Smrt in kanček ljubezni

Na poročnem uradu ustrelijo nevesto, čez nekaj dni še eno...

Pisateljico Marinino štejejo za rusko Agatho Christie. V ledenih večerih sodobni Rus ne bere več Jevgenija Onjegina ne Vojne in miru in še toliko manj Brate Karamazove. Minila ga je tudi strast za Victorijo Holt in drugo sladkobno čtivo zahoda. Zdaj se je zagrel za kriminalke in to ruske!

Je torej ruska kriminalka drugačen žanr kot kriminalka nasploh?

Smrt in ... ima klasično strukturo kriminalnega romana; tudi za zločinca se na koncu izkaže, da je bil nekdo iz bližine. To, kar doda, pa je ruska tranzicija. Junaki ne padajo z neba, temveč imajo osebne zgodovine, ki jih preobrne padec komunizma. Njihova življenja se od takrat obrnejo drugače, zavladajo nove vrednote, stari ideali se bijejo z novimi. Rastejo novi parveniji, a tudi nova policija.

Če je korupcija magična beseda, s katero opisujejo novi ruski svet, je ta roman himna policiji. Kriminalistom, ki raziskujejo umore, ki sicer računajo s tem, da so nekateri njihovih podkupljeni, toda njihov stroj deluje inteligentno, močno in zanesljivo. Značilnosti, s katerimi je v politiki zavladal Putin, osvojijo kajpak tudi bralno občestvo.

Poleg kriminalke in orisa splošnega stanja duha pa roman ustvarja še bizarne junake, ki v svojih čustvenih vezeh živijo onkaj roba predstavljivega.

Pod težo teh privlačnosti se med branjem porazgubi skromnost pisateljičinega jezikovenega stila.