Usodna ura

Jokava, neprepričljiva štorija o Barbiki ...

Ko bralec knjigo, ali natančneje, "močo solza" odloži, se kar ne more znebiti neprijetnega občutka, da mu je to sicer resda žalostno življenjsko izpoved natrobezljala sintetična lutkica, ne pa čuteča ter v dno duše ranjena in prizadeta prvoosebna pripovedovalka iz mesa in krvi. No, pričujoča Barbikina "martra" izgleda v grobem takole: ko je bila še majhna, se ji zdelo, da njena družina živi prav tako kakor princi in princese in kralji in kraljice iz pravljic, le zaradi hudo bolne mlajše sestre je bila na smrt žalostna ... Potem pa sledi "poplavna doba" solz: najprej ji starejša sestra razkrije, da ni njihova, temveč da je sirota in pritepenka v družino (poleg tega jo versko blazna sestra venomer in za vsako malenkost šikanira in na vse mogoče načine ponižuje); zatem se zaljubi v sošolca, le ta pa, ko se vrača z vasovanja pri njej, pade s strešnega žleba in si zlomi vrat; prav takrat umre tudi mlajša sestra, njena edina zaupnica; obupana mati poseže po pijači, oče oziroma mož pa ženi stoji ob strani samo s tem, da tedensko naroči še dodaten karton žganja; potem nekega dne oče, ki tudi iz dneva v dan vse globlje tone v pijačo, pade po stopnicah ter si zlomi nogo - za postrežnico in priležnico pa si stari pokvarjenec omisli kar posvojenko, takrat komaj trinajstletno dekletce; naša junakinja seveda zanosi, do poroda jo zaklenejo v sobo, v javnosti pa razbobnajo, da je noseča mati, punca pa da se v izolaciji pokori za storjene grehe ... Sledi relativno srečen razplet: "preizkušeno" Barbiko poroči bahaški severnjaški poslovnež.

Ameriška "pepelkijada".