In drugi

"To je bil čas mojih najstniških let, ki jih nikoli ni bilo."

Vsebina: Zadnjo poved (gl.zgoraj) je izustil Jani, Ja-ni, Janočka, mali paž, ki se je rodil človekoma, ki nikoli nista sodila skupaj. On jo je mlatil, ona pa se je branila tudi z otrokom. Potem jo je Jani nekoč res skupil, ko ga je odneslo po sobi v litoželezni gašperček. Počila mu je lobanja in od tedaj je bil božjasten. Onadva sta se ločila in prišel je novi. Vse je bilo drugače. Mirno. Ljubeče. Ni povsem gotovo, da je bilo zanj to tudi dobro. Rodila se je sestrica in znašel se je v drugem planu. Kadar je bil sam, se je z njo igral. Po svoje, seveda. Tako da je dojenčka ščipal in mu zapiral dihalne poti. Toda nekoč ga je zalotila mama. Takoj je moral stran. Najprej v rejo na kmete, potem ko se je podobno igral z zajčkom, so ga pa premestili v dom, posebno šolo, zavod, potem zapor in na koncu v norišnico. (Kdove ali se je, ko je bil v grajski norišnici, kdaj spomnil, da mu je mama včasih pravilaa 'mali paž'?)

Oblika: Pripovedovalec ima več obrazov. Zdaj je prvoosebni, potem drugoosebni - kar je rariteta, vmes še tretjeosebni. (Gre pač za različna gledišča.) Čisto neopazno je vložena še kaka druga pripoved. Tako se skrito, sploh ne z novim odstavkom, ali celo poglavjem, znajdemo sredi pripovedi, ki jo piše Janov naključni znanec, sicer sotrpin s podobno usodo. Za osebno izpoved je bil vzpodbujen, ker ima Jan isto ime kot izpovedovalčev pokojni prijatelj. Znanec ima do pokojnega prijatelja tak bolesten odnos kot Jan do odsotne matere. Manko ljubezni in prijateljstva ter odsotnost bližine pa je tudi jedrni motiv.

Ocena: Branje je malo naporno in traja lahko tudi več mesecev. Verjetno odvrača že začetni neokusni moto 'ubiti otroka', vendar je to samo najtočnejši skrajni sežetek številnih usod. Zato nas končni občutek, da z nami še ni tako hudo, če smo bili doslej črnogledi, lahko nepričakovano razvedri.