LA Priest: Fase Luna

Sam Eastgate, nekoč frontman vplivne, a kratko živeče zasedbe Late of the Pier, danes pa indie outsider, ki zasanjane funkovske in synthpopovske skladbe brez pompa izdaja za precej nišno občinstvo, je med pandemijo obtičal v Mehiki in tam posnel tretjo solistično ploščo Fase Luna. Te okoliščine pojasnijo, zakaj plošča, na kateri je avtor skoraj popolnoma opustil elemente elektronike in se s polno paro osredotočil na majavi kitarski zvok, zveni tako hipijevsko ležerno, s soncem prežgano, rahlo zapohano in nekoliko leno. Zdi se, da je opustil kakršnekoli ambicije po nadaljnjih komercialnih prebojih in začel ustvarjati predvsem zase, zato je precej nenavadno, da je pri tem izgubil svoj avtorski glas in začel zveneti kot kopija Maca DeMarca.

Overmono: Good Lies

Izkušena brata Russell na prvencu nadaljujeta tradicijo dvojcev z Otoka (The Chemical Brothers, Disclosure, Bicep), ki lahko v ekstazo pahnejo tisočglave množice. S sintezo britanske elektronske dediščine (UK hardcore, breakbeat, 2-step), house, downtempo in trap sanjarij, nostalgično obarvanih stadionskih melodij, pocukranih »helijevskih« in čutnih moških vokalnih samplov neustrašno naskakujeta mainstream. Vendar sta brata kot ena redkih tovrstnih »dvoživk« izredno cenjena tudi v podzemlju, saj so Overmonovi singli (še prej pa Trussove in Tessellove solo izdaje) zadnja leta zaznamovali svetovna plesišča. Primer prvovrstnega elektronskega populizma, prežetega z evforično nostalgijo, ki bo zaznamoval poletje 2023.

Mike Dean: 4:23

Mike Dean, eno od ključnih imen produkcijske plati komercialno uspešnega hiphopa in eden daleč najbolj zaželenih zvočnih inženirjev v industriji, je med pandemijo začel snemati synthovske džeme, ki se klanjajo zapuščini očakov, kot sta Tangerine Dream in John Carpenter. 4:23 je že četrta plošča v seriji izdaj napol kuhanih vesoljskih epopej, ki nastajajo v Deanovem domačem muzeju vintidž strojne opreme, in že četrti dolgometražni dokaz, da se Mike Dean odlikuje predvsem v vlogi producentskega strica iz ozadja. Album, na katerem večkrat zapoje kanadski pop velikan The Weeknd, ki izdelek podpisuje tudi kot izvršni producent, v najboljših trenutkih zveni kot soundtrack kakšnega znanstvenofantastičnega B-filma, v najslabših, ki jih ni malo, pa kot generična spremljevalna glasba tutorial videov z YouTuba.

balans: nima smisla

Kljub precejšni revščini okoli glasbe vrteče se medijske krajine (nacionalka, na primer, že vrsto let ne premore ne-narodnozabavne glasbene oddaje) in z nekoliko bolj strukturirano podporo nekaj institucij (kakršni sta, na primer, Radio Študent in festival Ment) se je nekaterim bendom na naši strani Alp zadnja leta le uspelo dodobra profilirati s svojo pojavnostjo. Z dodelanimi in premišljenimi kostumografijo, estetiko, nastopom ... skratka, s slogom, kot se šika, je eden takih nedvomno balans. Uspela pa mu je tudi učinkovita prelevitev iz v hipu vpadljive prvotne postave tandema v ne ravno klasičen rock ’n’ roll trojec.

Renata Salecl: Čas grobosti

Avtorica izbira drobne dogodke, ki dominirajo v vsakdanjiku, in jih povzdigne v objekt razmišljanja. Najsi bo brezbrižnost do izkoriščanja tujih delavcev, slow-food, za katerim se često skrivajo slabo plačani manualci, ali pa učinek selfijev, ko ta producira množice nezadovoljnih z lastno podobo; če zreš na spletu ure v samohvalne fotke, boš sam kajpak utonil v nejevolji nad samim seboj. Njena strategija pisanja povezuje te male incidente, ki se zgodijo tu ali kjerkoli na svetu, s knjigami in teorijami, ki jih družbeno osmišljajo. Slog je marsikje vpet v blagi cinizem, kot recimo ta, ko brezposelne bombardirajo z idejami, da se morajo znati prodajati, ali pa, naj si revni poiščejo življenjskega trenerja, da se rešijo revščine. Vsakdanje preprostosti sodobnega časa tako postajajo objekt sociologije, ki je na voljo vsaj nekoliko razgledanemu laiku. A k temu dodaja tudi nevidno, denimo fenomen »tihe odpovedi«, ki v kapitalizmu podira Webrovo protestantsko delovno etiko, saj zdaj številni delajo v službi le toliko, da jih ne odpustijo.

