Prepad kliče prepad

Dva drami: Zgodaj dopolnjena mladost (1966) in Tako dolgi mesec avgust (1975), ki sta skupaj izšli v emigrantskem tisku v Argentini 1992, tokrat na milo voljo tudi na Slovenskem.

Prva se dogaja l. 1942 med slovensko državljansko vojno, druga pet let po drugi vojni na argentinskem podeželju, obe pa imata za izhodišče rablja in žrtev. Partizan Matjaž na ukaz komandanta ustreli belogardistično deklico Snežno, ki jo je ljubil. Don Pedro, lastnik klavnice, pa da na poročno noč ženina-hlapca napiti in ga privezati ob kol, potem pa pred njegovimi očmi posili nevesto; ženin si od hudega prereže vrat.

Dve kruti dejanji, ki sami od sebe ne moreta izpuhteti. Tu je delo politično, saj reflektira položaj domobranskih emigrantov: Kaj narediti s spominom na krvave partizanske poboje domobrancev?

V prvi drami podvoji svet: Snežna v nebesih, Matjaž v vojaški službi zmagovite partije. Toda ne ona ne on ne moreta pozabiti na drugega. Žrtev škili na zemljo, posluša dialoge preživelih, še naprej ljubi brez jeze nad izdano ljubeznijo, krvnikov duh na najde spokoja, venomer uhaja iz stvarnosti nazaj k ljubici, dokler tudi sam na srečo svoje duše ne konča kot begunec pod kroglami vojnih tovarišev.

V drugi sta junaka antigonska brata: Gori, uradni gospodarjev sin, in Antek, v grehu spočet z deklo, prvi boemski študent, drugi duhovnik, poleg njiju pa nekdanji učitelj in zdajšnji revolucionar Kali. Gori trpi zaradi očetovih grehov in se pogubi, zanj rešitve ni, tudi v morebitni očetovi smrti ne; Kali je maščevalni angel, katerega načelo oko za oko ne pripelje nikamor; Antek pa uspe odmisliti in preživeti travme, a ne z nadaljevanjem rodu, temveč v duhovniški službi, kjer se razdaja v ljubezni do drugih.

Najbolj pretanjeno dramsko delo o dialektiki rablja in žrtve iz revolucije na Slovenskem.