Vladimir Velebit: svjedok historije

Pogovori s tajanstveno osebnostjo jugoslovanske zgodovine.

Odvetnik in predvojni sodnik Vladimir Velebit je odraščal v buržujski družini: ded je bil avstro-ogrski general, oče jugoslovanski, mati je zvedela za začetek prve svetovne vojne med igranjem tenisa. V komunistično partijo ga je l. 1940 sprejel njen generalni sekretar J.B. Tito osebno, po nemški okupaciji je v zagrebški porodnišnici na novo nastale NDH odigral vlogo "očeta" Titovemu sinu, v času nemške ofenzive na Neretvi so ga nacisti kot partizanskega pogajalca pripeljali z letalom iz Sarajeva v Zagreb, kjer se je z nemškim poveljniškim generalom pogajal o zamenjavi vojnih ujetnikov in o prekinitvi spopadov (von Hortstenau ga je spoštoval, ker je vedel, da sta bila njegov oče in ded visoka avstro-ogrska oficirja), tokom pogajanj se je še malo sprehodil po zagrebških ulicah in skočil v trgovinico, kjer je sprožil nadrealistični šok pri prodajalki: partizanski oficir hodi po "ustaškem" Zagrebu v civilni obleki in si nonšalantno kupi še zobno ščetko.

Leto kasneje so ga po Titovi direktivi v tednu dni povišali za nekaj činov v generala in poslali v Anglijo, kjer ga je sprejel premier Churchill. Potem bil oficir za zvezo med banom Šubašičem in Titom, v Moskvi spremljal Kardelja na obisku pri Stalinu, kosil z zunanjim ministrom Molotovom, po vojni postal pomočnik zunanjega ministra Šubašiča, l. 1948 ga sam Stalin obtožil, da je britanski vohun, pa je Titu na ljubo odstopil. V prvi plan se je vrnil po letu 1950, ko je kot jugoslovanski pogajalec uspel dobiti prve mednarodne kredite, v ZDA pa se je na lastno pest dogovoril za pomoč v orožju; ki jo je Tito z zadovoljstvom sprejel. Bil veleposlanik v Rimu in Londonu, potem postal sekretar Evropske ekonomske komisije, se srečal s Ču En Lajem, vseskozi pa prihajal na družinske obiske k Titu, kjer sta Stari in Vlatko zadnjič drugovala leta 1976.

Če zdajšnje delo primerjamo s knjigo Sećanja (1983), v katerih je Velebit popisal deloma zgodovinsko deloma pričevanjsko leta 1941-1945, je tekst napisan kot izjemno zanimiva osebna biografija. V prvem delu sicer redundantna, zakaj avtorica jo ponovi dvakrat. Najprej v proročevalski tretji osebi, nato pa isto vsebino še skozi neposredni dialog z Velebitom. Sami pogovori ne zadevajo le osebne izkušnje in poznavanje ključnih osebnosti polpretekle zgodovine, temveč se nadaljujejo v leto 2001, v poglede na dogodke po razpadu Jugoslavije. Velebit je tu šokanten, a stvaren. Kot neuspešni posrednik med Izraelci in Palestinci izpred desetletij pač sprejme dejstvo nepomirljivih animozitet, ko meni, da bi bilo najmodreje, da bi Makedonija prepustila del ozemlja Albancem, na preostalem teritoriju pa se konstituirala kot država makedonskega naroda.

Ko premišljuje o Kosovu, ima poleg poznavanja stare srbske zgodovine še osebne izkušnje sodnika, ki je bil v tridesetih letih prejšnjega stoletja sodnik v Prištini in Kičevu.

Kar je politično najbolj zanimivo, so zakulisja: Churchillova osuplost nad prizorom, ko je prišel Tito na sestanek z dvema oboroženima spremljevalcema, Titovo zatajevanje dejstva, da so se z Nemci dogovarjali o začasnem premirju, podrobnosti o formiranju in potem razpadu vlade Tito-Šubašič, opisi konfliktov med Kardeljem in Titom et cetera.

Čtivo zunaj vseh žanrov: očividec, poznavalec in ustvarjalec zgodovine v eni osebi.