KayCyy: TW2052

Če ste se kdaj po naključju spraševali, kako naj bi zvenela zmes (synth)pop baladnika The Weeknda, rage-rap vizionarja Playboija Cartija in trap velikana Travisa Scotta, lahko dokaj točen odgovor najdete na prvencu kenijsko-ameriškega glasbenika, nekdanjega varovanca Kanyeja Westa, ki ustvarja pod psevdonimom KayCyy. Ja, ko tako razčlenimo vplive, na katere se dokaj neposredno sklicuje, ga zlahka označimo za neizvirnega, vendar to ne pomeni, da mešanica zvokov, ki jo predstavlja na (pre)kratki plošči TW2052, ni sveža in učinkovita – daleč od tega. Za tako prepričljiv izdelek pa je precej odgovoren francoski prvak stadionskega elektra Gessafelstein. Ta podpisuje celotno instrumentalno plat albuma, ki je resda nostalgična po osemdesetih, a je sočasno odločno zazrta v prihodnost.

nikson: lfo ufo 2

Od debija leta 2020 se je rosno mladi ljubljanski producent prelevil iz nadobudnega zelenca v enega bolj profiliranih klepačev nekonvencionalno ukrojenih, komajda ukročenih hip hop instrumentalov, v zadnjem času pa se vse intenzivneje spogleduje tudi z junglom, dub technom in drugimi elektronskimi izrazi, vselej na prepoznavno »čudaški« način. Njegov drugi beat tape za rx:tx ne premore več tistega momenta presenečenja, pač pa predstavlja organski napredek v evoluciji njegovih opotekavih in valujočih beatov, ki jih zaznamuje absurdno dodelan občutek za podrobnosti. Vznemirljiv sveženj jazzovsko obarvanih sanjarij, abstraktnih ritmičnih študij in nemirnih hitičev s sesekljanimi vokali, kot je with no mileage. Za dobro nabrušena ušesa.

Kassa Overall: ANIMALS

Bobnar, pevec, raper in producent Kassa Overall je v zadnjih štirih letih opravil kar nekaj opaznega dela. Podpisal je podlage raznih raperjev, izdal triptih mikstejpov, ki je zbudil precej pozornosti, in od samozaložništva prek založbe Brownswood priplezal do avtoritativne institucije za elektroniko Warp. Ta je njegov novi dom ob izidu tretjega albuma, na katerem se v komaj kaj več kot pol ure zgodi zelo veliko: r’n’b-jevski refrenski napevi, hiphopersko glavozibje, kratki jazzovski izbruhi, organika, elektronika ... predvsem pa se zvrsti druščina gostov, ki jih ne bi niti v sanjah metali v isti koš: od raperjev Dannyja Browna in Lil B-ja do pianista Vijaya Iyerja in pop projekta Francis and the Lights. Natlačenka.

Arlo Parks: My Soft Machine

»Samo mi se spava,« je na Evroviziji nedavno pel srbski predstavnik Luke Black. Podobni občutki človeka prevevajo ob drugi plošči mlade britanske glasbenice Arlo Parks, prejemnice nagrade brit za najobetavnejšo glasbenico leta 2021, zaradi katere se je na odru hitro znašla ob boku zvezdnikov, kakršna sta Harry Styles in Billie Eilish. Arlo Parks se je s prvencem Collapsed in Sunbeams, dobitnikom nagrade mercury za album leta 2021, prebila na svetovni podij pomembnejših ustvarjalk tako imenovanega spalničnega popa. Gre za specifičen segment pop produkcije zadnjih 20 let, ki ga zaznamujejo preplet indie rock in pop estetik, manj bombastične, celo lo-fi produkcije ter nasploh večji poudarek na intimi, milejši zvočnosti in ljubezensko-bivanjskih temah. Gre za sanjavo, neinvazivno muziko, ki diskretno razgalja nežno notranjost, na kar namiguje tudi naslov albuma, ki govori o »mehkem stroju«, kar se bržkone nanaša na črpalko, ki nas poganja.

Sylvain Tesson: Na črnih poteh 

Leta 2014 pa je ob izidu nove knjige odšel mrtvo pijan iz restavracije ter se za alpinistično vajo povzpel na bližnjo stavbo, od koder je zgrmel z višine osmih metrov. Dolgo v komi, nato pa na novo sestavljen iz vijakov in žebljev je začel prve korake rehabilitacije. A nezadovoljen s počasnim tretmajem je sklenil, da stopi na pot samoozdravljenja s hojo, in se nameril prehoditi Francijo po kozjih stezicah, vrisanih na specialkah.

