Leta na oknu

'Nikoli ne bom prepričan,/ da sem bil otrok,'

Kdor zdrži 'leta na oknu', in to potem deklarativno zapiše še v naslov svoje druge slovenske pesniške zbirke, ta je po mojem trdnem mnenju ne le da gotovo imel zanimivo otroštvo, morda, ga lahko še vedno ima. Saj ne more biti dvoma, da je ravno vztrajna in pobožna rekognicija verjetno najodličnejša otroška lastnot in prvi vzrok za vse ostalo.

Če bi zdaj sodili samo po Mihu Obitu, potem lahko pogumno zatrdimo, da se je letos februarja v italijanskem parlamentu končno le sprejeti globalni zaščitni zakon za Slovence v Italiji prijel.

Do nedavnega se je pesnikovo ime na zunaj namreč glasilo samo Michele, morebiti edino v reviji Novi Matajur v Špetru Slovenov, kjer je drugače sam občasno tudi sodeloval, tam so ga menda ljubkovalno klicali tudi za Mihca. Vsaj sam slučajno tako vem. Še vedno pa rabi slovensko prevajanje (v prvi knjigi je bil tu Marko Kravos, zdaj pa pesnica Taja Kramberger).

Vsekakor pa Obit zna izbirati okrog sebe prvovrstne ljudi, saj mu je tudi tu spremne besede presenetljivo napisal sam Mitja Čander. Sicer je zbirka verjetno na recikliranem papirju v rjavo-sepia odtenkih s črno-belimi fotografijami Paola Jakoba. (Ne vem, če tudi fotograf ni kar Pavel in nee Paolo. Je, le da tega doslej ni vedel.) Pričakujem, da bo naslednja Obitova slovenska knjiga tudi napisana izvorno v slovenščini.