Slovenski pravopis

Novi red novega pravopisa.

Knjiga je vsekakor kolosalno delo skupine jezikoslovcev: 1805 strani, več kot 130.000 besed, 228 strani pravopisnih pravil ter nič manj kot 66 strani stvarnega in razčlenjenega kazala pravopisnega dela. Njenega bogastva in natančnosti se lahko samo veselimo.

Kakšna pa je njena bralna uporabnost? Vzemimo slehernika, ki ne ve, ali je pravilno Dan mrtvih, ali morda dan mrtvih. Po slovarskem delu bo listal zaman, saj iskanega pojma ne bo našel ne kot samostojno geslo ne v pojasnilih pri geslih dan in mrtev, enako neuspešno bo brskal tudi po kazalu pravopisnega dela. Do rezultata bo prišel šele takrat, ko bo prebral poglavje o rabi velikih in malih črk vključno s paragrafom 150.

Skrajno neprijazno do uporabnika. Še zlasti, če ima ta izkušnjo z Webstrom, v katerem je iskani angleški pojem našel v nekaj trenutkih kot samostojno geslo All Saints' Day.

Predvsem pa arogantno do sodobnega Slovenca. Breznik je l. 1920 razložil pravopisna pravila na 30 straneh žepnega formata, skupaj z Ramovšem sta l. 1935 razkrila pravopisne tajne na 25 straneh, odbor pravopisnikov Ramovš, Župančič, Bajec ... je uspel bralcem predstaviti pravopisno vednost na 45 straneh, Toporišič in souredniki pa so mu slovenski pravopis popisali na 300 straneh. - ??? Je mar slovenski jezik zdaj šest ali celo deset krat bolj zapleten, kot je bil jezik naših očetov in dedov? Nikakor, stari so imeli pač to srečo, da so nekdanji pravopisci razmišljali o tem, kako jezik približati ljudstvu.

Sam slovarski del Pravopisa 2001 je v primerjavi s predhodnimi in tudi s Slovarjem slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) precej bolj libertin. Vknjižil je nekaj več opolzke leksike: popizditi, fuk, fukač, jebanje, flodranje, vendar pa so tudi zanj tabu denimo *jeba, vse močnejše kletvice in priljubljene sodobne psovke *shit in *fuck. V dilemi: ali prav se piše kurec ali kurc, ostaja še naprej pri kabinetskem izmisleku kurec, v brk literaturi, časopisju in grafitih, kjer se bohotita kurc in kurac.

V tej drži ni uzreti posebnega purizma, zakaj Pravopis 2001 je izredno toleranten do sprejemanja angleških izrazov. Tako brez zadrege zabeleži e-mail, floppy disk in printerski.

Ker je SSKJ izšel že pred 10 leti, je dragoceno kuranten, ko prinese najnovejše pojme, tudi kratice EU in FIFA ter njuno sklanjanje. Kar zadeva novi duh časa, je predvsem stvaren, saj ne spregleda niti sveta narkotikov - kot geslo postavi ekstazi, pri nedolžni travi pa navede tudi diabolično zvezo kaditi travo -, niti sfere politike. Pri njej opazi izraz pomladnik v pomenu "privrženec pomladnih strank" in pa janševizem. Kaj pomeni pojem janševizem, ostaja misterij. Opredeljen je zgolj s tem, da je postavljen poleg imena politika Janše in s pripisom fraze "privrženci janševizma", kar po analogiji s privrženci janzenistov (gibanja katoliških reformistov) lahko napeljuje na revolucionarno združbo. Pravopis 2001 v slovaropisje vpelje nov pojem, ki ga sploh ne pojasni! Iz sveta politike in žurnalistike je sorodna sodobna skovanka *puckizem, ki pa je besedje pravopisa ne zabeleži.

Ker nove besede v zadnjem desetletju kar dežujejo, je zares škoda, da namesto suhega slovarskega dela pravopisa z minimalnimi pomenskimi opredelitvami, niso izdali raje posodobljenega SSKJ-ja, ki bi pretanjeno razčlenjeval pomenske nianse posameznih besed.

Velika slabost zadnjega pravopisa je sicer totalizatorska vnema. V eno knjigo bi rad spravil celotno slovnico in besedišče, leksikon osebnih imen in priimkov, biografski in mitološki leksikon in slovar zemljepisnih imen.

Od tod potem izvira niz nedoslednosti. Navede imena časopisov Delo, Mladina, Družina..., ne opazi pa *Maga, *Stopa, *Antene, celo največjega tednika *Nedeljskega Dnevnika ne. Zapiše košarkarsko legendo s priimkom Daneu, ne pa dvakratnega olimpijskega prvaka * Cerarja.

Ob imenu otoka Goli otok pripiše, da je bilo tam koncentracijsko taborišče, Teharje in Kočevski rog pa ostajata le geografska pojma. Pozna srbskega kolaboracionalista Nedića, ne pa slovenskega *Rupnika, zabeleži hrvaškega voditelja Tuđmana, tudi Hitlerja, izpusti *Miloševića.

Pač klasične nedoslednosti, kadar jezikoslovci zaidejo še na leksikografsko polje.

Francoski Petit Robert je denimo za pol skromnejši. Izšel je v dveh knjigah: v prvi kot jezikovni slovar, v drugi kot slovar geografskih pojmov in biografski leksikon.

Ob vseh neprijetnostih pa je vztrajni bralec Pravopisa 2001 poplačan z neizmerno zabavo. Vanj so namreč uvrščeni najbolj razširjeni slovenski priimki, zraven njih pa še ženske ustreznice. K gospodu Medvedu pride gospa Medvedovka, k Jakopiču Jakopička, k Zajcu Zajčevka, k Štruklju Štrukljevka, k Zakrajšku Zakrajšica, h Golobu Golobovka, k Trčku Trčkovka. K Božiča pa? Kdo bi uganil? - Božička.

Bralcem tu globoko odsvetujem, da se držijo Toporišičevega pravopisa. Ko sem ga testiral in po telefonu prijateljico s priimkom Kodrič ogovoril s pravopisnim Kodričevka, sem namesto prijaznega glasu zaslišal glas, ki je bil kot divji bes mačke, kateri so od jeze stopile vse dlake pokonci. Zato še toliko bolj polagam na srce pretendentom za mestna stanovanja, da se na ljubljansko županjo nikakor ne obračajo po pravopisno z gospa *Potočnica.

Tovrstne ženske priimkovne ustreznice velja uporabljati kvečjemu kot fond zbadljivk.

Finalna dilema: čigav pravopis je to? Najavljen je resda kot skupinsko delo, na prvi strani pa se pod naslovom bohoti eno samo ime - Jože Toporišič!

Redko videno delo, zagotovo pa zadnji slovenski pravopis v takšni obliki.