Free Europe, posebej oddaje Metronom, ki jo vodi pobegli, kultni Cornel Chiriac, je v Romuniji prepovedano.

Still: A Michael J. Fox Movie

Šele ko sem se začel nekontrolirano tresti in trzati, sem našel notranji mir – tako nekako pravi v temle zelo kinetičnem dokuju Michael J. Fox, zvezdnik serijala Nazaj v prihodnost in serije Družinske vezi, ki ga je nenadna slava, vir stresa in negotovosti, prelevila v divjega alkoholika, Parkinsonova bolezen, ki je leta 1991 napadla vse, s čimer je briljiral, pa ga je potem ozemljila. Dolgih sedem let jo je skrival – po eni strani se kar ni mogel sprijazniti s tem, da se to dogaja njemu, po drugi pa ni hotel zapraviti svoje bajne kariere. Zato je igral in igral, vedno znova »čakal na avtobus« (na to, da je tabletka prijela) in mojstrsko skrival, da je zbolel. Ker previdnost ni bila dovolj, je tresenje in krčevito trzanje, simptomatična za Parkinsonovo bolezen, skrival tako, da je v filmih – in seriji Spin City – vedno nekaj živahno, bujno, hiperaktivno počel: vedno je nekaj držal v roki, gledal na uro, tolkel po mizah in pultih, mahal, jedel, se vrtel. Skrivanje Parkinsonove bolezni je prelevil v igralski slog. Kar niti ni bilo težko – njegov igralski slog je bil itak živahen, nemiren, bujen, hiperaktiven, igriv, pompozen, vihrav.

Odraščanje je vedno strašljivo, nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo

Tiho dekle je tih film. Tih kot revščina. Tih kot obup. Tih kot ponižanje. Tih kot zapuščenost. In tih kot odtujenost. Ko hočemo videti odtujenost, gledamo Antonionijeve filme – od Avanture do Rdeče puščave. Ali pa si pogledamo Scorsesejevega Taksista, Jarmuschevo dramo Bolj čudno od raja, Andersonove Veličastne Tenenbaume ali Wendersov Pariz, Teksas. Povsem samoumevno se pač zdi, da je odtujenost nekaj, kar doživljajo odrasli – nekaj, kar je poteza odraslih. Irsko Tiho dekle ima o tem ločeno mnenje: zelo odtujeni so lahko tudi otroci. Takšna je devetletna Cáit (Catherine Clinch), tiha deklica iz revne irske kmečke družine, ki jo je pustila na cedilu – mama (Kate Nic Chonaonaigh) serijsko in živčno rojeva otroke, tako da zanjo nima časa (na poti je itak nov otrok), oče (Michael Patric) pa je takšna zguba, da revščino in socialno smrt te družine le poglablja. Cáit nihče ne opazi. Kot da je ni. Tako je tudi v šoli, kjer ji ne gre in kjer jo imajo za »čudakinjo«. In se do nje tudi tako obnašajo – zlobno, toksično, nasilno. Včasih jo »ponesreči« polijejo z mlekom. Včasih jo le užalijo. V glavnem pa jo ignorirajo. Osamljena je, zapostavljena, ustavljena – nevidna. In monumentalno odtujena. Še huje, Cáit, ki ne govori prav dosti, izgleda tako, kot da je odtujenost izumila – odtujenost jo obsede. Nanjo se nalepi kot duh. 

Dihaj prah!

»Star je bil 44 let. Ime mu je bilo Metod. Bil je moj brat.« Voditeljica Jasmina Jerant, magistrica političnih ved, okoljska aktivistka, je minuli četrtek zvečer osebno nagovorila polno dvorano Kulturnega doma Deskle pri Anhovem, nekdaj (Salonitovega) Delavskega doma. Sledila je projekcija dveh filmov o azbestu: kratkega dokumentarca Beli oblak (2020) režiserke Anje Medved in nato še pri nas predpremierno predvajanega igranega celovečerca Mož brez krivde (L’uomo senza colpa, 2022) zamejskega režiserja in scenarista Ivana Gergoleta. Če komu, potem četrtkovim gledalcem ni bilo treba razlagati ničesar: vedo, kaj pomeni rak azbesta, mezoteliom, kaj pomeni diagnoza in nekajmesečna huda, a vnaprej izgubljena bitka za zrak, predvsem pa vsi v četrtek zbrani v lokalni dvorani, vedo, kakšno breme je živeti z nemočjo in strahom, kdaj bo zadelo novega bližnjega. Ker ga bo.

Masayah / Raperka in pevka ter novinka leta, ki je na prvencu izlila žalujoče srce

Ko je dvaindvajsetletna Ankarančanka Mia Puhar Rodin, ki po novem živi in ustvarja v Ljubljani, predlani za Mladino spregovorila kot temeljna predstavnica renesanse slovenskih raperk – naglega vzpona domačih ustvarjalk, ki so prekinile dolgo obdobje raperskega patriarhata –, je njen skromni diskografski opus zajemal le peščico singlov. Čeprav je od tedaj minilo manj kot dve leti, se lahko hiperproduktivna glasbenica danes pohvali kar z dvema dolgometražnima albumoma.