Ponovno rojen

"Anja ni našla nobene besede. Jasno ji je bilo, da ga ne bo prepričala, da si ne vbrizgne drogo."

Gre za tretjeosebnega Taubija v neki kleti starega bloka, ležečega tedaj kar na kartonu, ko se ravno pripravlja, da bi si vbrizgal svoj tokratni šus. Tega Taubija kot umazanega, raztrganega in smrdljivega klošarja in polinarkomana po mestu zalezuje študentka Anja, vztrajna aktivistka sprejemnega mestnega centra za znano komuno duhovnika Don Pierina Srečanje.

Hoče ga prepričati, da bi se prostovoljno vključil v tisto komuno. In tako ga, ravno ko so njeni starši na morju, ujame, ga spravi v stanovanje, kjer se umije in malo civilizira. Potem se odkritosrčno odloči za ozdravitev.

Ob tem iz zelo neposrednega opisa Taubijevega življenja pred tem izvemo, zakaj in kako jo je tako zavozil ter kako se je že po dveh mesecih čakanja v centru na komuno in potem še po treh letih v sami komuni v Italiji rešil vsega tistega preteklega gnusnega bremena, ko se je moral vseskozi fiksati, beračiti za drogo, piti, se nastavljati homičem kot še najzanesljivejšim donatorjem, da narkomani za protiuslugo pridejo do heroina.

Končno je v Italiji res prišel do tistega stanja, ko je bil dejansko 'ponovno rojen', kot je tudi podnaslov dela. Ob tej rasti odgovornosti do tvorbe lastne usode se med Anjo in Taubijem že kar po telefonu rojeva ljubezen, tragična izguba katere ga je ob alpinistični nesreči ljubljene soplezalke pred leti tudi pahnila v drogiranje. - Knjiga je zaradi te usode vsekakor pretresljiva in poučna. K temu prispeva še stvarni biografski dodatek o Don Pierinu. Nekoliko pa preseneča nelektorirano, včasih že kar nemarno besedilo. Tako da spominja že tudi oblikovno (gl. citat: 'drogo' namesto 'droge'. Vendar ima knjiga, verjetno zaradi pričakovanih bolj grobih kupcev narkomanov, trde platnice.