Andaypa: eseji o smrti v novogvinejski skupnosti

Ekzemplarični prikaz antropološkega dela.

Slovenske antropološke knjige so običajno le bolj ali manj bistri povzetki in prikazi teoretskih del velikih imen antropologije. Telban je tu izjema, zakaj združil je dvoje: potepuštvo in raziskovanje. Potepuštvo ne pomeni blitzkrieg turizma, ko v nekaj tednih obredeš deželo, on je na Papui Novi Gvineji preživel več kot 3 leta v treh različnih obdobjih.

Po tej vnemi dolgotrajnih popotovanj sta mu malce podobna Alma Karlin in Tomo Križnar, ki pa sta bolj kronista sveta, ki sta ga doživljala na svoji koži. Seveda tudi veliko bolj subtilna Sonja Porle, ki pri opisovanjih Afrike poantira svoje prikupne načine komuniciranja z Afričani. Telban nasprotno ne piše o sebi ali o načinih, kako so ga Ambonwarijci sprejemali. On je preprosto zaživel med njimi v lastni kolibi, spoštoval njihove rituale, se priučil njihovih govoric in gledal z odprtimi ušesi.

Poskušal je ujeti njihov trenutek in doumeti, kakšne smisle imajo njihovi običaji. V svojih esejih sedaj pojasnjuje, kako doživljajo bolezen in smrt. Smrt je namreč sporočilo živim, ki jim ga pošiljajo duhovi umrlih. Po smrti ni sodišča pred bogom, ki bi preštel pokojnikova dela ter ga poslal bodisi v raj bodisi v pekel. Smrt med Ambonwarijci je sodišče za žive. Zbere se skupnost in ugotavlja npr., zakaj je nekomu umrl prvorojenec. Razlogi so tuzemski, so pregrehe in prekrški, ki jih je za življenja napravil njegov oče. So torej oblika družbenega nadjaza, trenutki, ko prizadeti skupaj s sovaščani premlevajo svoje grehe, se soočijo s težko kaznijo duhov zanje in se podvržejo ritualnim očiščenjem.

Redko delo, v katerem avtor najprej odkrije nepoznano kulturo, jo sam izkusi in nato še inteligibilno pojasni.