Bela Ljubljana

Pod tem praznim naslovom se skriva redko bogata knjiga.

O Ljubljani ponavadi izdajajo slavnostne knjige, naj si bodo fotografske monografije, ali pa zbirke tekstov, v katerih so veliki pisatelji opisovali svoja videnja prestolnice. Tokrat spregovori glas ljudstva.

Urednica je poiskala več kot 50 Ljubljančanov, ki so ji pripovedovali oz. zapisali spomine na mestni vsakdan. Ljubljana z njimi zaživi kot zgodovina. Eden pripoveduje o bežigrajski luknji, predvojnem barakarskem naselju, v katerem so z dreves skakali kot Tarzani, si mulci zgradili hokejsko in celo teniško igrišče, danes pa tam stojijo Astrina skladišča. Drugi prinaša čas fin-de-siecla, ko se je pozimi na drsališču pri Kernu zbirala gospoda, ki si je omislila celo stole, pritrjene na šinah, ki so jih fantiči potiskali sem ter tja. Tretji razkriva bohemsko življenje filozofa Webra, psihiatra Šerka in njunih tovarišij. Četrta opisuje, kako je narasla voda l. 1908 odnesla leseni Tacenski most. Peti pričara veselje otročadi, ki je v predmestju z odprtimi očmi gledala cigane, ki so imeli s seboj medveda, ki je plesal po zvokih violine. Šesti se spominja, kakšen pojem junaštva je bil skok v savo z železniškega mostu pri Šternu. Sedma obuja lepote plesa v hotelu Bellevue. Osmi izdaja trike, s katerimi so se gimnazijci med okupacijo izogibali kopanju obrambnih jarkov. Deveta popisuje operacijo bolnega otročička v mestni bolnišnice v času druge vojne. Deseti obuja prikazovanje filmov v hotelu Pri Maliču že l. 1896. Enajsta beleži zgode šentviškega posebneža Baharjevega Franceta. Et cetera.

Knjiga, ki vrača utrip že zdavnaj pozidanih travnikov, propadlih kavarn, posekanih drevoredov, podrtih hiš, pozabljene ljubkosti meščanske gospode in trpkosti proletarske bede.