Harry Potter: Ognjeni kelih

Četrta knjiga.

Učinkuje kot bacil. Ko jo požira starejša sestra iz petega, potegne za seboj še mlajšo iz tretjega razreda, ki zdaj ona golta prvo pa drugo knjigo.

Zapelje v kroženje. Ko jo dokonča šestošolec, se odloči, da gre spet na prvo.

Dela čuda. Premaga nepremagljivo igralo game-boy, ki klavrno konča kot pavza med branjem.

A kljub temu ni čudodelna; onega, ki ne bere nič, ne bo zagrabil niti Harry Potter.

Je pa več kot knjiga; dečkov pogled na 614 strani dolg špeh je presenetljivo radosten, v njem ne vidi neskončnosti, temveč slast.

Na koga torej spominja Harry Potter? - Na že videno, ravno tako je mladež v prejšnjem stoletju pograbila Karla Maya, ko se je naenkrat na policah bralca znašlo čez 20 njegovih pustolovskih knjig.

Od kod ta fasciniranost s ponavljanjem in vračanjem istega junaka? Harry Potter prinaša vzporedni svet junaka brez staršev, ki živi v paralelnem svetu čarovniške akademije Bradavičarke. Natanko to, kar so omogočali junaki Karla Maya, v katere se je vživljal mladi bralec in potem z njimi odpotoval v svetove, o katerih ni vedel nič - med Indijance minulih časov, na Jutrovo, v deželo Škipetarjev...

Zato so serije štirih ali več del te vrste več kot knjige, so spremljevalke odraščanja in otroškega upora zoper svet staršev. So knjižna oblika občudovanega čudaškega strica. Otroci se samo potopijo v branje, ki jih zaziblje v sanje, ko jih postavlja kot akterje v povsem nerealni svet čarovništva. Zato lahko vanj vstopajo znova in znova, pa naj bo prek novih ali pa vnovič branih knjig.

Harry Potter je Winnetou XXI. stoletja.