Tereza Vuk: Zakaj ima moj hudič krila

Roman domače avtorice Tereze Vuk (rojene leta 1976) sodi med tiste klateške, pikareskne romane, v katerih si protagonisti skoraj ne morejo zares privoščiti, da bi bili pošteni, njihovo življenje na margini je namreč en sam boj za preživetje in je zato tudi upravičeno, vsaj po njihovem globokem prepričanju, kaj odtujiti. Recimo najbližjim, recimo roditeljski generaciji, saj je ta najbolj kriva, da so sploh na svetu, kjer je vse skupaj ena sama jeba. No, večinoma jeba, pa tudi lepi trenutki zadetosti pred mačkom, pa vesele posteljne dogodivščine z negotovim, večinoma vnaprej zanikanim izidom.

Ste videli to žensko?

Avtobus podjetja Putnik, poln muslimanskih vernikov iz Jugoslavije, se februarja 1972 z romanja v Meki in Medini ni takoj vrnil domov, ampak je skrenil še v Bagdad, tam pa so verniki obiskali džamije in sloviti bazar. Na njem so nakupili spominke, tudi lesene piščali. A niso vedeli, da je v Iraku epidemija črnih koz – iraške oblasti so to prikrivale. Iz ekonomskih razlogov – bale so se, da bi »zaprtje« Iraka povzročilo prehudo gospodarsko škodo ter nepredvidljive socialne in politične napetosti. Črne koze (alias variola vera, alias »velike boginje«), ki so v 20. stoletju pobile pol milijarde ljudi, se prenašajo kapljično, z dotikom dveh kož ali sluznic in prek aerosola, pa tudi prek predmetov, ki jih je uporabljal pacient. Recimo – prek piščali.

Jesus Revolution

Film Jesus Revolution je posnet po resnični zgodbi, no, po resnični revoluciji, »Jezusovi revoluciji«, ki je hipije ob koncu šestdesetih let prejšnjega stoletja – za kratek čas – prelevila v »Jezusove frike«. Pastor Chuck Smith (Kelsey Grammer), vodja precej anemične kalifornijske kongregacije (Calvary Chapel), ki v hipijevski generaciji vidi izgubljence in neobrzdance brez tradicije, avtoritete, omejitev, cilja in Boga, sreča pravega hipija, Lonnieja Frisbeeja (Jonathan Roumie), ki spominja bolj na Charlesa Mansona kot na Jezusa, a ga vendarle prepriča, da je njegovo psihedelično »ljudstvo« – hipiji, ki so »odpadli« od družbe (staršev, konformizma, potrošništva, vietnamske vojne ipd.) in ki zdaj iščejo »resnico«, »smisel«, »ljubezen«, »razširjeno zavest«, »prave stvari«, »prerojenje« – zrelo za doživetje Boga. Hipiji so bili le »nezavedni« kristjani, ki so čakali na nekoga, da jih »prebudi«. Pastor odpre vrata – in hipiji, ki krst doživljajo v Pacifiku, se začnejo množično »prebujati«.

The Covenant

Ameriški vojaki so v Afganistanu na tujem, neznanem, nevarnem terenu – imajo sicer novega prevajalca in interpreta »bistva«, Ahmeda (Dar Salim), precej trmoglavega Afganistanca, toda s tem teren razumejo le malce bolje, ne pa tako dobro, da ne bi imeli občutka, da so nenehno v nevarnosti. Afganistan je pač orjaško minsko polje. In le vprašanje časa je, kdaj bodo stopili na mino. In res stopijo – zgodi se jim celo Mali veliki rog. Tako kot nekoč generalu Custerju in njegovemu konjeniškemu polku. Na čelu z narednikom Kinleyjem (Jake Gyllenhaal) skušajo čim hitreje nevtralizirati čim več skrivnega talibanskega orožja, z »improviziranimi eksplozivnimi sredstvi« vred, a padejo v past: nenadoma ugotovijo, da so obkoljeni in da je talibanov bistveno več kot njih. Še malo, pa Kinley in Ahmed ostaneta sama. In ja, Kinleyja hudo ranijo, Ahmed – novodobni Gunga Din – pa ga rešuje.

