Rusija v razsulu

Beseda Solženicin je pojem, ki označuje nobelovca, pisatelja, disidenta, zapornika v stalinističnih koncentracijskih taboriščih, toda njen nosilec Aleksander Solženicen (1918) je še vedno živ in piše: zdaj kot ostri in pronicljivi kritik sodobne Rusije.

Če je bil nekoč zahodnemu očesu simpatičen, ko je popisoval sibirske gulage, mu je zdaj le antipatični fundamentalist, ki je obenem pravoslavni mračnjak in ruski nacionalist. Enako neznosen je tudi za nove Ruse; ko je imel l. 1994 predavanje v Dumi, so poslanci čitali časopise, zehali, klepetali med seboj in zrli v računalnike.

Zakaj je pojem Solženicin postal tako široka travma? - Njegov credo je kolosalen: pozna zgodovino rodine, govori jezik pradedov in se obnaša po carsko. Ne v oholosti, temveč kot batjuška, ki potuje po ruskih stepah in sprašuje ljudstvo, kaj si misli in kako živi.

Njegov nacionalizem ni agresiven. V skrbi za brezpravne Ruse v ex-sovjetskih državah predlaga njihovo preselitev v Rusijo po zgledu Francozov iz osamosvojenega Alžira. Čudi se, da država, ki je s tako lahkoto predajala ruska ozemlja, celo del Beringovega morja, ne vrne Kurilskih otokov Japoncem in si ne pridobi zaveznika.

Pripoveduje o iracionalizmih šolstva, kjer na uri zgodovine učiteljica poučuje šolarčke - v siromašni vasici, Bogu za hrbtom -, da bo nekdo od njih morda nekoč lastnik tovarne. Evidentira torej bedo, ki jo Putinova oblast ne opazi, komunistični funkcionarji pa se je spomnijo samo ob volitvah. Beleži faktični upad prebivalstva, ki ima iz leta v leto nižjo življenjsko dobo in večjo umrljivost. Gleda v armado, kjer imajo oficirji tako nizke plače, da po službi delajo kot težaki.

Sodobno Rusijo vidi v črnem, a ostaja intelektualec. Ne trosi lahkih nasvetov, temveč brska za njimi: v tradicionalnih idejah zemstva (carju oblast, ljudstvu izrekanje mnenj), v modrosti stotine drevnih pregovorov, v načelih pravoslavja... Kar je evidentno, je, da preureditev Rusije po zahodnih narekih prinaša le vsesplošno razsulo.