Boj za rdeče bleščanje

"Zelenje vzhaja kot luna:/ v noči se lesketa en sam samcat žarek,/ po katerem se vzpenjam."

Pred sabo imamo zdaj že petnajsto pesniško zbirko precej hermetičnega in abstraktnega pesnika, ki po mojem občutku vse od svoje prve zbirke Elektronke v očeh iz leta 1970 pravzaprav ni kaj dosti menjal svojega kurza. In vendar mu uspeva. Nedavno je v ljubjansko-novogoriškem založniškem tandemu

Jutro&Branko izšla njegova štirinajsta zbirka, petelin pa ni trikrat zapel, ko je izšla še petnajsta. Če imate morda v kakem investicijskem skladu kaj delnic, je verjetno bolje svoja sredstva usmeriti kam drugam. Tako vsaj menijo verjetno v dotični založbi, saj je očitno pred durmi tipična gospodarska recesija. Vsaj tako bi lahko sklepali po Birsu in založbi.

To, s čimer me je avtor pošteno presenetil že zadnjič, so ciklični, navadno naj bi bili nekakšni "pojasnjevalni" pristavki v pogostih oklepajih. Stojijo običajno na koncu posamične pesmi, tako da se predklepaj začenja za vmesnim končnim ločilom in sledečemu zaklepaju nemudoma sledi končno, dokončno ločilo.

Če pa upoštevamo to pomanjkljivo avtorjevo "aritmetiko ločil", potem imajo vsa tista vztrajna pojasnjevanja v oklepajih en sam prozoren namen. Namreč, likovni. Tudi zunanjost knjige (oprema Mojce Dariš), gre za kričeče rdečo knjiga z bleščečimi zlatimi robustnimi velikimi črkami avtorja in naslova, je tako učinkovita (Spominjam se podobne zunanjosti Cundričevih Bengalskih ognjev pred leti.), da se včasih vprašamo o prvenstvu: ali je bil prej naslov ali ta oprema. Nevin Birsa (r. 1947, Branik)