Eden

"Žge naj se rana v duši; pesem je smrad razbitin;/ sredi njih črn je dim; bridko v pepelu Bog tli."

Imam torej knjižico, ki je za običajno zbirko kar obsežna in tehtna, predvsem so zelo raznorodne oblike, vseeno pa tu rabim deminutiv. Drznem si. Predvsem zaradi precej neužitno drobnega tiska, saj obsegajo črke samo kakih 9 točk. Že zato je malo odtujeno, likovno pa je nasprotno celo nadpovprečno. Tu so avtorjeve ilustracije (gledališčnik je torej tudi risar). Mišljen je Eden, torej po hebrejsko paradiž.

Naslov zbirke se nanaša prav na ta Eden. Potem so tu še vinjete, inicialke in sredinska poravnava vseh pesmi. Risar je torej kar avtor! Najprej imamo na naslovnici rajsko drevo, očitno tisto spoznanja dobrega in slabega. Okrog debla zastonj iščemo satana v obliki povite kače, vidimo pa v les zapičene nekakšne kose razbitega, verjetno, ogledala. Torej apoteoz vsebovanih pesmi, če so te in tudi pesmi drugih avtorjev res samo 'smrad razbitin', kot recenzijo uvajata v uvodnem citatu izpostavljena verza, predzadnji in zadnji verz iz pesmi z naslovom Elegija iz cikla 1991.

Ta cikel je eden izmed šestih ciklov v zbirki. Ker je ravno prilika, čisto mimogrede dodajam še, da mi tisto 'o bridkem tlenju Boga v pepelu' zveni nekam pobalinsko in neodgovorno. Vsaj nekaj ljudi poznam, ki bi Mucku tu zabrusili, da tako se pa ne govori o Bogu. - Vse bolj odgovoren je Muck v sonetizmu, kjer mi posebej pri rimanju odpira nekatere nove še neslišane perspektive. Uspešen je predvsem pri popolnem rimanju nominalnih z verbalnimi členi. Sonetni prelomi so pa stvar interpretacije. - Vsekakor se pa sedaj Muck z zbirko Eden vpisuje med najboljše slovenske sonetiste.