Zveni modro

"Kdor zve kaj več, naj to pove drugim; / komur se pokaže kaj več, / naj to podeli ..."

Modrej ima napredujočo multiplo sklerozo, znan je pa po več uspešnicah. Sreča je metulj je bila kar šestkrat tiskana. Vsak natis je izšel kar v 5.000 izvodih. Zato, ker v obravnavani, ki je izšla prva pri oficialni založbi, nikjer ni drugačnega napotka, v podnaslovu stoji oznaka "prebliski in svarila", uvod Mance Košir pa se sklicuje na večkrat omenjeni "čudež ljubezni in "modrost", ki nahaja svoj odmev v modri zunanjosti in priimku avtorja, ter zaradi izrecnega zaznamka ob poslani knjigi, češ da to niso pesmi, kot je bila knjiga predstavljena na radiu, ampak 'misli', si tokrat v nadnaslov le nisem drznil zapisati zvrstne oznake "pesmi". Resnici na ljubo pa vseeno takoj dodajam, da oblikovno in tudi vsebinsko ti 'prebliski' niso daleč od pesemskih oblik. Zgodovina pesništva ima gotovo zelo širok razpon od takoj prepoznavne ljubezenske lirike, kar ta knjiga seveda ni, čeprav omenja ljubezen, ljubezen do življenja, potem zgodovina sega do globoke filozofske poezije. Pričujoča besedila na pesmi gotovo spominjajo že po zunanji obliki, saj je posamezni 'preblisk' vedno centriran. Ta zunanja oblika pa prodira tudi v notranjo formo. Običajno je posamezno besedilo naslovljeno z enobesednim, navadno substancialnim imenom. Recimo: Pomoč, Življenje, Začimbe, Zaupanje, Namig, Pot, Smisel itd. Vzemimo Onkraj vsega. Besedilo ne izstop samo z dvobesednim naslovom, ampak tudi s prvoosebnim, edninskim, vseeno rečem, lirskim subjektom, ki je drugje bolj prvoosebni množinski. Tu pa subjekt vzradoščeno pričakuje svoj konec v tem smislu kot Tržačan Tavčar. Vsi bomo umrli, ne samo tisti, ki imamo multiplo.