Slovenski pregovori in reki

Klasična darilna knjižica: pet ducatov pregovorov, ki jih spremlja niz Gasparijevih ilustracij.

Umetni knjižni spominček starih časov, ko so reki še veljali za ljudske modrosti, in ki ga je v karikature polovil Maksim Gaspari (1883-1980). Toda danes te sentence delujejo vse prej kot vodnjak spoznanja.

Kdor dolgo izbira, mu izbirek ostane! Mlada kri mirno ne stoji! Boljša je domača gruda kot na tujem zlata ruda! Gostov se dvakrat razveselimo: ko pridejo in ko odidejo!

So že kot stari vici, ob katerih postaneš slabe volje, ko jih začne kdo razdirati. Človek šele takrat spozna, kaj je imel, ko to izgubi. Misel, ki jo je Franc Kafka zavrtel v duhovito obešenjaštvo: "Potomci sodijo posameznika bolj pravično od sodobnikov. Vzrok je v tem, da je mrtev. Človek razvije svoje lastnosti šele po smrti, šele takrat, ko je sam."

Od kod danes ta odvečnost in celo stupidnost pregovorov? Zakaj ta tip lapidarnega vedenja ne dopolnjuje več šolskih učenosti?

Vzemimo dva primera: Kjer se dela vse nedelje, tam se sreča mimo pelje! Odpri svoja vrata, pa boš tudi pri drugih našel odprta! Če prelistamo kakšno izmed sodobnih uspešnic o človekovi duhovni rasti in antistresnih strategijah, bomo v njih našli natanko iste misli, seveda na dolgo pojasnjene.

Reki torej niso zastareli zaradi svojih idej, temveč zaradi arhaične oblike. Sodobni človek je preveč nečimeren, da bi požiral nasvete obsega enostavčne kmečke metafore, zakaj s tem bi padel na isto raven preprostosti kot njegovi pradedje. Zato mu bolj godijo učenozveneči psiho priročniki, ki njegove težave povzdignejo na nivo študijskega pristopa.

Pregovori in reki pa končujejo kot mrtvi etnološki eksponati. A ne pri vseh, nobelovec Aleksander Solženicin se je vrgel v iskanje že pozabljenih ruskih rekov, ki bi jih postavil kot tisti um, na katerem bi utemeljil novi ruskih duh.