Očetovstvo malo drugače

"Pričevanje nekoga, ki je zavestno postal oče ..."

Le kako in v čem naj bi sploh lahko bilo očetovstvo malo drugače, se bo ob naslovu pričujoče knjige zagotovo marsikdo začudeno vprašal, potem pa se mogoče že zaradi radovednosti zakopal v branje. In ne bo mu žal. Knjiga resda govori o čisto vsadanjih preizkušnjah in okoliščinah, ki jih doživljajo in preživljajo takorekoč vse mlade družine - ampak Paljkova prisrčna, šegava in večkrat samoironična družinska (iz)pripoved, ki pa je po sporočilu pravzaprav hudo, hudo resna, dobesedno prevzame in zleze pod kožo in v - srce.

Kako tudi ne, saj je Jurij (rodil se je 1957. leta na Vipavskem, danes pa živi v zamejstvu) po profesiji časnikar, po duši pa pesnik: in gradiva mu kot možu potrpežljive Adriane in očku Ivane in Tine ter sedaj tudi Lukca, zlepa ne zmanjka. No, naš pripovednik je seveda najprej doživel barvit uvod v vlogo družinskega očeta: najprej je potreboval kar nekaj dni, da je "iz dvojine začel razmišljati o množini"; potem ga je na porodniškem tečaju, kot edinega prisotnega bodočega očeta, nahrulila psihologinja - in to samo zato, ker jo je neumestno vprašal, zakaj jim razlaga le o komplikacijah, ne pa tudi o svetlih plateh poroda; zatem sta se z ženo, po vseh mukotrpnih "posojilniških" križevih potih, le slab dan pred rojstvom prvega otroka končno preselila na svoje; - potem pa, ko sta malo štručko prinesla domov, so se začele noči brez sna, ušesa pa sta jima poleg otroškega joka polnili še nasveti in mnenja v dotični zadevi izkušenih prijateljev in znancev ...