Babilonski rov

Izbor, ki ga tvorijo prozni teksti, pismo očetu in dnevniki.

Franc Kafka (1883-1924) ni le eden začetnikov modernega romana, v slovenskem jeziku obstaja celo kot pridevnik - kafkovski. Njegov vpliv je evidentno fatalen in kot se za velikega duha spodobi, močnejši po smrti kot za življenja.

Kafka ne piše, da bi opisoval svet okoli njega, Kafka piše, da bi mislil. Pisanje potrebuje za razmišljanje. In zato velja za tako težkega pisca. Bralca namreč ne pusti v bralnem ugodju, temveč ga sili v premišljevanje, zakaj samo tako mu beroči lahko sledi.

S tekstom dobesedno razbija, vzemimo le Poročilo akademiji, ki ga ima bizarni gost, povabljen, da akademiji poroča o prejšnjem življenju, ko je bil opica. Predvsem pa v Pismu očetu, v katerem vse, kar je, kar počne, kar piše, utemeljuje iz svojega odnosa z očetom. Subtilno razstavlja očetove vzgojne metode, tega močnega in bogatega trgovca, in skozi njih opisuje svojo formacijo osebnosti. "Miren pogovor je bil nemogoč, to pa je imelo še drugo, pravzaprav zelo naravno posledico: odvadil sem se govoriti(...) Tvoja grožnja: "niti besede ugovora!" in hkrati vzdignjena roka sta me spremljali od nekdaj. Od Tebe sem dobil - kakor hitro gre za Tvoje reči, si odličen govornik - zatikajoč se, jecljajoč način govorjenja, pa tudi to Ti je bilo še preveč, nazadnje sem molčal, najprej mogoče iz kljubovalnosti, potem pa zato ker pred teboj nisem mogel ne misliti ne govoriti."

A Kafka zaradi tako dominantnega očeta ni prenehal misliti, nasprotno, o zakonu, moči in svobodi je divje razmišljal, a ne v teoretskih spisih ali kot psihoanalitični tekmec Freudu, temveč prav tam, kjer se pred njim ni mislilo - v čisti literaturi.