Anja Mugerli: Pričakovanja

Roman domače avtorice Anje Mugerli (rojene leta 1984) Pričakovanja se ukvarja z letom, ko na Goriškem živeča Primož in Tina prvič obiščeta kliniko za reprodukcijo, kjer visi ogromna slika žensk, ki so ravno nakupile dojenčke; v nekakšnem nakupovalnem središču ali na promenadi jih nosijo v plastičnih vrečkah, kot stvari med stvarmi, ne kot sad telesa in kri krvi. To idilično podobo in lahkotnost nakupa potem skozi celoten roman demantira praksa umetne zanositve oziroma takšne z medicinsko pomočjo.

V 80 dneh okoli sveta

Tele belgijsko-francoske animirane verzije Vernovega bestsellerja, v kateri je Phileas Fogg žaba, Passepartout pa opica, ne bi niti omenil, če ne bi na odprti sceni demonstrirala toksične arogance sodobnih adaptacij literarnih klasik: ekranizira klasični roman Julesa Verna, a črta vse najboljše dele! Kar je tako, kot če bi ekranizirali Romea in Julijo ter črtali vse najboljše dele, češ da so že preveč zdrsani. (kino)

Ko ljubezen spet potrka

Film Ko ljubezen spet potrka, posnet po nekem nemškem bestsellerju, izgleda kot ekranizacija Lacanovega dictuma, da pismo vedno pride na pravi naslov: Mira (Priyanka Chopra Jonas), ilustratorka otroških knjig, na telefon svojega fanta, ki se je smrtno ponesrečil, še vedno pošilja zaljubljena sporočila, toda na tej številki zdaj »stanuje« glasbeni kritik Rob (Sam Heugan), ki pa je ravno začel dejtati – z Miro.

Clock

Ella (Dianna Agron), 37-letna dizajnerka judovskega rodu (zgodbe o preživetju holokavsta so del njenega družinskega kurikuluma), ki je še brez otrok in ki ji razbija biološka ura, ne razmišlja o materinstvu, toda vsa okolica čedalje bolj pritiska nanjo. V prokreacijo in materinstvo jo skušajo vsi skupaj tako rekoč prisiliti, še toliko bolj, ker je Judinja, pri Judih pa je nadaljevanje rodu prav v luči holokavsta, ki je rodove prekinil, toliko pomembnejše.

Cherry

Cherry (Tom Holland), mladenič iz Clevelanda, nesmrtno zaljubljen v sošolko Emily (Ciara Bravo), se kot medico odpravi v Irak, ki naj bi ga opolnomočil, po vrnitvi domov, kjer ga pričakata hlad domovine in aroganca oblasti, pa se najprej prelevi v džankija s posttravmatsko stresno motnjo ( jasno, Emily gre za njim) in potem v serijskega, a relativno vljudnega bančnega roparja. Opioidi pač stanejo. Bank ni škoda – imenujejo se Shitty Bank, Bank Fucks America in Credit None. Kaj je rop banke v primerjavi z ropom Iraka?

The Forgiven

The Forgiven, ki ga je posnel John Michael McDonagh, avtor Policista, v katerem je blestela Katarina Čas (in brat Martina McDonagha, avtorja Duš otoka), je triler, pri katerem stalno, sistematično in konsistentno veš, da se bo zgodilo nekaj hudega, a ne veš, kaj. Zahodne elite, med katerimi sta tudi zakonca David (Ralph Fiennes) in Jo (Jessica Chastain), doktor in otroška pisateljica, si v Maroku – nekje v gorovju Atlas – omislijo dekadentno, hedonistično, dionizijsko, kokainsko počitnikovanje, ki spominja na zahodna kolonialna »počitnikovanja« pred stotimi leti. Film se dogaja danes, a izgleda tako, kot da se dogaja v kolonialni preteklosti ali pa vsaj v turističnem mehurčku, ki nudi »avtentično« kolonialno doživetje: zahodnjaki, kralji sebičnosti in ošabnosti, ki jih vodi dandyjevski Matt Smith in ki kar pokajo od kolonialne nostalgije, se delajo superiorne (v svoji privilegirani zdolgočasenosti brezmejno uživajo), domačini pa se delajo, da uživajo v ponižnosti in vljudnosti.

Hitri in drzni X

Avtorji Hitrih in drznih X so očitno gledali Spielbergov Lov za izgubljenim zakladom in si ob prizoru, v katerem Indiano Jonesa preganja orjaška krogla, rekli: kaj bi lahko naredili s to kroglo? Tole: ko hitre in drzne – Dominica Toretta (Vin Diesel) in njegovo razširjeno družino (»sekto z avtomobili«, kot pripomni nekdo) – pošljejo na misijo v Rim, iz blindiranega vozila, ki ga skušajo oropati, plane orjaška krogla, de facto masivna bomba, ki se začne valiti po Rimu in gaziti vse pred sabo – avti in motorji letijo po zraku, kot bi jih katapultirali. Krogla bombastično drvi proti Vatikanu, Dom pa naredi vse, da bi jo zabremzal. Vatikan ne sme pasti! V Hitrih in drznih X, ki očitno – kot vsak grand finale velikih franšiz – prihajajo v dveh delih (ta del se konča s cliffhangerjem, s kakršnim so se nekoč, v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja, zaključevale epizode holivudskih akcijskih serijalov, originalnih predhodnikov sodobnih akcijskih filmov), je pač vse orjaško, velikansko, monumentalno, rekordno.

