Judita

"Tudi kamele lahko cele tedne hodijo skozi puščavo ..." In čez nekaj strani: "Ne poprej in ne kasneje ni nihče zvedel za puščavo mojega srca."

Te geografske primere se tičejo prvoosebne biblijske Judite, devetnajstletne vdove, rešiteljice svojega ljudstva, ki je odšla k poveljniku Asircev, ki so ravno oblegali Betulijce. Poveljnik Asircev je bil Holofernes. Kot izjemna lepotica ga je takoj zapeljala in mu snela glavo, jo dvignila ter pokazala Asircem. Potem so se ti vojščaki, 120 tisoč, misleč, da jih čaka zanesljivo prav tak konec, razbežali. Judita je bila že ves čas nekaj posebnega. Kot da se je že od svojega rojstva dalje pripravljala na to žrtev, ko bo rešila svoje ljudstvo in postala živa legenda in svetnica v Judeji. Saj bi bili drugače vsi pokončani, bodisi od asirskega meča ali od lakote in žeje. - Ni pa vse tako enostavno. Holofernes se je zaljubil vanjo in tudi Judita sploh ni bila ravnodušna. Imela je pač drugačne izkušnje. Zaljubila se je pri štirinajstih, vendar je ostalo samo pri tem, da sta se 'njuna pogleda srečala, kot da bi udarila dva meča'. Njen pokojni mož, debeluhar in pokveka, se je vsak večer 'vrgel nanjo kot lovski pes', Holofernes je bil pa tako topel in nežen. Vendar jo je pa spregledal, kaj namerava storiti, in samo zato, ker jo je ljubil, ji je pustil, da ga je res pokončala. - Samo na prvi pogled Hrvat Gavran (r. 1961) piše razširjeno in poglobljeno obnovo biblične legende, toda to pomembno obrača v smer pozitivnega in dobrega Holoferna. Tako da imamo pred sabo zelo berljivo in v vseh pogledih užitno čtivo. - Toda večkrat sem se ob tem spomnil na 'Bjanka', slovitega knjigarnarja na Filozofski v 80. letih, ki mu je žrl živce neki Gavran. Čisto po židovsko. Tudi tako, da mu je ob priliki zaračunal vse pretekle napitke ob obiskih pri sebi doma. Židi pač. Tu so na sporedu tudi kaka kamenjanja in druge neslanosti. - Listek: H Gospodu, ne k Gospodu! To je sicer prijetno počitniško branje.