Sardinci

"/ Bili smo na Sardiniji / v tej prekleti, / od morja obdani kletki ... /" (Rafael Nemec)

Ob vstopu fašistične Italije v vojno so mobilizirani primorski Slovenci pomenili nevarnost, saj so bili politično sumljivi, zato jih je vojaška oblast kratkomalo premestila čim dlje od doma, proč od rapalske meje, samo premestitev pa je spremljala tudi razorožitev - namesto pušk so dobili lopate. Teh izobčencev je bilo toliko, da so iz njih osnovali posebne enote, tako imenovane battaglioni speciali (posebni bataljoni), večini le teh pa je bila kot delovišče "namenjena" Sardinija, otok, s katerega niti v sanjah ne bi mogli ubežati. Pa ne samo to: znašli so se dobesedno v civilizaciji zgodnjega devetnajstega stoletja; na otoku je vladala lakota in kosila malarija; doživljali so strahotno zavezniško bombardiranje ...

Avtorica je v knjigi zbrala pričevanja pripadnikov 'bataljonov špečali'(kot posebne vojaške delovne enote še danes imenujejo Primorci): in ker so primorski "nonoti" znani kot izredni pripovedovalci štorij, 'puhnih' smeha in joka, je popotovanje skozi knjigo pravi bralni užitek. Pripovedniki, večinoma so to preprosti kmečki ljudje, se teh težkih in mračnih časov spominjajo predvsem po pomembnih "malenkostih", ki so jih kot posamezniki doživeli. Kar nekaj pričevalcev se recimo med drugim živo spominja predvsem tega, kako je bilo na Sardiniji težko priti do vina ...

Knjiga, ki govori iz duše primorskega človeka.