Mizoginija je viralna, patriarhat je živ

Patriarhat, čedalje militantnejši alter ego kapitalizma, terja red, podreditev, kri: v francoskem trilerju Dvanajstega ponoči, dobitniku šestih césarjev, posnetem po knjigi Pauline Guéna, podalpski detektiv Yohan Vivès (Bastien Bouillon), sicer samski, osamljeni, tesnobni, fanatični kolesar, preiskuje grizlijevski umor mladenke, ki jo je – 12. oktobra 2016 v neki vasi, nedaleč od Grenobla – nekdo zažgal, toda kot se izkaže, umora ženske ni mogoče tako lahko preiskovati. Budžet je prenizek, motivi so prešibki, policijska – moška – apatija je prehuda, predsodki so preveliki, seksizem je preveč nalezljiv. Itak je dobila, kar je iskala! Kaj pa ponočuje! Umor ženske preiskujejo sami moški. Kakega entuziazma pa med njimi ni – žene jih varajo in puščajo. Vivès in njegovi osumijo številne moške, a vse to so le slepe ulice – nikogar ne primejo, nikogar ne privijejo. Eden izmed njih je polomil svoje dekle, nekemu njenemu bivšemu ljubimcu gre ob novici, da so jo našli umorjeno, na smeh, neki reper »poje« o tem, kako jo je hotel zažgati. »Vsak izmed njih bi jo lahko umoril,« dahne Vivès. In v nekem smislu jo je vsak izmed njih res umoril – mentalno.

Otroci nas gledajo

Nenadoma se vsi sprašujejo: kaj je z našimi otroki? Zakaj se mučijo in tepejo? Zakaj se izživljajo drug nad drugim? Zakaj se spreminjajo v množične morilce? Zakaj postajajo tako asocialni? In agresivni? In nasilni?

Ajda Bračič / Arhitektka, pisateljica in publicistka, ki je napisala eno naših najvznemirljivejših zbirk kratkih zgodb

Ste že kdaj srečali svojega dvojnika? Protagonistka izjemne kratke zgodbe Nikogar ni, ki bi ti bil podoben pravi, da je srečala že tri: v otroštvu samosvojo, precej starejšo Majdo, ki je k njim s traktorjem prihajala obdelovat koruzo. Takoj po študiju žensko z majhnim otrokom, ki je v trgovini kupila zadnji lešnikov kornet, tudi njen najljubši. Ob branju časopisa pa je zagledala še fotografijo uspešne biologinje, kateri je nato sledila na predavanje in na vlak in ...

Billy Woods & Kenny Segal: Maps

Ko govorimo o konsistentnosti in ameriškem neodvisnem hiphopu zadnje, recimo, desetletke, je billy woods na samem vrhu popisa doslednic in doslednežev. Tako rekoč brez enega zgrešenega strela nas zalaga s samimi vrhunskimi udarci realizma lucidnih vinjet brez šodra. Maps je tematski album sizifovskega turnejskega življenja: neskončnega premikanja med mesti, vmesnega prostora in časa med koncertiranjem, kroničnega nespanja ..., ki je obenem ležeren, resnoben in duhovit. Skiciran, a precizno slikovit. Hkrati je tudi novo woodsovo sodelovanje s producentom Kennyjem Segalom z izvrstno izbiro gostov: Danny Brown, Quelle Chris, Sam Herring (Future Islands), Shabaka ... Genialnost nespečnosti.

Različni izvajalci: Trust The Rust vol.1

Domača specializirana založba KRI, ki jo kurirata veterana Schrauff in Lavka, na drugi izdaji servira prerez darkerskega, formalno šablonskega, umazano distorziranega, s patino saturiranega kasetnega zvoka zaznamovanega EBM, wave in electro izrazja z različnih koncev sveta – od ameriških, ruskih, britanskih, italijanskih in ljubljanskih fotrov do čilenske mladeži ter mednarodno vse bolj uveljavljenega hrvaško-slovenskega dvojca Black Dot. Gre za nišne, retronostalgično obarvane elektronske estetike z oldskul pridihom, ki v punk duhu stavijo na surovi zven starih analognih mašin (ali digitalnih emulatorjev analognega zvoka) in primarno nagovarjajo poznavalsko publiko, doma v EBM in electro scenah.