Pisma Theu

Eden treh pionirjev sodobne umetnosti, tokrat predstavljen skozi pisma bratu Theu, napisana med 18. januarjem 1873 in 29. julijem 1890, h katerim so postavljene podobe nekaterih njegovih risb in slik.

Pisanje pisem spada že med arheologijo človeških odnosov. Van Gogh (1853-1890) od dvajsetega leta pa do samomora opisuje svoje bivanje v bratovskih pismih. "Stari moj srečno, kdaj pa kdaj se spomni name in mi hitro piši."

V njih razkriva knjige, ki jih bere: Andersenove pravljice, Zolaja, Goncourta, se ogreje za Tolstoja. Ko se noro zaljubi v gospo K., sprašuje po moških nasvetih očeta in strica, se o ženskah poduči v knjigah Micheleta, tako da naposled sklene: "Toliko časa jo bom ljubil, da me bo vzljubila." Zapade v brezdelje: "Brezdelnež proti svoji volji, v notranjosti ga razjeda velika želja po dejanjih, a ne stori nič, ker ne more nič storiti, ker nima tistega, kar bi potreboval, da bi postal produktiven." Z 10 franki v žepu se odpravi na podeželje, peš, denar mu skopni pa za kakšen grižljaj prodaja risbe po kmetijah, spi po senikih, v zapuščenem vozu, diha z revščino, ko nenadoma: "V bedi sem začutil, da se mi vrača energija, spet bom poprijel za svinčnik."

Ko študira slikarje, ugotavlja, da pri starih holandskih mojstrih in Velasquezu ne najde niti enega samega kopača, sejalca, da niso narisali nobenega delavca. On slika rudarje in tkalce, a ne kot modele, temveč potem, ko deli njihova čustvovanja, ko z njimi zaživi vsakdan. "Človek z dna brezna je premogar, sanjač, skoraj mesečnik, pa je tkalec." Deklica z ulice, noseča, postane njegov model in njeno nebogljenost tako vzljubi, da jo vzame k sebi in se veseli njenega otročička. Seveda le efemerno. Potem skupno bivanje z Gauguinom, iskanje barv, plani, kupci iz usmiljenja, navdušenje nad zdravnikom, ki je mislil, da ima pred seboj telo mornarja, ne pa umetnika, sanatorij, v katerem je portretiral nadzornika, in vsakič zahvala bratu za pravkar poslane franke.

Najbolj verna avtobiografija.