Mala morska deklica

Ko je George W. Bush rekel, da lahko človek in riba sobivata, se je zdelo, da le citira Disneyjevo Malo morsko deklico, ki mu je leta 1989 – že vnaprej – evforično prikimala: ja, človek in riba – princ Eric in morska deklica Ariel, najmlajša izmed petih hčera podmorskega kralja Tritona, disneyificirana Romeo in Julija – lahko sobivata! Under the Sea! Nekatere zgodbe dobro delujejo le zato, ker so animirane – Mala morska deklica je takšna. Deluje, ker je animirana. Zgolj zato. Prav zato. Ko jo je Disney lansiral, je pomenila pravo revolucijo, zdaj, v igrani preobleki, pa ne izgleda niti približno tako dobro, kaj šele revolucionarno. Au contraire: deluje kot popolni antiklimaks.

Moj fotr

Robert De Niro, ki bi lahko vse življenje igral ženitnega posrednika, igra stereotipnega Italoameričana, Salva, ki ni postal Il Padrino, temveč frizer. Kdo ve, morda je friziral trupla mafijcev – njegov smisel za humor je črn. »Izgledaš kot tip, ki je Johnu Wicku ubil psa,« dahne svojemu sinu (Sebastian Maniscalco), ki je tik pred priženitvijo v prestižno, bogato družino, ali natančneje – tik pred priženitvijo v Njene tastare. Jasno, De Niro hoče na vsak način spoznati njene tastare. To, kar potem gledamo, je sicer trk razredov, toda tale farsa, ki ima resda več duha kot De Nirova »Dedka«, Dedek uide z vajeti in Vojna z dedkom, ga preformulira v trk kultur – za vsak primer, saj razredni boj v Ameriki uradno ne obstaja. Elite so kul – njihovo bogastvo kaplja navzdol.

Nihče ni to, za kar se predstavlja, da je

Danny Rourke (Ben Affleck), nevrotični, obupani teksaški detektiv, čigar sedemletna hči je skrivnostno izginila (le za hip je pogledal stran), skuša preprečiti bančni rop, ki ga orkestrira karizmatični hipnotizer (William Fichtner) – nihče se mu ne more upreti. S hipnozo vse prelevi v svoje voljne sodelavce – tudi bančne uslužbence, policiste in varnostnike. Vse lahko pripravi, da delajo zanj. Vse lahko prepriča, da se postrelijo. Vse ima pod kontrolo – razen Rourkea. Ta je očitno imun. A hoče odgovore. Kot kralj Ojdip. Nekaj jih ve vedeževalka Diana (Alice Braga), ki postane njegova Ariadna. V Hipnotiziranem se nihče ne smeji – vsi so ves čas resni, smrtno resni. Gledajo grdo, srepo, zategnjeno. Njihovi pogledi ne blagoslavljajo. Nihče ni to, za kar se predstavlja, da je. Še huje: nihče ni to, kar misli, da je. O, še huje: nihče ni prepričan, da zares obstaja. A nevarni niso le ljudje – nevarna je tudi sama realnost. Dosjeji X lahko tu v vsakem trenutku srečajo Može X, Matrica pa lahko sreča Nolanov Izvor. In Nolanov Memento, če smo že ravno pri tem. Hipnotiziran, ki ga je posnel Robert Rodriguez (zato pričakujte masovni mehiški stand-off), je puzzle, ki ne pove vsega ali pa pove preveč, ko napetost ustvarja s kopičenjem negotovosti, dvoumnosti, skrivnosti, nevidnosti, subjektivnosti, izginotij, preobratov, paradoksov, ponovitev, fraktalov in non sequiturjev.

Leopold I. / Raper, ki ustvarja v radgonščini ter prisega na lucidnost in iskrenost

»Nisem računal, da bom pri tridesetih začel rapersko kariero,« pravi vse bolj priljubljeni gornjeradgonski rimoklepač Michael Leopold (1991), ki se je pred leti udomačil v Mariboru. Ob imenih, kot so someščani Alo!Stari, .travnik in Emkej, tolminska Bakalina Velika in metliški Klinci, predstavlja aktualni val glasbenikov, ki so sterilno slovenščino in bahaško urbano govorico, polno anglizmov in postinternetnega žargona, nadomestili z lokalnimi dialekti, ki ponujajo pester nabor jezikovnih iger in fonetičnih nians.