Pisma slovenskih književnikov o književnosti

Tokrat literatura in vivo: Zois Vodniku, Prešeren Čopu, Levstik Jurčiču in tako naprej do druge polovice 20. stoletja.

Valentin Vodnik pošlje Zadovoljnega Krajnca v oceno k baronu Zoisu, ki se spotika ob verzih: lepa je trupla tvojiga rast; na štilu je glava vsajena, na koncu pa preskoči v navdušenje, saj je več kot polovica že zelo dobrih: potem boste prvi krajnski pesnik - ali bolje rečeno - ste to že.

Pisatelji in tutorji v pismih nastopajo kot kritiki, a običajno vse prej kot naklonjeni. Govekar Levcu: "Izšle Cankarjeve Vinjete. Hvaležen bom, če mi napišete ocene. Želim, da ga malo okrcate po nečuveno domišljavih ustih. Ta človek je že blazen od same napihnjenosti." Aškerc Poljančevi: "Čislana gospodična, vi ste res lirski talent, gotovo najnadarjenejša med vsemi Slovenkami. Ali - ženska ste vendarle! Vaše pesmi so pregostobesedne, predolge. Imam vas rad, pa bi vam v vašem interesu svetoval, da izpustite vsaj eno tretjino vseh pesmij."

Včasih je pisatelj pravi cenzor kot Jurčič Kersniku: "Tvoj feljton sem moral s težkim srcem kastrirati. Ti si preradikalno vse duhovne, ves farški stan zgrabil. Dragi, to ne gre. Te odbiti bi bilo nepolitično." V dvajsetem stoletju sicer že tako zakrit, da Gradnik moleduje J. Kozaka, naj mu vendarle pojasni, zakaj ga ne bodo objavili, ali pa pervertiran v posebni založniški stil izmikanja, ki ga v petdesetih popiše Taufer: Ja, da, pa, sicer, ampak, kajne, itd., no, bodo še brali, redakcija, založniški svet, predsednik sveta ...

Čeravno so si blizu, so si največji sovražniki. Kersnik gospe Nadlišek: "Lepo vas prosim, ne čitajte v eno smer Stritarja! Kaj druziga, krepkega berite, in potem ne boste ugibali o svoji nesrečni usodi. Vam bom jaz poslal kaj pripravnega, da se zbrišejo malo oni utisi, katere vam pušča Stritar."

Pisma so duhovita, včasih bolj kot sama literatura. Mencinger Levcu: "Zadnja dva kapiteljna moram nekoliko popraviti, ker sem v naglici pozabil enega človeka ubiti. (...) Nazaj poslani konec je res boljši, ker umoril sem še dva nedolžna človeka." In trpka ob usodah Kocbeka, Simčiča, Kovačiča...

Prebiranje teh starih pisem spreminja ustaljene slike književnih velikanov: pisatelj in liberalni župan Tavčar je l. 1917 izdal posebno uredbo, po kateri so iz knjižnic odstranjevali "kvarljivo in pohujšljivo" literaturo. Prinaša spoznanja o čarodejih pisanja, kot je bil Cankar: "Včasih vedoma zagrešim nepravilno slovniško obliko. Kajti, če mi je kdaj izbirati med slovniško čednostjo na eni strani ter med jasnostjo in lepoto sloga na drugi, se odločim takoj za slovniško nepravilnost."

Marjanu Dolganu je iz specialistične teme zbiranja pisem književnikov uspelo napraviti bralno privlačen žanr.