Dnevnik: 1914-1920

Iz zapuščine pisatelja in sodnika izdan dnevnik z izjemnimi uredniškimi pojasnili o osebah, dogodkih, frazah in pojmih tedanjih časov.

To ni dnevnik duhovnega življenja avtorja, ne njegovih refleksij, ne družinska kronika. Je pa izjemna faktografija vsakdana, v kateri bralec kar zaživi obdobje konca avstro-ogrske monarhije.

Vojna požene draginjo in razcvet vojnih dobičkarjev, ki si počasi pokupijo vse častne lože v gledališčih. Pivo postaja grenko kot tavžentroža, draži se vse razen literature in molekov. Medtem ko so možje na fronti izda lj. škof brošuro o seksu, ki postane bestseller; o njej pripovedujejo, da svetuje, da se da v stiski že 15-letne fantiči za zarod uporabiti. Drugače cvetijo vici. Si soldat zaželi klobaso veliko od enega ušesa do drugega; mu merijo razdaljo ..., drugega ušesa ni, je ostal na bojnem polju v Galiciji. Ljudi zadeva blaznost. Vojak bi moral v srbski vasi pobiti družino upornikov, ko stopi predenj otročiček, ki ga pokliče: ata! Ne zmore, toda poročnik mu nameri revolver v glavo, tako da izvrši povelje in - zblazni.

V ulici na slavni št. 13 je na Sveti večer taka vrsta, da klienti čakajo na stopnicah pred kuplerajem. Dama jih je sprejela 85, po 100 kron na storitev. Na ulicah pa prepevajo od Urala (pa) do Triglava (l.1914), Hiša pada, Avstrija razpada (l. 1918). Zbirajo peticije zoper vožnjo avtomobilov po Wolfovi v Lj., registrirano bilo vsega 23 avtov. V trgovinah ni drobiža, pa trgajo bankovce na dva ali štiri dele. Da bi kriminalna statistika ne upadla, zdaj obsojajo celo idiote, starčke in drobne tatice. Razpredajo govorice, da je dunajska družina zaradi lakote pojedla najbolj debelega otročiča...

Dnevnik, ki se ga prebira kot izvrstno zgodovinsko kroniko.